UPRS sodba III U 72/2016

I.
Tožbi zaradi molka organa v zvezi z

odločbo Centra za socialno delo A. št. 1203-6/2015 z dne 4. 11. 2015 se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da mora takoj po prejemu te sodbe začeti obravnavati pritožbo tožnice zoper odločbo št. 1203-6/2015 z dne 4. 11. 2015 in o njen odločiti čim prej znotraj roka 30 dni od prejema te sodbe.

II.
Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvrševanje 1. in 2. točke izreka odločbe Centra za socialno delo A. št. 1203-6/2015 z dne 4. 11. 2015 zadrži do njene dokončnosti.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje doplačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahtevek stranskega intervenienta za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Na prvi stopnji upravnega postopka je Center za socialno delo A. (v nadaljevanju: CSD A.) po uradni dolžnosti na podlagi 120. člena v povezavi s prvim odstavkom 10.b člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – UPB1; v nadaljevanju: ZZZDR) ter na podlagi 221. člena in tretjega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvi točki izreka odločil, da se mladoletna hči tožnice (v nadaljevanju B.B.), rojena v mesecu aprilu 2014, odvzame materi (roj. leta 1977) – tožnici v tem upravnem sporu (v nadaljevanju: A.A.) ter očetu mladoletne B.B. (sedaj stranskemu udeležencu, v nadaljevanju C.C., roj. leta 1964). V drugi točki izreka je odločeno, da se mladoletna B.B. namesti v rejniško družino. V tretji in četrti točki izreka je odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da z dnem pravnomočnosti te odločbe preneha veljati začasna odločba CSD A. št. 1201-/2015 z dne 18. 5. 2015.

2V obrazložitvi akta je med drugim navedeno, da je dne 3. 10. 2015 med tožnico in C.C. prišlo do fizičnega obračuna, in sicer ob prisotnosti B.B., ko sta bila A.A. in C.C. v vinjenem stanju, in je intervenirala policija, čemur sta bili priči tudi sodelavki CSD A. Tožnica je bila nameščena v krizni center kasneje pa v materinski dom. Dne 14. 11. 2015 je policija zopet intervenirala na domu tožnice in C.C., ker se je tožnica sprla in stepla s C.C., tako da sta imela lahke telesne poškodbe, otrok pa ob tem dogodku ni bil prisoten. Nato je prišlo do dogovarjanja med A.A. in C.C. glede vzgoje in varstva ter stikov, vendar do dogovora nista prišla.

3Dne 17. 5. 2015 so policisti ustavili vozilo tožnice, ker je A.A. ob 10.00 uri zjutraj vinjena vozila proti službi. Otroka je prejšnji dan oziroma noč varovala prijateljica v materinskem domu. C.C. je delavkam CSD A. povedal, da je tožnica dne 18. 5. 2015 prišla k njemu domov skupaj z B.B. in sicer s taksijem, da bi vzela avto. Ker je opazil, da je pod vplivom alkohola, ji ni dovolil vožnje z avtom. Delavke CSD A. so ugotovile, da je bila tisti dan tožnica res vinjena. Oče je takrat izrazil željo, da bi za deklico poskrbela primerna rejniška družina, tožnica pa je temu nasprotovala. Oče (C.C.) je takrat s hčerko odšel v CSD A., med tem ko se je tožnica s taksijem odpeljala v materinski dom.

4V obrazložitvi akta je nadalje navedeno, da je organ na podlagi 88. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) v zadevi opravil ustno obravnavo in pridobil mnenje strokovne komisije. Ustna obravnava je potekala dne 13. 10. 2015 ob prisotnosti tožnice, njene pooblaščenke in prizadete stranke C.C. ter njegove pooblaščenke. Tožnica je na ustni obravnavi med drugim povedala, da od trenutka, ko ji je bil otrok odvzet, ni več zaužila alkohola in ga tudi ne bo. Na ustni obravnavi je organ prebral vse zbrane dokaze in izvedel dokaz z zaslišanjem A.A. in C.C.

5CSD A. se je obrnil na policijsko postajo A. z namenom, da se pozanima glede ukrepa prepovedi približevanja. Policist je povedal, da se ukrep prepovedi približevanja izreče na kraju samem. Sam ukrep pa ne zagotovi varnosti udeleženih. CSD A. je tega dne ocenil, da se glede na razplet zadnjega dogodka, burna reakcija med staršema lahko nadaljuje tudi v prihodnjih urah in dneh in bo zaradi tega otrok še naprej ogrožen. V izogib navedenemu je CSD A. sprejel ukrep o takojšnem odvzemu otroka in njegovi namestitvi v rejniško družino. Izdana je bila začasna odločba, saj je bilo na podlagi dokazov, s katerimi je CSD A. razpolagal, to nujno potrebno.

6V skladu s 120. členom ZZZDR izpelje ukrep odvzema otroka center za socialno delo, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokov korist. Šteti je treba, da je možno otroka odvzeti že tedaj, ko je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen in ni treba, da je že nastala škoda njegovemu razvoju.

7V okviru ugotovitvenega postopka so bili opravljeni razgovori s staršema, pridobljena so bila poročila policije, intervencijske službe, vrtca, Kriznega centra, Materinskega doma, sklican je bil multidisciplinarni tim, zaslišane so bile priče. Center za socialno delo je v postopku pridobil tudi mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke doc. dr. M.M. ter mnenje strokovne komisije, ki se je sestala dne 24. 9. 2015. V nadaljevanju CSD A. v izpodbijanem aktu povzema izvedene dokaze. Med tem ko se je C.C. strinjal z izrečenim ukrepom, je tožnica povedala, da je mislila, da bo otrok nameščen v krizni center samo za en dan in da ne gre za odvzem otroka na splošno. Tožnica je na izvedensko mnenje doc. dr. M.M. odgovorila preko svoje pooblaščenke. CSD A. se sklicuje na mnenje izvedenke in strokovne komisije, da mora tožnica storiti resno in objektivizirano spremembo v odnosu do alkohola. V nadaljevanju se sklicuje na 54. člena Ustave in na 1. odstavek 9. člena, 1. odstavek 20. člena in 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Sklicuje se tudi na člen 5a. in 6. člen ZZZDR. Upoštevaje vse zbrane dokaze organ zaključuje, da je nadaljnji razvoj B.B. v takšnem okolju ogrožen. Iz celotne spisne dokumentacije organ ugotavlja, da mati poseduje dobre starševske lastnosti, da je pozitivno čustveno naklonjena hčerki, vendar težavo predstavlja njen nekritičen odnos do alkohola in čustvena impulzivnost v medsebojnih odnosih. V skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini je otrok žrtev nasilja tudi, če živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Iz predhodnih zapisov je razvidno, da je prišlo do nasilja med staršema B.B., prav tako pa so zabeleženi dogodki, v katerih je bilo prisotno nasilje tudi po tem, ko se je mati s hčerko umaknila v materinski dom. Prav zaradi slednjega organ zaključuje, da mora mati bistveno spremeniti odnos do alkohola in se hkrati naučiti samoobvladovanja v čustveno intenzivnih situacijah medsebojnih odnosov. Izvedenka zato priporoča, da je mati vključena v program zdravljenja odvisnosti, v katerem bo hkrati reševala tudi svoje druge stiske. Izvedenka navaja, da v kolikor se bo mati potegovala za polno skrbništvo, za kar ima ustrezne potenciale, je potrebno, da zagotovi resno in objektivizirano spremembo v odnosu do alkohola. Izvedenka navaja dve možnosti, in sicer ambulantno zdravljenje in članstvo v skupini s terapevtom, ki zdravi odvisnost. Izvedenka ocenjuje, da je mati zmožna abstinenco vzdrževati tudi v ambulantnih pogojih. V tem času ima mati lahko stike s hčerko, na katerih mora biti trezna. Po enem letu se materino stanje evalvira in se, če je stabilnega vedenja, postopno podaljšuje kontakt z otrokom. Kot drugo možnost pa navaja, da se mati prijavi na hospitalno obliko zdravljenja odvisnosti, kjer bo v programu dobila tudi intenzivno obliko psihoterapije za svoje težave in stiske. Tudi po tem zdravljenju bi potrebovala vsaj leto intenzivnejšega sledenja njene treznosti in stabilnosti v ambulantni skupini, na tak način bi bilo možno prej postopno podaljševati kontakt z otrokom do samostojne skrbi za deklico. Izvedenka predlaga, da bi bilo potrebno za zagotovitev stabilnosti v materinski vlogi od matere pričakovati, da je vsaj dve leti vključena v neko podporno skupino. Enako je bilo tudi mnenje strokovne komisije, pri čemer je predlagala intenzivnejšo bolnišnično obliko zdravljenja. CSD A. se strinja z navedenim in od matere pričakuje, da bo sprejela uvid v problem in ga začela ustrezno in sistematično reševati z namenom, da bi ji bila hči čim prej vrnjena.

8Glede očeta pa izvedenka navaja, da se oče poteguje samo za enkrat tedenski kontakt, zato je od očeta potrebno zahtevati le to, da bo na kontaktu trezen, saj je sicer oče prijetnega temperamenta in je hčerki pozitivno naklonjen. Organ, zasledujoč otrokovo korist, je na podlagi že citiranega 120. člena ZZZDR odločil, da bo otroka odvzel obema staršema. Na podlagi 157. člena istega zakona je odločil, da se B.B. odda v rejništvo. Na koncu odločbe je še navedeno, da je tožnica glede rejništva povedala, da je B.B., odkar je v rejniški družini, bolj živčna, ne posluša, ne razume pomena besede »ne«. Zato to ne more biti v redu. Rejniška družina po njenem ne postavlja ustreznih vzgojnih mej deklici. Vse ji dovolijo, da bi jih imela rada. Rejnice že dva meseca ni videla (doslej jo je videla samo dva ali trikrat). Opaža, da za otroka večinoma skrbi njen mož. Rejnica se na telefon ne oglaša in ne vrača klicev. O otroku se pogovarja samo z njenim možem, ki pripelje otroka na stike. C.C. pa je povedal, da kar se tiče alkohola, se strinja, da tudi njega organ preverja. Glede rejniške družine je njegovo mnenje zelo pozitivno. Vesel je, da je B.B. shodila, boli ga, ker tega ni videl. Vesel je, da je zdrava, na stike pride lepo urejena, čista. Rejnikov ne mara klicati, ker je bilo že v začetku dogovorjeno, da ga bodo poklicali, če bo potrebno. Center za socialno delo se zaveda, da predstavlja odvzem otroka poseg v ustavno pravico staršev iz prvega odstavka 54. člena Ustave Republike Slovenije, vendar ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja v konkretnem primeru zaščite pravic in koristi otroka ni bilo mogoče doseči z milejšimi ukrepi. CSD A. pričakuje od tožnice ustrezno obliko zdravljenja, v okviru katerega bo lahko reševala svoje stiske. Oba starša bosta morala na stike prihajati trezna. CSD A. bo materin napredek tudi ustrezno preverjal, prav tako bo oba preverjal, da oba starša izpolnjujeta pogoje glede stikov.

9Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila in je v pritožbi uveljavljala nesorazmernost med ukrepom in posegom v njeno ustavno pravico. Odločba sicer obširno navaja okoliščine, vendar pa se le-te ne nanašajo na zanemarjanje B.B. Pri nesoglasjih med C.C. in tožnico B.B. ni bila prisotna. Zaradi nesoglasij se je tožnica tudi odselila od C.C. dne 3. 10. 2014. Tožnica je priznala, da je zaužila alkohol, vendar zaradi tega B.B. ni bila ogrožena. Lahko bi bil uporabljen milejši ukrep in sicer prepoved približevanja. V obdobju med 3. 10. 2014 in 18. 5. 2015 je bila trikrat ali štirikrat vinjena in trikrat se je sporekla s partnerjem in sta tudi fizično obračunavala, vendar pa deklica ob tem ni bila nikoli prisotna. Od tega je bila enkrat opita za svoj rojstni dan. Samo ob konfliktu s partnerjem meseca maja je bila prisotna tudi njuna hči. Tožnica je na ustni obravnavi dne 13. 10. 2015 predložila najemno pogodbo in dokaz, da ne uživa alkohola (izvid zdravniškega pregleda). Nasprotuje temu, da zaradi kontradiktornega mnenja izvedenke dr. M.M. organ ni angažiral izvedenca klinične psihologije oziroma psihiatrije s področja starševstva in otrok. Sklicuje se na poročilo CSD X. z dne 3. 7. 2015, na poročilo Zavoda Karitas Samarijan, na poročilo Osnovne šole ... in obvestilo Zdravstvenega doma – otroški dispanzer, iz katerih izhaja skrb, nega in ljubeč odnos, ki ga ima do hčerke. Ukrepi centrov za socialno delo morajo biti v prvi vrsti usmerjeni v krepitev družine in v usposabljanje staršev za kompetentno opravljanje njihove starševske vloge.

10Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje. V tožbi med drugim pravi, da je po svoji pooblaščenki dne 17. 11. 2015 vložila pritožbo zoper prvostopenjski akt, o kateri pritožbeni organ še vedno ni odločil in to navkljub temu, da je tožeča stranka že dne 25. 1. 2015 pisno zahtevala od tožene stranke naj odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Izpodbijana odločba organa prve stopnje ni dokončna in se izvršuje. Glede na določila ZUS-1 se šteje, da je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper prej navedeno odločbo organa prve stopnje. Zavrnitev pritožbe pa bi bila nezakonita. Sklicuje se na 53. in 54. člen Ustave. Meni, da v konkretnem primeru ni zakonskih razlogov, ki bi narekovali odvzem ali omejitev pravice in dolžnosti matere do vzgoje, varstva in oskrbe mladoletne hčerke. Nerazumno so dolgi postopki pred organom prve in druge stopnje ob dejstvu, da se obravnava odvzem enoletnega otroka staršem; tudi med izdajo začasne odločbe in končne odločbe je poteklo pet mesecev, otrok je odvzet staršem in zaupan tujim ljudem že skoraj leto dni. Izrek o učinkovanju začasne odločbe in končne odločbe sta nasprotujoča oziroma soodvisna tako, da z izpodbijanjem zgolj začasne odločbe, ni mogoče doseči nikakršnega učinka. Pri izdaji končne odločbe ni upoštevana prognoza otrokovega razvoja, glede na dejstvo, da je ločen od mame in zaupan rejnikom, temveč se ta odločba osredotoča izključno na dogodek 18. 5. 2015 in čas pred tem, kot da je glavni cilj končne odločbe upravičiti izdajo začasne odločbe in ne varstvo koristi otroka. V postopku sploh ni bil angažiran izvedenec psihološke stroke s področja starševstva in s področja otrokovih razvojnih potreb, ki bi ocenil tožničine starševske kapacitete ter prednosti in slabosti, ki jih za zdrav razvoj otroka prinaša življenje s starši oziroma pri rejnikih. Izvedenka s področja zasvojenosti ni naredila celovitega mnenja, ampak je mnenje enoplastno in temelji zgolj na nekaj minutnem razgovoru s tožnico. Prezrto je bilo dejstvo, da je bila tožnica pred odvzemom otroka zgolj parkrat pod vplivom alkohola in da tožnica otroka ni nikoli izpostavila ali kakorkoli ogrozila ali zanemarila, da je predhodno poskrbela za varnost in varstvo otroka in da deklica ni nikoli utrpela in tudi ni mogla utrpeti nobenih negativnih posledic parkratne tožničine vinjenosti in da ni izkazano, da je kadarkoli ali kakorkoli bil ali da bi lahko bil ogrožen normalen psihični in fizični razvoj tožničine hčerke. Nadalje navaja, da med staršema ne prihaja do konfliktov in so se njuni medsebojni odnosi povsem umirili in omejili zgolj na zadeve, ki se tičejo otroka, kar pomeni, da otrok tudi v bodoče ne more biti žrtev starševskih konfliktov. Tožnica od 18. 5. 2015 popolnoma abstinira od alkohola, uredila si je stanovanje. Organ ni upošteval naslednjih nespornih dejstev, ki izhajajo iz listinskih dokazov v spisu, in sicer: Iz poročila CSD X. z dne 3. 7. 2015 (kjer je bila tožena stranka nastanjena od 3.10. do 20. 10. 2015) izhaja, da tožena stranka otroka ni zanemarjala, z njo se je pogovarjala na primeren način glede na njeno starost, ni je puščala same. Sklicuje se tudi na poročilo zavoda Karitas Samarijan, kjer je bila tožnica nastanjena od 20. 10. 2014 do 18. 5. 2015, in ki pravi, da je bila tožnica do hčerke ljubeča, da se je z njo ukvarjala, igrala, jo spodbujala k učenju, raziskovanju, zanemarjanja niso opazili, za deklico je lepo skrbela. Poročilo Osnovne šole ... z dne 2. 6. 2015 navaja, da je bil odnos med materjo in hčerjo v redu, v vrtec je deklica prihajala urejena, čista, ni kazala kakršnih koli znakov ogroženosti, znakov vinjenosti pri tožnici niso opazili. Enako izhaja tudi iz mnenja šole z dne 20. 5. 2015. Nadalje iz obvestila zdravnice Š.K. iz Zdravstvenega doma A. (otroški dispanzer) izhaja, da je deklica vodena v dispanzer od rojstva in njen razvoj poteka normalno, starša za deklico lepo skrbita. To mnenje je zdravnica podala tudi na multi-disciplinarni skupini dne 21. 5. 2015, ko je povedala, da ni imela občutka, da bi mati imela težave z alkoholom. V obravnavanem primeru ni izpolnjenih zakonskih pogojev za odvzem otroka tožnici, saj otrokove koristi niso bile v ničemer ogrožene. Zakonske pogoje za tako hud poseg v temeljno ustavno pravico staršev in otrok, kot je njihov odvzem, je potrebno razlagati skrajno restriktivno. Tožena stranka je postopala ravno nasprotno in skrajno neodgovorno. Predlaga zaslišanje tožnice in angažiranje izvedenca psihologa s področja razvoja otrok in starševstva. Tožnica predlaga sodišču, da o zadevi odloča na obravnavi, na kateri naj tožnico zasliši, da se bo neposredno prepričalo o gornjih trditvah, po opravljeni glavni obravnavi pa izda sodbo in tožbi ugodi tako, da se začasna odločba odpravi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

11Tožnica na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS predlaga sodišču, da izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja, ker je to nujno, da se tožnici prepreči nastanek nadaljnje nepopravljive škode. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka grobo posegla v zgoraj citirane tožničine ustavne pravice, s tem pa tožnici povzročila nenadomestljivo škodo in posledično tudi tožničini hčerki, kar zagotovo tudi ni v javno korist in ne v korist nasprotnih strank. Z besedami ni mogoče opisati psihičnega trpljenja tožnice kot matere, kateri je tožena stranka odvzela komaj leto dni staro hčerko in jo namestila v rejniško družino, torej tujcem.

12Splošno znano je in s strani strokovnjakov dokazano, da je v tako rosni mladosti vez med mamo in hčerko najmočnejša, da sta mati in otrok (za razliko od očeta) v tem obdobju dobesedno nagonsko, podzavestno izredno povezani, da je med njima nevidna vez, da se mati in otrok medsebojno čutita in da v tem obdobju lahko prav mati zagotovi svojemu otroku potrebno varnost, nežnost, toplino, skratka materinsko ljubezen, ki je edina brezpogojna in jo premore zgolj mati. Za otrokov razvoj je v tem obdobju zelo pomemben materin dotik, objem, ljubkovanje, kakršnega enoleten otrok pri rejnikih ne more dobiti in občutiti. Nadalje je splošno znano in strokovno dokazano, da je najpomembnejše otrokovo obdobje od rojstva do tretjega, največ četrtega leta starosti. V tem obdobju se oblikuje otrokov referenčni okvir, okoliščine v katerih otrok v tem starostnem obdobju živi in dogodkov, ki jih v najbolj rosnem otroštvu doživlja in jih večinoma ne ozavesti in si jih ne zapomni, je odvisen njegov nadaljnji osebnostni in emocionalni razvoj. Gre za najbolj občutljivo obdobje otrokovega razvoja, ki ga bo osebnostno in čustveno zaznamovalo v odrasli dobi in za vse življenje.

13Tožnica zaradi obravnavanih odločb tožene stranke ne more izvajati starševske pravice do vzgoje otroka in te vzgoje ne bo mogla nikoli nadomestiti. Tožnici je torej onemogočeno izvrševanje materinstva in iz tega izhajajočih pravic in obveznosti, česar iz razloga, ker njena hči odrašča, ne bo mogla tožnica nikoli nadomestiti in je vsak trenutek izgubljen. Tožnica zaradi odvzema hčerke in njene oddaje v rejništvo trpi nepopisne psihične bolečine, ki se kažejo tudi telesno, tožnica je shujšala do obisti, ponoči ne spi idr., o čemer se bo sodišče prav tako lahko prepričalo s tožničinim neposrednim zaslišanjem. Glede na dejstvo, da je tožeči stranki preprečena vzgoja in varstvo hčerke že od 18. 5. 2015, da je pri toženi stranki upravni postopek še vedno v fazi odločb organa prve stopnje in da bo tožničina hčerka aprila 2016 dopolnila dve leti je nujno, da sodišče začasno uredi sporno razmerje tako, da izda predlagano začasno odredbo, da se deklica dodeli v varstvo in vzgojo materi do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi.

14Tožeča stranka iz razloga, ker bi z izvršitvijo obravnavanih odločb tožene stranke nastala tožeči stranki zgoraj opisana nepopravljiva škoda, na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS, obenem zahteva, da sodišče odloži izvršitev končne odločbe z dne 4. 11. 2015 do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi. Tožnica uveljavlja povračilo stroškov upravnega spora.

