480. člen ZPP

Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Pri tem ni pravno pomembno, ali bi v konkretnem primeru prišle v poštev posamezne specialne določbe določene vrste postopka in katere. Bistveno je, ali so za vse kumulirane zahtevke predpisani postopki iste vrste. Če niso, takšno združevanje zahtevkov ni dovoljeno. Uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja primer privilegirane spremembe tožbe, za kakršno po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje je zato na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano.

Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.

Za dopustnost izdaje sodbe brez glavne obravnave po 488. členu ZPP v primeru nespornega dejanskega stanja je v vseh situacijah ključno, da je doseženo zavedanje (poenotenost) procesnih udeležencev, tj. sodišča in strank (ki je pri njiju lahko bodisi dejansko ali pa zgolj samo dolžno: morali bi se bili tega zavedati in je zato treba šteti, da sta o tem poenoteni), da je ta nespornost resnično podana.

Pritožbeno očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo s tem, da ni vročalo pisanj pooblaščencu za sprejemanje pisanj A. A., ki naj bi ga tožena stranka imenovala v pravdnem postopku v predmetnem sporu, se po ugotovitvah pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni pripetila. Osma točka drugega odstavka 339. člena ZPP namreč določa, da je kršitev podana, če sodišče stranki z nezakonitim postopanjem zlasti pa z opustitvijo vročitve ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. V priloženem pooblastilu v prilogi B1 ni bilo izrecno navedeno za kateri pravdni postopek gre, tožena stranka pa v pripravljalnih vlogah tudi ni nič rekla na to temo. Prvostopno sodišče je tako vročalo vsa sodna pisanja osebno toženi stranki, ki je vsa sodna pisanja tudi prejela in na navedbe tožeče stranke odgovorila z dvema pripravljalnima vlogama ter vložila tudi predmetno pritožbo zoper prvostopno sodbo. Tožena stranka je torej v postopku na prvi stopnji aktivno sodelovala, bila ji je dana možnost obravnavanja pred sodiščem in njene pravice niso bile v ničemer kršene. Povedano drugače, četudi bi šteli, d

Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlagi sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.

Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). V konkretnem primeru gre za premoženjski spor iz pogodbenega razmerja med tožečo stranko, ki je registrirana kot družba z omejeno odgovornostjo in toženo stranko, ki je fizična oseba. Po nobenem izmed kriterijev iz dvaintridesetega poglavja ZPP (od 480. do 484. člena ZPP) obravnavanega spora ni mogoče opredeliti za gospodarski spor.

Tožena stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, saj med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni zbornice.

Kršitev načela obojestranskega zaslišanja, če do nje pride (če niso podane izjeme iz 258. člena ZPP), lahko predstavlja absolutno ali relativno kršitev določb postopka, odvisno od tega, katera stranka je dokaz z zaslišanjem strank(e) predlagala. Če sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku, torej za procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi toženka zaslišanja svojega zakonitega zastopnika niti ni predlagala, v zvezi z „umikom računa“ je podala (le) trditve, da je bilo tako dogovorjeno, tako da zatrjevana procesna kršitev v nobenem primeru, tudi, če bi sodišče prve stopnje narok opravilo in zaslišalo (le) zakonitega zastopnika tožnice, ne bi bila podana. V tem primeru bo kvečjemu lahko bila podana relativna bistvena kršitev določb postopka - kršitev določbe 258. člena ZPP (da ni podana z zakonom predpisana izjema, da se zasliši le ena stranka), vendar pa očitek takšne procesne kršitve v postopkih sporov majhne vrednosti ni dopusten (prvi odstavek 458. v zvezi s 480. členom ZPP

Tožeča stranka je v novem sojenju na glavni obravnavi podala zatrjevani ugovor prekluzije uveljavljanja pogodbene kazni, vendar pa 2. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP izrecno določa, da v novem sojenju ne velja določba 2. odst. 362. čl. ZPP, po kateri smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

V obravnavanem primeru gre za gospodarski spor majhne vrednosti, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odst. 495. čl. ZPP). V takšnem sporu izdano sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Napačen pravni pouk pa tožeči stranki v konkretnem primeru ni šel v škodo, saj je pritožbeno sodišče upoštevalo dopolnitev pritožbe (podane v 15 dnevnem roku), prav tako je presojalo vse v pritožbi zatrjevane pritožbene razloge (tudi tiste, ki se izključeni iz presoje v postopkih v sporih majhne vrednosti – 1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka (upravnik) bi aktivno legitimacijo za vtoževanje neplačanih obveznosti do dobaviteljev lahko pridobila s plačilom iz lastnih sredstev. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (po kondikcijski podlagi). Ta zahteva trditve o prikrajšanju in obogatitvi. Prvo lahko nastane samo pod pogojem, da je stroške dobaviteljem plačal upravnik iz svojih sredstev. Upravnik nima aktivne legitimacije za vtoževanje sredstev rezervnega sklada.

Namen izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo je sporočilo odločitve pravdnima strankama, zato da se nezadovoljna stranka lahko pritoži (po plačilu sodne takse, ki je procesna predpostavka za reševanje pritožbe).

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker da bi moralo upoštevati, da je pravilna številka računa v listini „Predlog za kompenzacijo“ 1, ne pa 2; za zatrjevano kršitev gre lahko le takrat, ko sodišče napačno povzame vsebino listine, v obravnavani zadevi pa ni šlo za takšen primer.

Če je sodišče prve stopnje prebralo celotni spis iz druge pravdne zadeve med istima strankama, čeprav nobena od strank tega ni predlagala, če ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke o trditvah o pravočasnem grajanju napak, če je sodišče samo ugotovilo, da tožena stranka ni dala tožeči stranki primernega roka za odpravo napak; če sodišče ni štelo za priznanih tistih dejstev, ki jih tožeča stranka ni zanikala – v vseh teh primerih gre le za kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jih v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

Domneva o priznanju dejanskih navedb je dopustna samo v primeru, če ni razumnih razlogov, ki porajajo dvom v resničnost teh navedb. Če je tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi se resničnost teh navedb očitno ne more dokazati, potem sodišče ne sme izdati zamudne sodbe. Samo v mejah te predpostavke za izdajo zamudne sodbe, ki nalaga sodišču, da preveri, ali niso dejstva, ki jih zatrjuje tožnik v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, je dovoljeno ocenjevanje dokazov.

Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je podala ugovor zastaranja z utemeljitvijo, da je od nastanka škode pa tudi od sestave cenilnega zapisnika preteklo več kot 3 leta. Ta dejstva pa so bila uveljavljena prepozno in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, glede na 451. in 452. čl. ZPP, po katerih mora tožena stranka v sporu majhne vrednosti vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo oziroma še v eni pripravljalni vlogi kot odgovoru na vlogo tožeče stranke.

Pritožnica ni navedla, katere vloge tožeče stranke je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa jih glede na 452. čl. ZPP ne bi smelo, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti. Vendar pa, četudi bi bil ta pritožbeni očitek utemeljen, bi šlo za kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

OZ v 850. čl. res določa, da posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo, izgubi pravico do posredniškega plačila. Vendar pa ni tožena stranka v postopku na prvi stopnji opredelila, katera konkretno naj bi bila po njenem mnenju tista ravnanja tožeče stranke, ki pomenijo ravnanje v nasprotju s pogodbo oziroma, kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje, ni ponudila dokazov v smeri, da je tožeča stranka posredovala za osebo, za katero je vedela ali bi morala vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz sklenjene leasing pogodbe.