13. člen ZBPP

Po oceni sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje premalo upoštevalo premoženjsko stanje predlagateljice, predvsem dejstvo, da je slednja upravičena do brezplačne pravne pomoči, ki je bila odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 344/2025 z dne 13. 5. 2025 za zastopanje in pravno svetovanje pred sodiščem prve stopnje in z odločbo Bpp 1390/2025 za postopek s pritožbo.

Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev se ne upoštevajo obveznosti (iz naslova neplačane sodne takse), ki so predmet odprtih izvršilnih postopkov (prva točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS). Ker tožniku za obravnavani postopek (še) ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odločitev o njegovem predlogu za taksno oprostitev ne more biti oprta na določbo tretjega odstavka 10. člena ZST-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Pritožbeni očitek se nanaša (le) na dohodkovni kriterij, ki ga sodišče prve stopnje iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega kriterija, niti ni presojalo. Ker morata biti za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (in oprostitev plačila sodne takse) izpolnjena oba kriterija hkrati, že neizpolnjevanje premoženjskega kriterija pomeni, da tožnik ne izpolnjuje materialnih pogojev za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči (četudi dohodkovni cenzus, ki za štiri osebe znaša 3.952,72 EUR, ni presežen).

Tožnik se je odzval na poziv tožene stranke tako, da je 9. 6. 2025 po elektronski pošti na elektronski naslov tožene stranke ... poslal zahtevano dokumentacijo. To dejstvo dokazuje z izpisom poslane elektronske pošte na elektronski naslov tožene stranke s priponkami, v katerih je tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je delodajalec dal tožniku in je datirana na dan 11. 12. 2024. Tožnik je z navedenim izpisom iz elektronske pošte izkazal, da je poslal zahtevano pisno dokazilo toženi stranki.

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Ko storilec predlaga plačilo globe z delom v splošno korist v okviru postopka nadomestnega zapora, sodišče ne ugotavlja več, ali je storilec upravičen do redne brezplačne pravne pomoči po materialnem kriteriju iz zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, saj izpolnjevanje tega pogoja izhaja iz dejstva, da upravna izvršba oziroma prisilna izterjava glob ni bila uspešna. Neuspešna upravna izvršba je eden od pogojev za uvedbo postopka za odreditev nadomestnega zapora, v okviru katerega lahko storilec predlaga dela v splošno korist, zato je domneva iz prvega odstavka 192.b člena (da je pogoj iz drugega odstavka 19.a člena izpolnjen) neizpodbojna.

Toženka je po uradni dolžnosti iz zbirke podatkov pri AJPES-u pridobila podatke iz evidence Javna objava letnih poročil in na zbrane podatke oprla svojo odločitev. Sodišče pritrjuje očitku tožnika, da mu toženka ni omogočila, da se pred izdajo odločbe izjavi o pridobljenih podatkih, ki so podlaga za izračun vrednosti poslovnega deleža tožnikove žene. Tožbena graja kršitve pravice do izjave je utemeljena. Organ za BPP mora izvajati ugotovitveni postopek v skladu z njegovim namenom, ta pa je med drugim namenjen tudi izvrševanju pravice stranke, da zavaruje svoje koristi in pravne koristi. To pa lahko učinkovito stori le, če je seznanjen z zbranimi dokazi in ugotovitvami organa in ima možnost, da se o njih izjavi in po potrebi predlaga nasprotne dokaze. Če stranka zatrjuje, da je vrednost lastniškega deleža gospodarske družbe ali zadruge različna od vrednosti ugotovljene na podlagi podatkov iz zbirke podatkov pri AJPES-u, lahko to dokazuje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Stranko je treba seznaniti z ugotovitvami in dokazi, iz katerih izhaja vrednost premoženja, in ji omogočiti, da dokazuje nasprotno.

Organ za BPP je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer v splošnem pojasnil, katere parametre je upošteval pri oceni vrednosti vozila, ki naj bi bilo po posameznih karakteristikah (glede na vrsto vozila in njegovo opremo ter starost) primerljivo osebnemu vozilu prvega tožnika, ob tem pa ni navedel nobenih podatkov o viru oziroma izvoru podatkov, ki so mu služili kot temelj za izvedbo primerjave (pridobljeno strokovno mnenje, cenitev po sistemu Eurotax, podatki iz spletne strani www.avto.net ipd.), svoje ocene pa tudi ni pojasnil podrobneje, to je po posameznih merilih, ki jih je uporabil. Podatki o načinu ugotovljene vrednosti vozila pa se ne nahajajo niti v upravnem spisu. Glede na obrazloženo po presoji sodišča pravilnosti ocenjene vrednosti primerljivega vozila ni mogoče preizkusiti in ji tudi ne nasprotovati.

ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi, sklepom o izvršbi, dokazilom o neuspeli izvršbi. Vendar pa navedena določba ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo itd.), tožnica pa je z izpiskom svojega TRR izkazala, da ji toženec v obdobju od decembra 2024 do februarja 2025 ni nakazal preživnine, zaradi česar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ne bi smelo upoštevati zneska preživnin pri prihodkih tožnice.