15V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da rešuje pritožbe po vrstnem redu glede na datum izdaje odločbe ter da predmetna pritožba še ni bila rešena, saj so trenutno v obravnavi pritožbe zoper odločbe, izdane v marcu 2015. Zaradi velikega pripada pritožbenih zadev namreč prihaja pri reševanju pritožb tudi do prekoračitve zakonsko določenih rokov za izdajo odločbe. Glede vloženega predloga za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče vsebinsko sledi odločitvi CSD A., zlasti v izdani končni odločbi z dne 4. 11. 2015 in predlog zavrne.

16V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnica pravi, da je očitno, da tožena stranka upravnih spisov še ni preučila. Predlaga sodišču, da odgovora tožene stranke, ki je splošen in neutemeljen, ne upošteva in da nemudoma odloči o predlogu tožnice.

17C.C. kot stranski intervenient v odgovoru na tožbo pravi, da se strinja z navedbami tožeče stranke o nerazumno dolgih postopkih pred organom prve in druge stopnje. Navaja, da v odločbi ni z ničemer poudarjena, argumentirana nadaljnja prognoza otrokovega razvoja in njegovih koristi v primeru, da bo hčerka še naprej odvzeta staršem, ampak se vse odločitve nanašajo na kritičen dogodek z dne 18. 5. 2015 in neposreden čas pred njim. Strinja se s tožečo stranko, da se nemudoma postavi izvedenca psihološke stroke s področja starševstva, ki bi ocenil kapacitete, prednosti in slabosti potencialnega starševstva tožeče stranke oziroma oddaje v rejništvo. Meni, da je potrebno, da se tožnica udeležuje programa zdravljenja odvisnosti od alkohola. Kot oče hčerke upa, da bo tožnica ob ustreznem nadzoru in terapiji primerno skrbela za hčerko, saj ima deklico rada in je nanjo čustveno zelo navezana, hkrati pa je deklica s tožnico pristno in neprekinjeno preživela v neposrednem ljubečem stiku več kot leto dni. Stranski intervenient meni, da je že skrajni čas, da se uredi skrbništvo tako, da se deklico dodeli v varstvo in vzgojo tožnici in sicer pod pogojem, da tožnica enkrat tedensko obiskuje ustrezno ambulanto (strokovno pomoč) zdravljenje, ki ji bo pomagalo vzdržati abstinenco od alkohola oziroma jo nadzorovati s strani zunanjega, nepristranskega strokovnega delavca. Glede na to stranski intervenient predlaga, da sodišče začasno odločbo odpravi ter dodeli B.B. v vzgojo in varstvo tožnici pod pogojem, da se tožnica enkrat tedensko udeležuje ambulantnega zdravljenja odvisnosti od alkohola. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

18Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

19Tožnica je vložila eno tožbo zoper dva izpodbijana akta in sicer zoper začasno odločbo z dne 18. 5. 2015 in zoper končno odločbo z dne 4. 11. 2015 in zoper oba izpodbijana akta je zahtevala tudi izdajo začasnih odredb. Sodišče je v zadevi III U 68/2016 s sklepom zadevi razdružilo, tako da je predmet obravnavanja v tem upravnem sporu tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe zoper končno odločbo z dne 4. 11. 2015, med tem ko je predmet upravnega spora v zadevi III U 68/2016 začasna odločba z dne 18. 5. 2015.

20Sodišče v izhodišču te sodbe pripominja, da zaradi varstva otrokove koristi v sodbi varuje identiteto tožničine hčere (9. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini) in uporablja anonimizirane oznake za osebe, ki so omenjene v tej sodbi, s ciljem onemogočanja prepoznavanja članov družine.(1)

21Po prvem odstavku 213. člena ZZZDR se mladoletniku, v zvezi s katerim starši izvršujejo roditeljsko pravico, v primeru spora med njim in starši, postavi poseben skrbnik za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju. V poštev pride tudi določilo 4. odst. 409. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004), ki pravi, če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, postavi sodišče otroku posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP v kontekstu 2. odstavka 12. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: MKOP) uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Gre torej za situacijo, ko med polnopravnimi strankami postopka ni kontradiktornosti pri uveljavljanju otrokovih interesov oziroma ko ni nikogar, ki bi otrokove interese ali poglede pravno veljavno zagovarjal (pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 335/98 z dne 14. 12. 2000, U 2005/2006-12 z dne 20. 9. 2006). V konkretnem primeru pa je CSD A. zagovarjal koncept otrokovih koristi po uradni dolžnosti na podlagi veljavne zakonodaje do izdaje izpodbijane odločbe. Na drugi strani pa je po podatkih v spisu tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe nasprotovala odvzemu otroka in je imela nasprotne poglede na varovanje otrokovih koristi v zvezi z oddajo otroka v rejništvo. Otrokove koristi so bile in so tudi v upravnem sporu varovane s strani dveh nasprotujočih si konceptov. Sodišče je glede na naravo tožbe, ki je vložena zaradi molka organa in na vse podatke v spisu prišlo do sklepa, da bi postavitev kolizijskega skrbnika otroku v konkretnem primeru pomenila nepotrebno vsebinsko podvajanje v varovanju otrokovih koristi. Po presoji sodišča je takšna odločitev glede nepostavitve posebnega kolizijskega skrbnika v konkretnem postopku skladna tudi s procesnimi standardi iz določil 4. in 9. člena Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 26/99, Uradni list RS, št. 86/99). Tudi iz teh določil smiselno izhaja, da ima otrok pravico zaprositi za posebnega zastopnika v skladu z njegovo stopnjo razumevanja oziroma da imajo pravosodni organi pooblastilo za imenovanje zastopnika v primerih, ko notranje pravo preprečuje, da bi otroka zastopali starši. Stopnja otrokovega razumevanja pri starosti manj kot 2 leti po mnenju sodišča v konkretnem primeru ne zahteva postavitve posebnega zastopnika oziroma skrbnika za poseben primer (1. odstavek 213. člena ZZZDR).

22Zastopanje otroka v sodnem postopku je povezano tudi z vprašanjem upoštevanja volje oziroma mnenja otroka. Pravno pravilo v zvezi s tem vprašanjem v sodnem postopku predstavlja določilo 12. člena MKOP. Za sodni postopek sta v zvezi s tem vprašanjem relevantni tudi določili 3. in 6.b.c. člena MEKUOP. V vseh treh primerih konvencijskih določil gre za možnost oziroma pravico do zaslišanja ali izražanja mnenj, ne pa za obveznost zaslišanja oziroma neposredne pridobitve otrokovega mnenja. Kajti sodišče mora ta pravila uporabljati glede na otrokovo starost, stopnjo razumevanja stvari in sposobnost izražanja njegovih lastnih, to je svobodnih mnenj. Glede na starost tožničine hčere v konkretnem primeru in ob upoštevanju narave tožbe je sodišče odločalo brez pridobitve mnenja otroka.

23V zvezi s procesnimi predpostavkami za tožbo zaradi molka organa sodišče ugotavlja naslednje:

24Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (2. odstavek 28. člena ZUS-1). Iz podatkov v spisu izhaja in med strankama tudi v fazi sodnega postopka ni sporno, da je tožnica prejela izpodbijani akt – končno odločbo CSD A. z dne 4. 11. 2015, da se je tožnica zoper ta akt pritožila z vlogo z dne 17. 11. 2015 in da je z vlogo z dne 25. 1. 2016 tudi zahtevala izdajo drugostopenjske odločbe. Tožena stranka je zahtevo za izdajo drugostopenjske odločbe prejela konec januarja 2016 in do dneva vložitve tožbe in odločanja sodišča o pritožbi zoper prvostopenjski akt ni odločila. Med strankama tudi ni sporno, glede na ureditev v določilu 10.b člena Zakona o zakonski zvezi in družinskim razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/1976 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), da so za odločanje o upravnih stvareh po ZZZDR pristojni centri za socialno delo in da o pritožbah zoper odločbe centrov za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za družino in da je za sodni nadzor in učinkovito sodno varstvo pravic v zvezi z odločbami centrov za socialno delo o odvzemu otroka in oddaji v rejništvo pristojno sodišče v upravnem sporu, ker gre za upravne zadeve, in zato v teh zadevah ni pristojno sodišče iz 10.a člena ZZZDR. V predmetni zadevi velja splošen rok za izdajo odločbe o pritožbi zoper prvostopenjski akt, ki je 2 meseca od vložitve popolne pritožbe (1. odstavek 256. člena ZUP).(2) Ker je prvostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo prejel dne 19. 11. 2015, iz podatkov v spisu pa ni razvidno, da bi jo organ štel za nepopolno, bi moral drugostopenjski organ o pritožbi odločiti v drugi polovici meseca januarja 2016, ni pa odločil o pritožbi niti v 7 dneh po prejemu zahteve z dne 25. 1. 2015 za izdajo drugostopenjske odločbe niti do dneva odločanja sodišča. To pomeni, da so v konkretnem primeru izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa in je sodišče tožbo zaradi molka vzelo v vsebinsko presojo z vidika (ne)upravičenosti molka organa.

25V okviru vsebinske presoje pa ima sodišče na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS-1 štiri temeljne možnosti za razsodbo v tovrstnih zadevah. Sodišče lahko presodi, da tožba zaradi molka ni upravičena, ker so določene objektivne ovire v postopku ali pa zastoji v sferi strankinih ravnanj povzročile, da drugostopenjski organ upravičeno ni mogel izdati odločbe v roku 2 mesecev in sodišče tožbo zaradi molka v tem primeru zavrne; sodišče lahko presodi, da prekoračitev roka za izdajo odločbe ni upravičena in organu naloži, da mora izdati upravni akt ali pa naloži upravnemu organu kakšen akt naj izda ali pa sam odloči o stvari; slednje sodišče lahko naredi le, če so izpolnjeni pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 65. člena ZUS-1.

26Za presojo upravičenosti molka organa je pomembno, da se po 3. odstavku 10b. člena ZZZDR upravne zadeve o odvzemu otroka staršem in oddajo v rejništvo rešujejo prednostno, kar je razumljivo spričo dejstva, da Ustava varuje družino, materinstvo (3. odstavek 53. člena Ustave), zasebnost družinskega življenja (35. člen Ustave, 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – v nadaljevanju: EKČP) iztožljiva človekova pravica in da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (1. odstavek 54. člena Ustave), kar se povezuje tudi s pravico iz 3. odstavka 41. člena Ustave. Vse to starši lahko v večji meri zagotavljajo, če otrok živi pri njih, kot pa če jim je otrok odvzet in oddan v rejništvo drugi družini in imajo starši z otrokom le stike. Na drugi strani ima tudi otrok pravico do zasebnega družinskega življenja s starši (35. člena Ustave, 8. člen EKČP), a tudi v zvezi s tem država posebej varuje otroke (3. odstavek 54. člena Ustave), zagotovljeno jim je posebno varstvo in skrb (56. člen Ustave). Določilo 1. točke 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92) določa, da „naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“ To pomeni, da je tudi v pravico staršev iz omenjenega 1. odstavka 54. člena Ustave dopustno poseči samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.

