23. člen ZBPP

Tožnikova prošnja za BPP je tako nejasna oziroma sama s sabo v nasprotju, da bi moral organ za BPP tožnika pozvati, da svoje navedbe v njej pojasni in po potrebi predloži ustrezne dokaze. Njegova navedba v prošnji o družinskem članu je namreč v nasprotju z njegovo navedbo o tem, da v zadnjih 12 mesecih pred mesecem vložitve prošnje ni izplačal nobenih preživninskih obveznosti. Ker toženka tega vprašanja, ob upoštevanju določbe 7. alineje prvega odstavka 23. člena ZBPP, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni razčistila, je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

Pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice se ne morejo upoštevati stroški, ki jih tožnica ima v zvezi s preživljanjem svojih otrok, saj sta njena otroka nasprotna udeleženca tožnice, glede na njun položaj v kazenskem postopku, za katerega je tožnica zaprosila za dodelitev BPP.

Toženka je svojo ugotovitev, da je tožnica glede družinskih članova navedla neresnične podatke, saj v vlogi ni navedla zunajzakonskega partnerja, oprla na podatek, ki ga je pridobila iz vpogleda v spis opr. št. P 292/2010 in je bil drugačen od tožničinih navedb v vlogi (v vlogi je smiselno navedla, da nima družinskih članov). Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnico in ji omogočila, da se o njem izjavi.

Organ za BPP je pravilno uporabil določbo 23. člena ZBPP ter sestre in mame ni štel med družinske člane tožnika, saj zanju tožnik ni zatrjeval, niti dokazal nobene od okoliščin, zaradi katerih bi ju bilo šteti za družinska člana v smislu 23. člena ZBPP. V kolikor se k vrednosti hiše 79.240,98 EUR prišteje le del parcele, ki je pozidano stavbno zemljišče v vrednosti 10.065,60 EUR, premoženje prosilca (zgolj glede hiše), v delu, ki presega površino primernega stanovanja (14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem), presega premoženjski cenzus, določen v ZSVarPre. Tožnikov ugovor zato ne pomeni napačne uporabe materialnega prava, dokazni sklep toženke o presežku cenzusa pa ostaja pravilen. Pravilno je organ za BPP presodil, da v zemljiški knjigi vpisane hipoteke ne pomenijo okoliščine, ki bi nižala ugotovljeno premoženje, niti ne pomeni okoliščine, ki bi tožniku prepovedovala razpolaganje. Relevantna v zvezi z možnostjo razpolaganja z nepremičnino pa je okoliščina, da nepremičnine niso obremenjene z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, ki bi tožniku prepovedovala možnost odsvajanja nepremičnin.

Tožena stranka ni imela podlage, da bi ob odsotnosti podatka o razmerju člana gospodinjstva do nosilca gospodinjstva sama sprejela zaključek o tem, ne da bi predhodno z navedenim seznanila tožnico in ji dala možnost, da se o teh zaključkih izjasni, ter da predloži nasprotne dokaze. Novo dokazilo, ki ga je tožnica priložila k tožbi, zato ne predstavlja nedopustne tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

Dejstvo, da je bil predlog za razvezo zakonske zveze vložen po vložitvi predloga za dodelitev BPP, samo po sebi ne pomeni, da tožnik tega ne bi mogel navesti v postopku odločanja o njegovi prošnji za BPP. To pomeni, da so tožbene navedbe o tem, da A.A. ni več povezana s tožnikovo družino, nedovoljene tožbene novote, ki ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu.

Pod premoženje je mogoče uvrstiti tudi solastniški delež na stanovanju, ki tožnici nesporno pripada. Tožnica s četrtinskim deležem solastne nepremičnine lahko prosto razpolaga in ga tudi proda. Razlogi, zakaj slednjega ne bi želela storiti, pa na višino njenega ugotovljenega premoženja ne vplivajo.

Popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja glede premoženjskih razmer je podlaga za odločitev o tem, ali je izpolnjen finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 12., 13. in 14. člena ZBPP. Kadar pri sestavi prošnje in izjave prosilec ne ravna s potrebno skrbnostjo in se nato ugotovi drugačno premoženjsko stanje, kot je navedeno v njegovi izjavi, se šteje, da je navajal neresnične podatke. S tem pa nastopijo tudi posledice iz petega odstavka 20. člena ZBPP.

Organ za BPP je ob ugotovitvi, da tožnikova pokojnina presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrnil, saj je tožnik s tem presegel dohodkovni cenzus po drugem odstavku 13. člena ZBPP. Ta pogoj je lahko upošteval tudi v zvezi s tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. Glede dodelitve izjemne pravne pomoči po prvem odstavku 22. člena ZBPP, pa je tudi pravilno ocenil, da tožnik ne izkazuje razmer, ki bi po vsebini ustrezale okoliščinam iz navedene določbe.

