328. člen ZPP

Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala,

Čeprav je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe pri povzemanju sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo popravni sklep I Pd 623/2021 z dne 20. 12. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje popravilo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ga je pri oblikovanju izreka spregledalo, saj je navedlo datum 14. 9. 2020, namesto 16. 6. 2020.

S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (a contrario) je treba vse stalne dodatke, ki jih delodajalec plačuje delavcu, šteti v pojem plače in s tem v osnovo za obračun nadomestila plače, razen če zakon (ali kolektivna pogodba) izrecno določa, da vanjo ne štejejo. Pri vtoževanih dodatkih in nagradah ne gre za tak primer.

Razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka.

Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.

Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pri prepisovanju prejšnjega sklepa storilo očitno pisno napako, je pravilno izdalo sklep o popravi.

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Sodišče prve stopnje ni spremenilo višine že priznanih stroškov. Popravilo je zgolj pisno napako, da je toženka del stroškov dolžna nakazati tožniku, del stroškov (za čas, ko je bila tožniku priznana Bpp) pa na račun sodišča, ki je Bpp odobrilo. To pomeni, da je sodišče izrek ustrezno popravilo, ne da bi s tem poseglo v končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep na podlagi 328. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, s katerim je obrazložitev sklepa z dne 3. 3. 2025 dopolnilo z dolžnikovimi navedbami, ki jih je podal v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, ter navedbami upraviteljice, ki so iz obrazložitve sklepa z dne 3. 3. 2025 pomotoma izpadle. V dopolnitvi obrazložitve je le natančneje navedlo dolžnikove zdravstvene težave in njegove dolgove, ki pa jih je pri sprejetju odločitve upoštevalo. Podatek Upravne enote o tem, da je bil dolžnik zaveden kot lastnik oziroma uporabnik navedenega motornega vozila v obdobju od 14. 1. 2020 do 14. 1. 2025, ne predstavlja zgolj indica ali dvoumnega podatka o lastništvu vozila, kot to trdi pritožnik, temveč gre za uraden podatek iz registra motornih vozil. Zato je bilo postopanje upraviteljice pravilno in skladno z določbami ZFPPIPP.

Če je vsebina sklepa nejasna do te mere, da onemogoča njegov nedvoumen prenos v zemljiško knjigo, ne more iti za očitno napako v smislu določb o popravnem sklepu, temveč za vprašanje vsebinske pravilnosti ali jasnosti sklepa o dedovanju, ki presega okvir instituta poprave očitnih pomot.

Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno za otroke, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, kje se dejansko nahajajo, če so v starosti obveznega šolanja.

Res imata osnovni in popravni sklep isto opravilno številko, datum in tudi štirimestno številko pred opravilno številko. Kljub temu pa ne drži, da ni mogoče razbrati, ali gre za en sam sklep, ali za dva različna sklepa. Navedeno namreč povsem jasno izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, konkretno iz poimenovanja odločbe, ki se popravlja. Poleg opravilne številke I 1982/2025 in datuma izdaje 15. 9. 2025 je namreč v izreku navedeno tudi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom popravilo sklep o izvršbi. Tako ne more biti dvoma, da gre za dva različna sklepa (sicer z isto opravilno številko in datumom izdaje), sklep o izvršbi in popravni sklep. Glede na pojasnjeno izpodbijani sklep ni nerazumljiv, bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

Šele z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo višino stroškov in določilo rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki hkrati predstavlja tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zato tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) pred potekom tega roka ni mogla priti v zamudo z obveznostjo povrnitve stroškov postopka, posledično pa pred potekom tega roka ni mogla dolgovati zamudnih obresti od stroškov postopka.

S sklepom o popravi je bila popravljena zgolj očitna pisna pomota glede parcelnih številk. Pritožbeni rok zoper odločitve, ki niso popravljene, ne začne ponovno teči.

Kazenski postopek se sicer ni končal z obsodbo tožnika (obtožba je bila zavrnjena), vendar pa je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem (begosumnostjo) in je zato pravico do odškodnine izgubil. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih ni imelo na voljo druge možnosti kot odreditev pripora.

Za odvetniške storitve, ki so bile opravljene pred spremembo OT dne 4. 6. 2022, ki je zvišala zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve na 9000 točk, je treba upoštevati kot odmerno osnovo za storitev tedaj veljavno zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve v gospodarskih sporih 3000 točk, za pozneje opravljene odvetniške storitve pa v konkretnem primeru izhodiščno osnovo glede na vrednost spornega predmeta (7400 točk), saj ta ni presegala novo določene zgornje meje (9000 točk). ZOdv v 20. členu določa, da se plačila in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. V konkretnem primeru pa je z odvetniško tarifo drugače določeno, in sicer z drugim odstavkom 12. člena OT, skladno s katerim je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Če sta upravičenca do povračila (pritožbenih) stroškov sospornika, tega 161. člen ZPP ne ureja. V teh primerih je treba uporabiti določbe OZ glede obveznosti z več upniki pri deljivi denarni terjatvi. Po OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ).

Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu. V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka. Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vklju

Pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestovanja zahteva presojo in upoštevanje časovno kontinuirane uporabe služečega zemljišča v določeni priposestvovalni dobi. Morebitno spreminjanje obsega in uporabe poti po izteku priposestvovalne dobe ne izključuje pridobitve ožje služnosti.