27To pomeni, da bi morala tožena stranka zaradi varovanja otrokovih koristi pritožbo tožnice obravnavati absolutno prednostno, brez da bi to imelo negativen vpliv na zakonitost odločanja organa druge stopnje. Čeprav bi drugostopenjski organ o pritožbi moral odločiti v drugi polovici meseca januarja 2016, ta zamuda traja že več kot mesec. Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo zaradi molka organa pojasnjuje samo to, da pritožbe rešujejo po vrstnem redu glede na datum izdaje odločbe ter da predmetna pritožba še ni rešena, ker so v obravnavi pritožbe zoper odločbe, izdane v mesecu marcu 2015 in da zaradi velikega pripada pritožbenih zadev prihaja pri reševanju pritožb do prekoračitve zakonsko določenih rokov za izdajo odločbe, je očitno, da bi brez vložitve tožbe zaradi molka organa tožena stranka še več mesecev reševala pritožbo tožnice glede na to, da je na primer zamuda pri odločanju o pritožbi zoper začasno odločbo o odvzemu otroka že presegla 7 mesecev. To je očitno preveč pavšalna utemeljitev več kot enomesečnega časovnega zaostanka v tako pomembni vrsti zadeve, da bi jo sodišče lahko štelo za opravičeno zamudo, saj tožena stranka niti ne navaja, ali zadevo obravnava prednostno, tako kot to zahteva ZZZDR, ali se omenjeni povečani pripad nanaša na odločite o odvzemih otrok, ali tudi na druge vrste zadev, ki morebiti zaradi narave stvari niso tako nujne. Četudi je morebiti pripad zadev v zvezi z odvzemi otrok, čeprav sodišče za ta pomislek nima noben podlage v podatkih v spisu, resnično povečan, to ne opravičuje predmetnega časovnega zaostanka pri odločanju o pritožbi, ampak si mora pristojno ministrstvo delo organizirati tako, da bodo tovrstne odločitve rešene v zakonskih rokih, kar pa je v veliki meri odvisno tudi od kakovosti in zakonitosti dela centrov za socialno delo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ne navaja, da bi procesna dejanja tožnice v pritožbenem postopku oziroma njeni dokazni predlogi podaljšali postopek odločanja, ta okoliščina pa tudi ne izhaja iz podatkov v spisu. Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da molk organa v konkretnem primeru ni upravičen.

28Niso pa izpolnjeni pogoji za to, da bi sodišče tožbi ugodilo tako, da bi sámo odločilo stvari. Tožnica izrecno v tožbi ni zahtevala, naj sodišče odloči o določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak iz tožbe izhaja, naj sodišče odloči o pravnem varstvu zaradi molka organa, saj je tožnica tožbo vložila zaradi molka organa. Vendar je tožnica predlagala, da sodišče odpravi (začasno odločbo in) končno odločbo, kar bi imelo za posledico, da bi bila B.B. zopet dodeljena tožnici. Šele v začasni odredbi je tožnica izrecno predlagala, da sodišče – sicer samo začasno - uredi trajajoče sporno pravno razmerje tako, da se njeno hči dodeli v varstvo in vzgojo tožnici, dokler ne bo izdana pravnomočna sodba v tej zadevi oziroma da se izvajanje prvostopenjskega akt zadrži do izdaje pravnomočne sodbe v tej zadevi.

29Poleg te formalne omejitve v zvezi z 5. odstavkom 65. člena ZUS-1 narava stvari meritorne sodbe v tej zadevi še ne dopušča, ker drugostopenjski organ, ki je po ZZZDR pristojen za odločanje o pritožbi v tovrstnih zadevah, odločbe še ni izdal, tako da podatki postopka ne dajejo potrebne podlage za vsebinsko razsodbo sodišča. Z izpodbijanim aktom namreč tožena stranka ob strokovni podpori centrov za socialno delo izvaja določeno politiko varstva otrokovih koristi ter družinsko politiko. Gre torej za načeloma legitimno politiko izvršilne veje oblasti, ki mora biti podprta s specifičnim znanjem in strokovnimi pristopi, ki jih ob politični koordinaciji pristojnega ministrstva, izvajajo centri za socialno delo, ki odločajo na podlagi neposrednih zaznavanj in stikov s člani družine, med tem ko sodišče šele v morebitnem upravnem sporu izvaja strogi sodni nadzor nad zakonitostjo te politike ter varstvom človekovih pravic tudi z vidika mednarodnih obveznosti Slovenije na podlagi EKČP in ustavnih standardov.

30Nadalje je z vidika pogojev iz 65. člena ZUS-1 pomembno, da noben upravni akt v tej zadevi še ni bil odpravljen, tako da tudi ni upravnega akta v tej zadevi, ki bi bil v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča (2. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1) in sodišče v tej zadevi ne odpravlja nobenega upravnega akta v smislu 1. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ampak šele nalaga toženi stranki, da izda upravni akt.

31Na tej podlagi je sodišče razsodilo, da je tožba utemeljena in se drugostopenjskemu organu naloži, da mora takoj po prejemu te sodbe začeti obravnavati pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko končno odločbo z dne 4. 11. 2015 in o njen odločiti čim prej znotraj roka 30 dni od prejema te sodbe (1. odstavek 69. člena ZUS-1). Ob tem bo moral pristojni organ upoštevati minimalne standarde iz sodne prakse ESČP v zvezi z pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP v primerih odvzema otroka in sicer da mora obrazložitev ukrepa temeljiti na pravno-relevantnih in zadostnih razlogih, starši morajo imeti možnost ustrezne udeležbe v celotnem postopku, v dokazno oceno morajo biti vključeni vsi dokazi in dejstva, tako tisti, ki govorijo v prid ukrepu, kot tudi tisti, ki govorijo proti odvzemu otroka; to pomeni da zgolj sklicevanje na dokumentacijo v upravnem spisu ne zadošča za t.i. test skrbne presoje („careful scrutiny“) z vidika EKČP.(3) Z vidika Ustave Republike Slovenije pa je pomembno, da je poseg v ustavne pravice tožnice obravnavan ob upoštevanju strogega testa sorazmernosti oziroma nujnosti (3. odstavek 15. člena Ustave v zvezi z 35 in 54. členom Ustave).

32Kljub temu, da tožnica predlaga njeno zaslišanje in da sodišče odloči na glavni obravnavi, za odločitev o upravičenosti tožbe zaradi molka organa glavna obravnava ni bila potrebna in bi samo po nepotrebnem podaljšala sodni postopek, pri čemer obravnava niti ne bi mogla biti javna (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

33Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

34Po 4. točki izreka začasne odločbe z dne 18. 5. 2015 ta prenehala veljati z dnem izdaje izpodbijane (končne) odločbe (št. 1203-6/2015 z dne 4. 11. 2015). Tudi iz določila 3. odstavka 221. člena ZUP izhaja, da se začasna odločba, ki se izda tekom postopka, razveljavi s končno odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku. Pritožba zoper začasno odločbo pa tudi ni zadržala njene izvršitve (3. točka izreka začasne odločbe z dne 18. 5. 2015). V nasprotju z 4. točko izreka začasne odločbe in 3. odstavkom 221. člena ZUP (v povezavi z 3. točko izreka končne odločbe z dne 4. 11. 2015, ki določa, da pritožba zoper končno odločbo ne zadrži izvršitve) pa je prvostopenjski organ v 4. točki izreka izpodbijane končne odločbe z dne 4. 11. 2015 navedel, da „z dnem pravnomočnosti“ končne odločbe z dne 4. 11. 2015 preneha veljati začasna odločba z dne 18. 5. 2015. Pravnomočnost izpodbijane končne odločbe z dne 4. 11. 2015 pa bo nastopila šele takrat, ko stranke končne odločbe ne bodo mogle več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, saj je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene obveznosti (1. odstavek 225. člena ZUP). S tem je ustvarjeno nasprotje med 4. točko izreka začasne odločbe (v povezavi z 3. odstavkom 221. člena ZUP) in 4. točko izreka končne odločbe, ki povzroča z vidika odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe zoper končno odločbo določeno nejasnost. Ob upoštevanju obeh odločb – začasne in končne - je namreč dvakrat odločeno, da se B.B. odvzame staršema in namesti v rejništvo. Na podlagi te nejasnosti sodišče ne more zaključiti, da izpodbijani akt ne učinkuje, ker bi bila v času odločanja o začasni odredbi v tem upravnem sporu tožnici hči odvzeta in oddana v rejniško družino samo zaradi začasne odločbe z dne 18. 5. 2015. Zato sodišče meni, da ni mogoče odločiti, da tožnica nima pravnega interesa za začasno zadržanje izpodbijane končne odločbe. Zato sodišče v nadaljevanju obravnava zahtevo za izdajo začasne odredbe po vsebini.

35Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta, vendar to lahko stori samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe. V konkretnem primeru, kjer gre za upravičeno tožbo zaradi molka organa v zadevi odvzema otroka staršem in oddajo v rejništvo, ker je tožena stranka brez upravičenega razloga prekoračila previden čas za odločanje o pritožbi in je deklica materi odvzeta že od meseca maja 2015, obravnava zahteve za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 ne more zagotavljati učinkovitega sodnega varstva otrokovih pravic in koristi ali pravic tožnice, saj bi lahko sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta samo do pravnomočnosti sodbe, to pa je do dneva izdaje te sodne odločbe. Ker gre v obravnavani zadevi za trajajoče pravno razmerje, ki je med strankama sporno, tožnica pa uveljavlja začasno ureditev stanja v času molka organa, kar tožnica lahko zahteva „iz razlogov“ iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ne pa tudi pod pogoji iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1, je edina smiselna obravnava zahteve za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Pojmovne zveze „do izdaje pravnomočne odločbe“ iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1, namreč ni mogoče razlagati kot „razlog“ za izdajo začasne odredbe v smislu 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče mora torej v nadaljevanju presoditi, ali je „verjetno izkazano za potrebno“, da se „odvrne težko popravljiva škoda“, ki bi tožnici nastala z nadaljnjim izvrševanjem izpodbijane odločbe. Ob tem pa mora sodišče poleg težko popravljive škode na strani tožničinih interesov in pravic ter obveznosti upoštevati - skladno z načelom sorazmernosti - tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Nasprotna stranka je tožena stranka, ki nima drugih koristi, kot tiste javne koristi, ki jo varuje z izpodbijano določbo. V tem postopku varuje koristi tudi stranki intervenient, ki kot oče deklice varuje svojo pravico iz 1. odstavka 54. člena Ustave in v okviru izvrševanja roditeljske pravice enako kot tožnica lahko zagovarja otrokove koristi (2. odstavek 120. člena ZZZDR); v zvezi s tem v odgovoru na tožbo stranki intervenient predlaga, da se deklica dodeli v vzgojo in varstvo materi pod pogojem, da se tožnica enkrat tedensko udeleži ambulantnega zdravljenja odvisnosti od alkohola. Za sodišče v tej zadevi pa je glavno vodilo pri odločanju o začasni odredbi splošno pravno načelo varovanja otrokovih koristi (1. odstavek 5a. člen ZZZDR; 1. točka 3. člena MKOP; sodba ESČP v zadevi Neulinger and Shuruk v. Switzerland(4)).

