41. člen URS

Okvir pravno odločilnih nepravilnosti v referendumskem sporu ni omejen zgolj na določbe ZVRK, temveč zajema vse nepravilnosti v zvezi z referendumsko kampanjo, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na poštenost postopka kot celote ter s tem na verodostojnost njegovega izida. Presoja nepravilnosti se lahko nanaša tudi na ravnanja oseb, ki se niso prijavile kot organizatorji kampanje. Ker gre za izražanje ljudske volje, je razveljavitev referendumskega izida dopustna le v primeru okoliščin, za katere stranka dokaže, da so vplivale ali bi lahko vplivale na izid. Lažne ali zavajajoče informacije, predstavljene v kampanji, same po sebi ne utemeljujejo razveljavitve referenduma. Presoja, katera stran (za ali proti uveljavitvi zakona) je v času kampanje podajala bolj ali manj resnične izjave, ne more biti predmet referendumskega spora. Ravnanja neprijavljenih oseb in organizacij, ki niso izraz ustavno varovanih svoboščin, temveč so usmerjena v doseganje določenega referendumskega izida, pomenijo nepravilnosti v referendumski kampanji. Statistične analize in javnomnenjske ankete niso primeren dokaz za ugotavljanje vzročne zveze med zatrjevanimi nepravilnostmi in referendumskim izidom, zlasti če temeljijo na neprimerljivih okoliščinah ali nepreverljivih metodoloških predpostavkah. Prav tako pravno odločilnega sklepanja o vplivu zatrjevanih nepravilnosti ne omogoča primerjava različnih vrst referendumov ali različnih kontekstov glasovanja. Ob pluralnem javnem diskurzu, visoki volilni udeležbi in izraziti razliki v številu glasov ni mogoče zaključiti, da so zatrjevane nepravilnosti imele odločilen vpliv na referendumski izid, saj tožniki tega niso dokazali.

V okviru svobode vere Ustava RS nasprotni udeleženki zagotavlja pravico, da otroka versko vzgaja v skladu svojim prepričanjem (tretji odstavek 41. člena Ustave). Ta ustavna pravica zavezuje sodišče, da spoštuje njena verska prepričanja tudi na področju šole in izobraževanja, ko presoja njena dolžnostna ravnanja v zvezi s šolanjem otroka, ki so sestavni del starševske skrbi.

Pri posegih v osebnostne pravice je pomembno razlikovati med trditvami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Tudi pri vrednostnih sodbah, ki so prepoznane kot žaljive, pa mora za sorazmernost posega obstajati zadostna podlaga v dejstvih. S privolitvijo, da se o tožničinem osebnem življenju piše v javnem mediju, se je tožnica odpovedala popolni zasebnosti. V takšnih okoliščinah njeno pričakovanje zasebnosti ni moglo biti upravičeno. Dejstvo, da članek kot celota ni izpolnil tožničinih pričakovanj, ne more bremeniti toženca. Tudi negativni odzivi javnosti na članek ne sodijo v toženčevo odgovornostno sfero.