VSL sodba II Cp 3775/2009

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov J. P. in S. P., da jima je tožena stranka dolžna plačati znesek 309.967,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi J. P. in znesek 296.277,75 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi S. P. Nadalje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice M. P. in toženi stranki naložilo, da ji je dolžna plačati znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila kar je zahtevala več, pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbena zahtevka tožnice K. P., da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 68.853,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek mld. tožnika J. P., da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 68.853,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, odmerjene na 4.388,04 EUR, stranski intervenientki pa njene pravdne stroške odmerjene na 1.696,74 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka je vložila dve pritožbi po pooblaščencih ter dopolnitev pritožbe, ki jo je vložil prvi tožnik. Sklicujejo se na vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlagajo razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Bistvene pritožbene trditve so sledeče: sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil višjega sodišča okoli materialne presoje razmerja med tožniki in toženo stranko; zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke izkazuje, da je sodišče postavilo vnaprejšnjo dokazno oceno o pomenu posameznih predlaganih dokazov, ki pa ni dopustna; tožnikom je bila dejansko odvzeta pravica do izjave v sodnem postopku kot temeljna ustavna pravica; napačna je odločitev sodišča, da mld. J. P. ni mogel dokazati zatrjevane škode, saj je bil zavrnjen dokazni predlog z njegovim zaslišanjem in odrečena pravica do zaslišanja o njegovem tožbenem zahtevku tudi njegovi materi, dedku in babici, otrok pa je bil neposredna priča dogajanja v stanovanju; nepravilna je samostojna zavrnitev tožbenega zahtevka J. P. iz naslova materialne škode zaradi izgube pomoči z ozirom na njegovo starost, bolezni in invalidnost; sodba krši načelo, da je treba vestno in skrbno pretehtati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, v povezavi enega z drugim (8. člen ZPP) in dokazov ne ocenjuje v njihovi povezavi; očitno zmotno sodišče tolmači navodilo o uporabi prisilnih sredstev in odredbo preiskovalnega sodnika za izvedbo hišne preiskave; policisti za akcijo niso imeli zakonite podlage, zato niso bila spoštovana določila ZKP; akcija tožene stranke ni bila izvedena z najmanjšo potrebno silo in ni bila tako skrbno pripravljena, da bi bilo izključeno vsako predvidljivo tveganje za življenje in zdravje posameznikov; sodišče spregleda, da je tožena stranka Republika Slovenija z vsem represivnim aparatom in kakšne obveznosti je imel vodja akcije A. A.; policisti so pokojnika osebno poznali, pri predhodnih hišnih preiskavah nikoli ni prišlo do najmanjše napetosti ali agresije; A. A. je razpolagal z vsemi informacijami, tudi o zdravstvenem stanju in mirni naravi pokojnika in bi moral poskrbeti za ustrezno izvedbo akcije; zaslišanje izvedene priče M. Ž. je sodišče preuranjeno in z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo; tožencem je bil preprečen dokaz z izvedencem pulmologom, ker je sodišče za izvedenca postavilo mag. M. T. kot pulmologa, čeprav je zgolj specialist interne medicine; tožeča stranka iz vsebinskih razlogov izvedensko mnenje mag. T. zavrača v celoti kot nestrokovno, pristransko in omalovažujoče za tožnike; niso bila upoštevana določila Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Konvencije proti mučenjem in drugim krutim, nečloveškim in poniževalnim kaznim ali ravnanju, Splošna deklaracija človekovih pravic; sodba ne upošteva, da je šlo za