36V izhodišču obravnave zahteve za izdajo začasne odredbe sodišče upošteva, da Vrhovno sodišče v zvezi z odločanjem o začasnih odredbah navaja da „odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi“ /.../.(5) Izmed listinskih dokazov je tožnica tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe priložila poročilo Centra za žrtve nasilja z dne 3. 7. 2015, poročilo Zavoda Karitas Samarijan z dne 3. 7. 2015, poročilo vrtca pri Osnovni šoli ... z dne 2. 6. 2015, ter mnenje otroške zdravnice, dr. med., spec. ped., z dne 12. 5. 2015.

37Upravno sodišče se je v sodni praksi že izreklo o omenjenih standardih iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in sem jim pridružuje, pri čemer meni, da so konkretne partikularnosti uporabe teh standardov iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v posamičnih primerih lahko odvisne od tega, ali se tožnik z začasno odredbo varuje pred nastankom težko popravljive škode v zvezi z ustavno pravico ali pravico iz mednarodne pogodbe, ali pa varuje zakonsko pravico, ali morda zgolj pravni interes, kajti namen instituta začasne odredbe je ravno v varstvu pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva pravic (25. in 23. člen Ustave); razen v izjemnih primerih namreč sama tožba v upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo.(6)

38Obravnavani primer je specifičen v tem smislu, da je glavno vodilo pri odločanju sodišča o začasni odredbi skrb za otrokove koristi. Zato mora sodišče zatrjevano težko popravljivo škodo in pravno-zavarovane interese in pravice v zvezi z morebitno škodo in otrokovimi koristmi po uradni dolžnosti (proprio motu) presoditi v luči vseh dejstev, ki izvirajo iz podatkov v spisu in ne samo na podlagi izrecne opredelitve težko popravljive škode iz utemeljitve začasne odredbe in priloženih listinskih dokazov, v zvezi s katero načeloma ne more biti sporno, da je v starosti otroka od 1 do 3 let vez med mamo in hčerko zelo močna, da lahko v tem obdobju mati zagotovi otroku takšno varnost, nežnost toplino in materinsko ljubezen, ki je zelo težko nadomestljiva – če sploh - ni pa primerljiva s čim drugim, in da gre za zelo občutljivo obdobje otrokovega razvoja, ki ga osebnostno in čustveno lahko zaznamuje za daljše obdobje, vsekakor pa ni mogoče nadomestiti morebitne škode na strani matere in njenega čustvovanja pri izvajanju materinstva. Vendar pa to niso zadostne navedbe za odločanje o začasni odredbi z vidika upoštevanja, kaj je v danem trenutku v največjo otrokovo korist. Zato mora sodišče v nadaljevanju poleg dokazov, ki jih je predložila tožnica, upoštevati tudi druge podatke v spisu.

39Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je organ ogroženost B.B. ugotovil na kritičen dan 18. 5. 2015, ko je ponovno prišlo do konflikta med tožnico in C.C. na njegovem domu in naj bi bila tožnica vinjena ter je imela v skrbstvu svojo hčer. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da naj bi se tožnica v danem trenutku strinjala s tem, da se za deklico poskrbi, saj se je vrnila v materinski dom sama brez deklice, med tem ko je C.C. z deklico odšel na CSD A., ni pa tožnica vedela, da bo šlo za ukrep odvzema otroka in oddaje v rejništvo za daljši čas. Prvostopenjski organ se je ob tem oprl še na dva dogodka, ko naj bi tudi v vinjenem stanju prišlo do konflikta med tožnico in C.C. in sicer dne 3. 10. 2014, ko naj bi bila deklica prisotna ob konfliktu, in dne 14. 11. 2014, ko je konflikt prerasel v fizično obračunavanje med A.A. in C.C., med tem ko je deklica spala. To pomeni, da je bila dekličina ogroženost s strani upravnega organa ugotovljena v primerih v stanju vinjenosti ter ob neposrednem konfliktu med tožnico in C.C. in sicer trikrat v obdobju 7 mesecev od 3. 10. 2014 do 18. 5. 2015. To kaže na to, da je bila zatrjevana dekličina ogroženost na dan 18. 5. 2015 učinkovito preprečena, vendar pa od tega dne dalje do dneva odločanja sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe v spisu ni zabeležen noben dogodek oziroma okoliščina, ki bi kazala na nevarnost nadaljnje ogroženosti deklice v smislu odločanja o začasni odredbi, če bi bila deklica (začasno) vrnjena v vzgojo in varstvo materi. Od dne 18. 5. 2015 do odločanja sodišča je namreč preteklo skoraj 10 mesecev in v tem obdobju je organ intenzivno, deloma posredno, deloma neposredno, spremljal dogajanja, jih dokumentiral v upravnem spisu, izvajal strokovno pomoč ter procesna dejanja v nadaljnjem pravnem postopku. V zvezi s tem so z vidika ugotavljanja, katera odločitev o začasni odredbi bi bila v največji meri skladna z otrokovimi koristmi, po oceni sodišča relevantna zlasti naslednja dejstva:

40Dne 18. 5. 2015, ko je tožnica prišla k C.C. in ga žalila, je bila B.B. prisotna (evidenčna lista CSD A. z dne 18. 5. 2015, ob 8.30. in 8.45). Na ta dan je tožnica s taksijem prišla k C.C. in je bila vinjena in hčerko je imela s seboj (poročilo o obisku na domu po intervenciji z dne 18. 5. 2015). Prejšnji dan, ko je bila tožnica zvečer odsotna iz materinskega doma, pa je njena sostanovalka iz materinskega doma poskrbela za tožničinega otroka. Sostanovalka je socialni delavki iz CSD A. povedala, da ni opazila, da bi bila tožnica pod vplivom alkohola (Poročilo o opravljeni intervenciji z dne 17. 5. 2015). Iz povzetka razgovora z dne 18. 5. 2015 (št. 1224-192/2015) izhaja, da je strokovna delavka Materinskega doma ... povedala, da je A.A. večkrat vinjena vozila avto in v njem je bil tudi otrok. Slednje je edini dokaz v spisu, da je oziroma naj bi tožnica ogrožala življenje deklice s tem, ker naj bi jo vozila z avtom v vinjenem stanju. Organ tega dejstva ni preveril z ustrezno stopnjo zanesljivosti na podlagi natančnejšega zaslišanja delavke Materinskega doma ...; glede na ostale podatke v spisu v zvezi z uporabo alkohola pa te možnosti za ogroženost deklice do 18. 5. 2015 ni mogoče izključiti.

41Dne 19. 5. 2015 je CSD A. pravilno začel s takojšnjim načrtovanjem stikov in sicer naj bi potekali v CSD A. v petek ob prisotnosti strokovnih delavk, najprej z A.A. potem pa tudi z C.C., prisotna pa naj bi bila tudi psihologinja, ki naj bi se osredotočila na interakcijo med otrokom in staršema (Zapisnik družinskega tima z dne 19. 5. 2015). V zvezi s tem sodišče pripominja, da je ustvarjanje pogojev za izvajanje stikov po tem, ko je otrok odvzet staršem, eden od ključnih elementov tudi za presojo težko popravljive škode v zvezi z začasno odredbo. Kajti sodišče se lahko pridruži praksi ESČP v tem smislu, da imajo pristojni organi določeno polje proste presoje, ker ob kriznih situacijah lahko neposredno intervenirajo in tako dobijo tudi neposredno izkušnjo s situacijo, ki narekuje začasen odvzem otroka. Vendar pa je vsakršno nadaljnje omejevanje stikov med staršem in odvzetim otrokom, če je tak stik v korist otroka, podvrženo strogi presoji.(7)

42Naslednji dan po odvzemu otroka se je strokovni delavki CSD A. oglasila tudi tožnica in iz zapisnika z dne 19. 5. 2015 izhaja, da se je tožnica zanimala, ali hčerka potrebuje dodatna oblačila in plenice, vprašala je, če je deklica v redu in če jo lahko vidi. Ob tej priložnosti je povedala, da ni alkoholičarka in da s tem nima težav, ampak da je šlo za enkraten dogodek. Ta zapis potrjuje navedbe tožnice, da je mislila, da je CSD A. deklico samo začasno nastanil v varni hiši.

43Za dne 21. 5. 2015 je bil na CSD A. že sklican multidisciplinarni tim, na katerem so bili prisotne strokovne delavke in delavci iz Zdravstvenega doma A., trije iz otroškega vrtca ..., iz policijske postaje A., iz Materinskega doma ..., direktorica in tri delavke CSD A. Na tem sestanku je delavka iz Materinskega doma ... navedla, da večjih težav z alkoholom pri A.A. niso opazili. Za otroka je A.A. vedno lepo poskrbela, da pa spije po dve pivi, da lahko zaspi. Zdravnica iz Zdravstvenega doma A. je navedla, da ni imela občutka, da bi imela A.A. težave z alkoholom, ampak prej C.C., oba starša pa sta bila zelo skrbna. Delavke iz vrtca so povedale, da je A.A. otroka uvajala v vrtec, v vrtec je prihajala redno, vedno jo je vozila mama, ko pride mama po deklico, se deklica vedno razveseli, v vrtec je prihajala urejena, čista. Koordinatorka je povedala, da se je mami očitno nekaj zalomilo in da sedaj rabi pomoč (Zapisnik multidisciplinarnega tima z dne 21. 5. 2015).

44Omenjena dejstva glede opažanj v zvezi s prihodi in odhodi iz vrtca ter urejenostjo deklice se ujemajo tudi s poročilom vrtca pri Osnovni šoli ... z dne 20. 5. 2015. To poročilo vrtca pa tudi navaja, da je deklica sproščena, nasmejana, z zanimanjem opazuje dogajanje okoli sebe in se občasno, starosti primerno, vključuje v igro z vrstniki. Opazen je napredek pri hoji in osvajanju dnevne rutine, pri hranjenju postaja samostojnejša, zaspi mirno, brez težav. V skupini se dobro počuti, med vrstniki je dobro sprejeta in se tudi sama pozitivno odziva na igro in stike z otroki. Vzgojiteljici v skupini je dobro sprejela. Tudi pri skupnostnih dejavnostih in pri individualnem delu je odzivna, pri igri z nestrukturiranim materialom uporablja pincetni prijem. Po oceni sodišča so v tem poročilu zbrana določena bistvena dejstva za ugotavljanje morebitne ogroženosti oziroma varstva otrokovih koristi deklice za potrebe odločanja o začasni odredbi. Navedena dejstva kažejo na to, da v obdobju odvzema otroka ni šlo za takšno razvojno ogroženost, ki bi se navzven kazala pri deklici v zvezi z njenim bivanjem in igranjem v vrtcu, čeprav je mogoče, da bi se zanemarjena vzgoja in varstvo ter prisotnost ob nasilnem obnašanju v družini lahko odražala tudi tako, da bi spremembe na deklici vzgojiteljice opazile. To pa ne pomeni, da deklica tudi dejansko ni bila v kritičnem obdobju ogrožena oziroma za odločanje o začasni odredbi v tem postopku to ne more biti odločilno. Za odločanje o začasni odredbi je pomembno le to, da so bile takratne krizne razmere v družini in nevarnost, ki je morebiti grozila deklici, če bi jo mama z avtom prevažala v vinjenem stanju, takšne, da so bile lahko izven dekličinega zaznavanja in da ni nujno, da bi to vzgojiteljice v vrtcu opazile.

