201. člen ZOR

Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvidet

Prva tožnica vtožuje odškodnino za škodo zaradi hude poškodbe glave, ki jo je dobila aprila 1995 med hospitalizacijo. Z vmesno sodbo je bilo glede prve tožnice že odločeno o vseh elementih odškodninske odgovornosti in o ugovoru zastaranja, ki sta ga uveljavljali toženki. Odločeno je bilo tudi o odgovornosti druge toženke, kot je jasno razvidno iz uvoda in obrazložitve vmesne sodbe, ki ju je treba upoštevati v povezavi z njenim izrekom. Ni mogoče ugotoviti, kako bi potekal razvoj prve tožnice in kakšne posledice bi imela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. V njem je bil poškodovan del že prej difuzno okvarjenih možganov (leva možganska polobla), in sicer tista hemisfera, ki je bila predhodno že prizadeta (del, kjer sta centra za vid in govor).

Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Toda pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 21. 12. 1992, ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo, razširja krog taksativno naštetih ožjih družinskih članov tudi na stare starše, če konkretne okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je, kot utemeljeno opozarja pritožba, nepravilno zaključilo, da te okoliščine niso podane. Odškodnina gre tudi otroku, ki zaradi svoje starosti ni mogel občutiti bolečine zaradi same smrti roditelja, saj gre pri tem za enotno obliko nepremoženjske škode. Dokazno breme, da zaradi prehodne nerazsodnosti ne odgovarja za nastalo škodo, je na povzročitelju.

Ugovor neprištevnosti iz 159. člena ZOR, ki ga je potrebno aplicirati v tem škodnem dogodku, predstavlja obrambo toženca, usmerjeno v izpodbijanje obstoja njegove krivde kot ene od predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za obstoj temelja odškodninskega zahtevka. Zaradi takšne narave omenjenega ugovora, se mora sodišče do njega v primeru izdaje vmesne sodbe z vidika pravice do izjave nedvomno opredeliti.

Odškodnina za duševne bolečine polnoletnega otroka za smrt roditelja v višini približno štirinajstih plač v času sojenja je upoštevajoč, da sta bila tožnika v času škodnega dogodka že odrasla, stara 31 in 33 let, samostojna, ekonomsko neodvisna in z lastno zaposlitvijo, previsoka.

Pojem posebno težke invalidnosti je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru. Denarna odškodnina po zakonski določbi tretjega odstavka 201. člena ZOR gre v določbi navedenim svojcem le v tistih izjemno hudih primerih, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. V konkretnem primeru pri tožničinem sinu ne gre za takšne omejitve na telesnem in tudi na duševnem področju, da bi bil izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ko se ob izdaji vmesne sodbe ni opredelilo do toženčevega ugovora neprištevnosti.

Čeprav so zdravstveni zavodi dolžni tudi varovati svoje paciente pred samopoškodovanjem, ne jamčijo, da se pacient ne bo poškodoval. Drugačno sklepanje bi pomenilo objektivno odgovornost zdravstvenega zavoda zaradi nepreprečitve samomora. Varnostni ukrepi imajo svoje meje, ker mora zdravnik spoštovati pacientovo osebnost in dostojanstvo. Velja načelo sorazmernosti, ki zahteva, da se odredijo le tisti varnostni ukrepi, ki so zares potrebni. Zdravnik mora oceniti, ali in koliko bodo varnostni ukrepi negativno vplivali na celotno zdravstveno stanje pacienta.

Ali so v škodnem dogodku izpolnjeni elementi objektivne odgovornosti ali ne, je pravno vprašanje. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da sta k nastanku škode prispevala tako delodajalec kot delavec, in to v razmerju 70:30. Poleg tega, da je šlo za nevarno dejavnost, je pravilno upoštevalo tudi, da s strani delodajalca izbrani način rušenja pomeni kršitev pravil o varnem načinu izvajanja rušitvenih del. Upoštevalo pa je tudi, da se je delavec dela lotil kljub izrecni odredbi o počitku v času, ko je bil prvi toženec odsoten.

Razlogi pritožbenega sodišča so materialnopravno zmotni, ker ne presojajo celotne situacije celovito, sami zase pa pomenijo, da je v vsakem primeru povoženja z vlakom podan oškodovančev prispevek, ker je stal na ali ob tirih oziroma jih je prečkal. Delo železničarskega delavca, premikača oziroma spremljevalca lokomotive, je po svoji naravi povezano s prečkanjem tirov in tudi stanjem na njih. Zato prvi tožnik utemeljeno opozarja, da absolutna prepoved prehoda tirov oziroma stanja na njih ne more veljati. Pri prvem tožniku ne gre za posebno težko invalidnost v pomenu tretjega odstavka 201. člena ZOR.

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Revizijsko sodišče ne more preizkusiti razlogov pritožbenega sodišča, ki jim revident opredeljeno ne nasprotuje.

