UPRS sodba IV U 149/2009

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Velenje, številka 02112-328/2008-2 z dne 10. 12. 2008 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Velenje, je s sklepom številka 02112-328/2008-2 z dne 10. 12. 2008 ugodila predlogu za obnovo postopka parcelacije in spremembe vrste rabe, številka 5-45-P3/69-96 (IDPOS5008 k.o. - ...), ki ga je dne 28. 5. 1999 vložila A. (1. točka izreka) ter v 2 točki odločila, da se postopek obnovi v delu, ki se nanaša na določitev vrste rabe tako, da se postopka številka 5-45-P3/69-96, kot stranski udeleženec udeleži tudi predlagatelj A., v postopek pa se povabi tudi B. d.o.o., kot sedanji zemljiškoknjižni lastnik. V 3. točki izreka je odločila, da stroški postopka niso nastali.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopni upravni organ pojasnil, da mu je bil 28. 5. 1999 v vednost poslan dopis vložen pri Upravni enoti Mozirje, v katerem je pravna prednica C. od upravnega organa zahtevala ponovno določitev in odmero funkcionalnih zemljišč k objektom na zemljiščih, ki se obravnavajo v postopku denacionalizacije denacionalizacijskega upravičenca C. Dne 16. 4. 2008 je upravni organ s strani Upravne enote Mozirje (UE) prejel zahtevo za obnovo postopka parcelacije, številka 5-45-P3/69-96, v katerem je UE zahtevo predlagatelja z dne 28. 5. 1999 identificirala kot predlog za obnovo predmetnega postopka, v katerem želi predlagatelj obnove, kot denacionalizacijski upravičenec, sodelovati kot stranski udeleženec. Glede na celotno posredovano dokumentacijo je upravni organ ob ponovnem pregledu vloge vložene 1999. leta ugotovil, da gre pri tem zahtevku za predlog obnove predmetnega postopka, v katerem je bila po navedbah predlagatelja parcelacija izvedena v skladu s pogoji naročnika GG D. in v nasprotju z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za prostorsko celoto občine Mozirje (Uradno glasilo občine Mozirje, Nazarje, Gornji grad, Ljubno ob Savinji in Luče ob Savinji, številka 3/96). Predlagatelj je zahteval, da se ponovno določi velikost in oblika funkcionalnih zemljišč in na osnovi tega pripravi nova odmera. Na podlagi poziva je predlagatelj 18. 9. 2008 zahtevo dopolnil in v dopolnitvi navedel, da vztraja pri obnovi postopka v delu, ki se nanaša na določitev vrste rabe, predlog za obnovo postopka pa umika v delu, ki se nanaša na parcelacijo. Po ugotovitvi, da je predlog dovoljen, podan s strani upravičene osebe in pravočasen in da so okoliščine verjetno izkazane, saj predlagatelju ni bila dana možnost sodelovanja v predmetnem postopku, je upravni organ na podlagi določbe 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UBP, 105/06 – ZUS-1 in 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP/99), v zvezi s 43. členom ZUP/99 ugotovil, da ima predlagatelj na parceli, ki je bila predmet predmetnega postopka, status denacionalizacijskega upravičenca, s čimer je izkazan njegov pravni interes. Prav tako je ugotovil, da je trenutni zemljiškoknjižni lastnik parcele 2/1 k.o. ... predlagatelj, trenutni zemljiškoknjižni lastnik parcele 2/3 k.o. ... pa B. d.o.o., ki mora biti v primeru obnove predmetnega postopka vključen v sam postopek.

