32. člen ZVCP-1-UPB5

Občina kot upravljavka občinskih cest je odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi opustitve postavitve ustrezne signalizacije in s pogodbeno podelitvijo nalog v zvezi z vzdrževanjem javnih cest koncesionarju ni prosta odgovornosti za opustitve dolžnega vzdrževanja. Za odločitev v zadevi je pomembno pravno ovrednotenje ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka zatrjevane škode, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca. Povprečno skrben voznik mora biti pozoren na stanje na cesti. Za presojo o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem (škodnim dogodkom) in poslabšanjem zdravja je treba odgovoriti na vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretni oškodovanec težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo, ni pa pomembno, ali bi tak obseg škode utrpel tudi povprečni oškodovanec ob enaki poškodbi. Težave, ki jih ima tožnik po nezgodi, tj. občasne bolečine pri težjih fizičnih delih, športu in delu v prisilni drži, niso v vzročni zvezi z nezgodo, ampak so posledica degenerativnih sprememb, ki so bile v času nezgode že razvite.

Vprašanje koncentracije alkohola v krvi voznika in njenega vpliva na konkretne psihofizične sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, je strokovne narave, ki se dokazuje oziroma ga sodišče ugotavlja z izvedencem sodnomedicinske stroke. Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistven element procesnega gradiva, niso dejstva. Zato tudi niso predmet trditvenega bremena. Drži sicer pritožbena navedba, da ima pri tehtanju kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti običajno večjo težo kršitev pravila o prednosti. Vendar to velja le, če ni posebnih okoliščin, ki kažejo, da so za nastanek nesreče odločilnejše druge okoliščine, kot je primer v obravnavani zadevi. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče, ob upoštevanju okoliščin na tožnikovi strani, ki so predstavljale pretežni vzrok za nastalo škodo, je sodišče pravilno porazdelilo delež odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (80 % za tožnika in 20 % za voznika, za katerega odgovarja tožena stranka).

Ker sta motorista vozila z nerazumno veliko hitrostjo (200 km/h in ob trčenju 180 km/h), kljub preglednosti ravne ceste 600 m, tožeči stranki ni moč očitati, da je sokriva za nesrečo, ker je zavila levo na neprednostno cesto. Voznik, ki zavija levo, utemeljeno pričakuje, da bo nasproti vozeče vozilo vozilo vsaj v mejah dovoljene hitrosti oziroma z ne tako enormno prekoračeno hitrostjo.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo načelno stališče, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ena izmed mogočih posebnih okoliščin, v katerih pa navedenega pravila ni mogoče nekritično uporabiti, slaba preglednost.

Voznik motorja je v 80 % soodgovoren za nastalo škodo ob trčenju z avtomobilom, saj je vozil s tako prekoračeno hitrostjo, da vozila ni mogel varno ustaviti pred oviro (avtomobilom, ki se je nahajal delno na njegovem pasu). Sprožilni element prometne nesreče pa je bila vožnja avtomobilista, ki je s hitrostjo 30 km/h ob zaviranju desno zaradi lažjega manevriranja najprej delno prečkal sredinsko črto, pri čemer zaradi konfiguracije terena nasproti vozečega motorista ni mogel zaznati.

Hitrost v naselju ni omejena šele oziroma samo na območju stanovanjskih stavb, ampak na celotnem območju naselja, torej že pri prometnem znaku za začetek naselja, ki mora biti postavljen tako, da zagotavlja varno izvajanje prometnih pravil, in tudi na območju poslovnih stavb, tudi če se naselje z njimi začne, saj mora biti varno vključevanje v promet na cesti v naselju udeležencem zagotovljeno ne glede na to, ali se v promet vključujejo izpred stanovanjske ali poslovne stavbe.

V obravnavanem primeru, ko že v času storitve očitanega prekrška niso obstajali razlogi za omejitev hitrosti na 40 km/h, gre po presoji Vrhovnega sodišča za okoliščine, v katerih se lahko prekršek pokaže kot posebej lahek.

