VSM sodba I Cpg 630/2012

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki plačila denarnega zneska 2.850,00 EUR, ki ga je tožnik dne 6. 10. 2010 izvedel tožencu (točka I izreka). Toženec je dolžan tožnici plačati znesek 2.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2011 do plačila, v roku 15 dni (točka II izreka). Toženec je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 573,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru nastopa zamude (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženec, zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe členov 269. - 278 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker v konkretni zadevi objektivni in subjektivni elementi izpodbojnosti nista podana. Dejstvo, da je tožnica tožencu sporne račune plačala po zapadlosti in ne avansno, kot je bila to praksa med njima pred plačilom teh računov, še ne daje zaključka, da je bilo plačilo izvršeno na neobičajen način in zato ni podan objektivni element izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Toženec je svojo obveznost do tožnice na podlagi dvostranske pogodbe izpolnil pred plačilom, saj je najprej toženec opravil svetovanje in nato izstavil račun za opravljene storitve in je šlo za normalno poslovanje, ko se plačilo opravi na podlagi storitve. Prejšnje drugačno avansno plačevanje ne pomeni avtomatično, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti. Temeljna kriterija za presojanje o tem ali je neko dejanje izpodbojno ali ne, sta sočasnost in običajnost izpolnitve, kar v obravnavanem primeru ni bilo podano. Da je šlo za običajno prakso med strankama, izhaja iz izpovedbe priče D.R., ki ga je sodišče prve stopnje obšlo in v zvezi s tem v celoti in pristransko sledilo dokazom tožnice, zato je podana tudi kršitev 14. točke 338. člena ZPP. Prav tako je tudi nepravilno uporabljeno določilo 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP v zvezi s subjektivnim pogojem. Zgrešeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na dobro vero in zahtevano skrbnost pri poslovanju, glede na dejavnost toženca. Po njegovem vedenju so bili namreč transakcijski računi tožnice do približno 10. 11. 2011 neblokirani, prav tako je tožnica do takrat redno izplačevala plače. Tožencu pa je bilo znano, da je imela tožnica v reševanju tudi vlogo za pridobitev kredita pri NKBM d.d. v višji vsoti. Kljub recesiji je bil toženec prepričan, da bo tožnica s pomočjo izgradnje avtocestnega odseka med B. L. in D. ter zaslužkom v zvezi s tem, uspela prebroditi krizo. Vse te okoliščine v zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti je toženec izkazal, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je ocenilo drugače, napačna. Materialno nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede plačila zakonskih zamudnih obresti od dne 6. 10. 2011. V kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, bi bila tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti le od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, saj bo toženec šele tedaj prišel v zamudo s plačilom. Tako izhaja tudi iz sodne prakse (VSL I Cpg 930/2011 in VSL I Cpg 898/2011). Nepravilno oziroma nepopolno je tudi odločeno glede zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Ker sodišče ni vsebinsko opredelilo časovnega okvira pričetka tega roka, toženec pride v zamudo s plačilom šele po preteku prostovoljnega roka za plačilo, ki prične teči z dnevom vročitve odločbe tožencu. Zato slednji predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3V odgovoru na pritožbo tožnica navaja razloge zaradi katerih meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z objektivnim in subjektivnim pogojem izpodbojnosti pravilna. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi meni, da le-te tečejo od tistega dne, ko je bilo neupravičeno plačilo izvedeno, pri čemer opozarja na očitno pomoto sodišča v letnici, saj bi se datum moral glasiti 6. 10. 2010 in ne 6. 10. 2011. Kot neupravičena in nerazumljiva pa opredeljuje tudi navajanja toženca v zvezi z grajo določitve roka, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov, zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti (495. člen ZPP), zato se, v skladu z določbo 480. in 458. člena ZPP, sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemoma sme sodišče druge stopnje razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V skladu z določilom 442. in 458. člena ZPP je sodišče druge stopnje, v zvezi z 350. členom ZPP, preizkusilo izpodbijano odločitev v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP, je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

6Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP; pritožba to kršitev utemeljuje z navedbo, da bi naj sodišče prve stopnje popolnoma obšlo izpovedbo priče D. R., s tem v zvezi pa v celoti in pristransko sledilo dokazom zgolj tožnice. Pritožba očitek o popolnem zaobidu njegove izpovedbe demantira z lastno navedbo, ko sodišču prve stopnje očita, da je obrazložitev pomanjkljiva v delu sodbe - „zakaj je sodišče izpovedbo te priče štelo za manj verjetno“. Četudi sodišče prve stopnje izpovedbe priče ne bi dokazno ocenilo, ne bi šlo za očitano kršitev, saj bi bil preizkus sodbe kljub temu objektivno mogoč, kar predstavlja osrednji del generalne klavzule, ki te kršitve opredeljuje. (1) Ker je sodišče prve stopnje izpovedbo priče dokazno ocenilo (obrazložitev na strani 14.) ni podana niti kršitev iz 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP (upoštevana v skladu z 286.b členom ZPP); v kolikor pa bi šlo za kršitev zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je tak pritožbeni razlog v predmetnem sporu (praviloma) nedopusten.

7Sodba sodišča prve stopnje je izjemno obsežna in metodološko strukturirana. V njej je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo določila materialnega prava, zato je tudi zaključek, oblikovan v izreku sodbe, pravilen. V takšnih primerih, ko pritožba načenja vprašanja oz. uveljavlja kršitve, glede katerih že sodba sodišča prve stopnje daje popolne in pravilne odgovore, in zato lahko sodišče druge stopnje le pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, je dopustno, da je standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji, kot bi bil sicer. (2) Zato se bo sodišče druge stopnje le strnjeno opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava, glede subsumcije ugotovljenih dejstev pod pravne standarde, s katerimi ZFPPIPP določa materialnopravne predpostavke objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbijanja.

8Pritožbene navedbe o sočasnosti izpolnitve in da ni šlo za neobičajno plačilo, glede na splošno običajno poslovno prakso med pravdnima strankama, so neutemeljene. Glede na dejanske ugotovitve, da je bilo predhodno poslovno sodelovanjem med pravdnima strankama takšno, da je morala tožnica tožencu storitev plačevati vnaprej (avans) (izpis kontne kartice konta 2202 za leto 2010); da sta bila računa, na podlagi katerih je tožnica izvedla plačilo, katerega učinki se izpodbijajo, plačana v nasprotju z dogovorom („Način plačila:100% avans“), saj sta bila plačana po tem, ko je toženec storitev opravil in še z zamudo, torej po njuni zapadlosti (dva ali tri tedne), v celoti zadoščajo za pravilen zaključek, da je tožnica dokazala obstoj objektivnega pogoja po 1. tč. prvega odst. 272. člena ZFPPIPP (23. tč. obrazložitve), toženka pa te domneve ni uspela izpodbiti po drugem odst. 272. člena ZFPPIPP (28. tč. obrazložitve).

9Kot je bilo že pojasnjeno, v predmetnem postopku (praviloma) ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloge zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato so tiste pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica skuša s sklicevanjem nanje (neblokirani transakcijski računi, redno izplačevanje plač, pridobitev visokega kredita, posli v tujini) poseči v dokazne zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivne predpostavke, neupoštevni. Že ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v obdobju zadnjih treh mesecev (v obravnavanem primeru se pri tem roku upošteva drugi odst. 287. člena ZFPPIPP – tč. 8. in 13. obrazložitve) in da toženec te domneve v dokaznem postopku ni izpodbil, zadošča za pravilen zaključek, da je podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti.