Drugostopni upravni organ je pritožbo D. d.d. - v stečaju zavrnil in odločil, da mora GG D. d.d. - v stečaju, v roku 15. dni od vročitve te odločbe A. povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 168,19 EUR. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da je treba zahtevo za obnovo, ki je bila vložena 25. 5. 1999, obravnavati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 48/86-u.p.b.- v nadaljevanju ZUP/86), zato je na podlagi določbe prvega odstavka 256. člena ZUP/86 ponovno presodil obstoj procesnih pogojev za vsebinsko oziroma meritorno obravnavanje predloga za obnovo postopka. Preizkusil je ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana. Ugotovil je, da je odločba z dne 20. 2. 1997 , s katero so se evidentirale spremembe v zemljiškem katastru, postala dokončna in pravnomočna 12. 3. 1007. Predlog za obnovo postopka je bil s strani A., ki ga zastopa Odvetniška pisarna E., podan 25. 5. 1999 in po pozivu upravnega organa prve stopnje 18. 9. 2008 dopolnjen. Iz tega sledi, da je vložen predlog za obnovo postopka dovoljen in popoln, saj vsebuje tudi navedbe glede obnovitvenega razloga in navaja okoliščine, na katere so opira predlog, ki jih je pritožbeni organ lahko preveril iz dokumentov zadeve. Prav tako je predlog za obnovo postopka z dne 25. 5. 1999 podan v objektivnem roku 5 let (5. točka prvega odstavka 252. člena ZUP/86) in ker predlagatelju odločba katere obnovo predlaga še ni bila vročena, torej ta rok še ni pričel teči, tudi v subjektivnem roku 1 meseca. Predlagatelj je v skladu z 250. členom ZUP/86 upravičen predlagati obnovo postopka, ker je v predmetnem primeru denacionalizacijski upravičenec, ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo in je tudi stranka v postopku denacionalizacije. Ker v prejšnjem postopku A. ni bila dana možnost udeležbe v postopku, je podan razlog za obnovo postopka po 9. točki prvega odstavka 249. člena ZUP/86. Prav tako so verjetno izkazane okoliščine iz 254. člena ZUP/86, da je bil predlog podan v zakonskem roku, kar po mnenju pritožbenega upravnega organa izhaja iz poziva predlagatelja obnove z dne 21. 3. 2008. S preizkusom predloga obnove je tako drugostopni upravni organ ugotovil, da so podani vsi zgoraj ugotovljeni pogoji, zato je bila odločitev prvostopnega upravnega organa, da dovoli obnovo postopka, pravilna.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe pravil upravnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, prvostopni sklep in odločbo drugostopnega upravnega organa odpravi in odloči, da se predlog za obnovo postopka, ki ga je 28. 5. 1999 podala A., zavrže. Podrejeno predlaga, da se tožbi ugodi, prvostopni sklep upravnega organa odpravi in odloči, da se predlog za obnovo postopka, ki ga je 28. 5. 1999 podala A. kot neutemeljen zavrne oziroma predlaga, da se tožbi ugodi, sklep prvostopnega upravnega organa odpravi ter odločanje o obnovi postopka vrne v ponovno odločanje GURS, OGU Velenje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

V tožbi pojasnjuje, da je prvostopni upravni organ, na zahtevo D. d.d., izdal upravno odločbo (odločbo katere obnova se predlaga), s katero so se ugotovile in evidentirale spremembe katastrskih podatkov na nekaterih zemljiškoknjižnih parcelah, na podlagi 14. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86-ZZkat), v postopku, ki je bil predpisan z Navodilom za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (Uradni list SRS, št. 2/76 in 6/87-v nadaljevanju Navodilo). Spremembe vrste so bile ugotovljene po dejanskem stanju na terenu, v skladu z določili Pravilnika o vodenju vrste rabe v zemljiškem katastru. Ugotavlja, da je bil dopis D. z dne 28. 5. 1999 poslan na UE Mozirje, Geodetski upravi Mozirje pa samo v vednost. Šele iz vloge z dne 19. 3. 2008 je razvidno, da A. predlaga obnovo postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopnega upravnega organa, da je dopis z dne 28. 5. 1999 obravnavati kot zahtevo za obnovo postopka, saj je bil naslovljen na Upravno enoto Mozirje, kot pristojen organ za določitev funkcionalnega zemljišča v denacionalizacijskem postopku. Prvostopni upravni organ je zahtevo A. z dne 28. 5. 1999 napačno obravnaval po pravilih ZUP/99 in ne ZUP/86. Tako je bila napačno uporabljena 9. točka 260. člena ZUP/99, kot osnova za ugoditev zahtevi za obnovo postopka. Opozarja, da je po navedeni določbi obnova dovoljena, če osebi, ki bi lahko nastopala kot stranka ali stranski udeleženec, v postopku ni bila dana pravica udeleževati se postopka, pa ne gre za primer iz 229. člena ZUP. V konkretnem primeru gre za situacijo iz tega člena ZUP/99, saj bi morala A. zahtevati vročitev odločbe in nato vložiti pritožbo. Zaradi navedenega prvostopenjski upravni organ obnove ne bi smel dovoliti, ker je bila prepozna. Prav tako ni pravilno stališče upravnega organa, ki je vlogo z dne 28. 5. 1999 štel kot predlog za obnovo postopka, saj te vloge ni mogoče preizkusiti v smislu 256. člena ZUP/86, s pomanjkljivo vlogo pa ni mogoče postopati po določbi 68. člena ZUP/86.

