14. člen ZBPP

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina. Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med premoženjem in dohodki po tretjem odstavku 14. člena ZBPP, čeprav v tem odstavku zakon izrecno ne navaja pojma dohodek, pač pa le pojem premoženje, medtem ko v drugih odstavkih navedenega člena izrecno razlikuje med tema dvema pojmoma?

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Ker tožnik podatkov o plačevanju preživnine sam ni navedel v predpisanemu obrazcu prošnje za BPP (ki jo je celo izpolnil njegov kvalificiran pooblaščenec, odvetnik s strokovnim pravnim znanjem), ga organ ni bil dolžan obvestiti, da šteje, da tožnik ne plačuje preživnine ali drugih obveznosti glede na neizpolnjene podatke iz obrazca za BPP, pač pa je po presoji sodišča upravičeno štel, da tožnik nima preživninskih obveznosti, ki bi jih upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika kot vložnika prošnje za BPP.

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do brezplačne pravne pomoči je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom pravno pomembna okoliščinah. V primerih, ko prosilcu ni mogoče očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljal oziroma unovčil ter si iz tega zagotovil brezplačne pravne pomoči, je utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame.

Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).

Zmotno je stališče tožene stranke, da ni mogoče upoštevati navedb prosilca, da prejema dejansko nižjo izplačilo zaradi sodnih izvršb. Tožena stranka pri ugotavljanju tožnikovega materialnega položaja ni upoštevala tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki omogoča upoštevanje dejansko prejetega periodičnega dohodka pod določenimi pogoji.

Določba tretjega odstavka 14. člena ZBPP je samostojna, specialna in kasnejša zakonska podlaga, na podlagi katere je mogoče pod posebnimi pogoji uveljavljati, da se določeno premoženje ali dohodki prosilca in njegove družine pri ugotavljanju njihovega materialnega položaja ne upošteva, če z njim dejansko ne morejo razpolagati. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do brezplačne pravne pomoči dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina in da je v primerih, ko prosilcu oziroma njegovi družini ni moč očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljali oziroma ga unovčili ter si iz tega zagotovili pravno pomoč, utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame. Pri tem ne zadošča dejanska nezmožnost razpolaganja z delom dohodka, da morajo biti podani upravičeni razlogi, zaradi katerih je razpolaganje z dohodkom omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec za brezplačno pravno pomoč ni zakrivil po lastni volji.

Pritožbeni očitek se nanaša (le) na dohodkovni kriterij, ki ga sodišče prve stopnje iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega kriterija, niti ni presojalo. Ker morata biti za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (in oprostitev plačila sodne takse) izpolnjena oba kriterija hkrati, že neizpolnjevanje premoženjskega kriterija pomeni, da tožnik ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči (četudi dohodkovni cenzus, ki za štiri osebe znaša 3.952,72 EUR, ni presežen).

Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino, ki je ne uporablja, ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP.

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka pri izdaji odločbe opredelila do tožničinih navedb o tem, da gre za mansardno stanovanje, katerega uporabna površina je manjša od 90 m2. Tožnica v tožbi sicer opozarja na standard SIST ISO 9836, pri čemer pa ta standard konkretneje ne določa načina določitve uporabne površine za mansardna stanovanja. Način določitve uporabne površine dela stavbe je natančneje določen s Pravilnikom o vodenju podatkov katastra nepremičnin, katerega del je tudi Priloga 3, ki v točki 2 podrobneje ureja posebnosti merjenja in izračun površine prostorov za mansardne prostore.

Ni namreč jasno, kakšno je bilo tožničino premoženjsko stanje ob izdaji odločbe o odobritvi BPP (ali je bila že takrat solastnica nepremičnine v Ljubljani) in kakšno po spremembi (v čem se je njeno premoženjsko stanje povečalo) in kdaj je do te spremembe pravzaprav prišlo, glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Tudi glede domnevne spremembe tožničinega kraja dejanskega bivanja, sodišče iz izpodbijane odločbe ne more razbrati, kdaj naj bi do te spremembe prišlo, ponovno glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Iz tega je mogoče sklepati, da je pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca med drugim pomembno, kje oseba dejansko prebiva in kje ima prijavljeno stalno prebivališče. Če bi torej prosilec dejansko prebival drugje, kot pa bi imel prijavljeno stalno prebivališče, bi se to štelo v njegovo premoženje. Pri tem so pravnorelevantne tudi določbe ZPPreb-1, iz katerih izhaja, da ima posameznik sicer lahko naslov za vročanje (6. točka prvega odstavka 2. člena ZPPreb-1), pri čemer pa je ta lahko le na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 25. člena ZPPreb-1). <

