254. člen ZUP

Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), organ, ki v zadevi odloča, pa ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Pravica do izjave je v upravnem postopku pomembna, ker posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do izjave tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena, vse Ustave.

Dejstvo, da pri odločanju o pravici do osebne asistence komisija po opravljenem razgovoru z vlagateljem poda mnenje, ne odvezuje dolžnosti upravnega organa, da ob sprejemu odločitve ne poda konkretizirane obrazložitve in ne navede razlogov za svojo odločitev ter ne opravi ocene vrste in obsega osebne asistence za vlagatelja na podlagi vseh dokazov. Le golo sklicevanje na izvid in mnenje strokovnega organa zahtevi po obrazložitvi ne zadostuje, saj je odločitev o pravici do osebne asistence v pristojnosti upravnega organa in ne po njem postavljene komisije.

Narava sodnega postopka v upravnem sporu, kot je obravnavani, je ta, da sodišče v tem sodnem postopku ne ugotavlja, kaj se je v resnici zgodilo ob incidentih dne ... 2024 na Srednji šoli ... med 4 šolsko uro in neposredno po njej, ampak sodišče v tem sodnem postopku presoja le to, ali izpodbijani akt tožene stranke prestane sodni preizkus zakonitosti, ali ga ne prestane. Izpodbijani akt je očitno nezakonit iz procesnih razlogov in sicer v tem smislu, da tudi ne bi bilo mogoče presoditi njegove materialno-pravne pravilnosti. Pri izrekanju najhujših vzgojnih ukrepov se ne smejo kazati dvomi oziroma pomisleki o morebitni rasni diskriminaciji. Natančna ugotovitev dejanskega stanja, natančna dokazna ocena in obrazložitev odločbe, ki ustrezno obravnava vse ključne pritožbene ugovore in argumente prizadete stranke, je najbolj temeljni pogoj (conditio sine qua non) za to, da se odstrani vsakršen pomislek o morebitni nenamerni diskriminaciji na podlagi rase ali etnične oziroma narodnostne pripadnosti.

V zadevi, ko je pritožbeni organ sam izvajal dokazni postopek in nato (po odpravi odločbe prve stopnje) sam odločil o tožničini pravici, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. V takih zadevah pritožbeni organ ne sme prezreti niti svoje primarne funkcije, to je odločanja o pritožbi, zato mora obrazložitev nove (drugačne) odločitve vsebovati tudi stališča pritožbenega organa do vseh relevantnih navedb pritožnika, kar mu izrecno nalaga drugi odstavek 254. člena ZUP.

Iz obravnavane odločbe tako niso razvidni bistveni razlogi za odločitev. Ni pojasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega je organ presodil, da tožnici pripada pravica do osebne asistenca v obsegu 30 ur tedensko in ne do 60 ur tedensko, kakor je v svoji odločbi ugotovil organ prave stopnje. Ravno odločitev toženca, da mimo pritožbe poseže v odločitev organa prve stopnje in tožnici dodeli osebno asistenco v manjšem obsegu, kot je odločil organ prve stopnje, narekujejo konkretizirano obrazložitev razlogov, ki so toženca vodili do zaključka o obsegu pravic tožnice iz naslova osebne asistence. Navedba dejanskega stanja je skopa do te mere, da je pravzaprav izostala.

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno. Pravni položaj stranke je bil v ponovnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe torej takšen, kot če v konkretni upravni zadevi še ne bi bila izdana odločba in posledično NUSZ ne bi bilo odmerjeno.

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno.

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno.

Prvostopenjski organ ni dal stranki možnosti, da bi se pred izdajo prvostopenjskega akta izrekla o dejstvih in pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev. Zaradi kršitve drugega odstavka 254. člena ZUP in pravice do izjave stranke iz prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena in 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP je tožena stranka tudi kršila določbo 214, ki ureja obvezne sestavine obrazložitve.

Drugostopenjski organ je pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločil, da se prvostopenjska odločba po pregledu po uradni dolžnosti v celoti odpravi in nadomesti, nato pa je pod 2. točko izreka odločil, da se tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo v ostalem zavrne, zato ni jasno, na kateri del izreka prvostopenjske odločbe naj bi se nanašala odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe (in zato tudi ne, v katerem delu izreka naj bi bilo treba s tožbo v upravnem sporu izpodbijati prvostopenjsko odločbo, kot se navaja v pravnem pouku izpodbijane odločbe). Ker torej glede na izrek izpodbijane odločbe ni oblikovan jasno in določno, to pomeni, da pri izdaji izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila ZUP, kar je vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

V obrazložitvi odločbe druge stopnje se morajo presoditi vse pritožbene navedbe, samo če je že prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prvostopenjske odločbe. Slednje pa se po naravi stvari lahko nanaša le na tiste navedbe, ki jih je stranka podala že v upravnem postopku na prvi stopnji, pri čemer mora biti iz drugostopenjske obrazložitve jasno razvidno, kje v prvostopenjski odločbi je odgovor nanje. Če obrazložitev odločbe, kot je izpodbijana, nima predpisane vsebine, to vodi do absolutne bistvene kršitve pravil postopka, saj zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je razlog za njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je bila pri odmeri NUSZ upoštevana površina zunanjih poslovnih površin v velikosti 1935,00 m2. Kolikor se pri tem toženka sklicuje na podatke uradnih evidenc GURS, sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu sicer nahaja izpis iz evidence GURS, konkretno evidence REN za omenjeno parcelo, ki pa je bil napravljen po zaključku upravnega odločanja in iz katerega omenjeni podatek neposredno ni razviden; obrazložitve, kako je na podlagi iz izpisa razvidnih podatkov organ prišel do njega, pa v izpodbijani ali drugostopenjski odločbi tudi ni. Niti prvo- niti drugostopenjski organ tudi nista pojasnila, konkretno za kakšne zunanje poslovne površine pri tem gre.

