221. člen ZUP

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, je posledično pravilno zavržen predlog za izdajo začasne odredbe.

Po tem, ko pristojni organ izda glavno odločbo, s katero razveljavi začasno odločbo in sprejme končno odločitev v zadevi, ni več podan pravni interes za izpodbijanje začasne odločbe s pritožbo v pritožbenem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu. Spremembo pravnega položaja, ki ga je vzpostavila začasna odločba, je torej mogoče doseči le, če se jo izpodbije še v času njene veljavnosti, ko je še podan pravni interes za njeno izpodbijanje.

Tožena stranka se ne more sklicevati na dejstvo, da gre za začasno odločbo in bo dokončna višina sredstev ugotovljena s posebno odločbo o glavni stvari. Ker je prvostopenjski organ zoper začasno odločbo dal tudi možnost pritožbe in gre za odločbo v smislu 221. člena ZUP, pomeni, da tak akt ob izpolnjevanju vseh procesnih predpostavk postane tudi izvršljiv. Zato ima po vsebini značaj samostojne odločbe. Tako velja tudi za začasno odločbo, da so spoštovana vsa procesna pravila in da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda.

Institut pravnomočnosti varuje priznano pravico le v okviru pravnega in dejanskega stanja podanega ob priznanju pravice. Zato je priznana pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le v primeru, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko zavarovanec pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogoja za izplačevanje dajatve, tožena stranka odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Ker se tožnik zoper novo odločbo ni pritožil, je odločba postala dokončna (224. člen ZUP) in pravnomočna (225. člen ZUP). Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo z dne 10. 6. 2021 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 15. 2. 2021 je tožnik izkazoval vse do pravnomočnosti nove odločbe. S tem dnem izpodbijana začasna odločba ne obstaja več, ker jo je nadomestila nova odločba.

Zaradi neuporabe 300. člena ZPP in postopanja po 82. členu ZDSS-1, je z izpodbijano sodbo o odpravi drugostopenjske in delno prvostopenjske začasne odločbe ter vrnitve v ponovno upravno odločanje, prišlo do procesne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost ugoditvene kasatorne sodbe. Ker pritožbeno sodišče pomanjkljivosti in procesne kršitve ne more samo odpraviti, saj ni možna pravilna vsebinska presoja začasne višine starostne pokojnine, odmerjene z začasno odločbo, ne da bi bila sočasno presojana končna odmera višine sporne starostne pokojnine, je izpodbijano sodbo na temelju 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je vložila tožbo zoper začasno odločbo. Pravni interes je izkazovala vse do pravnomočnosti nove odločbe. Ker je bila z novo odločbo nadomeščena začasna odločba (že ime samo pove, da gre zgolj za začasno odločbo, s katero se začasno uredi pravno stanje), si tožnica z nadaljevanjem postopka pred sodiščem, ne more več izboljšati pravnega položaja. Zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno, v skladu z 274. členom ZPP, zavrglo.

Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju po

V času izdaje izpodbijane odločbe so bili nedvomno podani pogoji za izdajo začasne odločbe iz 221. člena ZUP, ki jo je izdal prvostopenjski organ po uradni dolžnosti na predlog policijske postaje na podlagi 58. člena ZOro-1. Policijska postaja je namreč predlagala prvostopenjskemu organu odvzem orožja in orožne listine zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, kar nedvomno postavlja dvom v zanesljivost tožnika.

Organa prve in druge stopnje sta po presoji sodišča materialno pravo (ZZZDR) pravilno uporabila v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi ter sta pri tem pravilno upoštevala tudi relevantne instrumente varstva človekovih pravic predpisov (KOP in EKČP), pri čemer sta pri odločanju v konkretnem primeru dala prednost otrokovim pravicam mld. A.A. pred pravico tožnice do družinskega življenja, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče ne dvomi v pravilnost in resničnost utemeljitve tožeče stranke, ki se nanaša na postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč za nadomestno ponikalnico in obveznost tožeče stranke, da skladno s svojimi pooblastili na podlagi 3. člena ZDARS pridobi ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenja za posege v prostor, ki bo takšno gradnjo omogočila, vendar ne glede na to ugotavlja, da določitev zavezanca za plačilo 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR, temelji na določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1. Ker torej določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1 toženo stranko izrecno zavezuje k spoštovanju določitve investitorja v izdanem gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča drugačna določitev zavezanca za plačilo za pridobljeno enoto mineralne surovine, ne glede na specifičen položaj tožeče stranke v postopkih iz prej citiranega 3. člena ZDARS, ni mogoča.

Odločitev o izdaji začasne odločbe mora biti utemeljena z razlogi iz prvega odstavka 221. člena ZUP, ko je torej začasni odvzem otrok nujno potreben zaradi zaščite njihovih koristi. Uporaba te določbe ne pomeni, da je ukrep izrečen na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak v okviru ugotovitvenega postopka, pred izdajo (končne) odločbe. Tudi v obravnavanem primeru je (bil) v teku poseben ugotovitveni postopek, odločitev za izdajo začasne odločbe pa temelji na dejstvih zbranih v tem postopku v času izdaje začasne odločbe, ki so utemeljevala uporabo določbe 120. člena ZZZDR.

Glede na potek in okoliščine obravnavane zadeve je pravilna odločitev, da se mladoletni otrok z začasno odločbo odvzame staršem in se namesti v krizni center. Namen tega ukrepa je v zagotovitvi pogojev za zdravo rast in razvoj otroka ter mu omogočiti varno okolje in zaščito pred nevarnostjo povzročanja nadaljnje škode za njegov psihofizični razvoj.

S tožbama izpodbijani začasni odločbi sta prenehali učinkovati z izdajo odločbe o glavni stvari.