nezakonito, nepotrebno, namensko, ustrahovalno in diskriminatorno pretepanje S. P.; tožniki J., S. in J. P. niso bili zaslišani, potem pa se jim očita, da niso uspeli dokazati utemeljenosti tožbenega zahtevka; sodba tudi krivično diskreditira izpoved priče M. P.; tožena stranka je s svojim ravnanjem sama povzročila šok pri S. P., njegovo ravnanje ne predstavlja niti pasivnega odpora, temveč izzvano instiktivno reakcijo; policisti so očitno načrtovali uporabo prisilnih sredstev, kar so po svojem bistvu nevarna dejanja, pri katerih je moč pričakovati, da bo kdo telesno poškodovan in imel zdravstvene težave, s tem so povzročili stanje, zaradi katerega je S. P. umrl; uporaba sile sploh ni bila potrebna in je bila nasprotna načelom nujnosti, policistove dolžnosti opozorila o uporabi prisilnega sredstva, uporabi najmilejšega prisilnega sredstva, spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, strokovnosti in takojšnjega prenehanja z uporabo prisilnega sredstva, ko minejo razlogi za uporabo. V drugi pritožbi pritožniki v pretežni meri navajajo enake očitke sodbi, kot so povzeti v gornji pritožbi, predvsem pa očitajo sodišču, da ni dopustilo in izvedlo za sodbo pomembnih in odločilnih dokazov z izvedenci medicinske in varnostne stroke, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnikov in mld. J. P. ter drugih predlaganih dokazov tožnikov. Sodnica je po združitvi spisov zadeve obravnavala povsem nejasno in nepregledno, pri tem izvedenca mag. M. T. samovoljno brez zakonite pravice pritegnila k sodelovanju, njegovo izvedeniško mnenje pa tožeča stranka odklanja. Ustava in pravni predpisi so bili gladko ignorirani, prav tako odločba Ustavnega sodišča, pri čemer sodba globoko žali človeško dostojanstvo in osebni ponos tožnikov. Nadalje pritožba navaja, da policisti niso imeli nikakršnega dovoljenja za vstop v stanovanje, da niso imeli namena opraviti hišne preiskave, ravnali so protipravno od vdora v stanovanje naprej, pri čemer so protipravna ravnanja policistov, ki globoko posegajo v temeljne človekove pravice, ugotovljena in dokazana in jih policisti priznavajo, razen telesnih poškodb, ki jih skušajo zanikati. S svojim postopanjem in ravnanjem so ogrozili življenje S. P., kar je v končni posledici povzročilo njegovo smrt. Vzrok smrti nikakor ni astma kot taka, ker ta ni bila problematična, kar je razvidno iz njegove medicinske dokumentacije in pričevanja njegove žene. Nikakor ni mogoče zanikati vzročne zveze med ravnanjem policistov in nastalo škodo tožnikov.

Tožena stranka v pritožbi zoper obsodilni del sodbe (1. odstavek 2. točke izreka) očita sodbi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da iz izpovedb zaslišanih policistov nedvomno izhaja, da tudi v zvezi z ravnanjem s tretjo tožnico policisti niso ravnali protipravno, saj uporabljena prisilna sredstva niso bila nepotrebna. Hišno preiskavo je bilo treba opraviti takoj in nepričakovano v skladu s 4. odstavkom 215. člena ZPP, to pomeni izvedbo z momentom presenečenja, omejitev gibanja vseh zalotenih v prostoru ter minimiziranje pogojev za možnost bega, upiranja, skrivanja ali uničenja dokaznih predmetov. Vklenitev tretjetožnice je trajala le nujno potreben čas, do momenta, ko so bile vse osebe pod nadzorom, lisice so ji bile snete še pred samim začetkom hišne preiskave, približno 10 minut po vklenitvi. Vseh pet policistov je uporabilo le toliko sile, vključno z vklepanjem tretje tožnice, kolikor je bilo potrebno za pripravo pogojev za hišno preiskavo. Tretjetožnica ni izpovedala, da je bila zaradi vklenitve užaljena, niti to ne izhaja iz njenih navedb, pač pa, da je bila v strahu zaradi ravnanja policistov z njenim možem. Tožena stranka ocenjuje, da je bila sila, uporabljena v kritičnem škodnem dogodku proti tretji tožnici, nujno potrebna glede na potrebo za izvedbo hišne preiskave.