Iz spisov je razvidno, da je tožnik v pritožbi izrecno predlagal, da se ponovno zaslišita priči. Drugostopenjski organ se do tega ni opredelil, zaradi česar je zadevni upravni postopek obremenjen z bistveno kršitvijo pravil ZUP.

V obravnavnem primeru ob vložitvi zahteve niti ob izdaji prvostopenjske upravne odločbe ni bil izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje in izplačevanje 40 % starostne pokojnine.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot lastnik in zakupnik kmetijskih zemljišč obvezni član zbornice in s tem zavezanec za zbornični prispevek. Po presoji sodišča pa je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi namreč ne omeni (s tega vidika) bistvene določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje v sicer tretjem odstavku tega člena določene 4 % stopnje. Če je takšno prvostopenjsko obrazložitev še mogoče razumeti ob dejstvu, da gre pri odmeri zborničnega prispevka za množične postopke, pa bi razloge odločitve z vidika uporabljene stopnje za leto 2018 ob obravnavanju tožnikove pritožbe moral dopolniti drugostopenjski organ

Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ po tem, ko je tožnico seznanil s svojimi ugotovitvami, na kar se je tožnica tudi odzvala, ugotavljal še dodatna dejstva glede njenega prebivališča. O teh ugotovitvah in v kakšnem kontekstu so za odločitev pomembne, pa tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil. Nadalje je treba ugotoviti, da niti prvo niti drugostopenjski organ nista presojala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, čeprav se je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe (tudi) na to podlago izrecno sklicevala. Utemeljeno je namreč tožbeno stališče, da citirana določba lahko rešuje tudi primere takega prevzema kmetije in, da jo je v takšnem smislu treba tudi razlagati, pri čemer je treba dodati, da v obravnavanem primeru glede na v postopku s strani tožnice predložene podatke o vrednosti kmetijskih pridelkov na predmetnem kmetijskem gospodarstvu možnost, da bi bili pogoji iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ izpolnjeni, ni (očitno) izključena.

Pravica do izjave tožnika je bila zgolj navidezno zavarovana oziroma je bila kršena (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), saj ni razvidno, kako je organ upošteval izjavo tožnika z dne 28. 5. 2019 oziroma zakaj ni upošteval tožnikovega zagovora, niti ni iz odločbe razvidno, na kateri dejanski in pravni podlagi je organ štel, da tožnik izvaja zdravilsko dejavnost. To pomeni, da se prvostopenjske odločbe tudi ne da preizkusiti. Če homeopatska zdravila, v zvezi s katerimi naj bi svetoval tožnik, spadajo med zdravila, potem se postavlja vprašanje, ali je predpisovanje kakršnih koli dovoljenj s strani Ministrstva za zdravje v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZZdrS. Na ta ugovor nista odgovorila niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ in s tega vidika izpodbijani akt ne izhaja iz celovite pravne ureditve tega področja in zaradi česar je slednji kršil tudi določbo drugega odstavka 254. člena ZUP. Iz obrazložitve drugostopenjskega akta ni razvidno, na podlagi katerega konkretnega odstavka in določila navedenih pravnih določb iz ZUP je organ po uradni dolžnosti in mimo pritožbenega zahtevka spremenil prvostopenjski akt (kršitev 4. točke prvega odstavka 21

Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora v območju za transport (T) izrecno dopušča (le) dejavnost gostinske storitve prehrane in točenja pijač (torej prehrambeni del gostinstva). V tem območju so sicer dovoljene storitve, ki predstavljajo turizem, vendar pa, kot že pojasnjeno, ta dejavnost za potrebe konkretnega Odloka ne pokriva tudi dejavnosti gostinstva, ker je odlok gostinstvo opredelil ločeno od ostalih dejavnosti, ki sicer sodijo v pojem turizma. Toženka ni kršila tožničine pravice izjave, ker se ni izrekla o ostalih pritožbenih razlogih, ki se nanašajo na naklon strehe in nepopolnost projektne dokumentacije oziroma neizkazan pogoj iz 17. člena Odloka. Drugi odstavek 254. člena ZUP, po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe, namreč ne pomeni, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje vedno presoditi vse navedbe. Drugostopenjski organ mora presoditi vse tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev relevantne.

Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki se nanaša na izkazovanje zakonsko določenega pogoja, da je prišlo v konkretnem primeru do nezgode pri delu, v posledici katere je bil delavec B.B. nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kar je podlaga za pravilno in zakonito izdano odločbo, ni popolno ugotovljeno, posledično pa je izostala tudi ustrezna obrazložitev tako izpodbijanega akta kot odločbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijanega akta zgolj sklicuje na sklep HK UL z dne 14. 4. 2016, da tožnik ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev za izvolitev v naziv izrednega profesorja, pri čemer obrazloženo ne pojasni, ali se in zakaj se s takšno ugotovitvijo HK UL tudi sam strinja oziroma zakaj je takšni ugotovitvi HK UL, ki v izpodbijani odločbi niti ni povzeta (sklep HK UL pa tožniku tudi ni bil vročen), sledil, namesto, da bi soočil argumente treh poročevalcev s predmetnega znanstvenega področja glede mednarodne odmevnosti konkretnih del tožnika, ki so sporni, z argumenti HK UL oziroma, da bi to storila že HK UL, na kar bi sicer HK UL moral opozoriti drugostopenjski organ. Kadar pride do tako bistvenega razlikovanja med ugotovitvami dveh ekspertnih teles, je takšno soočenje in celovita dokazna ocena nujna za zakonito odločanje.