45C.C. je na prvem sestanku na CSD A. po odvzemu otroka povedal, da se strinja z namestitvijo otroka v rejniško družino in da je tožnica vsak dan „nekaj spila“, za otroka pa je vedno lepo skrbela, ko so bili še skupaj. Izrazil je zadovoljstvo, da ima stike s hčerko, povedal je tudi, da on spije občasno kakšno pivo čez dan (zapisnik z dne 26. 5. 2015). Tudi otroška zdravnica je v poročilu z dne 12. 5. 2015 navedla, da sta celo leto hodila oba na preglede in sta za deklico lepo skrbela, ob zadnjem pregledu pa je začutila skrb in nemir pri A.A. Iz strokovnih zaznamkov z dne 29. 5. 2015 je razvidno, da je tožnica po odvzemu otroka izvajala stike s hčerko in je iskala pomoč pri duhovniku, ta pa jo je napotil k Društvu prostovoljcev Vincencijeve dobrote, in je povedala, da se bo borila in dokazala, da je dobra mati.

46V poročilu vrtca pri Osnovni šoli ... z dne 2. 6. 2015 je vzgojiteljica dopolnila predhodno poročilo s tem, da je še enkrat ponovila opis okoliščin iz poročila z dne 20. 5. 2015 ter dodala, da deklica ni kazala kakršnih koli znakov ogroženosti in da nikoli ni opazila znakov vinjenosti ali drugih težav povezanih z alkoholom pri A.A.

47Dne 4. 6. 2015 je bil sestavljen prvi zapisnik o pogovoru s tožnico po odvzemu otroka. Tožnica je povedala, da je sprva mislila, da gre za namestitev otroka v krizni center za en dan, ne pa za ukrep odvzema otroka na splošno. Povedala, je da nikoli ni vozila avta in hčerke v vinjenem stanju. Iz strokovnega zaznamka z dne 15. 6. 2015 izhaja, da si je tožnica uredila drugo stalno prebivališče in da ne živi z C.C. Tudi ta podatek je za odločanje o začasni odredbi zelo pomemben, kajti trije konflikti v vinjenem stanju v obdobju 7 mesecev do 18. 5. 2015, ki naj bi po mnenju CSD A. povzročali tudi dekličino ogroženost v njenem duševnem in telesnem razvoju v smislu 1. odstavka 157. člena ZZZDR, so bili vedno vezani na neurejena partnerska razmerja med A.A. in C.C., vključujoč verjetno tudi skrb za otroka; z odselitvijo, če je bila trajna, pa je A.A. zmanjšala tveganja, da bi do takšnih konfliktov prišlo tudi v prihodnje po njeni odselitvi. Tožnica torej že 9 mesecev ne živi s C.C. in v tem obdobju v spisu ni zabeležen noben nov konflikt med A.A. in C.C., ki bi lahko prizadel ali vplival na ogroženost deklice z vidika sorazmerne presoje težko popravljive škode in varstva otrokovih koristi.

48Iz dopisa policijske uprave Nova Gorica z dne 18. 6. 2015 izhaja, da je bila tožnica dvakrat obravnavana zaradi vožnje pod vplivom alkohola in sicer novembra 2013 in maja 2015.

49V upravnem spisu je tudi izvid zdravniškega pregleda z dne 22. 6. 2015 (dr. D.S., specialist psihiatrije), v katerem je zabeleženo, da je tožnica povedala, da ji manjka otrok, da si je celo življenje želela otroka, družino, zdaj pa je brez duše zlomljena. Kot diagnoza je navedena prilagoditvena motnja, predlagana pa je intervencija socialne službe, patronažne službe, pravne službe.

50Kar zadeva vprašanje zlorabe alkohola, je v zadevi pomembno, da je tožnica preko pooblaščenke v vlogi z dne 22. 6. 2015 navedla, da je tožnica prosila za psihiatrični pregled zaradi ugotovitve, ali je morebiti odvisna od alkohola in če je potrebna psihiatričnega zdravljenja, ker se od nje po mnenju pooblaščenke neargumentirano in nestrokovno zahteva, da mora na zdravljenje odvisnosti v PB Idrijo, ker ji sicer otrok ne bo vrnjen. Odvetnica v vlogi navaja, da je stranka pri njej večkrat tedensko, popolnoma trezna, urejena in zaskrbljena, ker čuti, da jo hčerka pogreša, da potrebuje bližino in toplino mame.

51V poročilu Zavoda Karitas Samarijan z dne 3. 7. 2015, ki ga je podpisala univerzitetna diplomirana socialna delavka, je navedeno, da je bila tožnica s hčerko tam nastanjena dne 20. 10. 2014, da je bila tožnica s hčerko ljubeča, namenjala ji je svoj čas in skrb, z njo se je ukvarjala, se igrala, jo spodbujala k učenju, raziskovanju in je na splošno lepo skrbela za njo; pogosto so ju opazili pri skupnem zajtrku in opoldanskem obroku, mati je redno izražala zaskrbljenost, ko je hči kazala znake prehlada ali bolezni in se je na to odzivala tako, da ji je zagotovila počitek ter ostalo domačo oskrbo ali pa je z njo obiskala pediatrinjo. Po tem, ko je A.A. nastopila s službo, je strokovno osebje imelo veliko manjši vpogled v izraženo skrb A.A. za B.B., saj jo je redno vozila v vrtec pred 7.00 uro ter se z njo vračala po 16.00 uri. V odnosu do ostalih sostanovalk in delavk v domu je večinoma imela korekten, prijateljski in sprejemajoč odnos, vendar pa je ob zaključku njenega bivanja pokazala tudi drugačen obraz, saj je v vinjenem stanju žalila strokovne delavke. Kar zadeva uporabo alkohola s strani A.A., tega na začetku sploh niso opazili, nikoli je niso videli v vinjenem stanju, ali da bi na to posumili; ko so delavke opravile natančen pregled sobe, alkohola pri njej niso našle. Dne 15. 5. 2015, ko je prišlo do omenjenega incidenta, pa je bila A.A. očitno v vinjenem stanju. Vinjena naj bi bila tudi dne 18. 5. 2015. V času njenega neodgovornega vedenja dne 15. 5. 2015 in 17. 5. 2015 je bila deklica v varstvu pri sostanovalki. V poročilu je še navedeno, da niso opazili, da bi kdaj deklico vozila v vinjenem stanju. Deklica se je dobro razvijala, kazala je znake velike odzivnosti na zunanje dražljaje, sprejemala je okolico ter druge osebe ter bila vedra in igriva.

52Iz poročila z dne 3. 7. 2015 Kriznega centra za žrtve nasilja (enota CSD X.) pa izhaja, da je bila tožnica tam nastanjena od 3. 10. 2014 do 20. 10. 2014. Poročilo navaja, da je A.A. skrbela za B.B., njeno prehrano, higieno, zdravstveno stanje, bila je ljubeča in jo je znala pomiriti, ko je jokala. Z njo je hodila na vsakodnevne sprehode tudi po večkrat na dan, največkrat v družbi sostanovalk. V krizni center sta se nastanili zaradi stalnih konfliktov s partnerjem in njegovo mamo. Skupaj s strokovnimi delavkami je izpolnjevala individualni načrt in je tudi napisala vlogo za sprejem v Materinski dom ..., kjer se je po odhodu iz kriznega centra tudi nastanila. Glede uporabe alkohola je v kriznem centru povedala, da pije občasno in zmerno 1 dcl ob kosilu in na praznovanjih. Povedala, da se je enkrat napila, ko je bila v hudi stiski in da jo je takrat ustavila policija. Povedala je, da jo pomirja misel na hčerko in odgovornost do hčerine prihodnosti. V tem poročilu je omenjena tudi volja A.A., da bi vložila tožbo zaradi dodelitve otroka, ker se s partnerjem ne razumeta in glede tega nimata sporazuma. Bala se je, da bi partner vzel hčer in da bi jo vzgajala njegova mama. Povedala je, da partnerju ne namerava materialno škoditi, ker prejema invalidsko pokojnino in zaradi tega preživnine ne bo uveljavljala. V času bivanja A.A. v kriznem centru strokovne delavke niso opazile, da bi bila A.A. pod vplivom alkoholnih pijač. Deklice ni puščala same, skrbela je za redne obroke, z njo se je pogovarjala na način, ki je primeren njeni starosti. V času bivanja v centru ni vozila osebnega avtomobila. Iz zaznamka CSD A. z dne 13. 7. 2015 izhaja, da je tožnica protestirala zaradi zatrjevane malomarnosti rejnikov pri osebni higieni deklice, kar je tožnica dokazovala s sliko. Dne 15. 7. 2015 je tožnica prevzela vse svoje osebne stvari iz bivšega stanovanja, kjer je živela s C.C. in ob tem ni prišlo do nobenega konflikta (povzetek razgovora z dne 21. 7. 2015). Iz več povzetkov CSD A. o razgovorih izhaja tudi, da je tožnica v obdobju odvzema otroka uresničevala stike s svojo hčerko.

53Stalna sodna izvedenka psihiatrične stroke, doc. dr. M.M. (dr. med., svet.) je dne 13. 7. 2015 osebno pregledala tožnico, ki ji je med drugim povedala, da je imela izrazit materinski nagon, želela si je otroka, njenemu fantu v Ukrajini pa ni bilo do otrok. Nato je prišel Slovenec, ki je rekel, da si želi družino in takoj si je želela živeti v Sloveniji, da bi dobila družino, ker si je tega najbolj želela. Prvi mož se je od nje ločil, novi pa je kasneje resno zbolel in je potem začel igrati v igralnicah. Zaradi konfliktov v povezavi s taščo je bila v materinskem domu 7 mesecev. Zavedala se je, da se mora boriti za svojega otroka. Povedala, je, da ni odvisna od alkohola, ampak je pila le zaradi izjemne situacije. Bila je vinjena in je vozila avto, a takrat ni imela s seboj otroka.

