120. člen ZZZDR-UPB1

Pisen izvid in mnenje je treba vročiti strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala, stranke (in uradna oseba) pa lahko potem na naroku izvedencu postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja.

V zadevah, v katerih se odloča o pravici do stikov, je postopek pošten, če dopušča strankam, da predstavijo svoje poglede na zadevo in če se varuje otrokove koristi.

Glavno vodilo v postopku urejanja razmerij med starši in mladoletnimi otroci je otrokova korist. Kakšna je otrokova korist je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. V vsakem primeru pa otrokova korist ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kadar ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči drugače kot si želi otrok. Eden od takih razlogov je tudi ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipulirana.

Med postopkom odločanja o potrebnosti izrečenega ukrepa za varstvo otrokove koristi trajnejšega značaja lahko sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Pri ugotavljanju otrokove ogroženosti gre za pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče v vsakem primeru posebej. Za njegovo izpolnjenost daje DZ napotilo v drugem odstavku 157. člena. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in da je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. V otrokovo korist je zmerno povečevanje stikov z obema staršema in da se stiki, ki so bili določeni do sedaj enkrat mesečno pod nadzorom CSD, določijo prav tako na CSD, vendar brez nadzora. Predlog za prenehanje ukrepa odvzema otroka staršem in namestitev v rejništvo ni utemeljen. Ni izkazan temeljni pogoj (nevarnost odtujitve otroka in s tem njegova ogroženost) za izdajo začasne odredbe, s katero bi prenehal izrečen ukrep.

Nihče tožnikoma ne oporeka njune starševske ljubezni do njunega otroka, temveč se jima očita nekritičnost do resnosti B. stanja in pasivnost do B. potreb, ki iz tega stanja izvirajo, delno pa tudi neposredno onemogočanje postopanja v B. dobro (s tem, ko sta ob prvem stiku brez nadzora otroka odpeljala in je bilo posledično potrebno celo posredovanje izvršitelja), ugotovitev v tej zvezi pa tožnika nista izpodbila. Iz izpodbijane odločbe je jasno razvidno, da je bil v obravnavani zadevi najprej uporabljen milejši ukrep na podlagi 119. člena ZZZDR, in sicer je CSD tožnikoma podal napotila za ravnanje (obisk pediatra, sodelovanje v postopku ugotavljanja, ali obstaja zaostanek v otrokovem razvoju, upoštevanje navodil pediatra in, če potrebno, takojšnja vključitev otroka v specialistično obravnavo), ki jim tožnika nista sledila. Tudi po tem, ko sta bili izdani začasni odločbi, sta tožnika ravnala samovoljno in otroka odpeljala iz C., v tej zvezi je bila potrebna celo izvršba. Nenazadnje pa je tudi treba upoštevati, da tožnikoma roditeljska pravica z izpodbijano odločbo ni bila odvzeta, temveč jima je bila na podlagi odvzema le omejena, vsa ostala upravičenja in dolžnosti pa so d

Odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi drugostopenjskega organa za njim, da se tožnici in dekličinemu očetu otrok odvzame in namesti v rejniško družino, je po presoji sodišča pravilna. Pri odločitvi je bilo pravilno upoštevano, da so razlogi za odvzem otroka podani, ker starša mld. A.A. za hčerko sama nista zmožna skrbeti ter da za mld. A.A. tudi ni zmožen skrbeti materin partner. To izhaja iz vseh relevantnih poročil in mnenj. V nasprotnem primeru, z vrnitvijo mld. A.A. v matično družino, bi bil ogrožen dekličin zdrav psihofizični razvoj. Mld. A.A. je namreč jasno povedala, da si k materi ne želi, dokler bo pri njej tudi njen partner. Pred odločitvijo je tudi dala izjavo, da se z namestitvijo v rejniško družino, ki jo je tudi že spoznala, strinja. Z namestitvijo v rejniško družino se je strinjala tudi dekličina zagovornica-glas otroka.

