12. člen ZBPP

Način ugotavljanja materialnega položaja predlagatelja taksne oprostitve je predpisan v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje taksnega zavezanca štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena ZUPJS, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika.

Razlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP ne predstavlja samo za sebe dejstvo, da naj bi bila prosilka oškodovana za visoko vsoto denarja, trenutno pa se preživlja le z denarno socialno pomočjo, kot je pavšalno ugotavljal organ. Po ZBPP se (socialno šibkejši) osebi zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva takrat, kadar izpolnjuje tudi objektivne pogoje, ki pomenijo določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet pravne pomoči.

Podlaga za odločitev tožene stranke so bili podatki, s katerimi je razpolagala v času odločanja, tožnik pa je s podpisom prošnje obenem izjavil, da so vsi v vlogi navedeni podatki (torej tudi podatki o tem, da nima družinskih članov) resnični, točni in popolni. Ker se je to, da tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel, da bi imel družinske člane, ujemalo s podatkom iz uradnih evidenc, da je razvezan, tožena stranka ni imela razloga, da bi v to dvomila.

Organ za BPP ni opravil ustrezne presoje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, kar pomeni, da ni izkazana razumnost in verjetnost izgleda za uspeh v sodnem postopku. Čeprav prosilka v prošnji sploh ni podala podatkov, ki bi omogočalo presojo objektivnega razloga za dodelitev BPP, je organ sklenil, da prosilka izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki pa ga glede na razloge izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh (očitno nerazumna zadeva), med drugim če je pričakovanje prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Kot je presodil organ za BPP, pa tožnik ni podal in izkazal nobenih navedb, s katerimi bi v pritožbenem postopku zoper sklep Su 654/2021 lahko izpodbil zaključke tega sklepa, da izločitveni razlog po 2. točki 70. člena ZPP (da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je stalno ali začasno zaposlen pri stranki) pri (izločani) višji sodnici A. A. ni podan, saj od 1. 10. 2020 (in torej v času odločanja v zadevi I U 616/2021 dne 24. 8. 2021) ni več „zaposlena pri Okrožnem sodišču v Ljubljani“ (kot zastopniku tožene stranke v zadevi I U 616/2021), pač pa je bila s tem dnem imenovana za višjo sodnico na Upravnem sodišču, in da tudi ni konkretiziral in izkazal kakšnih okoliščin, s katerimi bi zaradi pretekle zaposlitve sodnice utemeljil dvom v sodničino nepristranskost (6. točka 70. člena ZPP). Iz odločbe Ustavnega sodišče U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 o tem vprašanju izhaja, da je z obveznim pravnim zastopanjem za vložitev pritožbe po drugem odstavku 22. člena ZUS-1 zakonodajalec določil način izvrševanja pravice do pr

Določba prvega odstavka 12. člena ZBPP, na katero se pritožnik sklicuje, sicer predpisuje dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči prosilcu, ki je upravičen do denarne socialne pomoči. Vendar je iz določb zakona, posebej določbe drugega odstavka 12. člena jasno, da se ureditev nanaša na denarno socialno pomoč, ki jo dobiva upravičenec po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke (ZSVarPre) in zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), in ne denarne socialne pomoči, ki jo dobiva upravičenec v drugih državah po predpisih tuje države. Ob smiselni uporabi 52.c člena ZBPP bi sodišče lahko sledilo predlogu dolžnika le v primeru, če bi verjetno dokazal, da zaradi razlike v življenjskih stroškov med državo članico Evropske unije, v kateri prebiva in Republiko Slovenijo brez škode za svojo socialno stanje ne zmore plačati sodne takse.

Med strankami ni sporno, da tožnika, kot prejemnika denarne socialne pomoči, izpolnjujeta finančni pogoj za dodelitev BPP. Med strankami prav tako ni spora o tem, da sta tožnika Roma s tremi leti opravljene osnovne šole ter da je njun nivo razumevanja nizek. Takšni trditvi tožnikov toženka namreč v odgovoru na tožbo ni nasprotovala. Sodišče sodi, da jima je treba v tej zadevi dodeliti BPP v celoti, torej tudi za (morebitno nadaljnje) svetovanje in za njuno zastopanje pred sodiščem prve stopnje na narokih in na zaslišanjih.

Možnost dejanskega razpolaganja je pravni standard, ki ga mora organ zapolniti v vsaki zadevi posebej. Tega pa po presoji sodišča organ v obravnavani zadevi ni storil. Organ namreč ni vsebinsko ovrednotil okoliščin, ki jih je v postopku navajal tožnik in ki jih ponavlja v tožbi, na primer, da v navedeni nepremičnini živijo njegova bivša žena z njunima otrokoma, njeni starši in partner, da je tožniku onemogočen dejanski dostop do te nepremičnine, s tem pa njena uporaba in razpolaganje z njo, ter da si zato v sodnih postopkih prizadeva pridobiti prav to premoženje, med drugim s tožbami za izročitev ključa za vstop v nepremičnino, njeno razdelitev (da bi si pridobil prostor za bivanje) in plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe. Ugotovitev organa, da te tožnikove trditve ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih tožnik z nepremičnino ne bi mogel razpolagati, je namreč povsem neobrazložena, saj zanjo ne navede nobenih razlogov.

Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da toženka nedopustno prejudicira izid zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP. Toženka je namreč pri presoji dodelitve BPP po zakonu dolžna presoditi tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh. S tem pa toženka ne sodi v zadevi in sodišču ne narekuje odločitve v zadevi, v zvezi s katero se uveljavlja dodelitev BPP.