Glede na to, da je tožnik z delovnim strojem upravljal vrsto let, da je bil vodja del na tem oddelku, da je imel izpit iz varstva pri delu in da je zaradi tega, ker je pozabil vklopiti vakuum pred samim začetkom delovanja to storil naknadno, ko je stroj že deloval, je pravilen zaključek, da je tožniku pripisati malomarnost in da zato na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR njegov soprispevek znaša 25 %.

Četudi je tožnikov sin pri spletanju in vzdrževanju socialne mreže bistveno omejen zaradi čustvene spremenjenosti (depresivno čustvovanje, anksioznost, visoka suicidna ogroženost), pa to ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah o zelo uspešni rehabilitaciji (tožnikov sin opravlja vse najpomembnejše osnovne funkcije samostojno in pri njih ni odvisen od pomoči drugih, po poškodbi je uspešno nadaljeval in zaključil srednjo šolo, nadaljeval s fakultetno izobrazbo in poklicno prekvalifikacijo, da so njegove sicer nekoliko upadle intelektualne sposobnosti še vedno na takšnem nivoju, da lahko z večjim naporom še napreduje, da je po poškodbi opravil vozniški izpit, da je že delal in želi tudi v bodoče najti ustrezno zaposlitev) še ne pomeni, da je njegovo stanje po poškodbi mogoče uvrstiti v okvir pravnega standarda posebno težke invalidnosti.

1. Gre za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec v zvezi z delom tožnika kot tretji osebi. Dogodek se je zgodil v času opravljanja redarske službe, dejstvo, da je prvi toženec ravnal preko danih pooblastil ali v nasprotju z njimi, pa petega toženca ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Delodajalec je namreč odgovoren tudi v primeru, ko delavec ravna nedopustno in krši svoje delovne obveznosti, če je bilo dejanje storjeno v zvezi z delom. Tako so v sodni praksi kot ravnanja v zvezi z delom opredeljena tudi tista, ki so bila le navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila. 2. Po 170. členu ZOR za ravnanje delavca ne moreta odgovarjati dva subjekta, saj delavec ni delal v dveh različnih organizacijah ali imel dveh delodajalcev. V ravnanju samega lastnika lokala tudi ni najti takega ravnanja, ki bi ga bilo lahko opredeliti za protipravno ravnanje zaradi kršitve profesionalne skrbnosti. 3. Zmotno je stališče obeh sodišč o zastaranju odškodninskih terjatev obeh tožnic. Škodno dejanje je bilo hkrati tudi kaznivo dejanje, zaradi česar je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku in o pretrganju zastaranja

Odškodninska odgovornost je odgovornost na podlagi zakona. Odgovorna oseba se ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svoje obveznosti poskrbeti za varnostne ukrepe na drugo osebo. Taka pogodba lahko učinkuje le med samima pogodbenikoma, torej inter partes, nima pa učinka v razmerju do oškodovanca.

Dolžno skrbnost tožene stranke glede zavarovanja kanjona je potrebno presojati še posebej strogo glede na dejstvo, da se je v bližini nahajalo igrišče, kjer se je zadrževala mladina. V takem primeru dolžna skrbnost zajema tudi predvidevanje neprevidnega obnašanja otrok in mladine oziroma ravnanje, ki vključuje elemente neskrbnosti, ki je značilna za to obdobje. Glede na to, da je bil pokojni neposredni oškodovanec kljub vsemu star skoraj 16 let, njegovo ravnanje pa je bilo skrajno neprevidno, revizijsko sodišče njegov soprispevek ocenjuje strožje, in sicer na 50 %.

Tudi če bi bila tožnikova revizija proti odločitvi o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo utemeljena, njegova smrt po vložitvi revizije in glede na nepodedljivost take terjatve pomeni, da za odločitev o reviziji ni več pravno varovanega interesa. Ker sta sodišči ugotovili, da med zdravljenjem tožničinega sina pri toženki ni nastala nobena nova invalidnost, tožničina trditvena podlaga o tej okoliščini pa je bila tudi sicer skopa, njen odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti ni utemeljen.

Pravno priznane nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ. Gre za numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog nepremoženjskih škod je zaprt in je izključena možnost uveljavljanja odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Pravica do enakega varstva pravic v postopku, psihično trpljenje zaradi odrekanja pravice do pravne varnosti in zaupanja v pravo, kršitve tožnikove pravice kot izraz duševnih bolečin tožnika in tožnikovo nezaupanje v pravo, niso osebnostne pravice in tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanju človekove osebnosti in osebnostnih dobrin. Pravica do sodnega varstva je pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti. Ker škoda, ki jo tožnik zatrjuje, ni pravno priznana, do nje ni upravičen.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožena stranka odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki je prvi tožnici nastala iz naslova poslabšanja zdravja oziroma telesnih bolečin zaradi smrti bližnjega.

V času škodnega dogodka je veljal tudi ZOZP. Ta je v primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju (sedaj Slovensko zavarovalno združenje), ki mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).