Tožnikova zahteva, da se upošteva avstrijski standard minimalnega dohodka (1.909 EUR), nima pravne podlage. Slovenski pravni red pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev uporablja slovenske standarde in kriterije. Navedeno je logično, saj gre za dodelitev sredstev iz slovenskega proračuna za postopke pred slovenskimi sodišči. Tožnik je v relevantnem obdobju (september-november 2024) prejemal 971,60 EUR mesečnega dohodka, kar presega mejo 969,76 EUR. Tožnik je lastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Avstriji; da v slovenski nepremičnini ne prebiva; njegov center življenjskih interesov je v Republiki Avstriji, kjer prejema vse svoje dohodke (bolniško nadomestilo, socialno pomoč), ima prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko neprekinjeno prebiva. Tožnik lahko s slovensko nepremičnino prosto razpolaga. Razpolaganje ne pomeni le prodaje, ampak tudi oddajo v najem ali drugo obliko unovčenja. Možnost pridobivanja dohodkov iz nepremičnine dodatno potrjuje, da gre za premoženje v smislu zakonskih določb.

Periodični dohodek je treba razumeti tudi kot izgubo periodičnega dohodka in njegovo nenadomestitev z drugim periodičnim dohodkom v enakih ali podobnih zneskih. Dohodek se zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati, če oseba ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov v enakih ali podobnih zneskih.

Šele ugotovitev glede tega, ali bi (takojšnje) plačilo sodne takse (v celotnem znesku) povzročilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se pritožnik in njegova družina preživljajo, je lahko podlaga za odločitev o tem, ali zavezanec za plačilo sodne takse izpolnjuje pogoje za njeno oprostitev oz. obročno plačilo. Brez ocene morebitnega občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, je odločitev o (ne)izpolnjenosti pogojev za taksno oprostitev oz. njeno obročno plačilo, preuranjena. Brez navedbe razlogov glede tega, pa sklepa, ki vsebuje odločitev o oprostitvi plačila sodne takse oz. njenem obročnem plačilu, ni mogoče preizkusiti.

V primeru odloga plačila sodne takse sta plačilni nalog in sklep o odlogu vsebinsko povezana celota, višina sodne takse je namreč prehodno vprašanje za odločitev o odlogu plačila takse (od višine taksne obveznosti je tudi odvisno, ali in za koliko časa se taksnemu zavezancu dovoli odlog plačila). Sodišče mora zato določeno višino sodne takse obrazložiti, zanjo navesti pravno podlago, in tako stranki omogočiti, da jo preizkusi in jo v primeru nestrinjanja v okviru pravnih sredstev, predvidenih v ZST-1, tudi obrazloženo izpodbija.

Dolžnik v pritožbi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje, navaja le, da prosi za plačilo sodne takse v dveh obrokih, ker mu po poplačilu kredita in stroškov ostane malo za dostojno življenje ter da mu po vseh odtegljajih delodajalec izplača na račun 1.600 ali 1.500 EUR. Ker tudi ta, v pritožbi navedeni znesek, presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, dolžnik s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžniku s plačilom relativno nizkega zneska taks za ugovor (55 EUR) in ugovor po izteku roka (55 EUR) ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dolžnikova predloga za obročno plačilo sodnih taks (za ugovor) z dne 4. 11. 2024 in (za ugovor po izteku roka) z dne 29. 1. 2025.

V primeru, ko v uradnih evidencah o izvoru denarnih sredstev oziroma prejemkov, s katerimi razpolaga prosilec, ni podatkov, je breme dokaza o pravni naravi oziroma o izvoru teh sredstev oziroma prejemkov na prosilcu - v obravnavanem primeru torej na tožniku, ki je v relevantnem obdobju na svoj bančni račun kontinuirano polagal večje denarne zneske. O obstoju pravno pomembnih dejstev mora biti oseba, ki odloča, vsaj prepričana, če že ne gotova, kar pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme, organu predložiti dokaze, ki pri uradni osebi, ki odloča, vzbudijo vsaj prepričanje, ki po njeni presoji izključuje zmoto oziroma dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev.

Vprašanje, ali je/bo dedinja s podedovanim premoženjem pridobila neko (dodatno) korist, glede na navedeno nima odločilne teže, tudi sicer pa gre pri tem le za hipotetično ugibanje. Izkazano je, da bi bilo s plačilom takse, tudi z obročnim plačilom, ogroženo njeno socialno stanje. Zato je dedinjo plačila takse v višini 144,88 EUR potrebno oprostiti.

Pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je izpolnjen, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (šesti odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZBPP in prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre). Po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da je sporna sredstva res porabila in za kaj. Iz predloženih računov je razvidno le, da sta naslovljena na tožnico, kdaj sta bila izdana in za kakšen denarni znesek. Ne dokazujeta pa, da je tožnica računa res (v celoti) plačala in da ju je plačala sama. To bi lahko tožnica brez težav dokazala s predložitvijo potrdila o plačilu računov ali z izpisom prometa na transakcijskem računu, ki bi izkazoval plačilo izvajalcu storitev oziroma tožničin dvig gotovine v znesku, s katerim bi tožnica lahko plačala posamezen račun.

Ker je tožničina življenjska skupnost razpadla in se zato pri ugotavljanju premoženjskega stanja njenih dohodki ne seštevajo z dohodki njenega nekdanjega partnerja in očeta otrok, se torej otroka ne smeta upoštevati pri obeh. Zato, dokler še ni odločeno (oziroma ni dosežen sporazum) o tem, komu bosta otroka dodeljena v vzgojo in varstvo ter kdo bo za vzgojo in varstvo dolžan prispevati s plačevanjem preživnine, je ustavoskladna razlaga navedenih določb ZUPJS takšna, da se otroka upoštevata vsakemu do polovice.