Iz predloga z dne 28. 5. 1999 ni razvidna niti pravočasnost, niti ni razvidna aktivna legitimacija. Po ZZKat je namreč aktivno legitimiran za sprožitev postopka po tem zakonu lastnik nepremičnine ali imetnik pravice uporabe, to pa ni bila (sedanja) A. Zato se njena aktivna legitimacija za upravni postopek ne predpostavlja in se ni predpostavljala niti v času izdaje odločb o spremembi katastrskih podatkov in jo je treba izkazati, česar pa A. v dopisu z dne 28. 5. 1999 ni storila. Ne le da pravna prednica C. ni izkazal niti pravočasnosti, niti aktivne legitimacije, izkazal ni niti elementa za obnovo postopka iz 256. člena ZUP/86, torej katera okoliščina iz 249. člena ZUP/86 je tista, ki opravičuje obnovo postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, saj po stališču drugostopnega upravnega organa ni bil zamujen enomesečni subjektivni rok, ker odločba GURS predlagatelju obnove ni bila nikoli vročena. Obnova postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86 se dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe, oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem (sodba VS RS opr. št. I Up 657/2001 z dne 16. 10. 2002). Predvsem je pomembno, da predlagatelj, takoj ko izve, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku, izkoristi pravne možnosti in zahteva vročitev odločbe ter vloži pritožbo. Navedeno neizogibno pripelje do ugotovitve, da je obnova postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86 vezana na subjektivni element, to je, kdaj je stranka izvedela za vodenje upravnega postopka v katerem ni sodelovala, pa bi po njenem mnenju morala. Navedena razlaga o začetku tega roka izhaja tudi iz sodbe VS RS opr. št. U 787/93 z dne 9. 11. 1994. Sklicuje se tudi na dopis A. z dne 28. 5. 1999, iz katerega izhaja, da je A. v letu 1999 ugotovila, da so bila odmerjena funkcionalna zemljišča k objektom, ki so bili zgrajeni na podržavljenih parcelah v času podržavljenja. Tožeča stranka je pri GP Mozirje zaprosila za fotokopije vročilnic, iz katerih bi izhajajo kdaj so bile izpodbijane odločbe vročene tožeči stranki. Zaradi načina evidentiranja in preteka roka hrambe posameznih dokumentov je bila tožeči stranki otežena presoja utemeljenosti obnove in primernosti pritožbe, saj na podlagi podatkov pridobljenih iz spisa pri GURS ni bilo mogoče preizkusiti ali bi bil predlog za obnovo postopka z dne 28. 5. 1999 pravočasen, očitno pa so bile odločbe vročene A., saj se slednja v dopisu z dne 28. 5. 1999 nanje sklicuje. Za posredovanje podatkov je tožeča stranka zaprosila UE Mozirje, kateri je 5. 3. 1999 A. posredovala identifikacijska potrdila, med drugim tudi za nepremičnine, ki so predmet obnove postopka v tem sporu. Iz teh podatkov izhaja, da je A. najkasneje 5. 3. 1999 izvedela za obnovitvene razloge in za nova dejstva in dokaze in bi torej v roku enega meseca od tega dne morala vložiti predlog za obnovo postopka. Določbo 9. točke 249. člena ZUP/86 je namreč treba razumeti v smislu sodbe VS RS U 787/93, po kateri je treba rok za primer obnove po 9. točki 249. člena ZUP/86 šteti od trenutka ugotovitve predlagatelja, da pred upravnim organom teče upravni postopek, v katerem (domnevno neutemeljeno) ne sodeluje, torej je rok za vložitev predloga iztekel 5. 4. 1999 in je bil dopis z dne 28. 5. 1999 prepozen, kar pomeni, da obnova ne bi smela biti dovoljena. Nadalje je predlagatelj obnove navedel obnovitvene razloge in izkazal okoliščine, na katere opira predlog šele s pozivom, podrejeno pritožbo zaradi molka organa, z dne 19. 3. 2008, skoraj 9 let po tem, ko naj bi bil podan predlog za obnovo.

Upravni organ prve stopnje kot tudi organ druge stopnje sta v svojih odločba ugotavljala le formalne pogoje za obnovo postopka po 256. členu ZUP/86, pri tem pa prvostopni organ pravočasnosti vložitve predloga ni ugotovil pravilno, oziroma je sploh ni ugotavljal, drugostopni organ pa je podal napačno interpretacijo glede teka roka. V zvezi s položajem upravičene osebe sta oba upravna organa ugotavljala, da ima predlagatelj pravni interes in je torej aktivno legitimiran za vložitev predloga za obnovo postopka. Kar pa se verjetnosti obstoja okoliščin potrebnih za obnovo postopka tiče, pa sta se opredelila le, da predlagatelj ima interes za sodelovanje v postopku. Predlagatelj interesa za obnova postopka ni neposredno zatrjeval, ampak je njegov interes samoiniciativno ugotavljal upravni organ. Tožeča stranka poudarja razliko med pravnim in dejanskih interesom in da upravni organ ne more sam posegati v ugotavljanja pravnega interesa. Četudi bi bili izpolnjeni vsi formalni pogoji za obnovo, pa upravni organ ne more avtomatično dovoliti obnove, ampak mora preveriti, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (tretji odstavek 256 člena ZUP/86) in kolikor ugotovi, da niso, mora predlog za obnovo zavrniti. Upravna organa nista ugotavljala, ali bi sodelovanje predlagatelja v postopkih, v katerih so se ugotovile in evidentirale spremembe katastrskih podatkov, pripeljalo do drugačnih odločitev v teh postopkih. Ker tega nista ugotavljala, upravnih odločb ni mogoče preizkusiti.

