54. člen URS

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka. Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

V postopku zavarovanja, v katerem je odvzet otrok, je pravni interes izkazan, če bi v primeru ugoditve pravnemu sredstvu prišlo do spremembe vložnikovega pravnega položaja ali pravnega položaja otroka.

Izvrševanje starševske skrbi vključuje mnoge odločitve. Ne glede na to, ali starša živita skupaj ali ne, je življenjsko, da se o posameznih vprašanjih razhajata. Nezmožnost najti sporazumno rešitev bo v primerih, ko starša ne živita skupaj, prejkone privedla do tega, da bo obveljalo stališče tistega od staršev, pri katerem je otrok. Nemogoče in neprimerno bi bilo, da bi v vsaki taki situaciji odločilo sodišče. Upoštevaje primarnost staršev v skrbi za korist otroka naj sodišče preseže spor med starši le, kadar se nanaša na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bistvena razlika med pogoji za izdajo začasne odredbe in izrekom ukrepa trajnejšega značaja ni le v dokaznem standardu pri oceni ogroženosti otroka, ki mora biti pri izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo verjetnosti, pri izdaji ukrepa trajnega značaja pa s stopnjo prepričanja, ampak tudi v stopnji ogroženosti otroka. Kajti nižji kot je dokazni standard (verjetnost), bolj tehtni morajo biti razlogi za poseg države v pravico do družinskega življenja (iz 54. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) z odvzemom otroka (huda ogroženost). Zato lahko do odvzema otrok staršem praviloma pride zgolj na podlagi odločitve o glavni stvari po 174. členu DZ (kjer zadošča "navadna" ogroženost ob dodatnem upoštevanju načela najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ), zgolj izjemoma (v primeru s standardom verjetnosti izkazane hude akutne ogroženosti otroka) je mogoče mld. otroka odvzeti staršem z začasno odredbo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagatelj ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da sta mladoletna A. A. in B. B. v matični družini tako hudo ogrožena, da so hudo ogroženi cilji njune socia

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazal

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist). Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otro

Situacijo, ki nastane zaradi otežene oziroma skorajda nemogoče komunikacije, je glede na enotno sodno prakso mogoče ustrezno reševati z natančno določenimi stiki. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je komunikacija med staršema neprimerna, še vedno je njun odnos zelo konflikten, a bo sodišče v ponovljenem postopku v primeru, če bo še vedno štelo, da je ta okoliščina razlog, da se ne določi skupno starševstvo, moralo prepričljivo ugotoviti in argumentirati, zakaj je s tem ogrožena korist mladoletne hčerke udeležencev.

Predpostavka za nujni odvzem otroka po 167. členu DZ je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom staršem. Huda ogroženost je pravni standard in predstavlja osrednje vprašanje tovrstnih postopkov. Sodišče mora ugotoviti vrsto in obseg ogroženosti otrok. Odvzem lahko upraviči le tako neustrezno ravnanje starša, ki že povzroča resno škodo telesnemu in duševnemu zdravju otroka oziroma ravnanje starša, na podlagi katerega je mogoče s stopnjo precejšnje verjetnosti sklepati, da bo otroku povzročilo občutno škodo (ker bosta otrokovo telesno ali duševno zdravje in razvoj zaradi ravnanja starša očitno in trajno oziroma nepovratno prizadeta ali ker je mogoče predvideti, da ne bo mogoče uresničiti osnovnih ciljev socializacije, kot je razvoj otroka v samostojno in hkrati družbeno bitje). Ob odločanju o utemeljenosti predloga CSD za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka (prvi odstavek 168. člena DZ) mora sodišče presoditi vse v tistem trenutku znane okoliščine konkretnega primera in oceniti, ali napolnjujejo pravni standard hude ogroženosti otroka. Po vložitvi ugovora staršev, ko se vzpostavi kontradiktornost, pa

Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega, ob pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje, ki je pri svojem odločanju že upoštevalo, da se je predlagatelju rodil otrok, do takšnega zaključka pa je prišlo na podlagi prošnje za preložitev razpisanega naroka, upoštevaje dejstvo, da predlagatelj niti v pritožbi ne navaja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi glede njegovih preživninskih sposobnosti nastale glede na novega otroka, saj ne izkazuje, da tega otroka sploh preživlja, pri tem pa je v celoti za delo sposoben, samo rojstvo otroka pa samo za sebe ne predstavlja tistega odločujočega razloga oz. spremenjenih okoliščin, v skladu s 197. členom DZ, ki bi narekovale ponovno presojo ustreznosti določene preživnine. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da starši z rojstvom novih otrok prevzamejo nase nove odgovornosti za njihovo preživetje, vzgojo in šolanje, zato se ne morejo izgovarjati na veliko število otrok, temveč se morajo potruditi, da zaslužijo toliko, da lahko preživljajo vse svoje otroke.

