UPRS sodba in sklep I U 1699/2010

Predlog tožnika za postavitev začasnega zastopnika se zavrne.

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 in št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP), v zvezi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 17. 9. 2010, dopolnjena dne 28. 9. 2010, zavrne. V obrazložitvi organ navaja, da je prejel prošnjo za dodelitev pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 2635/2008 – III ter oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka se sklicuje na 11. člen, 12. člen, 1. in 2. odstavek 13. člena ZBPP. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se po 14. členu ZBPP smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in prvega odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popravek, 41/07 – popravek in 122/07 – odločba US, v nadaljevanju ZSV). Pri odločanju je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) vpogledal prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, listine spisov pod opr. št. Bpp 44/2010 in Bpp 2353/2010 ter ostale listine v spisu. Pristojni organ za BPP ugotavlja, da znaša lastni dohodek prosilca v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od junija do avgusta 2010, skupno 2.456,76 EUR, ki obsega pokojnine prosilca. Prosilec v tem obdobju ni imel drugih rednih dohodkov. V skladu z 2. odstavkom 23. člena ZBPP je prosilec samska oseba, saj nima družinskih članov, ki bi jih bil po zakonu dolžan preživljati. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca v tem trimesečnem obdobju 818,92 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu ZSV in trenutno znaša 229,52 EUR, 2-kratnik torej 459,04 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek. Zato se v skladu s 13. členom ZBPP brezplačne pravne pomoči prosilcu ne odobri. Prosilčevih navedb, da mu zaradi izvršb rubijo pokojnino do minimalnega zneska, pristojni organ ne more upoštevati, saj se skladno s 27. členom ZSV tovrstni odhodki ne odštejejo od prosilčevega lastnega dohodka. Prosilec v prošnji smiselno uveljavlja tudi dodelitev izjemne oblike BPP skladno z 22. členom ZBPP, pri čemer navaja svojo slabo zdravstveno stanje in invalidnost. Zoper njega je v teku tudi postopek za odvzem poslovne sposobnosti po uradni dolžnosti, iz navedene dopolnitve izvedenskega mnenja pa izhaja, da ima prosilec psihotično motnjo, zaradi katere bi se moral nujno bolnišnično zdraviti v psihiatrični bolnišnici v izogib hujšim posledicam. Skladno s tretjim odstavkom 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi stopnje njegove invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Pristojni organ meni, da prosilec ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili bi pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Zato prosilec ni upravičen do dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči skladno z 22. členom ZBPP.

V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka odločila brez uporabe pravil upravnega postopka in ZBPP ter brez spoštovanja Ustave RS in mu je kot državljanu brez premoženja denarja in celo brez procesne in pravdne sposobnosti zavrnila prošnjo. Tožena stranka ni upoštevala 36. člena ZBPP in je kršila pravico iz 25. člena Ustave RS. Toženi stranki je namreč splošno znano, da je tožnik po sodno izvedeniških psihiatričnih mnenjih že od srede devetdesetih let procesno in pravdno nesposoben, da je po krivičnih sodbah že več let brez kakršnegakoli premoženja in zdravja, zato se preživlja z mesečnimi denarnimi prejemki v višini neto minimalne plače v oziroma celo manj. Mesečno za svoje vegetiranje prejema 70 % minimalne plače v RS, ki trenutno znese okoli 514 EUR, toliko mu v skladu z davčno izvršbo pusti DURS oziroma pravna in socialna država. Po takem dejanskem stanju oziroma dolgoletni diskriminaciji in vsesplošnem nasilju države, živi v nevzdržnih življenjskih razmerah. Nedvomno po 22. členu ZBPP izpolnjuje vse pogoje za izjemno BPP, saj njegovi minimalni prihodki ne dosegajo dvakratnika iz 13. člena ZZBPP, nedvomno pa mu zoper nepravilne odločitve organov in sodišč gre vsaj pravica iz prvega ostavka 36. člena ZBPP oziroma pravica do pravilne in učinkovite pritožbe po osebi iz 86. člena ZPP. Po navedenem tožnik zaradi absolutne kršitve pravil upravnega postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe določb ZBPP in kratenja Ustave RS vlaga to tožbo. Predlaga, da sodišče na podlagi gornjih navedb in številnih dokazil v upravnih spisih tožene stranke ter na podlagi splošno znanega dejanskega stanja, napadeno odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje zakonitemu in nepristranskemu organu izven Ljubljane. Če bo sodišče zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, sodišče prosi, da ravna po 66. členu ZUS-1, saj mu tožena stranka že več let krati človekove pravice do pravne in celo socialne varnosti. V vseh sodno izvedeniških psihiatričnih mnenjih je jasno zapisano, da od srede devetdesetih let tožnik ni sposoben pred organi in sodišči Slovenije skrbeti za svoje pravice in koristi, kar je razvidno tudi iz sklepa opr. št. 22/2009 z dne 16. 4. 2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki ga prilaga, s 500 EUR mesečno pa si odvetnika nikakor ne more priskrbeti. Prejema le dobrih 500 EUR mesečno, kar v glavnem porabi za takšna nepotrebna pisanja in lajšanje duševnih bolečin. Kot dokaz zadnjim navedbam prilaga seznam izvršilnega oziroma prisilnega sodišča z dne 23. 10. 2008. Prosi, da se mu najprej na stroške sodišča postavi začasnega zagovornika, enako kot je po zavrnjeni Bpp storilo Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi N 22/2009. Prilaga sklep N 22/2009 z dne 25. 1. 2010. Podobni predlog je tožnik že podal toženi stranki na podlagi določb iz 3. poglavja ZUP, a očitno tožena stranka ZUP-a ne pozna oziroma ga noče uporabiti, zato so vse njene odločbe in celo sodbe naslovnega sodišča, ki jih je do danes prejel, nezakonite in neustavne, saj so obremenjene z bistveno absolutno kršitvijo pravil ZUP, ZPP in ZUS.