Vzročne zveze med postopanjem in odločanjem sodišča in tožnikovim duševnim trpljenjempo presoji pritožbenega sodišča ni zato, ker je takrat, ko je sodišče zvedelo za odtujevanje otrok tožniku, njuna odtujenost od očeta napredovala že do tiste stopnje, ko stiki po mnenju izvedencev otrokoma ne bi bili več v korist. Otroka sta, resda pod vplivom matere, do očeta izjemno hitro razvila negativen odnos, stiki pa bi jima bili v korist le, če bi se pričeli izvajati najpozneje eno leto po začetku spora, razen, če bi ju (a ju ni) k njim spodbujala mati. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je zaključek o tem, da bi eno leto po začetku spora še lahko vzpostavili stike, da bi bili ti otrokoma v korist, oprlo na mnenje psihologa. Iz tega je izpeljalo zaključek, da je skoraj ves čas, ki je bil na razpolago za uvedbo otrokoma koristnih stikov, potekel že pred razvezno pravdo. Sodišče torej glede na navedeno in ker sta se zakonca še v razvezni pravdi več mesecev poskušala sporazumeti in sta celo sklenila sodno poravnavo o stikih, ni imelo razloga za intervencijo in ukrepanje, ki bi tožniku omogočili oziroma olajšali ponovno združitev z otrokoma. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zgolj na gorn

Predmet upravnega spora je odločitev upravnega organa, da se postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema obeh mld. otrok in njune oddaje v rejništvo, začet na tožničino pobudo, ustavi. Organ je v postopku pred izdajo sklepa v celoti upošteval zakonske zahteve, pri čemer je svojo odločitev oprl na mnenje strokovne komisije prvostopenjskega upravnega organa, izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke in izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov ter izvedel ustno obravnavo. Upoštevane so bile vse predpisane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanašajo na sodelovanje strank v postopku.

Da med nasprotnim udeležencem in njegovim mld. sinom, navkljub rednim stikom, ni moglo priti do življenjskega oziroma socialnega razmerja, saj je tudi nasprotni udeleženec na naroku za glavno obravnavo sam izpovedal, da siceršnjih potreb mld. S.S. ne pozna, slednji pa kot svojo primarno družino šteje rejnico in njeno družino, nasprotnega udeleženca pa kliče zgolj po imenu oziroma priimku. Nasprotna udeleženca nista izkoristila ponujene podpore s strani CSD Maribor, Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog pri ZD dr. Adolfa Drolca Maribor, Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana - centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Uprave za probacijo, itd., pri tem pa sama ne navedeta, kakšne druge oblike pomoči bi jima država še morala nuditi, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri vsebinsko prazne in neutemeljene.

Ker je možno izdati začasno odredbo po določilih ZIZ še pred začetkom ustreznega sodnega postopka, kar velja tudi za spore iz prvega odstavka 411. člena ZPP, je treba tudi v obravnavani zadevi o stroških postopka odločiti na podlagi 413. člena ZPP. Odločanje po načelu uspeha zato v tem sporu ne pride v poštev. Ker so bila procesna dejanja predlagatelja opravljena zaradi varstva pravic in koristi mladoletne A., to pa mora biti že po naravi stvari same tudi v skladu z interesi nasprotnih udeležencev kot njenih staršev, je sodišče pravilno odločilo, da vsi udeleženci krijejo svoje stroške postopka.

Organa prve in druge stopnje sta po presoji sodišča materialno pravo (ZZZDR) pravilno uporabila v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi ter sta pri tem pravilno upoštevala tudi relevantne instrumente varstva človekovih pravic predpisov (KOP in EKČP), pri čemer sta pri odločanju v konkretnem primeru dala prednost otrokovim pravicam mld. A.A. pred pravico tožnice do družinskega življenja, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Odločitev o izdaji začasne odločbe mora biti utemeljena z razlogi iz prvega odstavka 221. člena ZUP, ko je torej začasni odvzem otrok nujno potreben zaradi zaščite njihovih koristi. Uporaba te določbe ne pomeni, da je ukrep izrečen na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak v okviru ugotovitvenega postopka, pred izdajo (končne) odločbe. Tudi v obravnavanem primeru je (bil) v teku poseben ugotovitveni postopek, odločitev za izdajo začasne odločbe pa temelji na dejstvih zbranih v tem postopku v času izdaje začasne odločbe, ki so utemeljevala uporabo določbe 120. člena ZZZDR.