54Čeprav je izvedensko mnenje z dne 20. 8. 2015 treba obravnavati kot celoto tudi za potrebe odločanja o začasni odredbi, sodišče v nadaljevanju v obrazložitev vključuje zgolj nekaj bistvenih odlomkov, pri čemer je za odločanje o začasni odredbi bistveno, da sta bili izvedenki med drugim postavljeni tudi naslednji dve vprašanji:

- „Ali lahko starša ob morebitnih ugotovljenih težavah v zadostni meri poskrbita za otrokove potrebe tako, da njegov razvoj ni ogrožen?“

- „Kakšna je vaša ocena glede nujnosti zdravljenja staršev (predvsem zaradi zmožnosti dobro poskrbeti za otroka) in kakšno obliko zdravljenja priporočate?“

55Po mnenju izvedenke „vsi opisi njenega vedenja kot matere tako v kriznem oziroma materinskem domu in v vrtcu kažejo, da izkazuje konsistentno pozitivno čustveno naklonjenost svoji hčerki, da je za njo ustrezno skrbela in bila v tej skrbi stabilna oziroma zanesljiva (razen epizod, o katerih bom spregovorila kasneje), deklica /.../ ni izkazovala nobenih objektiviziranih dejavnikov slabega ravnanja, bila je ustrezno prilagodljiva. Mati izkazuje dober potencial za samostojno starševstvo/skrbništvo, vendar je potrebno, da bistveno spremeni odnos do alkohola in hkrati natrenira samoobvladovanje v čustveno intenzivnih situacijah medsebojnih odnosov. Vsekakor menim, da ima mati do alkohola zelo tvegan odnos, ki ima zanesljivo naravo škodljive rabe oziroma vsaj začetnega stanja odvisnosti. Diagnozo odvisnosti postavimo tako, da morajo biti prisotni najmanj trije znaki od šestih v zadnjih dvanajstih mesecih /.../. Zagotovo lahko pri materi ugotavljam prisotnost znaka 3. in 6. ., možno je, da ima tudi zvišano toleranco za alkohol (znak 1) /.../ Zaradi vzdrževanja profesionalne zadržanosti, ki je potrebna v izvedenskem delu, bom sicer za diagnozo materinega odnosa do alkohola uporabila izraz škodljivo uživanje alkohola /.../ Materin način opijanja je tak, da se povezuje tudi z njenimi obdobji stiske, kar je toliko bolj tvegano, da takrat izgubi nadzor nad svojim vedenjem. Pri materi gre za kombinacijo intenzivnega temperamenta, nekoliko drugače koncipiranih kulturoloških norm in reakcij, tudi siceršnjo osebnostno energizirnost in nagnjenost k intenzivnim čustvenim odzivom in najmanj škodljivo uživanje alkohola. Hkrati pa ima dobre potenciale za navezovaje medosebnih vezi, je proaktivna in delavna /.../ Zato priporočam, da je mati vključena v nek program zdravljenja odvisnosti, v katerem bo hkrati razreševala tudi svoje druge stiske /.../. V kolikor se bo mati potegovala za skrbništvo glede otroka, za kar ima sicer ustrezne potenciale, je potrebno, da zagotovi resno in objekitvizirano spremembo v odnosu do alkohola. Na razpolago ima dve možnosti /.../. Mati je namreč zmožna abstinenco potencialno vzdrževati tudi v ambulantnih pogojih. V tem času ima mati lahko kontakte s hčerko, na katerih mora biti trezna. Po enem letu se materino stanje evaluira in se, če je mati stabilnega vedenja, postopno podaljšuje kontakt z otrokom. Druga možnost je, da se prijavi na hospitalno obliko zdravljenja odvisnosti /.../ primeren in zanjo najbližji tak program je v Psihiatrični bolnišnici Idrija ali v Psihiatrični kliniki Ljubljana. Tak intenziven program traja od dveh do treh mesecev, ponavadi v kombinaciji hospitalnega in dnevnega programa. Tudi po tem zdravljenju bi potrebovala vsaj leto intenzivnejšega sledenja njene treznosti in stabilnosti v ambulantni skupini, bi bilo pa možno prej postopno podaljševati kontakt z otrokom do samostojne skrbi za deklico /.../ Opisano velja, če se mati poteguje za skrbniško vlogo“. V zvezi z C.C. pa izvedenka v mnenju navaja, da se „oče ne poteguje za polno skrbništvo in je zainteresiran le za stik z otrokom. Za stik z otrokom zahteve po dobro prilagojenem psihosocialnem funkcioniranju in glede odnosa do alkohola niso tako velike, kot pri želji za polno skrbništvo, kot je to pri materi. Najpomembnejše pri takem stiku je, da oče ob stiku ni akutno intoksiciran z alkoholom in da ni na kakršen koli drug način ogrožajoč za otroka pri stiku.“

56Iz navedenega izhaja, da izvedenki ni bilo postavljeno ključno vprašanje strokovne narave in odgovor na to vprašanje bi moral imeti oziroma bi lahko imel tudi pravne posledice za nadaljnje odločanje v pritožbenem postopku in tudi v sodnem postopku glede izdaje začasne odredbe,(8) to pa je, ali je na dan 20. 8. 2015, ko je bilo izvedensko mnenje napisano, v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi, da deklica še naprej ostane v rejniški družini, ali pa tveganje z zlorabo alkohola pri A.A. ni tolikšno, da deklica ne bi mogla biti dodeljena nazaj v vzgojo in varstvo materi. Ne glede na to, ali je bilo takšno vprašanje izvedenki postavljeno ali ne, se tudi samo izvedensko mnenje izrecno ne opredeli do tega bistvenega elementa spora v tej zadevi. Izvedensko mnenje je torej izredno koristno in sodišče priporoča tožnici, da ga upošteva. Vendar pa to izvedensko mnenje izrecno ne odgovarja na dilemo, ali je nujno in v največjo otrokovo korist, da tudi v času izdaje izvedenskega mnenja deklica še naprej ostane v rejništvu, ker bi bilo tveganje zaradi »škodljivega uživanja alkohola« s strani tožnice za deklico preveliko, ali pa bi bilo za deklico zaradi varovanja njenih koristi in morebiti tudi zaradi potenciala dobrega materinstva, ki ga omenja izvedenka v mnenju, bolje, če se tožnica posluži ambulantne in terapevtske pomoči ob tem, da ji je hči dodeljena nazaj v vzgojo in varstvo. Tožeča stranka in stranski intervenient imata torej v tem bistvenem elementu prav, ko pravita, da je izvedensko mnenje omejeno na reševanje problema »začetnega stanja odvisnosti«, pri čemer izvedenka ni uporabila diagnoze zasvojenosti oziroma odvisnosti, ampak, kot že rečeno, »škodljivo uživanje alkohola«. Tudi po izdaji tega izvedenskega mnenja je v upravnem spisu dokumentirano veliko dogodkov in stikov med strokovnimi delavkami CSD A. in tožnico in vse od kritičnega dogodka dne 18. 5. 2015 do odgovora na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe ni bil zaznan noben dogodek, ki bi potrjeval preveliko tveganje za koristi otroka zaradi škodljivega uživanja alkohola s strani tožnice. Tožnica si je pridobila najemniško stanovanje (izjava na zapisnik z dne 28. 9. 2015); od partnerja, s katerim je prihajala v konflikte, se je ločila, pri čemer stike z otrokom po podatkih v spisu izvajata oba, vendar ločeno. Iz izjave na zapisnik z dne 28. 9. 2015 izhaja, da je dobila odpoved delovnega razmerja zaradi tehnološkega viška, vendar je dodala, da ima do 15. 10. 2015 odpovedni rok, nato se bo prijavila na zavod in bo prejemala denarno nadomestilo, njen prvi interes pa je, da dobi novo službo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da ob stikih z deklico ni ravnala skrbno in ljubeče; tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe ne navaja nič takega iz obdobja od izdaje izpodbijane odločbe do odgovora na tožbo, kar bi govorilo v prid odločitvi, da mora deklica nujno še ostati pri rejniški družini in to obdobje traja že 10 mesecev.

57Tožena stranka je dne 8. 9. 2019 imenovala tudi strokovno komisijo na podlagi 88. člena ZSV z namenom izvedbe ustne obravnave. Strokovno komisijo so sestavljale dve strokovni delavki CSD A. (socialna delavka in dipl. psih. – specialistka za psihiatrično svetovanje) in univerzitetna diplomirana pedagoginja iz Otroškega vrtca ... V mnenju z dne 24. 9. 2015 strokovna komisija pravi, da je odvzem otroka in namestitev v rejniško družino v otrokovo korist. Strokovna komisija meni, da je ta ukrep potreben, dokler A.A. ne spremeni škodljivega odnosa do uživanja alkohola in ne uredi pretirane čustvene reaktivnosti ob stiskah. Strokovna komisija predlaga bolnišnično obliko zdravljenja »odvisnosti« od alkohola ter psihoterapevtsko obravnavo za obvladovanje svoje impulzivnosti. Predlaga centru za socialno delo, da sodeluje z ustanovo zdravljenja in preverja učinke zdravljenja »odvisnosti« in impulzivnosti. Glede na učinke zdravljenja naj prilagaja količino in trajanje stikov otroka z materjo ter postopno vrnitev otroka materi.

58Sodišče ugotavlja, da iz omenjenega strokovnega mnenja izhaja, da je ta komisija pregledala dokumentacijo in na podlagi ustnega poročila strokovne delavke, ki vodi upravni postopek, oblikovala mnenje. Glede na sestavo strokovne komisije, ki je imela dve članici iz CSD A. in dejstvo, da je poročilo, na podlagi katerega je strokovna komisija podala svoje mnenje, naredila strokovna delavka CSD A., ki je vodila upravni postopek, sodišče v tem mnenju ne vidi vseh garancij za neodvisno strokovno mnenje, čeprav tudi ne šteje, da to mnenje ni koristno. Ni nesprejemljivo, da strokovno komisijo sestavljajo tudi strokovnjaki, ki so bili neposredno vpleteni v reševanje družinske situacije, ker le-ti probleme poznajo tudi na podlagi lastnih izkušenj in neposrednega zaznavanja. Vendar je očitno, da je strokovna komisija diagnozo izvedenke od »škodljivega uživanja alkohola« preoblikovala v stanje »odvisnosti«, glede česar je bila izvedenka izrecno zadržana in ni sprejela takšne diagnoze. Iz strokovnega mnenja komisije nadalje izhaja, da naj bi center za socialno delo sodeloval z ustanovo zdravljenja in preverjal učinke zdravljenja in temu primerno prilagajal količino in trajanje stikov med materjo in hčerko zaradi postopne vrnitve otroka materi. Vendar pa nobeno to spremljanje ali prilagajanje količine in trajanja stikov v spisu ni dokumentirano, čeprav je od takrat preteklo že skoraj 6 mesecev.