Pritožbe niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ponovno odločilo o zahtevkih tožnikov za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki se nanašajo na škodni dogodek dne 3.4.2000, v katerem je umrl sin, mož oziroma oče tožnikov. Prva sodba je bila s sklepom Višjega sodišča II Cp 6689/2006 z dne 24.10.2007 razveljavljena v delu, ki se nanaša na sedanjo toženko, ker je tožeča stranka v pritožbi navajala novo dejstvo in predlagala nov dokaz, ki ga brez svoje krivde prej ni mogla navesti (1. odstavek 337. člena ZPP) in zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih glede presoje protipravnosti ravnanja tožene stranke Republike Slovenije (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zato je brez podlage pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvesti vse tiste predlagane dokaze (zaslišanje prvega in petega tožnika, postavitev novega izvedenca medicinske stroke - pulmologa in postavitev izvedenca s področja varnosti in policijskih pooblastil oziroma zaslišanje izvedene priče M. Ž.), ki jih je že v prvem postopku sodišče utemeljeno zavrnilo. V ponovljenem postopku pa sodba vsebuje potrebne, pa čeprav mestoma skope razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tudi z nadaljnjimi očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne more soglašati. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Pri tem tem gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka (5. člen ZPP), niti za vnaprejšnjo dokazno oceno, če obrazložitev sodbe na nekaterih mestih vsebuje nespretno formulacijo, da „tožniki niso mogli dokazati", čeprav iz obrazložitve kot celote izhaja, da v tem delu tožniki niso dokazali svojih trditev oziroma niso predlagali ustreznih dokazov. Prvega tožnika o tem, kaj se je dogajalo pred smrtjo sina v njegovem stanovanju, sodišče ni zaslišalo, ker sam takrat ni bil prisoten, o dogajanjih ob škodnem dogodku je bil tako lahko seznanjen le iz pripovedovanja takrat prisotnih. V pritožbi izpostavljene trditve, da je prvi tožnik prišel do mnogih svojih ugotovitev in zaznav s tem, ko je neposredno po smrti sina pričel s poizvedovanjem in raziskovanjem, kaj se je dogajalo, češ da so državni organi podatke pred njim skrivali, pa so nejasne in hkrati očitno prepozne. Zaslišanje petega tožnika je sodišče utemeljeno zavrnilo, četudi je bil neposredna priča dogajanj v stanovanju, saj gre za neprimeren dokaz glede na dejstvo, da je bil ob dogodku star komaj pet let. Sodbi kot celoti ni mogoče očitati kršitve načela proste dokazne ocene (8. člen ZPP), prav tako ne pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, četudi so res določeni zaključki, ki jih naredi sodišče, odveč in ne sodijo v obrazložitev sodbe. Dokazna ocena pa kljub temu po presoji pritožbenega sodišča še ustreza standardu skrbnosti in je v zadostni meri obrazložena. Sodišče ni zaslišalo kot izvedeno pričo M. Ž., ker tožeča stranka ni sporočila njegova naslova, dokazni predlog s postavitvijo navedenega za izvedenca s področja policijskih pooblastil pa je utemeljeno zavrnilo, ker je vprašanje, ali so policisti prekoračili pooblastila v obravnavanem škodnem dogodku, vprašanje pravne narave. V zvezi z ugotavljanjem vzrokov za smrt S. P. je sodišče pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z novim izvedencem pulmologom, saj je bil v postopku že postavljen izvedenec s tega področja mag. M. T., internist in specializant pulmologije.