Po določbi 18. člena Ustave in 3. člena EKČP nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. To je absolutna pravica vsakega človeka, v katero ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem. To velja tudi za komaj rojenega otroka, za katerega naj bi na podlagi starševske obveznosti in pravice skrbela njegova mati (in oče). Zato v takem primeru v zvezi z varovanjem omenjene otrokove pravice ne pride v poštev nobeno tehtanje pravic, ki so v posamičnem primeru morebiti v koliziji. Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti. Tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi ni posegla v domnevo nedolžnosti tožnice v tem smislu, da bi to lahko vplivalo presojo zakonitosti izpodbijanega akta, kajti dokazne ocene tožene stranke ni mogoče razumeti, kot da je bila že ugotovljena kazenska odgovornost za očitana kazniva dejanja, oziroma, da je tožnica kriva omenjenih kaznivih dejanj, ampak je tožena stranka, ki bi sicer morala dosledno u

V obravnavani zadevi gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, saj je CSD dolžan ukrepati zaradi zaščite koristi otroka, v kolikor je podan sum, da je ta ogrožen v domačem okolju, kot v obravnavanem primeru. Res je dolžan na drugi strani ščititi tudi ustavne pravice staršev v razmerju do otrok, kot navaja tožnica. Vendar pa ima v teh primerih zaščita otrokovih koristi vedno prednost pred zaščito pravic staršev, zato sodišče tožničine razloge, glede kršenja njenih ustavnih pravic, kot jih navaja, glede na navedeno zavrača. Gre za varovanje otrokovih koristi. Sodišče izpostavlja, da v obravnavani zadevi ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo na strani staršev, za krivdno ravnanje ali opustitev, kot poudarja tudi toženka, temveč da je mogoče odvzeti otroka že takrat, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen. Tudi ni potrebno, da je (že) nastala škoda v njegovem razvoju.

Izpodbijana odločba oziroma njena obrazložitev vseh elementov, ki jih zahteva zakon, nima. Čeprav bi po izrecni določbi drugega odstavka 45. člena ZOPNN morala vsebovati obrazložitev izračuna višine dodeljenih sredstev državnega proračuna, je v tem pogledu tako z dejanskega kot s pravnega vidika pomanjkljiva. Toženka obrazložitve izpodbijane odločbe ne more nadomestiti s sklicevanjem na razloge začasne odločbe.

Tožena stranka je v odločbi pojasnila razloge za izdajo začasne odločbe, to je hudo čustveno stisko otrok, ki so jo zaznali različni strokovni delavci in ki je terjala takojšnje ukrepanje, brez izvedbe ugotovitvenega postopka. Razlog za izdajo začasne odločbe ni bil zgolj dogodek z dne 2. 2. 2016, četudi je bil, kot pravilno ugotavlja tožnica, povod za začasni odvzem otrok. Tožena stranka se z družino tožnice ukvarja več let in ob tem zaznava, da se konflikti med staršema, ob večkratnem obnavljanju partnerske zveze, prenašajo na odnose do otrok, oziroma da so otroci priča in del tega konfliktnega razmerja. Ocena ogroženosti, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, je bila tretja ocena, ki jo je za tožničino družino izdelala tožena stranka.

Četudi je pripad zadev v zvezi z odvzemi otrok, čeprav sodišče za ta pomislek nima nobene podlage v podatkih v spisu, resnično povečan, to ne opravičuje tako velikega časovnega zaostanka pri odločanju o pritožbi, ampak si mora pristojno ministrstvo delo organizirati tako, da bodo tovrstne odločitve rešene v zakonskih rokih, kar pa je v veliki meri odvisno tudi od kakovosti in zakonitosti dela centrov za socialno delo. Poleg tega je izpodbijani akt le začasna odločba, ki se po 1. odstavku 221. člena ZUP lahko izda samo takrat, ko je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se zgolj začasno uredijo „posamezna vprašanja ali razmerja“. Zato tudi začasna narava te odločbe, ki pa je v konkretnem primeru vseeno uredila zelo pomembna razmerja med otrokom in materjo za obdobje 6 mesecev, govori za to, da bi morala tožena stranka odločiti o pritožbi v zakonskem roku. Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da molk organa v konkretnem primeru očitno ni upravičen. Z vidika načela varovanja otrokovih koristi in pravice otroka do polnejšega družinskega življenja z materjo (35. člen Ustave) ter tožničine pravice iz 1. odstavka 54. člena in 35. člena Ustave je izkaza

V izreku končne odločbe res ni izrecno navedeno, da se razveljavita začasni odločbi, ki sta bili izdani med postopkom, vendar pa ne gre za pomanjkljivost, ki bi imela za posledico njuno podaljšano veljavnost za čas po izdaji odločbe o glavni stvari. V obravnavani zadevi začasen odvzem otroka in namestitev v rejniško družino že po naravi stvari lahko veljal le do konca postopka na prvi stopnji, to je do sprejema odločbe v glavni zadevi, s katero je bilo na podlagi izvedenega postopka odločeno o enakih ukrepih kot v začasnih odločbah. S tem so ti ukrepi prenehali biti zgolj začasni, začasni odločbi pa sta postali brezpredmetni. Ker je odločitev o odvzemu in namestitvi otroka v rejništvo že predmet odločitve o glavni stvari, bosta revidenta zasledovani cilj, to je vrnitev v vzgojo in oskrbo staršema, lahko dosegla s pravnimi sredstvi zoper omenjeno odločbo. Zato za revizijo, v kateri sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe, obeh začasnih odločb CSD o odvzemu otroka in namestitvi v rejniško družino ter vrnitev otrok v njuno varstvo in vzgojo, nista imela pravnega interesa.