Izpovedi obeh zaslišanih policistov, ki sta prostorsko razumno še dodatno pojasnila vso prometno signalizacijo na relaciji, odkoder se je obdolženec vključil v promet na prednostno cesto (kar je skladno tudi z uradno pridobljenimi podatki o signalizaciji), je prvostopno sodišče prepričalo, da je obdolženec glede ključnega dejstva (vožnje v naselju) bil v opravičljivi dejanski zmoti.

Obdolženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala nobenega dokaza, pa tudi glede izjave dane prekrškovnemu organu v spisovnih podatkih ni ničesar, kar bi kazalo, da bo dokaz z zaslišanjem osebe, za katero obdolženka trdi, da ji je najeto vozilo izročila za neko tretjo osebo, uspešen. Obdolženka namreč ni predložila nikakršne izjave osebe, kateri naj bi glede na njen zagovor vozilo izročila, prav tako ne trdi, da jo je skušala pridobiti. Ker obdolženka listinskih dokazov iz katerih bi izhajalo, da se bodo z zaslišanjem osebe, kateri naj bi vozilo izročila, njene navedbe iz zagovora potrdile, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi razumen dvom, da je obdolženka storila očitani prekršek, ni podan.

Z ZP-1C je bil uveljavljen institut napovedi pritožbe, ki sodiščem omogoča, da svoje odločitve v skladu z načelom ekonomičnosti in smotrnosti postopka najprej naznanijo v poenostavljeni obliki. Po uveljavitvi nove prometne zakonodaje se je voznik motornega vozila, ki je prekoračil s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 30 km/h, v skladu s 4. točko 5. odstavka 46. člena ZPrCP, sicer najprej kaznoval enako, z globo najmanj 1.000,00 eurov, izreklo pa se mu je tudi devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Po uveljavitvi ZPrCP-1A pa se v skladu s 5. točko 5. odstavka 46. člena ZPrCP kaznuje le z globo 1.000,00 eurov, izreče pa se mu tudi devet kazenskih točk.

V opisu prekrška, v katerem je med drugim navedeno, da je storilec vozil v Ljubljani na lokaciji od Brdnikove do Večne poti, kjer je hitrost omejena na 40 km/h, je kraj storitve prekrška zadostno določen.

Dejstva, da je bil z njegovim osebnim avtomobilom storjen očitani prekršek, obdolženi ne izpodbija, navedba, da on prekrška ni storil, ker da je avtomobil vozil B.E. pa je nova in se v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ne upošteva. Obdolženi se namreč na vabilo sodišča prve stopnje na zaslišanje ni odzval, v pritožbi pa tudi ne navaja ničesar, kar bi kazalo, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

Strinjati se je sicer treba z zagovornikom, da obdolženka ni bila dolžna izpovedati zoper svoje bližnje, zmotno pa je njegovo stališče, da je že s tem, ko je zanikala, da bi ona storila prekršek, zadostila dokaznemu bremenu. Zakonska določba 233. člena ZVCP-1 ne pomeni, da bi morala obdolženka z dokazi prepričati sodišče, da ni odgovorna za očitani prekršek, zahteva pa od nje, da predloži dokaze iz katerih izhaja razumen dvom glede domnevanega dejstva. Obdolženka razen trditve, da svojega osebnega avtomobila tega dne ni vozila, ni predlagala nobenih pravno upoštevnih dokazov. Navajala je le, da svoj osebni avto večkrat komu posodi, njen zagovornik pa je predlagal, da se opravi povečava fotografij ter tako ugotovi, da ni vozila obdolžena. V obravnavani zadevi ne gre za nov dokaz pač pa za dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje že presojalo in se do njega opredelilo.