Ugotoviti je treba tudi, da je prvostopni organ odločil, da se A. podeli status stranskega udeleženca opredeljenega po določbah ZUP/99, med tem ko ZUP/86 stranskih udeležencev ni poznal, pač pa je podelil takšnemu udeležencu status stranke. Tako prvostopni, kot drugostopni upravni organ, sta zato nepravilno uporabila določbe ZUP/99 in ZUP/86 in A. podelila status, ki ga ZUP/86 ne pozna. Na koncu opozarja tudi še na nepravilnost odločitve upravnega organa druge stopnje, da tožeča stranka kljub temu, da jo zastopa odvetnik, ki je hkrati stečajni upravitelj, ni upravičena do povrnitve stroškov po odvetniški tarifi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri napadani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu A. je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je tožba nerazumljiva in nepopolna in v celoti neutemeljena, zaradi česar sodišču predlaga, da tožbo po 31. oziroma 36. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in št. 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) zavrže s sklepom, oziroma jo zavrne v vseh, tudi podrejenih tožbenih zahtevkih, kot neutemeljeno, potrdi izpodbijani sklep ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške stranke z interesom v tem upravnem sporu.

Pojasnjuje, da je tožba nepopolna in nerazumljiva, ker iz nje ni razvidno zoper kateri upravni akt se vlaga. Po njenem mnenju bi morala biti tožba vložena samostojno. Prav tako tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev te tožbe, ker v njej ne uveljavlja, niti ne zatrjuje nobene svoje pravice oziroma pravne koristi, saj se obnavlja upravni postopek, ki stranki z interesom daje možnost sodelovanja v postopku parcelacije. V predhodnem postopku obnove namreč upravni organ zgolj preizkusi ali predlog izpolnjuje formalne pogoje, zato mora stranka v tem postopku zgolj verjetno izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog (254. člen ZUP/86). V predlogu, številka E-178/99-JC z dne 25. 5. 1999, je stranka z interesom tem standardom v celoti zadostila. Razlog iz 9. točke 249. člena ZUP/86 je avtomatični oziroma absolutni razlog za obnovo postopka (sodba VS RS opr. št. I Up 657/2001 z dne 16. 10. 2002), zato je stranka z interesom že z zatrjevanjem, da bi morala biti pritegnjena v postopek določitve funkcionalnega zemljišča oziroma v postopek parcelacije kot stranka (pa ni bila), kot tudi z navedbo, da je glede zemljišč, ki so bila predmet postopka parcelacije, vložena zahteva za denacionalizacijo, v kateri je stranka z interesom v tem upravnem sporu, kot denacionalizacijski upravičenec, izkazala, da je upravičena za vložitev predloga. Prav tako je v svojem predlogu za obnovo postopka z dne 25. 5. 1999 jasno navedla, da je bila v postopkih parcelacije odmerjena velikost funkcionalnega zemljišča prevelika, še podrobneje pa je to pojasnila v svoji dopolnitvi vloge – pozivu, podrejeno pritožbi zaradi molka organa z dne 19. 3. 2008, ko je dokazala, da so bila odmerjena funkcionalna zemljišča v škodo njenim pravicam in pravno zavarovanim upravičenjem. Temeljno načelo postopka vračanja podržavljenega premoženja je namreč, da se funkcionalna zemljišča h kasneje zgrajenim objektom ugotavljajo in odmerijo v samem postopku denacionalizacije, ob sodelovanju vseh strank v postopku, ne pa tako kot je to naredila tožeča stranka, torej na skrivaj. Predlog za obnovo postopka je bil podan v enomesečnem subjektivnem roku, saj ji ni bila vročena odločba o parcelaciji in spremembi vrste rabe, torej zanjo ta subjektivni rok ni začel teči, kaj šele, da bi se iztekel. Prav tako je bila obnova postopka predlagana v objektivnem roku 5 let. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-329/01 z dne 16. 5. 2002, v kateri Ustavno sodišče RS navaja, da je odločba, ki stranki ni bila vročena ali ji ni bila vročena pravilno, zanjo še ne obstaja in da nasprotni stranki začne učinkovati šele s pravilno vročitvijo. Ne strinja se s tožbeno navedbo, da naj bi za izdane odločbe vedela že prej, več kot en mesec pred vložitvijo predloga. To zatrjevanje ni točno, saj je pomembno zgolj to, ali so bile izpodbijane odločbe stranki z interesom vročene. Stranka z interesom za postopke parcelacije ni vedela, saj so se večino zaključili 1997. leta, niti ni mogla vedeti. Na ta način so te odločbe postale tudi pravnomočne, zoper pravnomočne odločbe pa je možno vložiti izredna pravna sredstva, kar izrecno potrjuje tudi sodba VS RS I Up 323/2001 z dne 10. 4. 2002. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo določb ZUP/99, oziroma ZUP/86, ker je eventuelno kršitev prvostopnega upravnega organa v zvezi z uporabo ZUP/99 saniral drugostopni upravni organ. Prav tako položaj stranke z interesom v postopku parcelacije ne more vplivati na položaj tožeče stranke, ker nanjo nima nobenega vpliva. To, da naj stranka z interesom po ZZKat naj ne bi bila aktivno legitimirana za sprožitev postopka parcelacije, nikakor ne vpliva na njeno pravico udeleževati se tega postopka zaradi varstva njenih pravic ali pravnih koristi opisanih v prejšnjih odstavkih in zaradi katerih je lahko stranski udeleženec v tem postopku, če ne že sama stranka.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2010 ugovarja navedbam stranske z interesom v tem upravnem sporu. Ne strinja se z navedbo, da je bila vložena nerazumljiva in nepopolna tožba in navaja, da je stranka z interesom pri svojih izvajanjih v celoti spregledala določila ZZKat, ki je bil podlaga za izvedbo parcelacije. Ta zakon v prvem odstavku 26. člena določa, da se spremembe glede vrste rabe in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu na prijavo lastnika oziroma uporabnika ali po uradni dolžnosti, drugi odstavek istega člena pa določa, da se spremembe glede posestne meje parcele ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika, ali pa po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega občinskega upravnega organa. Na podlagi teh določb in vpogleda v upravni spis 5-45-P3/69-96 pri GURS jasno izhaja, da je tožeča stranka zahtevo za parcelacijo in spremembo vrsto rabe podala kot zemljiškoknjižni lastnik in hkrati uporabnik tedanje enotne parcele št. 2/1 k.o. ..., torej je bila v vlogi upravičenega in zakonitega predlagatelja postopka in zato ni mogoče govoriti o tem, da je bil postopek tajen.

Ne strinja se z očitki stranke z interesom v tem upravnem sporu, da tožeča stranka za vložitev tožbe nima pravnega interesa, saj je vprašljiv pravni interes same stranke z interesom, ki ni izkazala kaj bo v obnovljenem postopku parcelacije in spremembe vrste rabe sploh lahko dosegla. V ugotovitvenem postopku kot delu postopka parcelacije in spremembe vrste rabe je upravni organ po opravljanih geodetskih meritvah ugotovil, da na parc. št. 2/1 k.o. ... stoji lovska koča in po postopku predpisanem z Navodilom izvedel parcelacijo po Pravilniku o vodenju vrste rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 28/79, Pravilnik) ter ugotovitvah po dejanskem stanju na terenu določil tudi spremembo vrsto rabe nepremičnine. Stranka z interesom v svojem, objektivno prepoznem predlogu za obnovo, razen svojih nedokazanih navedb o tem, da se ji zdijo odmerjena funkcionalna zemljišča prevelika, namreč ni navedla okoliščin oziroma dokazov, ki bi lahko privedli do drugačne odločitve, kot je bila tista, ki izhaja iz izreka odločbe št. 5-45-P3/69-96 z dne 20. 2. 1997. Iz navedenega razloga bi moral upravni organ, četudi bi prezrl dejstvo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, na podlagi tretjega odstavka 256. člena ZUP/86, predlog zavrniti. Prav tako se ne strinja s trditvijo stranke z interesom, da je obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena ZUP/86 avtomatičen, saj je VS RS v sodbi opr. št. I Up 657/2001 z dne 16. 10. 2002 ta razlog relativiziralo z ugotovitvijo, da samo dejstvo, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe, ni zadostna podlaga za dovolitev obnove. Poleg tega pri dovolitvi obnove nikakor ni mogoče mimo določbe tretjega odstavka 256. člena ZUP/86 in dovoliti obnove, če predlagatelj obnove ne dokaže okoliščin, ki bi v obnovljenem postopku lahko pripeljale do drugačne odločitve, kar pa stranki z interesom očitno ni uspelo. Prav tako spornega dopisa iz leta 1999 ni mogoče šteti za obnovo postopka, ker ga je stranka z interesom naslovila na UE Mozirje, ne pa na Območno geodetsko upravo Velenje, Izpostavo Mozirje, ki je bil upravni organ, ki je odločal v zadevi na prvi stopnji; temu je bil dopis poslan samo v vednost. Ker ta dopis ne izpolnjuje pogojev za predlog za obnovo postopka, niti ni bil naslovljen na pristojni organ, kot to zahteva prvega odstavka 255. člena ZUP/86, ga ni mogoče šteti (niti za nepopoln) predlog za obnovo postopka. Kot popoln predlog je mogoče šteti samo vlogo stranke z interesom z dne 19. 3. 2008, ki je bila vložena po poteku objektivnega roka. Iz dopisa naslovljenega na UE Mozirje izhaja, da je stranka z interesom z odločbo GURS z dne 6. 2. 1997 o odmeri funkcionalnih zemljišč vedela najpozneje 25. 5. 1999, po prepričanju tožeče stranke, ki ga pojasnjuje v tožbi, pa še bistveno pred tem. Kot nebistvene šteje navedbe stranke z interesom, ki se nanašajo na začetek teka subjektivnega roka in pojasnjuje svoje stališče do razumevanja sodnih odločb VS RS I Up 657/2001, VS RS opr. št. Ips 892/2004 in I Up 323/2001. Sodišču predlaga tudi, da v sodbi odloči o stroških postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 3. člena in 4. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).

