36. člen ZBPP

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil po pooblaščencu B. B. iz Odvetniške družbe C. in da je v prošnji kot izbranega odvetnika navedel prav njega. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da je bil tožnik z omenjenim odvetnikom že dogovorjen za nudenje BPP, zato ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP, tj., da prosilcu ni bilo mogoče zagotoviti izvajalca BPP.

V takšnih okoliščinah, ko je torej laična stranka zaradi svoje nevednosti znotraj prekluzivnega roka za opravo procesnega dejanja, vložila prošnjo za BPP osebno na nepristojni organ, za katerega ni jasno, ali je stranko na svojo nepristojnost opozoril, na pristojni organ pa je, čeprav je bilo očitno, da se zaradi teka kratkega (zgolj 8-dnevnega roka) mudi, prošnjo odposlal po pošti šele čez 5 dni, tako da jo je ta prejel šele 7 dni po njeni vložitvi, tožena stranka ni pravilno uporabila določbe tretjega odstavka 36. člena ZBPP. Tožniku namreč ni mogoče pripisati odlašanja oziroma zamude z vložitvijo prošnje za BPP, pač pa zgolj nevednost glede pristojnega organa, kar smiselno zatrjuje v tožbi. Poleg tega ne more biti razlog za zavrženje niti ocena tožene stranke, da ne bi mogla pravočasno zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, saj je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča vročitev odločbe o odobritvi BPP po izteku roka za opravo pravnega dejanja v postopku, za katerega je BPP odobrena, lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na izrazito pravno laičnost in glede na zelo kratek rok, določen v pozivu I U 1950/2024-4 z dne 15. 11. 202

Tožnik ne prereka ugotovitve toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, in ki je v času, za katerega se je ugotavljala upravičenost do BPP, znašal 930,68 EUR. Na navedeni nesporni dejanski podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, kot je določen v 13. členu ZBPP.

Odločitev tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za ugoditev prošnji za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep tega sodišča I U 1077/2023-12 z dne 28. 8. 2023, temelji na bistveni ugotovitvi, da tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval, da je v zadevi I U 1077/2023 izčrpal vsa pravna sredstva, poleg tega pa je tožena stranka z vpogledom v U vpisnik tega sodišča ugotovila, da tožnik do dne izdaje izpodbijane odločbe zoper sklep I U 1077/2023-12 z dne 28. 8. 2023 ni vložil nobenega pravnega sredstva. Glede na to je tožena stranka utemeljeno zaključila, da je prošnja za BPP za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep tega sodišča I U 1077/2023-12 z dne 28. 8. 2023 očitno nerazumna. Pravilna pa je tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da pogoji iz 24. člena ZBPP niso izpolnjeni tudi glede prošnje za dodelitev BPP za vložitev pobude za oceno ustavnosti drugega odstavka 22. člena ZUS-1. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008 že odločilo, da drugi stavek drugega odstavka 22. člena ZUS-1 v delu, ki se nanaša na pritožbo, ni v neskladju z Ustavo. Upoštevaje navedeno, vložitev ponovne pobude za oceno ustavnosti te določbe ni

Ker tožnik sodne takse po plačilnem nalogu tega sodišča I U 1190/2020 z dne 28. 10. 2021 ni plačal, je FURS na predlog tega sodišča utemeljeno izdal sklep z dne 10. 8. 2022 in začel s postopkom davčne izvršbe, pri čemer je upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbe 160. člena ZDavP-2, ki določa omejitve pri davčni izvršbi (prim. drugi odstavek 2. točke izreka sklepa). V zvezi s tem je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da slabo finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o davčni izvršbi, ampak v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 le za njegovo izvršitev. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da morebitna tožba tožnika v upravnem sporu zoper sklep FURS z dne 10. 8. 2022 nima verjetnega izgleda za uspeh in da je zato ni razumno vlagati (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

Tožnik za dodelitev izjemne (22. člen ZBPP) in nujne (36. člen ZBPP) BPP vedno izpolnjevati tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, po katerem mora organ za BPP preizkusiti, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Presoja tožene stranke, da so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na navedeni podlagi, temelji na bistveni ugotovitvi, da je tožnik nadzorstveno pritožbo vložil v že pravnomočno končanem pravdnem postopku, kar pa ni v skladu z namenom ZVPSBNO.

