252. člen ZUP

Poziv na dopolnitev vloge mora biti jasen tudi glede opozorila o posledici, ki bo stranko doletela, če vloge ne dopolni. Po presoji sodišča je bilo glede na citirani poziv moč pričakovati meritorno odločitev o zadevi, to je odločitev o vsebini, in ne zgolj procesno, formalno odločitev. Zato je v tem delu prišlo do kršitve pravil postopka, natančneje tretjega odstavka 140. člena ZUP, odločbe drugostopenjskega davčnega organa pa tudi ni moč preizkusiti glede tega, zakaj je vlogo (v konkretnem primeru priglasitev) štel za formalno nepopolno, ko pa jo je pred tem prvostopenjski davčni organ očitno štel za "le" materialno nepopolno, torej dokazno nepodprto. Na ta način stranke postopka tudi niso imele možnosti, da se izrečejo o okoliščinah, ki so drugostopenjski davčni organ vodile k sprejeti odločitvi (tj. o domnevni formalni nepopopolnosti priglasitve). V konkretnem primeru drugostopenjski davčni organ v izreku ni odločil o odpravi odločbe prvostopenjskega davčnega organa, zato ni v celoti zadostil cit. določbi prvega odstavka 252. člena ZUP, kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Preizkus v tem delu tudi ni možen, ker se odločitev po pr

Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede

Davčni organ se je pri razlagi določbe v konkretni situaciji, ki se ni neposredno pokrivala z zakonskim dejanskim stanom, postavil na stališče, ki se je v postopku s pravnimi sredstvi izkazalo za napačno. Svoje stališče je obrazložil z na prvi pogled razumnimi argumenti, zato o arbitrarnosti ni mogoče govoriti.

Ni sporno, da ima upravni organ v določbah ZUP (drugi odstavek 252. člena) podlago, da odpravi odločitev prvostopenjskega organa in sam drugače reši stvar. Navedeno je mogoče tudi v korist ali škodo pritožnika (v obravnavani zadevi v korist pritožnika), vendar s spremembo odločbe ni mogoče kršiti pravice koga drugega, ki si je na podlagi odločbe prve stopnje pridobil kakšno pravico in se zoper odločbo ni pritožil. V takem primeru je mogoče odločbo spremeniti ob predpisanih pogojih samo s privolitvijo tistih strank, ki se niso pritožile, bile pa bi s spremembo odločbe v korist pritožnika prizadete.

Tožena stranka napotkom sodišča v ponovljenem postopku ni sledila, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tudi tožnik, ker je ob reševanju pritožbe v konkretnem primeru očitno zmotno ocenila kot irelevantne vse tožnikove navedbe in dokazne predloge v zvezi z uveljavljanjem načela prepovedi nevračanja (non refoulement), ki jih je tožnik kot stranka v postopku neuspešno uveljavljal tako v pritožbenem postopku, kot tudi že pred tem v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki se lahko dovoli samo v primeru, če so za to izpolnjeni strogo določeni pogoji, to je upoštevanje med drugim tudi objektivnega roka, v katerem je še mogoče vložiti zahtevo za obnovo postopka. Ta je znašal pel let od dokončnosti odločbe (tretji odstavek 252. člena ZUP). Ker je postala denacionalizacijska odločba dokončna oziroma pravnomočna že 19. 1. 1995, je zahteva za obnovo postopka, vložena 30. 1. 2013, prepozna. Vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, to je v tem primeru določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, pa ni spadalo v času obravnavanja spornega denacionalizacijskega postopka v pristojnost drugega sodišča ali kakšnega drugega organa. Upravni organ tudi ni zaradi njegove rešitve prekinil postopka in morebitna naknadna drugačna odločitev (ki ni nujno pravno pravilna) v poznejših odločbah upravnega organa (v tem primeru MO Velenje), ne more vplivati na to, da bi tožena stranka lahko dovolila obnovo po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP za že pravnomočno končan denacionalizacijski postopek.

Prvostopenjski organ je pravilno predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen po preteku petletnega roka, določenega v tretjem odstavku 252. člena ZUP/86, zavrgel. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da po poteku petih let od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, obnove ni več mogoče predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti (izjeme so določene le v četrtem odstavku 252. člena ZUP/86), in da so na navedeni zakonski rok vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale sodelovati v postopku, pa jim možnost udeležbe ni bila dana.

Odločitev tožene stranke o odpravi prvostopenjske odločbe in zavrnitvi vloge stranke se ne izvršuje, zato ni mogoče zadržati izvrševanja odločbe o odpravi prvostopenjske odločbe in zavrnitvi vloge stranke. Tudi v primerih, ko je zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko enaka tožbenemu zahtevku, je začasno odredbo sicer možno izjemoma izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti stanje oziroma je treba pred izdajo opraviti tako imenovan test reverzibilnosti.

Odločitev drugostopenjskega organa je bila za tožnika, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, presenečenje. Drugostopenjski organ namreč v zadevi ni odločal o pritožbi oziroma o pritožbenih ugovorih, pač pa je sprejel odločitev o zavrženju vloge. Pri tem pa v postopku ni bilo razjasnjeno vprašanje, ali je za (podaljšanje oziroma) izdajo dovoljenja zaradi združitve družine relevantna (pravočasno) vložena prošnja za podaljšanje dovoljenja zaradi zaposlitve v postopku.

Toženec je na pritožbo tožnice odločil v njeno škodo in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči zaradi očitne prekršitve materialnega predpisa odpravil oziroma razveljavil z učinkom za nazaj. Ker pogoji iz 253. člena ZUP za odločitev v škodo pritožnika niso bili izpolnjeni, je odločba nezakonita.