Tožnik je zaprosil za brezplačno pravno pomoč tudi za pravna dejanja, za katera se v postopku še ni pokazala potreba, torej „na zalogo“ in da dodeljevanje brezplačne pravne pomoči „na zalogo“ ni smiselno, temveč bo tožnik lahko zaprosil za brezplačno pravno pomoč za dejanja, ko se bo za to pokazala potreba. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikovo vlogo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrnila.

Tožnik navaja, da je v relevantnem obdobju ostal brez rednega periodičnega dohodka, nekateri od dohodkov, ki jih je upoštevala toženka, pa da se ne nanašajo na relevantno obdobje oziroma imajo glede na tožbene navedbe naravo priložnostnih ali občasnih dohodkov. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka do teh okoliščin, ki utegnejo biti po navedeni zakonski ureditvi odločilnega pomena za odločitev v zadevi, kakorkoli opredelila oziroma da bi jih sploh ugotavljala, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli glede narave ugotovljenih dohodkov.

Organ za BPP ni navedel ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi ne razlogov, ki so glede na to ugotovljeno dejansko stanje narekovali ugoditev prošnji prosilca glede na citirani prvi, drugi in tretji odstavek 24. člena ZBPP, konkretno, kakšno je pričakovanje prosilca, kakšni so njegovi izgledi za uspeh (pri tem pa seveda upoštevati obliko in obseg dodeljene BPP), zakaj je zadeva pomembna za prosilcev osebni in socialno-ekonomski položaj, ter razloge, ki so organu narekovali obliko in obseg dodeljene BPP glede na 26. člen ZBPP.

Tožena stranka je navedla pravno podlago za odločitev, ki se nanaša na izpolnjevanje vsebinskega pogoja, ki mora biti podan za dodelitev brezplačne pravne pomoči, navedla je, da je bila ustavna pritožba že vložena, da je bila vložena pravočasno in da je iz nje možno razbrati, da tožnik zatrjuje kršenje ustavne pravice in tudi to, da te kršitve presegajo pomen konkretne zadeve. Taka obrazložitev pa po mnenju sodišča ni tako pomanjkljiva, da bi bilo potrebno zaradi tega odločbo odpraviti. Res je, da vsebine ustavne pritožbe tožena stranka ne povzema, vendar pa je po mnenju sodišča iz nje razvidno, da je stranka z interesom zelo podrobno in natančno ter obsežno obrazložila, zakaj meni, da gre za odločitev o pomembnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve s tem, ko je navedla, da se je stranko z interesom sankcioniralo zato, ker je upoštevala odločitev sodišča in po mnenju stranke z interesom takšno stališče ni sprejemljivo in pomeni napačno sporočilo javnosti. Stranka z interesom je v ustavni pritožbi tudi zelo podrobno obrazložila, katere ustavne pravice naj bi ji bile kršene.

Samo po sebi dejstvo, da je na nepremičnini vpisana hipoteka oziroma zemljiški dolg in da je premoženje v solasti, še ne pomeni nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem.

Toženka je v izpodbijani odločbi glede svojih ugotovitev o tožničinem premoženjskem stanju določno navedla pravne podlage za ugotavljanje tega premoženjskega stanja, javne evidence, iz katerih je pridobila podatke, pravno podlago za to, katero premoženje je upoštevala, vrednost tega premoženja ter posledice svojih ugotovitev za tožničino upravičenost do dodelitve BPP. Poleg tega je tožnici na ustrezen način omogočila, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, v odločbi pa je obširno in podrobno navedla tudi pravno podlago, na kateri ta odločitev temelji.

Drugi odstavek 12. člena ZBPP je v razmerju do 20. člena ZBPP specialna določba, ki organu za brezplačno pravno pomoč omogoča, da v primeru, kadar je prosilec na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa prejemnik denarne socialne pomoči, brez posebnega ugotavljanja njegovega finančnega položaja odloči o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Na ta način je v zvezi z finančnim (subjektivnim) pogojem za brezplačno pravno pomoč vzpostavljena pravna vezanost organa za brezplačno pravno pomoč na veljavno pravnomočno odločbo pristojnega organa o denarni socialni pomoči.

Zakonska ureditev iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP predpisuje zavrnitev brezplačne pravne pomoči v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh. To pomeni, da mora tožena stranka pri odločanju opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku, oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku. V obravnavanem primeru je tožena stranka navedeno presojo opravila na podlagi pregleda listin upravnega spisa. V obrazložitvi navaja določbo 23. člena ZUOPP-1 in določbe 14. člena Pravilnika o organizaciji in načinu dela v komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Razlaga strokovna mnenja obeh komisij (tako prvostopenjske, kot drugostopenjske pred pritožbenim organom) ter zaključuje, da je v primeru, ko se odločitev upravnega organa opira na izvedeniško strokovno mnenje, sodna presoja zadržana, ker Organ za BPP ne more posegati v strokovnost teh mnenj in tudi nima nobenega razloga, da bi kljub nedoslednostim, ki so v

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ob navedenem dejstvu je tako odločitev tožene stranke, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnica je lastnica premoženja v skupni višini 16.634,35 EUR, ki ga je v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 17. člena ZUPJS v povezavi s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS treba upoštevati pri izračunu finančnega cenzusa. Gre za uradne podatke, ki jih tožnica v postopku, kjer se odloča o dodelitvi BPP, ne more izpodbijati. Slednje bi lahko storila samo pri GURS-u, kolikor meni, da so podatki neustrezni, vendar tožnica v tožbi ne zatrjuje neustreznega ali nepravilnega vrednotenja nepremičnin.

Tožeča stranka v tožbi priznava, da je solastnica in izključna lastnica nepremičnega premoženja, navedenega v izpodbijani odločbi. Prav tako ne ugovarja ugotovljeni vrednosti tega premoženja. Zato je zaključek tožene stranke, da ima tožeča stranka premoženje, ki presega cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravilen.