34. člen ZBPP

Sodišče ne more preizkusiti ter kot pravilnega potrditi zaključka, na katerega je toženka oprla izpodbijano odločbo, to je, da je pravdna zadeva, za katero tožnik uveljavlja dodelitev BPP z obravnavano prošnjo, pravnomočno končana in da iz tega razloga ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Toženka bi se opisanim pomanjkljivostim svojega odločanja izognila, če bi upoštevala to, kar ji narekujejo določbe 9., 140. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, to je, če bi tožnika (naravi BPP odločanja primerno) pozvala, da dopolni svoje navedbe glede uveljavljanja BPP z obravnavano prošnjo, ter če bi ga pred odločitvijo seznanila s svojimi ugotovitvami in mu dala možnost, da se o njih pred izdajo odločbe izjavi.

Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi glede sestave odločbe BPP, saj tega ZBPP ne določa drugače. Izpodbijana odločba teh sestavin sploh nima, saj ji manjka celotni del obrazložitve odločbe. Navedena odločba je sicer podpisana, vendar je izdana brez obrazložitve, nima pa tudi pouka o pravnem sredstvu. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženki, saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti.

Tožnik bi moral, če bi želel, da ga v postopku namesto sedaj dodeljene odvetnice C. C. zastopa drug odvetnik, podati predlog za njeno razrešitev, kot to predvideva deveti odstavek 30. člena ZBPP. Po tej določbi sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti ter namesto razrešenega odvetnika postaviti drugega. Po presoji sodišča pa toženka zgolj zato, ker je tožnik vložil ponovno prošnjo za dodelitev BPP za isto kazensko zadevo ter za isto stopnjo kazenskega postopka, ne da bi ob tem navajal, da imenovana odvetnica svojih dolžnosti ne opravlja v redu, ni mogla sklepati, da želi njeno razrešitev in imenovanje odvetnika, ki ga je predlagal v prošnji in zato ni bilo razloga, da bi tožnika, ki je 6. 2. 2025 vložil popolno in razumljivo prošnjo za dodelitev BPP, pozivala k izjasnitvi oziroma dopolnitvi te prošnje.

Ker tožnik z nobeno doslej izdano odločbo pravice do brezplačne pravne pomoči za zastopanje v obnovljenem postopku še ni pridobil, organ v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni imel pravne podlage za zavrženje njegove prošnje kot nedopustne iz razloga, ker naj bi bila za postopek na prvi stopnji tožniku brezplačna pravna pomoč že dodeljena.

Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.

Vezano na okoliščino, da pooblaščeni odvetnik v vlogi za brezplačno pravno pomoč ni predložil novega pooblastila stranke za zastopanje, sodišče pritrjuje tožniku, da bi morala toženka, če pooblastilo ni bilo dano, pozvati tožnika oziroma pooblaščenca k predložitvi pooblastila in nato v odvisnosti od tega, ali bi odvetnik predložil pooblastilo za zastopanje ali ne, nadaljevati s postopkom na način, da bi poziv za dopolnitev vročala odvetniku (v kolikor bi ta predložil ustrezno pooblastilo) ali tožniku osebno (če odvetnik ustreznega pooblastila ne bi predložil).

Od osebe, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, in izkazala, da bo z njim uspela.

Tudi kadar državni odvetnik vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, in ne samo kadar tožbo vloži zasebno-pravna oseba, upravni spor ni primarno namenjen načelni kontroli (objektivne) zakonitosti upravnega odločanja, ampak mora biti varstvo določenega pravno zavarovanega interesa (ali pravice) tožeče stranke v tožbi konkretizirano oziroma mora biti zatrjevana procesna nepravilnost, napaka ali pomanjkljivost v izpodbijani odločbi v tožbi izkazana tako, da pomembno in jasno vpliva na zakonitost oziroma pravilnost napadene odločbe. Treba je namreč upoštevati tudi to, da lahko organ za BPP pristojnega sodišča zagotavlja zakonitost odločitve o BPP stranki oziroma o njenem dostopu do učinkovitega sodnega varstva tudi z manj celovitimi in natančnimi obrazložitvami, kadar ugodi prošnji za BPP. Tudi v tem primeru mora državno odvetništvo kot tožeča stranka dovolj argumentirano zatrjevati in utemeljiti, da je bila odločitev organa za BPP nesorazmerna glede na varovani javni interes, zato da ne prihaja do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev BPP. Po presoji sodišča tega dokaznega bremena tožeča stranka v konkretnem primeru ni izpolnila. Sodišče na

Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe tožniku (sedaj Državnemu odvetništvu RS) torej daje že sam zakon (ZBPP), ki je v odnosu do ZUS-1 lex specialis, zaradi česar ugovora aktivne legitimacije stranke z interesom sodišče ne more sprejeti. Iz izpodbijane odločbe izhaja le, da organ za BPP ugotavlja, da ''zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti zahtevo za sodno varstvo v zgoraj navedeni zadevi''. V nadaljevanju organ še razloguje o posledicah morebitnega plačila globe, upoštevajoč materialni položaj stranke z interesom kot prejemnika denarne socialne pomoči. Iz povedanega tako ni jasno, na podlagi katerih dejstev (ki bi morala izhajati že iz prošnje za BPP stranke z interesom, kot tudi utemeljeno opozarja tožnik) je napravljen tak zaključek, nedvomno pa zgoraj povedano za preizkus pravilnosti povedanega zaključka organa za BPP ne zadošča.