Dne 17. 8. 2010 je stranka z interesom v tem upravnem sporu na sodišče naslovila novo pripravljalno vlogo, v kateri je odgovorila na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 28. 5. 2010. Med drugim je pojasnila, da so gozdovi in kmetijska zemljišča že po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZLPP), z dnem uveljavitve tega zakona, to se pravi s 5. 12. 1992, postali last Republike Slovenije in so se prenesli v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je bil ustanovljen 11. 3. 1993, z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Uradni list RS, št. 10/93). Tako v času vložitve zahtevka za parcelacije tožeča stranka ni bila niti lastnik spornega zemljišča, ker je bila to Republike Slovenija, niti njegov upravljavec, ker je to Sklad RS. Izključitev lastnika in stranke z interesom iz celotnega postopka parcelacije in spremembe vrste rabe je tako v končni fazi imelo za rezultat celo zemljiškoknjižno navidezno spremembo lastništva na navedenem zemljišču, kar v celoti ustreza definiciji že omenjene divje privatizacije. Nenazadnje je že Ustavno sodišče RS v svojem sklepu opr. št. U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998 zavzelo stališče, da je odločitev o legi in obsegu zemljišča, ki se vrača, izključno v pristojnosti denacionalizacijskega organa, in ne v pristojnosti organa, v čigar postopkih denacionalizacijski upravičenec ne more nikoli sodelovati.

Odgovor na tožbo je vložila tudi stranka z interesom B. d.o.o., ki se v celoti strinja z vloženo tožbo in vsemi tožbenimi navedbami. V odgovoru na tožbo izrecno poudarja, da je A. zamudila vse subjektivne in objektivne roke, ki bi ji omogočali procesno in upravno vodenje postopka. Navaja tudi, da bi moral upravni organ v zadevi uporabiti ZUP iz leta 1986 in vlogo z dne 28. 5. 1999 zavreči. Slednja vloga namreč ni izpolnjevala pogojev ne za pritožbo, kot tudi ne za predlog za obnovo postopka. Vloge A. z dne 28. 5. 1999, ki so bile naslovljena na Upravno enoto Mozirje in zgolj v vednost dostavljena Izpostavi geodetske uprave Mozirje, pa ni bilo mogoče šteti kot pravno sredstvo. V odgovoru na tožbo obširno pojasnjuje določila ZUP/86, ki se nanašajo na začetek teka subjektivnega in objektivnega roka. Pojasnjuje tudi, da identifikacijsko potrdilo, ki ga je predložila A. v denacionalizacijskem postopku pred Upravno enoto v Mozirju, nesporno potrjuje, da te nepremičnine, ki so bile izvzete iz statusa kmetijskih in gozdnih zemljišč, ne morejo biti predmet denacionalizacije. A. takrat ni zatrjevala prikrajšanja, z dopisi je zgolj opozarjala na ravnanje državnih organov, v bran svojih pravic in upravičenj pa ni podvzela nobenih korakov. Opozarja tudi na kršitev posamezni določb Ustave RS, v kolikor bi sodišče tožbo zavrnilo.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Velenje, številka 02112-328/2008-2 z dne 10. 12. 2008, s katerim je prvostopni upravni organ odločil, da se obnovi postopek parcelacije in spremembe vrste rabe številka 5-45-P3/69-96 v delu, ki se nanaša na določitev vrste rabe, tako da se postopka udeleži kot stranski udeleženec tudi predlagatelj A. Sporna odločitev temelji na ugotovitvi, da je A. predlagala obnovo postopka parcelacije številka 5-45-P/69-96 z vlogo z dne 28. 5. 1999 in ugotovitvi, da je predlog podan s strani upravičene osebe, da je pravočasen in da so okoliščine verjetno izkazane, saj predlagatelju ni bila dana možnost sodelovanja v tem postopku.

Sodišče uvodoma, upoštevaje vsebino tožbenih navedb in obrazložitev izpodbijanega sklepa, v povezavi z obrazložitvijo odločbe tožene stranke, številka 3532-61/2009 z dne 25. 3. 2009, ter upoštevaje podatek, da sporna odločitev temelji na vlogi A. z dne 25. 5. 1999 (upravnemu organu predloženi 28. 5. 1999), pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati določbo 324. člena ZUP/99, ki določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljaviti tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Navedeno torej pomeni, da bo sodišče, tako kot je to storil drugostopni upravni organ, zakonitost odločitve presojalo upoštevaje določbe ZUP/86, saj je vlogo A. vložila 25. 5. 1999, ZUP/99 pa je začel veljati 2. 4. 2000.

Sodišče tako v obravnavani zadevi ugotavlja, da je v zadevi sporna dovolitev obnove odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Območne geodetske uprave Velenje, Izpostave Mozirje, številka 5-45-P3/69-96 z dne 20. 2. 1997. Ker je praviloma mogoče zoper odločbo vložiti redno pravno sredstvo (pritožbo), je po izteku pritožbenega roka vlogo stranke, ki meni, da bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, treba obravnavati kot predlog za obnovo postopka, iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86. Gre za pravilo, ki ga je do sprejema ZUP/99 oblikovala sodna praksa (npr. sodba VS RS, št. U 501/96), ter izrecno uzakonil ZUP/99 v 235. členu. Zoper prej navedeno odločbo pritožba ni bila vložena, zato je postala dokončna in pravnomočna 12. 3. 1997. To po presoji sodišča pomeni, da bi lahko A. vlagala le izredna pravna sredstva, tudi predlog za obnovo postopka. Navedeno stališče sodišča pa ne pomeni, da je mogoče kot predlog za obnovo postopka obravnavati vsako vlogo stranke. Taka vloga mora imeti določeno vsebino, ki bo pristojnemu upravnemu organu omogočala ugotovitev, ali obstojijo temeljni pogoji za obnovo, torej omogočala preizkus ali predlog izpolnjuje formalne pogoje za meritorno odločanje, tako kot to določa prvi odstavek 256. člena ZUP/86. Predlog za obnovo postopka mora biti skladno s citirano določbo pravočasen, podati ga mora upravičena oseba, okoliščina na katero se opira predlog pa mora biti verjetno izkazana.

Sodišče po vpogledu v vlogo A. (prej C.) št. E-178/99-JC z dne 25. 5. 1999 ugotavlja, da je bila naslovljena na Republiko Slovenijo, Upravno enoto Mozirje in v vednost posredovana tudi Geodetski upravi Mozirje. Po določbi prvega odstavka 255. člena ZUP/86 se predlog za obnovo postopka izroči ali pošlje organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Po določbi drugega odstavka 255. člena ZUP/86 pa o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša. V obravnavanem primeru je torej vloga z dne 25. 5. 1999 poslana Geodetski upravi Republike Slovenije, Območni geodetski upravi Velenje, Izpostava Mozirje le v vednost, kar po presoji sodišča pomeni, da na podlagi tako prejete vloge Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Velenje ni bila dolžna odločati. A. je sprožila denacionalizacijski postopek glede nacionaliziranega premoženja pri UE Mozirje, kar je razvidno iz podatkov upravnega spisa. Kolikor je denacionalizacijska upravičenka želela izvedbo postopka določitve funkcionalnega zemljišča, bi ta postopek morala sprožiti pred UE Mozirje, kjer je denacionalizacijski postopek potekal – odločba US RS št. U-I-205/97 z dne 12. 11. 1998 (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1710/2001) in ne pred Geodetsko upravo.

Sodišče tako v obravnavani zadevi ugotavlja, da je A. svojo vlogo z dne 25. 5. 1999 naslovila na stvarno pristojen organ za odločanje o „ ponovni določitvi velikosti in obliki funkcionalnih zemljišč in da se na tej osnovi napravi nova odmera“, pri čemer se sodišče, ki mu stanje navedenega denacionalizacijskega postopka ni znano, ker ni predmet te sodne presoje, ne opredeljuje v kašnem postopku oziroma na kakšen način bi bilo treba odločati o vlogi z dne 25. 5. 1999.

V nadaljevanju pa sodišče, ne glede na zgornjo ugotovitev, da torej vloge z dne 25. 5. 1999 ni bilo mogoče šteti kot predloga za obnovo postopka končanega z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Območne Geodetske uprave Velenje, številka 5-45-P3/69-96 z dne 20. 2. 1997, ugotavlja, da v zadevi niso bili pravilno presojeni niti formalni pogoji iz prvega odstavka 256. člena ZUP/86. Po vpogledu v odločbo številka 5-45-P3/69-96 z dne 20. 2. 1997 je namreč mogoče ugotoviti, da jo je upravni organ izdal na podlagi določb Zakona o zemljiškem katastru (Ur. list SRS, št. 16/74 in 42/86, v nadaljevanju ZZKat). Upoštevaje podatek, da je A. 18. 9. 2008 umaknila predlog za obnovo postopka v delu, ki se nanaša na parcelacijo, ter vztrajala pri obnovi postopka v delu, ki se nanaša na določitev vrste rabe, to pomeni, da je bilo treba v zadevi upoštevati določbo 26. člena ZZKat, ki določa, da ima v tem postopku položaj stranke le lastnik oziroma uporabnik zemljišča, na zahtevo katerega se je uvedel postopek. Ta določba (načelno) sodelovanja drugih strank v postopku ugotavljanja spremembe rabe ne predvideva, toliko bolj zato, ker je bila v tem postopku sprememba vrste rabe ( iz gozda v dvorišče in poslovno stavbo), vezana na sam postopek parcelacije. V nadaljevanju ta ugotovitev pomeni, da A. v tem primeru ni bilo mogoče, tudi ob upoštevanju določbe 49. člena ZUP/86, šteti kot upravičeno osebo v smislu 256. člena ZUP/86.

Po presoji sodišča pa je v obravnavanem primeru upravni organ nepravilno izvedel tudi preizkus (iz prvega odstavka 256. člena ZUP/86), ali je predlog za obnovo podan pravočasen, torej ali je predlagatelj obnove predlog vložil v tako subjektivnem, kot objektivnem roku za vložitev zahteve. V obravnavani zadevi je A. predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86, torej iz razloga, ker mu kot osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Oseba, ki vlaga predlog iz tega razloga, mora predlog vložiti v subjektivnem roku enega meseca, ki prične teči od dneva, ko ji je bila odločba vročena (5. točka prvega odstavka 252. člena ZUP/86) in v objektivnem roku 5 let od vročitve odločbe stranki (tretji odstavek 252. člena ZUP/86). V sporni zadevi se prvostopni upravni organ v izpodbijanem sklepu, s katerim je dovolil obnovo postopka z ugotavljanjem ali je bil predlog za obnovo vložen pravočasno, ni ukvarjal, drugostopni upravni organ pa je po ugotovitvi, da predlagatelju obnove odločba številka 5-45-P3/69-96 z dne 20. 2. 1997 ni bila vročena, upoštevaje dikcijo 5. točke prvega odstavka 252. člena ZUP/86 štel, da subjektivni rok ni začel niti teči. Sodišče se s takšnim stališčem drugostopnega upravnega organa ne more strinjati, saj je v postopku ugotavljanja, ali je predlagatelj obnove spoštoval subjektivni rok za vložitev predloga, pomembno tudi, ali je stranka, ki ni sodelovala v postopku (pa bi morala sodelovati), vedela za postopek in izdajo odločbe. V takem primeru namreč lahko stranka zavaruje svoje pravice bodisi že med postopkom, s tem, da zahteva, da se pripusti kot stranka (139. člen ZUP/86), bodisi, po končanem postopku, s tem, da zahteva vročitev odločbe in zoper odločbo vloži pritožbo. To stališče v nadaljevanju pomeni tudi, da se obnova iz 9. točke 249. člena ZUP/86 dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem (Sodba VS RS I Up 675/2001). V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je C. v vlogi z dne 25. 5. 1999 navedel, da je v „letošnjem letu naročil izdelavo identifikacijskih potrdil...“, torej v letu 1999, prav tako pa je zapisal, da „... iz obrazložitve odločb o odmerjenih funkcionalnih zemljiščih k objektom, je razvidno, da je bila parcelacija izvedena v skladu s pogoji, ki so jih določile stranke.“ Takšen zapis v vlogi z dne 25. 5. 1999 po presoji sodišča pomeni, da je bila vlagatelju vloge vsebina odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Območne geodetske uprave Velenje, Izpostave Mozirje, številka 5-45-P3/69-96 z dne 20. 2. 1997 znana, kar seveda pomeni, da začetka teka subjektivnega roka, ne glede na dikcijo 5. točke prvega odstavka 252. člena ZUP/86, ni mogoče vezati na dokazilo o vročitvi odločbe. Sodišče po vpogledu v predloženi popis spisa v upravni zadevi C. oziroma sedaj A. denacionalizacija, številka spisa 32100-19/92 ugotavlja, da so bila identifikacijska potrdila upravnemu organu za 14 katastrskih občin dostavljena 5. 3. 1999, kar pomeni, da je bila najkasneje tega dne seznanjena z vsebino identifikacijskih potrdil in s tem tudi, tako kot sama navaja v vlogi z dne 25. 5. 1999, sporno odmero funkcionalnih zemljišč.

Sodišče je po povedanem ugotovilo, da je izpodbijani sklep zaradi nepravilno uporabljenih določb ZUP/86, nezakonit in je sodišče zato sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Upoštevajoč stališče sodišča, da se v obravnavanem primeru vloga tožeče stranke z dne 28. 5. 1999 sploh ne bi smela obravnavati kot predlog za obnovo postopka, ni razlogov, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K 2. točki izreka:

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njeni zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.

K 3. točki izreka:

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, A. in B. d.o.o. sta v odgovoru na tožbo zahtevali povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njuni zahtevi odločalo ob primerni uporabi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zato je moralo zahtevo zavrniti.