10Pravilno pritožba povzema razloge iz odločb VSL I Cpg 930/2011 in I Cpg 898/2011 v zvezi s pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti, vendar pri tem prezre, da so ta stališča materialnopravno zmotna. Prvi (3) in drugi (4) odst. 278. člena ZFPPIPP namreč ne določata zamude in s tem nastopa dolžniške zamude ter pričetek teka zakonskih zamudnih obresti. Prvi odst. zgolj pedagoško pojasnjuje, da oblikovalni učinki sodbe nastopijo z njeno pravnomočnostjo; drugi odst. pa vsebuje pravilo o valorizaciji denarne terjatve. Iz besedila v oklepaju („v nadaljnjem besedilu: povračilni zahtevek“) je razumeti, da ima zahtevek vrnitveno naravo (in ne obogatitveno naravo, kot izhaja iz 190. člena OZ) in se uvršča med kondikcije. (5) Pravna podlaga za nastop zamude v tem primeru je torej 193. člen OZ, ker ZFPPIPP nima posebnega pravila o zamudi. Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo to določilo (zadnji stavek v tč. 40. obrazložitve), vendar ga je zmotno razlagalo; tožnica namreč ni podala (zato tudi ne dokazovala) nobenih trditev, na podlagi katerih bi sodišča prve stopnje lahko ocenilo, da je bil toženec „nepošten“ (pravni standard iz 193. člena OZ (6)), zato je zmotna odločitev, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izpolnitve (kar ustreza pojmu „od dneva pridobitve“). Zakonske zamudne obresti bi lahko pričele teči šele z dnem vložitve zahtevka, t.j. 23.8.2011. Sodišče prve stopnje je kot datum zamude določilo 6.10.2011 (7), kar je v korist toženca, ki se je edini pritožil, zato sodišče druge stopnje v izrek ne sme posegati (359. člen ZPP). Iz navedenih razlogov pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11Načeloma gre pritožbi pritrditi v tem, da bi lahko sodišče prve stopnje z drugačnimi besednimi zvezami (8) naredilo izrek v tč. III. razumljivejši (določen), vendar bo tudi takšen izrek v morebitni izvršbi izvršljiv na način, kot velja od uveljavitve razlage 313.člena ZPP (9) - zamuda bo nastopila po preteku 8 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje.

12Iz navedenih razlogov je sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (442. člen v zvezi s 353. členom ZPP).

13Zaradi neuspeha s pritožbo krije toženec sam svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Enako odločitev je sprejelo sodišče druge stopnje tudi za stroške odgovora na njegovo pritožbo; ta vloga ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, ki bi odločilo popolnoma enako, tudi če odgovor na pritožbo ne bi bil vložen (155. in 165. člen ZPP).   -------------------

Op.št. (1): Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 306-307.

Op.št. (2): „Ustavno sodišče je sicer že večkrat sprejelo stališče, da sodišču ni treba odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni, in da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti, sploh če je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in če je bilo že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.“Up-147/2009 z dne 23.9.2010.

Op.št. (3): „(1) Pravne posledice po drugem ali tretjem odstavku tega člena nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja po prvem odstavku 275. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: izpodbito pravno dejanje).“.

Op.št. (4): „(2) Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (v nadaljnjem besedilu: povračilni zahtevek).“.

Op.št. (5): Plavšak N., Uvodna pojasnila k ZFPPIPP, Ljubljana 2008, str. 220.

Op.št. (6): „Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.“.

Op.št. (7): V obrazložitvi sodbe sodišče kot datum zamude navaja 6.10.2010, kar je datum, kot ga je tožnica postavila v tožbi. Pri datumu v izreku gre za očitno pomoto, kar bi lahko sodišče prve stopnje odpravilo po uradni dolžnosti, v skladu s 328. členom ZPP, vendar tega ni storilo. Ker se tožnica, ki bi sicer imela pravni interes, ni pritožila, sodišče druge stopnje v izrek ne sme posegati.

Op.št. (8): „Toženec mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 573,00 €, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.“.

Op.št. (9): Načelno pravno mnenje VSRS z dne 13.12.2006.