Tožnica s sklicevanjem na sodne počitnice ne more uspeti. V obravnavanem primeru gre za nujno zadevo na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki v tretji povedi določa, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne. Ravnanje sodišča v takih primerih prav tako izrecno predpisuje tretji odstavek 83. člena ZS, po katerem v nujnih zadevah procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami.

Izrek odločbe ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o katerem predmetu oziroma katerem zahtevku je z njim odločeno. Pri tem je treba upoštevati, da izreka odločbe ni mogoče nadomeščati ali dopolnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.

Iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, o katerih tožnikovih zahtevkih je bilo s tem odločeno. Toženka je to sicer pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka.

Zaradi kršitve pravil o vročanju po ZUP je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe.

Tožnica glede na višino svojih dohodkov, ki so bili ugotovljeni v relevantnem obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev BPP (prvi odstavek 20. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP), pogojev za dodelitev redne BPP ne izpolnjuje. Odprto pa ostaja vprašanje, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP po 22. členu ZBPP. S tem vprašanjem se toženka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ukvarjala, saj je presojala le, ali tožnica izpolnjuje materialni kriterij za dodelitev redne BPP po 13. členu ZBPP. Ko je ugotovila, da pogojev za redno BPP zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa ne izpolnjuje, je njeno prošnjo zavrnila. Na okoliščine v zvezi s plačevanjem najemnine v višini 400,00 EUR, ki jo tožnica plačuje za podnajemniško stanovanje, v katerega se je bila prisiljena vseliti, po tem ko je dne 9. 10. 2023 zaradi nasilja bivšega moža morala zapustiti svoj dom in vse svoje premoženje, in s tem povezanimi visokimi stroški, se tožnica v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe posebej ni sklicevala. Te okoliščine prvič uveljavlja šele v tožbi v upravnem sporu, saj pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnosti posebne izjave.

Toženka bi lahko tožnikovo prošnjo v predmetni zadevi zavrgla le, če bi ugotovila, da se tožnik sklicuje na enake okoliščine kot v prvi prošnji, ki jo je pravnomočno zavrnila; če pa bi ugotovila, da se sklicuje na drugačne okoliščine in prilaga dokaze, ki jih v prvem postopku ni predložil, bi morala o njegovi prošnji odločiti po vsebini, torej presoditi, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP in nato njegovi vlogi ugoditi ali jo zavrniti.

Ker tožnik vloge v postavljenem roku ni ustrezno dopolnil, so izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP. Tožnikovo sklicevanje na nepoznavanje prava pri vlaganju laične vloge ne more predstavljati opravičljivega razloga, s katerim bi lahko uspel.

Odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč je upravno in ne sodno odločanje. Predlog za odločitev v sporu o pristojnosti v zvezi s prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči se tako nanaša na spor o pristojnosti med predsednikoma Okrožnega sodišča v Novem mestu in Upravnega sodišča kot posebnima upravnima organoma, ki sta nosilca javnega pooblastila, določenega v ZBPP, za odločanje v upravnih zadevah o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V sporih o pristojnosti med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi zakona, pa v skladu s 3. točko prvega odstavka 26. člena ZUP odloča Vlada RS. V tej zadevi torej ne gre za primer spora o pristojnosti med sodiščema, o katerem bi lahko Vrhovno sodišče odločilo z uporabo procesnega zakona, ki ga je dolžno uporabiti pri izvrševanju funkcije sojenja.

Ker tožnica vloge v postavljenem roku ni dopolnila, izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP.

Tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči po presoji sodišča ni povsem jasna. Tožnica je v svoji prošnji za dodelitev BPP v rubriki "podatki o zadevi" pod pravno zadevo navedla: "pravna pomoč pri reševanju stanovanjskega problema: odpovedi najemne pogodbe predčasno"; pod želeno vrsto, obliko in obseg BPP pa: "svetovanje pravnika, sestavljanje dopisov in zastopanje na sodišču." Sodišče dopušča možnost, da bi navedeno lahko razumeli tako kot to razume toženka, vendar pa bi lahko razumeli tudi, da ima tožnica namen vložiti tožbo pri sodišču zaradi odpovedi najemne pogodbe in da zato prosi za dodelitev BPP. Ker je tožnica prava neuka stranka, njena prošnja za dodelitev BPP pa je očitno nejasna, bi zato toženka morala tožnico pozvati na odpravo nejasnosti. Ker toženka tega ni storila, tako kot to v primeru nejasnih vlog od upravnega organa zahteva 67. člen ZUP, ni mogla pravilno uporabiti niti določb 1. in 7. člena ZBPP, torej preizkusiti izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Odločitev toženke je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.