125. člen ZP-1

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka. Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku. Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona. Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna pr

Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo tudi za obsojenca razbremenilne priče. Le na ta način bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca za neposredno zaslišanje očividcev dogodka ni sledilo, temveč se je oprlo zgolj na izjave, ki so jih predlagane priče dale policistom, na podlagi katerih je posplošeno zaključilo, da ne držijo storilčeve navedbe v zahtevi, da se s svojim vozilom praktično ni premikal.

Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanja policista, ki je prekršek zaznal, ni potrebna, je v tem primeru, ko prekršek temelji zgolj na ugotovitvah prekrškovnega organa, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo trdil, da je opravljal lokalni prevoz, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP.

Zaključek sodišča, da izvedba predlaganega razbremenilnega dokaza in zaslišanje obdolženca ni nujno potrebna, je v primeru, ko je bil prekršek ugotovljen z neposredno zaznavo policistov, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil s predlogom za zaslišanje očividke, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. členom EKČP.

Od voznikov ni mogoče zahtevati, da bodo sklepali o vsebini predrugačenega oziroma prekritega prometnega znaka, saj v cestnem prometu velja načelo predvidljivosti. Kadar je edina podlaga za kaznovanje (neposredna ali posredna) zaznava prekrškovnega organa, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njegovih ugotovitev, je ustna obravnava (lahko) ključna za varovanje pravic in interesov storilca.

Sodnik, ki odloča o prekršku, mora pri presoji, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek ter izvedel ustno obravnavo, vselej imeti pred očmi tudi obdolženčeve ustavne pravice in pravice, ki mu jih zagotavlja 6. člen EKČP. Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanje obdolženca ni nujno potrebna, je v primeru, ko je bil prekršek ugotovljen s posrednimi opažanji policistov, obdolženec pa je v zahtevi obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke, če bi z njimi uspel, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. členom EKČP.

Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Enako pravilo velja tudi v primerih, ko kršitelj izpodbija verodostojnost drugih avtorjev obremenilnih izjav(1). Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) iz

Obdolženec je v prekrškovnem postopku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Ker sodišče ni zaslišalo kršitelja ter verodostojnosti obremenilnih izjav ni preverilo z zaslišanjem njihovih avtorjev, čeprav je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal pravilnost dejanskih ugotovitev prekrškovnega organa, ki so temeljile izključno na neposrednih zaznavah carinikov, je kršilo 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije oziroma prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Glede javnosti sojenja so v skladu s 24. členom Ustave javne sodne obravnave, pri čemer je za razliko od kazenskega postopka v postopku zaradi prekrškov ustna obravnava in javna razglasitev odločitve bolj izjema kot pravilo. Poleg kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljena, storilcu na podlagi določbe 5. odstavka 23. člena ZP-1 ni dopustno izreči tudi stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, tudi če sodišče hkrati ne odloči o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Načelo neposrednosti v postopku o prekršku ni določeno v takem obsegu, kot to velja za kazenski postopek. Tako v ZP-1 to načelo dejansko velja v primeru izvedbe ustne obravnave po določbi 125. člena ZP-1, kjer se smiselno uporabljajo določbe ZKP o glavni obravnavni v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, medtem ko sicer za redni sodni postopek o prekršku, ki se odvija kot niz narokov, zakonodajalec ni določil, da se morajo pri vsaki spremembi sodnika, ki vodi konkretni postopek o prekršku, znova neposredno izvajati vsi dokazi, ki so že bili izvedeni pred drugim sodnikom, in med bistvenimi kršitvami določb ZP-1 tudi ni določil kot kršitve ravnanja, če je pri izreku sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi (oziroma smiselno, ki ni sodeloval pri izvajanju posameznih dokazov v postopku o prekršku).