Ker je tožnik z eno tožbo z dne 21. 11. 2010 izpodbijal dva upravna akta in sicer odločbo Bpp 2353/2010 z dne 18. 10. 2010 (v tožbi je očitno zmotno navedel številko 2535/2010, saj iz vsebine tožbe nedvoumno izhaja, da gre za prošnjo z dne 18. 10. 2010 v zvezi z pravdnim postopkom P 2635/2008 – III) ter odločbo Bpp 2592/2010 z dne 18. 10. 2010, je sodišče tožbo razdružilo, tako da v tem upravnem sporu obravnava tožbo zoper odločbo Bpp 2353/2010, v upravnem sporu pod opravilno številko I U 187/2011 pa sodišče obravnava tožbo zoper odločbo Bpp 2592/2010.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Predlog za postavitev začasnega zastopnika je neutemeljen.

Sodišče v upravnem sporu skladno z 22. členom ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP). Iz 80. člena ZPP izhaja, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, procesno sposoben, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Glede na tožnikove navedbe je zato sodišče opravilo poizvedbe, ali je tožniku morebiti omejena poslovna sposobnost, kar bi posledično pomenilo, da je tudi procesno omejeno sposoben. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 22/2010 z dne 16.4.2010, izhaja, da se tožniku deloma odvzame poslovna sposobnost, vendar sklep z dne 9.12.2010 ni pravnomočen zato glede na postopek, ki se vodi pod opr. št. N 22/2010, sodišče odločitve o postavitvi začasnega zastopnika ni sprejelo, ker ocenjuje, da to v konkretnem primeru ni potrebno (2. odstavek 81. člena ZPP); poleg tega se skladno z določilom 82. člena ZPP lahko začasni zastopnik postavi le, če bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. Ob upoštevanju številnih tožb tožnika v zadevah brezplačne pravne pomoči, med katerimi so nekatere bile v preteklem pravno relevantnem obdobju, ko tožnik še ni živel sam v smislu ZBPP, tudi utemeljene, iz predmetne zadeve ne izhaja, da bi moral tožnika zaradi (delno) odvzete poslovne sposobnosti zastopati njegov zakoniti zastopnik, sodišče ugotavlja, da ni izpolnjen nujen pogoj za postavitev začasnega zastopnika. Zato je sodišče v prvi točki izreka s sklepom tožnikov predlog zavrnilo (82. člen ZPP).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke zaradi tega, ker le-ta vsebuje vsa pravno-relevantna dejstva in jih veže na ustrezno pravno podlago, tožnik pa v tožbi ne navaja nič konkretnega, kar bi imelo podlago v zakonu, ali kar bi lahko vplivalo na dokazno oceno tožene stranke. Ne drži pa trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni upoštevala ZUP ali ZBPP. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).