Pravdni stranki sta v postopku vztrajali vsaka pri svoji verziji poteka škodnega dogodka dne 3.4.2000. Tožniki vztrajajo pri trditvi, da so policisti pri opravljanju policijskega dela prekoračili pooblastila, da so pokojnega S. P. brutalno pretepli in vklenili, zaradi česar je med postopkom policistov umrl, ne da bi mu ob astmatičnem napadu omogočili takojšnjo zdravniško pomoč. Tožena stranka pa zatrjuje, da je bilo ravnanje policistov v celoti dopustno in zakonito ter v skladu s službenimi pravili. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (glede pravno pomembnih dejstev) je sledeče: dne 3.4.2000 ob 10. uri je dežurni preiskovalni sodnik odredil kot nujno preiskovalno dejanje hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov v stavbi na ... v ..., ki jih je uporabljal pokojni S. P. ter zaseg predmetov in listin, ki so v zvezi z namenom hišne preiskave. Preiskovalni sodnik je prepustil izvršitev odredbe organom za notranje zadeve - kriminalistom Policijske uprave Ljubljana. Obstoj suma, da bodo pri pokojniku našli prepovedano drogo, izhaja iz odredbe, odkriti naj bi bili predmeti in listine, ki so pomembni za kazenski postopek. Pokojnik je bil ne le uživalec mamil, ampak se je ukvarjal s prodajo mamil v stanovanju, navedenem v odredbi za hišno preiskavo. Policisti, pripadniki mobilne kriminalistične skupine - MKS, ki so bili zadolženi za pripravo razmer za opravo hišne preiskave, so vstopili na hodnik nepričakovano, silovito in glasno ter pokojnika, ki se ni pokoril ukazom, ampak je poskušal uiti v stanovanje, zrušili na tla, obvladali in vklenili. S. P. je umrl zaradi zadušitve ob akutnem napadu astme, odrgnine in podpludbe ter ostale poškodbe, ki so jih ugotovili pri pregledu trupla, na nastop smrti niso vplivale. Akutno poslabšanje astme je sprožil fizični in emocionalni napor pri vklenitvi (ob prisotnosti heroina in kokaina v organizmu). Policisti niso takoj reagirali na znake dušenja pri pokojniku, pa tudi ne na opozorila tretje tožnice. Ko so ji omogočili, da mu je poskušala vpihniti zdravilo Berotec, pokojnik ni bil več pri zavesti in je bilo neuspešno tudi oživljanje, ki sta ga izvajala tretja tožnica in eden od policistov, usposobljen za reševanje. Dežurni zdravnik je ugotovil, da je smrt pokojnika nastopila že pred njegovim prihodom. Potek dogodkov in ravnanja vseh udeležencev je sodišče prve stopnje ugotovilo po obširno izvedenem dokaznem postopku, ne le na podlagi izpovedi policistov, ki so bili tega dne prisotni ob in po tragičnem dogodku, pač pa tudi na podlagi izpovedi tretje tožnice, listinskih dokazov ter izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče ne more slediti drugačnim trditvam pritožbe, češ da naj bi policisti brez razloga namerno brutalno pretepali in mučili pokojnega S. P., pri tem pa niti niso imeli namena opraviti hišne preiskave. Da vzrok smrti ni bil akutni astmatični napad, ampak številne telesne poškodbe, ki so mu jih povzročili policisti ob pretepanju, prav tako ne drži. Vzrok smrti nedvomno izhaja tako iz obdukcijskega zapisnika (opis poškodb in vzrok srnrti), kot izvedenskega mnenja izvedenca pulmološke stroke dr. M. T., ki mu strokovnosti ni mogoče odrekati iz razlogov, na katere nakazuje pritožba.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljati morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki naj bi jo policisti v zvezi z opravljanjem službe povzročili tožnikom zaradi smrti S. P. Podlaga za odškodninsko odgovornost države je v določbi 26. člena ustave ter 172. člena zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki je bil v veljavi v času škodnega dogodka. Protipravnost kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja za ravnanje svojih ljudi za škodne dogodke pri opravljanju službe, je podana, če takšno ravnanje pomeni ne le nezakonito ravnanje ampak tudi nepravilno delovanje. Po stališču pravnih teoretikov je protipravnost ravnanja nosilca oblasti podana, če gre za protipravnost v ožjem pomenu, to je takšno ravnanje, ki nima podlage v zakonu, ali v širšem pomenu, to je ravnanje oziroma opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela - službeni dolžnosti. V obravnavani zadevi se očitki o protipravnosti ravnanja nanašajo na zelo občutljivo področje, namreč ravnanje policistov v predkazenskem postopku. Tožniki