Zmotna je razlaga 24. člena ZBPP toženke na način, da je očitno, da tožnica zlorablja brezplačno pravno pomoč zato, ker je tožnica v obdobju, ko se je zavedala, da potrebuje pomoč odvetnika, živela življenjski slog, ki presega osnovni življenjski standard in zato, ker je sredstva za plačilo odvetnika po oceni toženke, tožnica imela, in pritožbe zoper sklep ni vložila.

Toženka je po uradni dolžnosti iz zbirke podatkov pri AJPES-u pridobila podatke iz evidence Javna objava letnih poročil in na zbrane podatke oprla svojo odločitev. Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da mu toženka ni omogočila, da se pred izdajo odločbe izjavi o pridobljenih podatkih, ki so podlaga za izračun vrednosti poslovnega deleža tožnikove žene. Tožbena graja kršitve pravice do izjave je utemeljena. Organ za BPP mora izvajati ugotovitveni postopek v skladu z njegovim namenom, ta pa je med drugim namenjen tudi izvrševanju pravice stranke, da zavaruje svoje koristi in pravne koristi. To pa lahko učinkovito stori le, če je seznanjen z zbranimi dokazi in ugotovitvami organa in ima možnost, da se o njih izjavi in po potrebi predlaga nasprotne dokaze. Če stranka zatrjuje, da je vrednost lastniškega deleža gospodarske družbe ali zadruge različna od vrednosti ugotovljene na podlagi podatkov iz zbirke podatkov pri AJPES-u, lahko to dokazuje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Stranko je treba seznaniti z ugotovitvami in dokazi, iz katerih izhaja vrednost premoženja, in ji omogočiti, da dokazuje nasprotno.

Organ za BPP je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer v splošnem pojasnil, katere parametre je upošteval pri oceni vrednosti vozila, ki naj bi bilo po posameznih karakteristikah (glede na vrsto vozila in njegovo opremo ter starost) primerljivo osebnemu vozilu prvega tožnika, ob tem pa ni navedel nobenih podatkov o viru oziroma izvoru podatkov, ki so mu služili kot temelj za izvedbo primerjave (pridobljeno strokovno mnenje, cenitev po sistemu Eurotax, podatki iz spletne strani www.avto.net ipd.), svoje ocene pa tudi ni pojasnil podrobneje, to je po posameznih merilih, ki jih je uporabil. Podatki o načinu ugotovljene vrednosti vozila pa se ne nahajajo niti v upravnem spisu. Glede na obrazloženo po presoji sodišča pravilnosti ocenjene vrednosti primerljivega vozila ni mogoče preizkusiti in ji tudi ne nasprotovati.

Toženka ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS. Ob upoštevanju prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodišče sodi, da toženka ni pravilno ugotavljala, ali je tožnica ob vložitvi prošnje dejansko razpolagala s premoženjem, ki presega 23.274,24 EUR. Pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, domet 24. člena ZBPP pa ni v tem, da se presoja način strankinega trošenja denarja in njen življenjski slog.

Določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre). V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR) bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil. Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.

Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedena določba je bila dopolnjena s 5. členom ZSVarPre-E, ki velja od 1. 2. 2017 in pravi, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR. Sodišče načeloma pritrjuje toženi stranki, da zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice ne predstavlja ovire, da prosilec ne more razpolagati z nepremičninami, vendar se tožena stranka ni opredelila do ugovorov, ki jih je tožnik podal v prošnji, da tožnik v nepremičninah, ki jih ima v lasti, prebiva in jih uporablja za osnovno bivanje, v tožbi pa je še bolj utemeljeno opozarjal, da so vse nepremičnine (razen gozda in njive, ki ju tožena stranka ni upoštevala) neposredno povezane z njegovim domom, da gre dejansko za "bivalno hišo z dvoriščem in pomožnimi objekti", da je zazidljivo stavbno z