Glede na to, da tožnik že v postopku inšpekcijskega obravnavanja pravne osebe C. d.o.o. ni uspel dokazati določenih službenih poti, za katere so bili izdani potni nalogi, je davčni organ obravnavane sporne stroške utemeljeno izločil iz davčno priznanih odhodkov pravne osebe. Tako je bila tudi utemeljeno izdana izpodbijana odločba v tem postopku, da se ta izplačila na podlagi potnih nalogov štejejo kot drugi prejemki, ki izhajajo iz delovnega razmerja po 16. členu ZDoh-1.

Prvostopenjska odločba, s katero je bilo o zahtevku tožnika za plačilo zamudnih obresti od preveč plačanega zneska dohodnine za leto 1994 odločeno v ponovljenem postopku, je bila izdana 30. 6. 2011, prejšnja prvostopenjska odločba pa 30. 7. 2010. Tedaj je bil že v veljavi ZDavP-2, ki v 418. členu ureja uporabo določb tega zakona v primerih, ko je odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Iz navedene določbe izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da se v zadevah, o katerih se po uveljavitvi ZDavP-2 začne meritorno odločati, uporabijo določbe tega zakona. Glede na navedeno je prvostopenjski organ pri odločanju pravilno uporabil določbe ZDavP-2. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. Drugostopenjski upravni organ ima zato, da v upravnem postopku ne bi bila izdana nezakonita odločba, v postopku odločanja o pritožbi, kot celo po njem, široka pooblastila, saj lahko pod določenimi pogoji reši zadevo tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, oziroma spremeni odločbo v

Sklep o prekinitvi postopka, izdan na podlagi 147. člena ZUP v postopku odločanja o pravici do nadomestila preživnine, ni sklep, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. S pritožbo tožeče stranke, o kateri se odloča z izpodbijano odločbo, se je izpodbijal šele sklep o prekinitvi postopka in s tem sklep, izdan med postopkom odločanja o pravici do nadomestila preživnine, medtem ko o pravici do nadomestila preživnine oziroma njenem prenehanju prvostopenjski organ v ponovljenem postopku še sploh ni odločil. Zato ni bilo podlage za odločanje o pravici na podlagi 252. člena ZUP, obenem pa ni razvidno, da bi bili za prenos oziroma prevzem pristojnosti za odločanje s strani organa druge stopnje (Ministrstva), ki praviloma ni dovoljen, izpolnjeni posebni pogoji iz 18. člena ZUP.

Izrek izpodbijane odločbe ni jasen, saj ni razvidno, ali je tožena stranka pritožbi prosilca ugodila v celoti ali le v določenem delu. Zato sodišče ponovno ni moglo presojati pravilnosti odločitve tožene stranke in o tožbi odločiti po vsebini.

Tožnik je vložil pritožbo izključno zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa, zato sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni imela zakonske podlage, da je v pritožbenem postopku z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa odpravila celoten sklep z dne 11. 1. 2011, s tem tudi 1. točko izreka, ki je bila tožniku v korist. Po določbi prvega odstavka 247. člena ZUP namreč organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. To pomeni, da lahko samo v mejah spoštovanja prvega odstavka 247. člena ZUP, drugostopenjski organ uporabi določbo 252. člena ZUP, na katero se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega akta, ne more pa je uporabiti izven okvirov na katere se nanaša pritožba. Zoper dokončno in pravnomočno odločitev upravnega organa ni mogoče odločati na podlagi 252. člena ZUP, ampak je, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji, mogoče uporabiti izredna pravna sredstva, česar pa tožena stranka ni storila.

Zoper dokončno in pravnomočno odločitev upravnega organa ni mogoče odločati na podlagi 252. člena ZUP, ampak je kvečjemu (158. člen Ustave) mogoče uporabiti izredna pravna sredstva.

Tožena stranka z izrekom izpodbijane odločbe ni zadostila določbi prvega odstavka 252. člena ZUP, saj je v izreku v celoti izostala odločitev o sami pritožbi vlagatelja zahtevka. Z izrekom, kot ga je oblikovala tožena stranka, namreč ni odločila o bistvenem vprašanju, ali se pritožbi ugodi (deloma ali v celoti) ali pa se pritožba zavrne, temveč je pod točko 1 odločila zgolj o tem, da se s strani tožnika izdana prvostopenjska odločba odpravi, tožnik pa je v danem roku dolžan prosilcu posredovati skenirane reprodukcije 19 dokumentov, naštetih v nadaljnjih 19 alineah. Tudi za izrek drugostopenjske odločbe, ki je v obravnavanem primeru predmet spora med strankama, velja določilo 213. člena ZUP.

V sodni praksi je zavzeto stališče, da obvezne razlage, s katero občinski svet ne pojasnjuje svojega predpisa, ampak ga po vsebini spreminja oziroma dopolnjuje, ni mogoče upoštevati. Kadar je namreč taka razlaga sprejeta po običajnem postopku in ne po postopku, ki ga za spremembo prostorskih aktov predpisuje zakon, je razlaga z njim v neskladju.

Obnova iz 9. točke 249. člena ZUP/86 se dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za postopek in izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati o tem. V obravnavani zadevi sodišče glede na vsebino vloge ugotavlja, da je bila vlagatelju vsebina odločbe znana, kar pomeni, da začetka teka subjektivnega roka ni mogoče vezati na dokazilo o vročitvi odločbe.

Sklicevanja bank na varovanje zaupnih podatkov strank ni mogoče povsem izenačiti s poslovno skrivnostjo, s katero se varuje konkurenčna prednost bank, saj gre že pomensko za dve različni dejanski situaciji.