zatrjujejo, da je bilo izvajano policijsko nasilje, v zvezi s tem se v pritožbi sklicujejo med ostalim tudi na določila Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. UP-555/03-41, UP-827/04-26 z dne 6.7.2006 izhaja odločitev, da je bila prvemu tožniku in tretji tožnici kršena pravica do učinkovitega varstva pravic iz 4. odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom EKČP, ker jima država ni zagotovila neodvisne preiskave okoliščin dogodka (smrti S. P.). Pravilno je stališče sodbe, da se v tej zadevi ugotavlja le izpolnjenost predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke, na kar pa ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča ne more vplivati. Izhajajoč iz ugotovitve, da je S. P. umrl zaradi akutnega napada astme, ki ga je sprožil fizični in emocionalni napor ob aretaciji, je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali so policisti v akciji ravnali zakonito in v skladu s takrat reguliranimi policijskimi pooblastili. Zakon o policiji – ZPol, ki je veljal v času škodnega dogodka, je v 30. členu določal, da so policisti pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno očita kršitev določbe 4. odstavka 215. člena ZKP oziroma pomanjkanje podlage za zakonitost ravnanja policistov, predvsem zaradi načina vstopa v stanovanje. Odredba dežurnega preiskovalnega sodnika I Kpd 381/2000 z dne 3.4.2000 je izdana na podlagi določb 215 do 218. člena ZKP, pri čemer je izvršitev odredbe preiskovalni sodnik prepustil organom za notranje zadeve - kriminalistom PU Ljubljana. Kot izhaja iz obrazložitve odredbe je bila izdana kot nujno preiskovalno dejanje, zaradi suma, da je S. P. izvrševal kazniva dejanja, povezana z mamili. Po 4. odstavku 215. člena ZKP se s preiskavo lahko začne tudi brez poprejšnje izročitve odredbe, če se pričakuje oborožen odpor ali če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano. V tem okviru so policisti imeli pooblastila za izvedbo takojšnje in nepričakovane hišne preiskave, kar sicer ne zadostuje za presojo protipravnosti njihovega ravnanja, saj je bilo potrebno ugotoviti tudi, ali so ravnali v skladu z načelom uporabe najmanjše potrebne sile (4. točka I. takrat veljavnih navodil o uporabi prisilnih sredstev, Ur. l. SRS, št. 25/81) ter ali so akcijo dovolj skrbno pripravili, da bi bilo izključeno vsako predvidljivo tveganje za življenje in zdravje posameznikov (kot izhaja iz pritrdilnega ločenega mnenja ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča v odločbi Ustavnega sodišča, na katero se v pritožbi sklicujejo tožniki). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ustrezno argumentiralo svoje prepričanje, da tudi v tem pogledu policisti niso ravnali protipravno, ker so bila v danih okoliščinah upravičeno uporabljena ustrezna prisilna sredstva. Glede na vrsto kaznivega dejanja, za katero je bil pokojni S. P. osumljen (preprodaja mamil) je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo trditvam tožene stranke, da policisti pri načrtovanju akcije niso izključili prisotnost orožja pri preprodajalcu oziroma možnost, da bo poskušal uničiti dokaze o obstoju prepovedane trgovine. Nadalje je sodišče prepričljivo ugotovilo, da pokojni S. P. ni upošteval ukazov policistov, temveč je poskušal iz hodnika uiti v stanovanje, zaščiteno s protivlomnimi vrati. V takšni situaciji so policisti smeli uporabiti prisilna sredstva, ki jih opredeljuje navodilo o uporabi prisilnih sredstev. Uporabili so fizično silo ter sredstva za vezanje in vklepanje (9. in 12. točka navodil). V sodbi je namreč pravilno izpostavljeno dejstvo, da je sorazmernost prisilnih sredstev, ki so jih smeli uporabiti policisti, odvisna predvsem od obnašanja osumljenca, če se upira ukazom policistov (aktivno ali pasivno - 9. točka navodil). Obnašanje pokojnika, kot je bilo ugotovljeno po izvedenem dokaznem postopku, pa vsekakor kaže na ustrezno uporabo prisilnih sredstev. Tožniki namreč niso dokazali svojih trditev o dolgotrajnem pretepanju, mučenju in nečloveškem ravnanju s pokojnim S. P., ki naj bi ga izvajali policisti, prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, da njegovo ravnanje ne predstavlja niti pasivnega odpora, temveč izzvano instiktivno reakcijo. Ker policistom tudi ni mogoče očitati, da so bili oziroma bi morali biti seznanjeni z zdravstvenim stanjem pokojnega