Obdolženi se je zagovarjal, da je bilo v času storitve vozilo v oskrbi servisa B d.o.o., kar naj bi potrdil lastnik servisa S.P. Prvostopenjsko sodišče pa je v dokaznem postopku od servisa B. d.o.o., prejelo pisno izjavo, da v evidencah za leto 2010 nima zabeleženega prihoda predmetnega avtomobila, prav tako pa z računom ni razpolagal lastnik avtomobila družba G. d.o.o., zato je pravilno zaključilo, da zaslišanje lastnika servisa o tem ali je avto bil dne 18.5.2010 na servisu ali ne, ni več potrebno. Poleg tega se od obdolženega, ki se želi razbremeniti odgovornosti, zahteva aktivno ravnanje. Tako bi moral sam pridobiti in predložiti sodišču dokaz za svoje trditve (v tem primeru izjavo priče, ki jo navaja), šele če takšnega dokaza ne bi mogel predložiti sam, bi lahko sodišču podal popoln predlog, da ga izvede samo.

Prometna signalizacija in prometna oprema na javnih cestah mora biti načrtovana in postavljena tako, da se lahko od udeležencev v cestnem prometu pričakuje, da jo bodo zlahka in pravočasno opazili in dojeli njen pomen ter da se bodo lahko na podlagi postavljene prometne signalizacije in prometne opreme cest ravnali v skladu s pomenom oziroma zahtevami, ki so določene (izražene) s postavljeno prometno signalizacijo in prometno opremo cest. Ni se mogoče strinjati z naziranjem sodišča prve stopnje, da se omejitev hitrosti v naselju začne šele pri prvi pozidavi v naselju, ampak pri prometnem znaku za začetek naselja.

Tožnik je kot poklicni voznik cestnega vozila največjih dovoljenih dimenzij z neprilagojeno in prehitro vožnjo po ovinkastem cestnem odseku, katerega vozišče je bilo v slabem stanju, in z neprimerno vožnjo izven naselja in v naselju kršil cestnoprometne predpise. S tem je kršil tudi delovne obveznosti in mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede javnosti sojenja so v skladu s 24. členom Ustave javne sodne obravnave, pri čemer je za razliko od kazenskega postopka v postopku zaradi prekrškov ustna obravnava in javna razglasitev odločitve bolj izjema kot pravilo. Poleg kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljena, storilcu na podlagi določbe 5. odstavka 23. člena ZP-1 ni dopustno izreči tudi stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, tudi če sodišče hkrati ne odloči o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Ker po mnenju pritožbenega sodišča glede na število opravljenih narokov, porabljen čas za naroke in zagroženo kazen ter kompleksnost dejanske in materialnopravne podlage za odločanje o prekršku, katerega je predlagatelj bremenil obdolženca, predmetne zadeve ni mogoče oceniti kot nadpovprečen temveč zgolj kot povprečen postopek, je pritožbeno sodišče priznalo nagrade za postopek in za vse tri naroke v povprečni višini (srednji vrednosti predpisanega razpona). Nagrado v višini zgornje meje razpona za posamezno opravilo je po oceni pritožbenega sodišča mogoče priznati le v tistih postopkih, ki so izjemno zahtevni tako glede dejanskega stanja kot tudi glede poznavanja materialnopravnih predpisov.

Če se voznik na glavne ceste v naselju, ki so ob začetku naselja označene z ustreznim prometnim znakom, vključi s stranskih poti, na katerih prometni znak ime naselja ni postavljen, mora hitrost vožnje prilagoditi splošni omejitvi hitrosti, ki velja za naselje, če lahko na podlagi okoliških objektov in prometne infrastrukture sklepa, da se nahaja v naselju.

Če je storilec vozil v naselju s hitrostjo najmanj 60 km/h in omejeno hitrost torej prekoračil za 10 km/h, je njegovo ravnanje treba pravno opredeliti kot prekršek po točki a) prvega odstavka 32. člena ZVCP-1.