Stranka ima vse do izdaje odločbe pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve.

Tožena stranka s sklicevanjem na preseganje cenzusa iz 13. člen ZBPP, ne more utemeljiti zavrnitve tožnikove prošnje za izjemno BPP zaradi materialne ogroženosti (drugi odstavek 22. člena ZBPP). Cenzus določen za izjemno BPP je namreč določen drugače kot za redno BPP.

V zvezi s predlogom predsednice Delovnega sodišča v Celju ne gre za situacijo, glede katere bi lahko prišla v poštev uporaba 67. člena ZPP o delegaciji pristojnosti s strani vrhovnega sodišča, saj predlog ni bil vložen v okviru pravdnega postopka (delovnopravnega spora), ampak v postopku za določitev brezplačne pravne pomoči. To je poseben postopek, določen v ZBPP, ki v drugem odstavku 36. člena napotuje še na ZUP, če ZBPP ne določa drugače. ZUP pa ne pozna delegacije pristojnosti (pozna le institut izločitve), o kateri bi vrhovno sodišče odločalo v okviru svoje sodne funkcije.

Namen določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP je zgolj preprečiti položaj, v katerem bi prosilec zaradi postopka odločanja o BPP (v tem okviru pa tudi zaradi ugotavljanja njegovega materialnega položaja) zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Navedena določba pa ne pomeni, da organ za BPP ni upravičen zavrniti prošnje za nujno BPP, kolikor do odločitve zbere podatke o premoženjskem stanju prosilca, ti pa izkazujejo, da zaradi preseganja materialnega cenzusa do BPP ni upravičen. Vezano na izredno BPP sodišče ugotavlja, da toženka s sklicevanjem na preseganje materialnega cenzusa po 13. členu ZBPP zavrnitve prošnje za izjemno BPP ne more utemeljiti. Kot izhaja iz določb ZBPP, je za izjemno BPP v tem zakonu (22. člen) določen drugačen cenzus kot za redno BPP, da bi tožnik presegal (tudi) tega, pa toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila.

Pri nujni Bpp gre za enak materialni cenzus, kot pri redni BPP, ter je na tej podlagi organ upravičen zavrniti prošnjo za nujno Bpp, kolikor do odločitve zbere podatke o premoženjskem stanju prosilca, ti podatki pa izkazujejo, da zaradi preseganja materialnega cenzusa, do BPP ni upravičen. Glede na to, da je tožnik v prošnji izrecno uveljavljal dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, organ pa se do njegovih navedb ni opredelil, niti ni tožnika v zvezi s tem pozval na dopolnitev njegove vloge, ter v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložil razlogov za zavrnitev prošnje za dodelitev izjemne BPP, glede na materialni kriterij iz prvega odstavka 22. člena ZBPP, je tožbeni ugovor, da je organ zgrešil bistveno kršitev določb postopka utemeljen.

Pri nujni BPP gre za enak materialni cenzus, kot pri redni BPP, ter je na tej podlagi organ upravičen zavrniti prošnjo za nujno BPP, kolikor do odločitve zbere podatke o premoženjskem stanju prosilca, ti podatki pa izkazujejo, da zaradi preseganja materialnega cenzusa, do BPP ni upravičen. Glede na to, da je tožnik v prošnji izrecno uveljavljal dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, organ pa se do njegovih navedb ni opredelil, niti ni tožnika v zvezi s tem pozval na dopolnitev njegove vloge, ter v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložil razlogov za zavrnitev prošnje za dodelitev izjemne BPP, glede na materialni kriterij iz prvega odstavka 22. člena ZBPP, je tožbeni ugovor, da je organ zgrešil bistveno kršitev določb postopka utemeljen.

