VSL sodba PRp 765/2011

I. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o sankcijah po uradni dolžnosti spremeni tako, da se stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B obdolžencu kot vozniku začetniku ne izreče.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po d) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega so mu bile izrečene globa v znesku 1.000,00 eurov (ki jo sme plačati v petih mesečnih obrokih) ter stranski sankciji devet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, in prepoved vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – stroškov priče v znesku 13,72 eurov in sodne takse.

Zoper sodbo je obdolženec pravočasno vložil pritožbo zaradi kršitev določb Ustave Republike Slovenije, Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), Kazenskega zakonika, Zakona o policiji, 32. člena ZVCP-1, pravilnika v zvezi z merilniki hitrosti in Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli. Predlaga ustavitev postopka, ker je bilo ugotovljeno zmotno in ne dejansko stanje ter zaradi procesnih napak in neupoštevanja Ustave in Konvencije, katere pogodbenica je tudi Slovenija.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve obravnavanega prekrška, glede česar se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj se z njimi v celoti strinja.

Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku tudi pretehtalo zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in v obrazložitvi sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj obdolženec s svojim zagovorom ni uspel vzbuditi dvoma v ugotovitev, da je bila pravilno izmerjena prav hitrost njegovega vozila. Pri tem je sodišče prve stopnje odločitev o odgovornosti utemeljeno oprlo na izpoved priče policista kot pooblaščene uradne osebe, za katerega v obravnavani zadevi niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo pričevanje, oziroma ugotovitve, kot izhajajo iz zapisnika o meritvah hitrosti vozil z laserskim merilnikom hitrosti, saj je navedeno v skladu z zahtevami Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 25/2002 in 90/2005) glede zahtevanih dokazil o pravilni dodelitvi merilnega rezultata kontroliranemu vozilu pri meritvah z ročnimi merilniki hitrosti (med katere spada tudi laserski merilnik hitrosti TraffiPatrol), če je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila (15. člen Pravilnika), kot v tej zadevi.

V primeru, da bi bil žarek med meritvijo prekinjen, ker bi pot prečkalo drugo vozilo ali bi bila meritev „majava“ oziroma ne bi bila ves čas usmerjena na vozilo, temveč na kak drug objekt, se na ekranu ne bi izpisala izmerjena vrednost. Pred uporabo merilnika pa so bili tudi opravljeni vsi testi, s katerimi je bilo preverjeno pravilno delovanje naprave, pri čemer je iz priročnika za uporabo laserskega merilnika hitrosti razvidno, da naprave že v primeru, da se zgolj pri enem od testov pojavi napaka, ni mogoče uporabljati. Naprava pa deluje na bazi merjenja časa trajanja nevidnih laserskih impulzov, ki potujejo do ciljnega objekta in nazaj; doseg zajetja cilja je odvisen od lastnosti refleksije (strukture površine, barve) cilja; pri merjenju v mraku in pri slabi svetlobi se vizira na območje med žarometi oziroma zadnjimi lučmi (megla, dež, snežne padavine, zamazana ali nereflektirajoča registrska tablica, merjenje skozi obarvane šipe vozil, so lahko vzrok za manjši doseg). Ročni merilniki hitrosti pa se pri merjenju lahko uporabljajo tudi iz roke (ali naslonjeni na stabilno oporo ali z ramensko oporo ali nameščeni na stojalu z gibljivo glavo – 12. člen Pravilnika).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi IV Ips 8/2005 z dne 30. 11. 2006 tudi že presodilo, da policija pri odkrivanju nepravilnosti v cestnem prometu deluje tudi na način, ko v organizirani akciji sodeluje več policistov, ki skupaj zasledujejo isti cilj – nadzor in sankcioniranje prekrškov ter njihovo skupno delovanje v takem primeru pomeni enotno uradno dejanje, v okviru katerega posameznega ravnanja enega policista ni mogoče ločevati od celote. Zaslišanje policista o tem, kaj je na kraju dogodka sam zaznal (predvsem glede postopka opravljanja meritev in izmerjenega rezultata) pa je dovoljen dokaz (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26/2009). Dejstvo, da je bil policist, ki je odkril prekršek, zaslišan kot priča, pa tudi ne pomeni, da je sodeloval v postopku o prekršku kot uradna oseba, ki bi morala biti izločena v smislu 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ampak kot priča v smislu 67. člena ZP-1 v zvezi z 234. členom Zakona o kazenskem postopku (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča IV Ips 60/98). Za opravljanje (preventivnega) nadzora prometa, vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu, pa so policisti pooblaščeni na podlagi 10. in 11. člena ZVCP-1 (glejte tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-370/98).

Sicer pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil obdolženec tako v vabilu kot pred podajo zagovora poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, na zahtevo pa ga bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem, vendar zaslišanja policistov ni predlagal (predlagal je le zaslišanje sopotnika, ki pa njegove vožnje ni spremljal), čeprav je bil že s prejemom obdolžilnega predloga seznanjen tudi z njihovimi ugotovitvami, katerim bi prav na zaslišanju oziroma soočenju najlažje oporekal. Glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 tako v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ne more več uveljavljati, saj bi lahko uveljavljal le tista dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa ne izkaže.

Glede javnosti sojenja so v skladu s 24. členom Ustave Republike Slovenije javne sodne obravnave, pri čemer je za razliko od kazenskega postopka v postopku zaradi prekrškov ustna obravnava in javna razglasitev odločitve bolj izjema kot pravilo. V skladu s 125. členom ZP-1 se namreč ustna obravnava določi samo, če je to potrebno za boljšo razjasnitev stvari, npr. kadar je potrebna čim večja koncentracija postopka (zaradi omogočanja potrebnih soočenj, podaje potrebnih pojasnil), kar pa v tej zadevi glede na izvedene dokaze ni bilo potrebno. Drugih kršitev pa pritožnik ni utemeljil, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

Pač pa je pri preizkusu odločitve o sankcijah pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila globa sicer odmerjena v najnižjem predpisanem znesku (v skladu s 1. alineo drugega odstavka 17. člena ZP-1 jo je mogoče posamezniku izreči v znesku do 5.000,00 eurov), pri čemer so primerno prišle do izraza okoliščine, kot so navedene v sodbi sodišča prve stopnje, stranska sankcija kazenskih točk, ki je za ta prekršek predpisana kot obvezna stranska sankcija, pa v predpisanem številu, vendar pa je sodišče prve stopnje obdolžencu kot vozniku začetniku (v skladu s 66. točko prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 je voznik začetnik med drugim vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini) poleg devetih točk v cestnem prometu, ki ima za voznike začetnike za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, izreklo tudi stransko sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca, s čemer je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka prvega odstavka 156. člena ZP-1). Poleg kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljena, storilcu na podlagi določbe petega odstavka 23. člena ZP-1 namreč ni dopustno izreči tudi stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, tudi če sodišče hkrati ne odloči o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (prim. sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 74/2007, IV Ips 28/2007, IV Ips 22/2008). Vozniku začetniku pa se na podlagi četrtega odstavka 22. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZVCP-1 (oziroma sedaj 26. členom Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP) izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja že, če v času treh let doseže ali preseže sedem kazenskih točk v cestnem prometu.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v nespremenjenem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.