2. člen ZBPP

Zavrnitev prošnje za dodelitv bpp je pravilna, saj zadeva za prosilca ni življenjskega pomena in tudi ni pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj glede na vsebino upravnega spora. S sklepom, zoper katerega se želi prosilec pritožiti (za kar zaproša za bpp), namreč sodišče ni vsebinsko odločalo o tožnikovi pravici do občinske enkratne denarne pomoči, pač pa se je zgolj izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnjo obravnavo. S sklepom torej ni bilo odločeno o tožnikovi pravici oz. pravni koristi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.

Sodišče pritrjuje to odločbi toženke, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev BPP, vložena zaradi pravnega svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku, v katerem je tožnik udeležen kot obdolženec zaradi kaznivega dejanja obrekovanja. Prosilec je namreč zaprosil za BPP za postopek, ki je po 8. členu ZBPP izključen izmed postopkov, za katere se sme dodeliti BPP.

Zakonske podlage za predlagano oprostitev stroškov postopka ni. Sodišče lahko v nepravdnem postopku udeleženca oprosti le plačila sodnih taks, ne pa tudi ostalih stroškov postopka.

Odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč je upravno in ne sodno odločanje. Predlog za odločitev v sporu o pristojnosti v zvezi s prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči se tako nanaša na spor o pristojnosti med predsednikoma Okrožnega sodišča v Novem mestu in Upravnega sodišča kot posebnima upravnima organoma, ki sta nosilca javnega pooblastila, določenega v ZBPP, za odločanje v upravnih zadevah o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V sporih o pristojnosti med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi zakona, pa v skladu s 3. točko prvega odstavka 26. člena ZUP odloča Vlada RS. V tej zadevi torej ne gre za primer spora o pristojnosti med sodiščema, o katerem bi lahko Vrhovno sodišče odločilo z uporabo procesnega zakona, ki ga je dolžno uporabiti pri izvrševanju funkcije sojenja.

Tožnik nima prav, kolikor toženki očita, da se z izpodbijano odločbo postavlja v vlogo sodnika oziroma odločujočega senata v kazenskem postopku oziroma da ni imela pravne podlage za preizkus dejstev in okoliščin zadeve z vidika izpolnjevanja zgoraj navedenega pogoja za dodelitev BPP, ki ga je opravila na podlagi vsebine prošnje in v zvezi z njo predloženih listin (mnenja izvedenca) ter obrazložitev v predmetnem kazenskem postopku izdanih sodb.

Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča, kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022 in I U 1028/2022, omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah

Ne gre za isto zadevo, o kateri bi naj odločala ista sodnica že na nižji stopnji, saj v zadevi odločanja o dodelitvi BPP ne gre za sodno odločanje, temveč za odločanje, ki je del upravnih zadev in postopka na sodišču, sicer res iste sodnice, vendar v funkciji predsednice sodišča, ki je tudi pristojna za odločanje o dodelitvi BPP.

Prosilec želi pred sodiščem doseči obravnavo njegove zasebne tožbe zoper sodnico A. A. Predlagateljica predseduje sodišču, v katerega okrožje spada tudi okrajno sodišče, na katerem opravlja sodniško funkcijo sodnica A. A. To pomeni, da bi predlagateljica odločala o prosilčevi možnosti uresničevanja pravice do postopka pred sodiščem zoper osebo, ki je sodnica sodnega okrožja, ki ga vodi. Navedeno pa v povezavi z izvajanjem delovnega procesa na sodišču, ko predsednica sama izpostavlja, da ima s sodnico dnevne stike, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja okoliščine, zaradi katerih bi lahko prišlo do posega v objektivni videz nepristranskosti.

O predlogu za oprostitev plačila sodne takse se odloča v postopku, za katerega je treba plačati takso, o predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa odloča predsednik okrožnega oziroma specializiranega sodišča v posebnem (ločenem) postopku. Na presojo pravilnosti konkretne odločitve ne more vplivati sklicevanje tožnice na izpolnitev vloge za brezplačno pravno pomoč.

Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morata biti izpolnjena tako materialni (finančni) kot tudi vsebinski pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Takšna ureditev sledi namenu BPP, ki ni v tem, da bi se dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih možnosti za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa naslovnega sodišča1, temveč tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

Tožena stranka je pravilno presojala, ali obstoji pravica do sodnega varstva, katere uresničevaje se varuje z BPP. Glede na predstavljen obseg podatkov o zadevi s strani tožnika v prošnji za BPP, je tožena stranka prošnjo ustrezno obravnavala in tudi po presoji sodišča tožnik v prošnji niti ni zatrjeval dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev tožbe pred sodiščem splošne pristojnosti.

Po uveljavitvi novele ZPP-D sodišče ni več pristojno odločati o oprostitvi plačila stroškov postopka v pravdnem/nepravdnem postopku. V skladu z določbo drugega člena ZBPP o dodelitvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje. Strokovne in administrativno tehnične naloge v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči pa opravlja strokovna služba brezplačne pravne pomoči.

Za odločitev v sporu o pristojnosti med Upravnim sodiščem RS in Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zvezi z odločanjem o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bistveno, za kakšno vrsto zadeve prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč. Za odločanje o sporu zaradi priznanja pravice do občinske denarne socialne pomoči je pristojno socialno sodišče, posledično pa je za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v socialnem sporu pristojna Strokovna služba za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Ker se za vprašanja postopka v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, ki jih ZBPP ne navaja, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, ni ovir za vročanje odločb v zvezi z brezplačno pravno pomočjo v času sodnih počitnic, zato sodne počitnice ne vplivajo na začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Glede na določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP je zadeva, kjer se presoja zakonitost odločbe o upravičenosti do BPP "nujna zadeva" v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS. To pomeni, da rok za vložitev tožbe v upravnem sporu teče tudi v času sodnih počitnic.

V konkretnem primeru so navedene okoliščine tako očitne (tožnik pa ni ponudil nobenih dodatnih dejstev ali dokazov), da je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila iz razloga neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, pri tem pa ni šlo za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dokaza in preko tega ugotavljanja verjetnosti uspeha v zadevi. Po presoji sodišča tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati, da je z izpodbijano odločbo kršena Ustava RS. Nedodelitev BPP tožniku ne jemlje pravice do kazenskega pregona kot subsidiarnega tožilca po določbah ZKP. Tožnik lahko še vedno vodi kazenski postopek, če tako želi, le do BPP za ta postopek ni upravičen. Upravičenje do dodelitve BPP ni ustavna pravica; brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). Določbe tega zakona so bile v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno uporabljene. Sodišče pa še pojasnjuje, da je tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dopustno dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojevati z izkazano možnostjo za uspeh v sodnem postopku.

Po ZPŠOIRSP je mogoče zahtevati odškodnino tako pred sodišči splošne pristojnosti kot tudi v upravnem postopku. V obravnavani zadevi je prosilec na vprašanje strokovne službe za brezplačno pravno pomoč dodatno pojasnil, da želi zahtevati odškodnino v pravdnem postopku, zato je za odločanje o njegovi prošnji pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je odvetnik prosilca po izdani odločbi v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči, dodatno pojasnil, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč nanaša na postopek pred upravnim sodiščem.

Peta alineja 8. člena ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik pa se v konkretnem primeru zavzema prav za to – in v tožbi ne zatrjuje nasprotnega -, torej da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe zoper sklep organa za BPP tega sodišča. Pravica do brezplačne pravne pomoči ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP.

ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. S tem se preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč, kar izpolnjuje elemente zlorabe tega instituta.