Nujna BPP se dodeli le v primerih, ko materialni položaj tožnika ni znan oziroma bi njegovo ugotavljanje terjalo toliko časa, da bi prišlo do zamude roka za kakšno pravno dejanje, posledično pa tudi do izgube pravice opraviti to dejanje. Z izdajo izpodbijane odločbe ni prišlo do kakršne koli zamude roka, poleg tega pa ni namen dodelitve nujne BPP, da se ta dodeli osebi, za katero se ve, da po materialnem pogoju ni upravičena do BPP in se potem od nje skladno s petim odstavkom 36. člena ZBPP terja vračilo neupravičeno prejeto BPP.

Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna pravna pomoč). Toženka tega, ali je ta pogoj izpolnjen, utemeljeno ni niti ugotavljala, saj vsebinske predpostavke za meritorno obravnavo zadeve niso bile izpolnjene.

Ker tožnik prošnje za BPP ni dopolnil v skladu s pozivom tožene stranke z dne 29. 8. 2022, je ni bilo mogoče obravnavati kot prošnjo za dodelitev nujne BPP v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZBPP.

Ob nespornem dejanskem stanju, torej že vloženi pritožbi s strani tožnika (v zvezi s čimer je zaprosil za dodelitev BPP v obravnavani zadevi), ter ob tem, da je bil organ seznanjen s tožnikovimi prihodki, sodišče pritrjuje toženki, da bi bilo nerazumno odločati o nujni BPP na podlagi 36. člena ZBPP.

Tožnik neutemeljeno ugovarja, da mu je kršena pravica do pravnega sredstva v postopkih za dodelitev BPP. Pravica do dodelitve BPP namreč ni absolutna, saj se BPP lahko dodeli zgolj v primerih in pod pogoji in merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje vlaganje prošenj za dodelitev BPP v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP.1 Kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnjuje že Organ za BPP, se s tem preprečuje veriženje prošenj za dodelitev BPP. Organ za BPP tudi pravilno navaja, da se v takih primerih finančni položaj prosilca oziroma izpolnjenost pogojev za dodelitev BPP iz II. in III. poglavju ZBPP ne presoja, pač pa se že na podlagi določbe 8. člena ZBPP zavrne prošnjo za dodelitev BPP.

Toženka je v obravnavanem primeru prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) zavrnila, ker je ugotovila, da ni izpolnjen objektivni kriterij za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZBPP. Kot je pojasnila toženka, tožnik želi brezplačno pravno pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je bila njegova pritožba zavržena kot nedovoljena na podlagi določb prvega in četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zavrženo pritožbo je namreč tožnik (kljub prejetemu pravnemu pouku v sklepu, da se pritožba lahko vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit) vložil sam, pri čemer ni izkazal in niti ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit; da bi imel opravljen ta izpit, pa tudi ne izhaja iz podatkov uradne evidence Ministrstva za pravosodje.

Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop.

Stališče tožnika, da se petnajstdnevni pritožbeni rok ni iztekel 3. 3. 3022, je zmotno. Sklep je prejel, kot rečeno, 16. 2. 2022, po pravilih četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 142. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (tako imenovana nadomestna vročitev). Puščen je bil v njegovem hišnem predalčniku po tem, ko ga v petnajstih dneh od obvestila (1. 2. 2022), ni prevzel (prvi odstavek 22. člena ZUS-1 in tretji odstavek 142. člena ZPP). Vročitev se je tako štela za opravljeno zadnji dan petnajstdnevnega roka (16. 2. 2022), rok za vložitev pritožbe pa je začel teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu (17. 2. 2022, prvi odstavek 22. člena ZUS-1 in drugi odstavek 111. člena ZPP) in se je zaključil dne 3. 3. 2022.4 Ni dvoma, da je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč 4. 3. 2022, to je po poteku pritožbenega roka. Prošnja torej ni bila pravočasna.