in možnostjo, da pride pri njem do zadušitve zaradi akutnega napada astme, jim ni mogoče očitati neskrbnosti pri načrtovanju akcije v tej smeri. Ker tožeča stranka v pritožbi poleg ostalega nakazuje tudi na protipravno ravnanje policistov, češ da pokojniku niso omogočili pravočasne in ustrezne zdravniške pomoči, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodba trditve o takšnem namernem ravnanju policistov prepričljivo zavrača, dopušča le možnost, da policisti takoj po obvladanju pokojnika niso takoj reagirali na znake dušenja, ker niso pravočasno in pravilno razumeli znakov njegove dihalne stiske. Vendar je ob tem upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca pulmologa ugotovilo, da je od napada astme pri pokojniku do njegove smrti minilo le 15 do največ 20 minut, da tudi visoki odmerki zdravila Berotec takoj ob akutnih znakih dušenja pri pokojniku ne bi mogli omiliti in prekiniti astmatičnega napada, ter da je obstajala zelo majhna možnost, da bi pokojniku rešili življenje le v primeru, če bi bila takoj, ko je izgubil zavest, že prisotna ustrezno opremljena ekipa nujne medicinske pomoči. Zato je pravilen zaključek, da tudi če bi bilo v tej smeri dokazano neustrezno ravnanje policistov, ni podane vzročne zveze med njim in smrtjo S. P. Ker tožniki niso dokazali predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, so njihovi zahtevki na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svojca na podlagi 201. člena ZOR ter odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja, pomoči in podpore na podlagi 194. člena ZOR, pravilno zavrnjeni.

Kot izhaja iz tožbe mladoletni peti tožnik zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine za hud strah zaradi vdora policistov v stanovanje na silovit in grob način, zaradi brutalnega pretepanja očeta in surovega ravnanja z njim, za hud šok in stres ob gledanju, kako so toženci očeta pretepali in mučili, za duševne bolečine in duševno stisko ob očetovem pogrebu ter za izgubo očeta, njegove pomoči pri vzgoji, skrbi in usmerjanju v nadaljnjem življenju ter njegovi opori in vzdrževanju. Da je mladoletni tožnik ob dogodku utrpel hud strah, hud šok in stres ob vdoru policistov v stanovanje in vklenitvi očeta ter kasneje smrti očeta, ne more biti nobenega dvoma. Zanesljivo je torej ob dogodku utrpel škodo, čeprav sodba zmotno meni, da je ni oziroma da je ni uspel dokazati. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je kljub temu pravilna, ker tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnosti v ravnanju do pokojnega S. P., kot je že zgoraj obrazloženo. Da bi policisti z mladoletnim tožnikom ravnali grobo in mu protipravno omejili gibanje v stanovanju ter ga prisilili, da gleda umirajočega očeta, pa v postopku ni dokazano. Takšno ravnanje z otrokom pa ne izhaja niti iz izpovedi tretje tožnice. Da je bil otrok prisoten tudi ob vklenitvi matere, je bila nujna posledica celotnega dogajanja ob izvedbi policijske akcije, zato ne more biti podlaga za samostojno obliko škode, ki jo izrecno in opredeljeno zahteva šele v pritožbi.

Odločitev o podlagi in višini odškodnine tretji tožnici neutemeljeno izpodbijata tako tožeča kot tožena stranka. Ugotovitve sodbe, da se tretja tožnica ni upirala policistom, niti ni aktivno poskušala skriti ali uničiti predmete, ki bi lahko služili v nadaljnjem postopku kot dokaz, pa so jo policisti kljub temu vklenili, zadostujejo za sklep, da policisti za takšno ravnanje niso imeli pooblastil v določbah takrat veljavnega Zakona o policiji ter navodila o prisilnih sredstvih. Navedbe v tožbi tretje tožnice in njena izpoved pa so zadostna podlaga za prisojo denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in kršitve osebnostnih pravic na podlagi 200. člena ZOR. Gre namreč za enotno obliko škode, ki izvira iz nepravilne uporabe prisilnih sredstev (vklenitve). Pri tem pa sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je šlo za relativno kratkotrajno vklenitev (manj kot četrt ure), zato je prisojena odškodnina po višini primerna glede na obseg kršitve, ob upoštevanju sodne prakse pri prisoji odškodnin v podobnih primerih.

Ker niso utemeljeni pritožbeni očitki, ki jih uveljavljajo tožniki, niti tisti, na katere se sklicuje tožena stranka, in ker ni razlogov, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.