Glede na potek in okoliščine obravnavane zadeve je pravilna odločitev, da se mladoletni otrok z začasno odločbo odvzame staršem in se namesti v krizni center. Namen tega ukrepa je v zagotovitvi pogojev za zdravo rast in razvoj otroka ter mu omogočiti varno okolje in zaščito pred nevarnostjo povzročanja nadaljnje škode za njegov psihofizični razvoj.

S tožbama izpodbijani začasni odločbi sta prenehali učinkovati z izdajo odločbe o glavni stvari.

Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je izpeljalo interpretacijo v zvezi z nečloveškim ali ponižujočim kaznovanjem ali ravnanjem, ko gre za nasilje v družini nad otroci, da mora takšno ravnanje doseči minimalno raven resnosti, da se lahko obravnava v okviru člena 3. EKČP, sicer gre lahko zgolj za varstvo pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Ocena omenjene minimalne ravni pa je relativna in je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera, pri tem pa se upošteva narava in kontekst spornega ravnanja, njegovo trajanje, fizični in psihični učinki tega ravnanja na otroka, lahko pa tudi starost, spol, zdravstveno stanje otroka. V konkretnem primeru je relevanten tisti del citirane določbe 1. odstavka 120. člena ZZZDR, ki govori o „drugih pomembnih razlogih v otrokovo korist“; ta razlog je v skladu s stališčem, ki se je v tej zvezi doslej izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot na primer iz

Po določbi 18. člena Ustave in 3. člena EKČP nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. To je absolutna pravica vsakega človeka, v katero ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem. To velja tudi za komaj rojenega otroka, za katerega naj bi na podlagi starševske obveznosti in pravice skrbela njegova mati (in oče). Zato v takem primeru v zvezi z varovanjem omenjene otrokove pravice ne pride v poštev nobeno tehtanje pravic, ki so v posamičnem primeru morebiti v koliziji. Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti. Tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi ni posegla v domnevo nedolžnosti tožnice v tem smislu, da bi to lahko vplivalo presojo zakonitosti izpodbijanega akta, kajti dokazne ocene tožene stranke ni mogoče razumeti, kot da je bila že ugotovljena kazenska odgovornost za očitana kazniva dejanja, oziroma, da je tožnica kriva omenjenih kaznivih dejanj, ampak je tožena stranka, ki bi sicer morala dosledno u

V obravnavani zadevi gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, saj je CSD dolžan ukrepati zaradi zaščite koristi otroka, v kolikor je podan sum, da je ta ogrožen v domačem okolju, kot v obravnavanem primeru. Res je dolžan na drugi strani ščititi tudi ustavne pravice staršev v razmerju do otrok, kot navaja tožnica. Vendar pa ima v teh primerih zaščita otrokovih koristi vedno prednost pred zaščito pravic staršev, zato sodišče tožničine razloge, glede kršenja njenih ustavnih pravic, kot jih navaja, glede na navedeno zavrača. Gre za varovanje otrokovih koristi. Sodišče izpostavlja, da v obravnavani zadevi ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo na strani staršev, za krivdno ravnanje ali opustitev, kot poudarja tudi toženka, temveč da je mogoče odvzeti otroka že takrat, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen. Tudi ni potrebno, da je (že) nastala škoda v njegovem razvoju.

Pri presoji zakonitosti odločitve o odvzemu otrok staršem po 120. členu ZZZDR je bistvena presoja ocene pristojnih organov, da je glede na ravnanja oziroma opustitve roditeljev, zaradi zaščite otrok, nujna njihova izločitev iz družine.

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

Tožnikoma se je v postopku očitalo, da ne zaznavata potreb otroka, da ne sledita strokovnim napotkom, da je mati odklanjala izvajanje fizioterapevtskih vaj pri otroku, da se z otrokom ni ukvarjala in izkazovala čustvene navezanosti. Navedeno kaže na to, da so izpolnjeni pogoji za odvzem otroka.