169. člen DZ določa, da mora sodišče pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnega značaja upoštevati mnenje CSD. A to mnenje mora vsebovati vse značilnosti in bistvene sestavine, ki omogočajo preverjanje postopkov in razlogov, na podlagi katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi. Priporočljivo je, da se delavci CSD pred izdelavo mnenja še enkrat pogovorijo s starši in otrokom, v mnenju pa se nato CSD opredeli tudi do otrokovega mnenja, zlasti ali je otrokovo mnenje podprto z njegovo koristjo.

Ni naloga kolizijskega skrbnika, da rešuje konfliktni odnos med staršema. Kolizijskega skrbnika otroku sodišče postavi, če se med postopkom izkaže, da je konflikt med staršema takšne narave, da postopek za varstvo koristi otroka izkoriščata za nasprotovanje drugemu staršu brez upoštevanja, kaj bi bilo v korist otroka oz. sta brez sposobnosti uvida, da otroku nastaja škoda.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je kolizijski skrbnik posebna oblika skrbništva za posebni primer, zato varuje varovančeve koristi le v omejenem obsegu, kar pomeni, da so njegove naloge omejene na varstvo koristi otroka in njegovo zastopanje glede vprašanj, o katerih se odloča v konkretnem sodnem postopku. S postavitvijo kolizijskega skrbnika se omeji pravica staršev do zastopanja otrok v konkretnem sodnem postopku, saj kolizijski skrbnik v tem postopku namesto staršev zastopa mladoletnega otroka. Kolizijski skrbnik ima nalogo, da otroka na primeren način seznani s postopkom in pomenom posameznih procesnih dejanj ter v otrokovem imenu podaja trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu. Po naravi stvari lahko kolizijski skrbnik v imenu 14-letnika podaja trditve in predlaga dokaze, če z njim opravi razgovor. Zlasti pa se potreba po razgovoru pokaže, če je predlagan ukrep namestitve v zavod (175. člen DZ), kot v obravnavani zadevi, ki predstavlja hudo obliko posega države v pravico do družinskega življenja, saj mladoletnika iztrga iz domačega okolja. Kajti v skladu z 247. členom DZ se mora skrbnik pred vsakim važnejšim opravilom posvetovati z varovancem ter njegovo mn

Nesporno je, da v konkretnem primeru stiki med predlagateljem in otrokoma ne potekajo že 16 mesecev (do izdaje izpodbijanega sklepa). Že samo dejstvo, da je prišlo do tako dolge prekinitve stikov, kaže na to, da sta otroka ogrožena. Tako sodna praksa kot tudi stroka sta namreč večkrat izpostavili, da je skladen razvoj otroka dolgoročno ogrožen v primeru izostanka stikov z enim ali obema staršema.

V skladu z judikaturo Ustavnega sodišča predstavlja odvzem pravice do stikov poseg v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave RS in je možen zgolj v izjemnih okoliščinah ter ga je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi. Gre za izjemno občutljivo in kompleksno področje, odsotnost stikov otroka s staršem pa lahko vodi v odtujitev, ki morda ni v korist otroka, država pa mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov igrati aktivno vlogo. Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov izjemna in tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi. Pojem otrokovih koristi pa ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo, pri čemer odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti zgolj na ugotovitvi, da otrok stike zavrača. Sodna praksa ESČP v okviru pravice do družinskega življenja sicer priznava državam pogodben

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.

Otroka v sodnem postopku zastopajo starši, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 145. člena DZ). Center za socialno delo ni zaznal potrebe po omejitvi starševske skrbi materi in postavitvi mld. A. A. pod skrbništvo. Zato je potrebno skrbno presoditi, ali v okoliščinah konkretnega primera obstaja kolizija interesov med materjo in sinom. Z imenovanjem kolizijskega skrbnika namreč sodišče lahko neutemeljeno poseže v ustavno varovane pravice in dolžnosti staršev (54. člen URS).