59Sodišče ne dvomi v natančno diagnozo izvedenke glede škodljive uporabe alkohola s strani tožnice in na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja deloma razhajajoče navedbe glede takšne zlorabe alkohola ob treh priložnostih ob konfliktu z C.C. v obdobju 7 mesecev do izdaje izpodbijane odločbe (izjava priče sestre C.C. z dne 2. 9. 2015; izjava sostanovalke v Materinskem domu ... z dne 15. 9. 2015), čeprav je druga sostanovalka v Materinskem domu podala precej drugačno izjavo in sicer da ni opazila, da bi imela A.A. težave z alkoholom, da imajo vsi v domu določene slabe lastnosti, da je bila A.A. s sostanovalkami v dobrem odnosu in da meni, ker ima A.A. materinski čut, in da bi morala dobiti otroka nazaj (izjava sostanovalke v materinskem domu ... z dne 15. 9. 2015).

60Na ustni obravnavi v upravnem postopku pred CSD A. dne 13. 10. 2015 je odvetnica tožnice kmalu po začetku obravnave prosila, da se na zapisnik zapiše pripomba, da tožnica od trenutka, ko ji je bil otrok odvzet, ni več zaužila alkohola in ga tudi ne bo. Odvetnica tožnice je v nadaljevanju to dejstvo še enkrat ponovila in ob soglasju A.A. dodala, »da ji je bila to dovolj velika šola in da so bile razmere težke zaradi povsem neskladnih karakterjev staršev B.B., ki sta jih reševala na neprimeren način in da je A.A. pripravljena sprejeti strokovno pomoč. S področja kakovostnejših odnosov med staršema B.B. je pripravljena tudi na vsakršen ukrep, bodisi da se nikoli ne približa C.C., bodisi da vsakodnevno ali kadarkoli brez napovedi izvede test alkoholiziranosti. Lahko, da je bil njen odnos do alkohola rizičen, vendar sedaj temu ni tako in zavoljo otroka alkohola nikoli več ne bo poskusila.« V nadaljevanju zaslišanja je tožnica povedala, da je stresne situacije sposobna urejati tudi brez alkohola. Glede na to, da je to ključna okoliščina, zaradi katere je bil tožnici otrok odvzet, je brez dvoma za pričakovati, da bi pristojni organ, če bi šlo za neverodostojno izpovedbo tožnice na ustni obravnavi, navedbe tožnice izpodbijal z nasprotnimi dejstvi, vendar pa jih ni, niti ni sodišče našlo nobenega podatka v spisu, ki bi dokazoval drugačen odnos do alkohola s strani tožnice od 18. 5. 2015 naprej, kot ga je opisala tožnica na ustni obravnavi. Tudi v nadaljevanju ustne obravnave je tožnica povedala, da je pripravljena na krvni izvid glede uporabe alkohola in na nenapovedano kontrolo in da se je pripravljena vključiti v psihoterapevtsko obravnavo za obvladovanje impulzivnosti. Pritožila pa se je tudi glede izvajanja rejništva, ker rejnice ni videla že dva meseca in da jo je do takrat videla samo dvakrat do trikrat in da deklica na stikih ni bila vedno urejena.

61Tudi v izpodbijani končni odločbi, ki je bila izdana približno tri tedne po ustni obravnavi, upravni organ ni navedel nobene nove okoliščine, ki bi kazala na to, da je tožnica po 18. 5. 2015, torej v obdobju, ko je izvrševala zgolj stike s hčerko, ali pa tudi, ko jih ni imela, še kdaj zlorabljala alkohol, kar bi lahko imelo vpliv na ugotavljanje težko popravljive škode in drugih koristi z vidika potreb za odločanje o začasni odredbi.

62V spisu je samo eno poročilo o izvajanju stikov in sicer z dne 16. 9. 2015. Iz poročila izhaja, da so udeleženci stike postopoma intenzivirali, da oba starša stike izvajata in da je bilo samo enkrat v primeru (stranskega udeleženca) C.C. zaznati vonj po alkoholu. Deklica v vrtcu nima posebnih težav, rejnika jo opisujeta kot radovedno in dobrovoljno deklico, ima močan značaj, zna se postaviti po robu, veliko so v naravi, prosi čas preživljajo aktivno.

63Glede na vsa zgoraj navedena dejstva, če jih sodišče ocenjuje skupaj in medsebojno povezano ter ob upoštevanju standarda v zvezi z 8. členom EKČP, po katerem mora pristojni organ spremljati in preverjati stanje na določena časovna obdobja z vidika vprašanja, ali so se razmere pri starših, ki jim je otrok odvzet, spremenile do tolikšne mere, da ukrep ni več nujno potreben in da ni več sorazmeren, ker pravica iz 8. člena EKČP vključuje tudi pravico staršev, da pristojni organ deluje v smeri omogočanja in olajševanja ponovne združitve otroka s staršem, sodišče ugotavlja, da je z vidika načela varovanja otrokovih koristi in pravice otroka do polnejšega družinskega življenja z materjo (35. člen Ustave) ter tožničine pravice iz 1. odstavka 54. člena in 35. člena Ustave izkazana težko popravljiva škoda, če bi deklica tudi v času do izdaje odločbe o pritožbi zoper prvostopenjski akt bila v rejniški družini oziroma da ni nujno z vidika varovanja otrokovih koristi, da deklica ostane v rejništvu do dokončnosti izpodbijane odločbe. To sicer pomeni določeno novo okoliščino, ker bo C.C. lahko izvrševal stike z B.B. ob sodelovanju z A.A., vendar tudi s tega vidika ni izkazano zadostno tveganje, poleg tega bo lahko pri tem s strokovno pomočjo sodeloval tudi krajevno pristojni center za socialno delo. Tudi C.C. v odgovoru na tožbo predlaga, da naj gre otrok B.B. v vzgojo in varstvo tožnice A.A. pod pogojem, da A.A. sprejme zdravljenje. Izdaja začasne odredbe v tem primeru torej pomeni, da se začasno zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe do odločitve ministrstva o pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Vendar pa to ne pomeni, da bi lahko v primeru spremenjenih razmer v škodo tožničine hčerke pristojni organ deklico zaščitil šele z odločbo o pritožbi zoper izpodbijani akt, ampak lahko to stori, če bi se to zaradi spremenjenih razmer pokazalo za nujno, tudi z morebitno novo začasno odločbo. Ker pristojni organ v upravnem sporu sodišču ni sporočil nobenih nihanj v stabilnosti tožnice glede njene odgovornosti za vzgojo in skrb otroka ter ranljivosti glede uživanja alkohola od 18. 5. 2015 naprej, razvojne značilnosti deklice pa so s strani vseh strokovnjakov, ki so podali svoja mnenja v postopku, opisane kot zgolj pozitivne, sodišče ni imelo zadržkov, da bi izdaja začasne odredbe po nepotrebnem in prehitro spreminjala okolje, v katerem deklica živi in da ta sprememba, ki velja do odločitve drugostopenjskega organa o pritožbi, ne bi bila v največjo otrokovo korist. Drugostopenjski organ bo moral vsa pravno relevantna dejstva oceniti in obravnavati ob polnem sodelovanju tožnice in prizadete stranke ob reševanju pritožbe zoper prvostopenjski akt, pri čemer bo moral upoštevati tudi dejstva iz obdobja do dneva odločitve organa druge stopnje.

64Ali bo tožnica A.A. lahko v nadaljevanju polni meri izvrševala svoje materinstvo, tako da bi ji bila hči dodeljena v vzgojo in varstvo brez prekinitve, je torej v največji meri odvisno od tožnice same in njenega odgovornega sprejemanja in upoštevanja priporočil izvedenke. Otokov oče C.C. ob tem nosi svoj del odgovornosti, da to razmerje ustrezno podpre, kot je to storil že v odgovoru na tožbo in da naprej po želji izvaja odgovorne stike s hčerko; sodišče pa nima nikakršnega razloga za dvom, da strokovne delavke krajevno pristojnega centra za socialno delo glede na sedanje prebivališče tožnice, ne bi znale obema staršema pri izvajanju stikov pomagati.

65Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka sodne odločbe (3. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

66Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi ali ugotovit nezakonitost izpodbijanega akta, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR, kajti sodišče je tožbi zaradi molka organa ugodilo, ker ni bilo upravičenega razloga za molk organa in je toženi stranki naložilo, da mora čim prej izdati zakonito odločbo o pritožbi zoper prvostopenjski akt. Omenjeni znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev k četrti točki izreka:

67Če sodišče tožbi ugodi, potem sodišče prisodi pavšalni znesek povračila stroškov tožniku, ne pa tudi stranskemu intervenientu. Stranski intervenient namreč ni vložil tožbe v upravnem sporu, čeprav se izpodbijani akt nanaša tudi nanj in njegove pravice. To izhaja iz določbe 3. odstavka 25. člena ZUS-1; in ker v predmetni zadevi niso nastali skupni stroški v smislu 7 odstavka 25. člena ZUS-1 niti ni šlo za odločanje o pravici v smislu 1. odstavka 25. člena ZUS-1, je sodišče odločilo, kot izhaja iz 5. točke izreka sodne odločbe. V tovrstnih primerih ima tožnik možnost, da zaprosi za brezplačno pravno pomoč v upravnem sporu, kar je tudi storil in o tem bo odločal organ za brezplačno pravno pomoč upravnega sodišča.

----------

opomba (1) : Po prvem stavku tega določila o žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti javnosti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino.

opomba (2) : Po določilu 86. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/1992 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) kadar socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil, odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, postopajo po zakonu o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena.

opomba (3) : K.A. v. Finland, odst. 103-104.

opomba (4) : V tej sodbi Veliki senat ESČP navaja, da 8. člen EKČP ne more biti interpretiran v vakuumu, ampak mora biti interpretiran in uporabljen v harmoniji s splošnimi načeli mednarodnega prava (odst. 131). Ob tem ESČP v zvezi s konceptom varstva otrokovih koristi poleg MKOP omenja še Deklaracijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1959, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Listino EU o temeljnih pravicah in nekatere druge mednarodne listine (odst. 49-56). Iz tega ESČP izpelje, da je „trenutno širok konsenz – vključno v mednarodnem pravu - za podporo ideji, da je pri vseh odločitvah, ki zadevajo otroke, najpomembnejša njihova največja korist (odst. 135).

opomba (5) :

Sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 326/2010 z dne

2212. 2010, I Up 315/2010 z dne 16. 12. 2010; I Up 324/2010 z dne 22. 12. 2010)

.

opomba (6) : Na primer: sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 1017/2015-8 z dne 27. 7. 2015.

opomba (7) :

Sodbi ESČP v zadevah V. v. Slovenia, odst. 82, K.A v. Finland, odst. 139.

opomba (8) : Po praksi ESČP morajo namreč v tovrstnih primerih organi spremljati in preverjati stanja na določena časovna obdobja z vidika vprašanja, ali so se razmere pri starših, ki jim je otrok odvzet, spremenile do tolikšne mere, da ukrep ni več nujno potreben, ker pravica iz 8. člena EKČP vključuje tudi pravico staršev, da pristojni organ deluje v smeri omogočanja in olajševanja ponovne združitve otroka s staršem (Mircea Dumitrescu v. Romania, odst. 82; K.A v. Finland, odst. 139).