Tožena stranka je tožničine sinove pravilno štela kot njene družinske člane, saj se redno šolajo in v času vložitve prošnje za BPP nobeden od njih ni imel dopolnjenega 26. leta starosti, zato jih je tožnica dolžna preživljati v skladu z drugim odstavkom 123. člena ZZZDR.

Hčerka, ki je postala roditelj in skrbi za otroka, ne šteje več za družinskega člana prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Organ za brezplačno pravno pomoč je tožničinega sina, ki še ni dopolnil 26 let in je študent, pravilno štela za njenega družinskega člana in je zato pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice pravilno upoštevala tudi sinove dohodke.

Tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pomoči ter v tožbi ne zatrjuje, da ne živi več v življenjski skupnosti z ženo, prav tako ne zatrjuje, da je razvezan. Zato na odločitev ne more imeti vpliva okoliščina, da ima po podatkih iz javnih evidenc tožnik drugo prebivališče kot njegova žena.

Tožnik niti v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči niti v tožbi ne zatrjuje, da ne živi več v življenjski skupnosti z ženo, ali da je razvezan. Zato na odločitev ne more vplivati okoliščina, da sta po podatkih iz uradnih evidenc (o prijavi stalnega oz. začasnega prebivališča) prebivališči tožnika in njegove žene različni.

Tožnica je že v svoji prošnji z dne 25. 3. 2013 na predpisanem obrazcu v rubriki II. Podatki o družinskih članih prosilca navedla podatke: Č.Č., mož, prošnji pa je dodatno priložila 28 listin, ki so v upravnem spisu označene kot priloge prosilca. Tudi v primeru, če bi sodišče ne sledilo navedbam prosilke glede sorodstvenega razmerja, ni mogoče prezreti, da prosilke v nobenem primeru ni mogoče šteti za samsko osebo v smislu 23. člena ZBPP, kar bi implicitno utegnilo izhajati iz tožbe, konkretno iz navedb tožeče stranke, ki izpeljuje svojo trditev o sporni zakonski zvezi prosilke z B.B. (za razveljavitev katere je uveljavljala odobritev BPP) kot razlogu za neveljavnost njene zakonske zveze z njenim možem Č.Č. oziroma za neobstoj izvenzakonske skupnosti z njim.

Tožničina polnoletna hči se več redno ne šola, zato je ni mogoče šteti za družinskega člana v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči.

Tožničina mati, ki je lastnica nepremičnega premoženja, katerega vrednost presega z zakonom določen cenzus, je še vedno starš, ki je dolžan tožnico preživljati, glede na spisovno izkazani tožničin status dijakinje.

Organ za BPP je tožnico pravilno štel kot samsko osebo. Po prvi alineji tretjega odstavka 23. člena ZBPP se v družino po tem zakonu ne šteje zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do brezplačne pravne pomoči, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožničina navedba, da ločitev še ni pravnomočna, saj to ni pogoj glede prvo alinejo tretjega odstavka 23. člena ZBPP.

Organ za BPP je pravilno zaključil, da tožnikov lastni dohodek presega mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP tj. 520,00 EUR, ter da iz tega razloga glede na svoj finančni položaj ni upravičen do dodelitve redne BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa, organ za BPP tudi ni imel podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnika. Tožnik ni predložil ne dokazil, ki bi izkazovala stroške za njegovo zdravljenje, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, niti dokazil o izredni finančni obveznosti, za katero ni vedel in ni mogel nanjo računati in tudi ne dokazil o drugih razlogih, na katere ni mogel vplivati, pa se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti, zato ni podlage za priznanje izjemne BPP.

Upravni organ je pravilno zaključil, da tožnikov lastni dohodek presega mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, tj. 520,00 EUR, ter da iz tega razloga glede na svoj finančni položaj tožnik ni upravičen do dodelitve redne BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa, organ za BPP tudi ni imel podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnika. Tožnik ni predložil dokazil, ki bi izkazovala stroške za njegovo zdravljenje, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, niti dokazil o izredni finančni obveznosti, za katero ni vedel in ni mogel nanjo računati in tudi ne dokazil o drugih razlogih, za katere ni mogel vplivati, pa se je zaradi njih znašel v položaju materialne ogroženosti, zato ni podlage za priznanje izjemne BPP. Organ je mogel tožnikovo prošnjo obravnavati kot prošnjo za dodelitev redne BPP, čeprav je tožnik prosil za nujno BPP, saj iz vložene prošnje ne izhaja, da bi postopek odločanja o tej povzročil, da bi prosilec zaradi tega zamudil rok za kakšno pravno dejanje ali bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje.