287. člen ZFPPIPP

Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.

Zmanjšanje čiste vrednosti premoženja tožeče stranke je pri spornih verižnih kompenzacijah odvisno ravno od vprašanja, ali bi tožeča stranka v primeru, da verižni kompenzaciji ne bi bili sklenjeni, dobila svojo terjatev izpolnjeno in v kolikšnem deležu. Zato so trditve tožene stranke, da bi tožeča stranka v stečajnem postopku nad svojo dolžnico dobila svojo terjatev poplačano v minimalnem znesku, bistvene za presojo, ali je bila zmanjšana vrednost njenega čistega premoženja. Navedeno pa neposredno vpliva na presojo o objektivnem pogoju izpodbojnosti. V stečajnem postopku sicer ni mogoče izpodbiti celotne verižne kompenzacije, temveč je njene učinke mogoče razveljaviti le v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno sporno dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Korist od verižnih kompenzacij je v razmerju do tožeče stranke imela le tožena stranka, zato je lahko razveljavljen le učinek, ki sta ga imeli verižni kompenzaciji na njuno razmerje. Kljub temu pa je za presojo objektivnega pogoja izpodbojnosti potrebno presoditi tudi razmerje med tožečo stranko in njeno dolžnico (ne pa tudi razveljaviti učinka verižne kompenzacije v tem delu)

Sodišče mora pri oceni objektivnega pogoja izpodbojnosti upoštevati dejanska poslovna razmerja med pravdnima strankama, oziroma običaj, ki je bil med njima vzpostavljen, pa tudi splošno znano dejstvo, da se je v času poslovanja pravdnih strank gospodarska situacija v državi bistveno poslabšala, kaj je povečalo zamude pri plačilih. Praksa med strankama je namreč individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Domneve, ki jih v zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti določa tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP, so določene v korist stečajnega dolžnika. Upnik, torej tožena stranka, ki je prejela izpolnitev, pa lahko bodisi izpodbija te domneve, bodisi prereka sam obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti, torej, da takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, ni vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen, v zvezi s čimer je sicer trditveno in dokazno breme na strani stečajnega dolžnika.

Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih gradi svoj tožbeni zahtevek, zato zaradi te domneve sodišče v postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih navedb in zato zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se dejansko stanje ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo izpodbojnost celotne transakcije, izvedene med pravdnima strankama in sicer izdobavo in izvedbo litega asfalta in pobot zneska po računu tožeče stranke za to opravljeno storitev z zneskom odprtih terjatev po že zapadlih računih tožene stranke, saj šele oboje skupaj tvori eno izpolnitveno dejanje, ker je dobava in izvedba litega asfalta bila izvedena zgolj zato, da bi s pobotom prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti pravilno presodilo, da ta nedvomno obstoji, saj je stečajni dolžnik (tožeča stranka) svoj del obveznosti izpolnil za tem, ko je tožena stranka že izpolnila svoj del obveznosti in opravila storitve na podlagi pogodbe, t

Na morebiten obstoj druge pravde, ki teče med istimi strankami o istem zahtevku (litispendenca), pazi sodišče skladno s četrtim odstavkom 189. ZPP po uradni dolžnosti. Gre za negativno procesno predpostavko za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka in ne za dokazovanje dejstev, ki bi se skladno z 214. členom ZPP lahko štela za priznana, če jih nasprotna stranka ne bi zanikala.

V skladu s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP pravne posledice uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja, po drugem odstavku tega člena pa je toženec dolžan tožniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejel. Glede na navedeno tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, kot je bilo prisojeno, niti od dneva, ko je toženec prejel nakazilo (17. 12. 2010), kot je bilo zahtevano, temveč šele od pravnomočnosti izpodbojne sodbe, saj bo toženec glede na omenjeno specialno zakonsko določilo (278. člen ZFPPIPP) šele takrat prišel v zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Če je bilo varstvo (začetek teka izpodbojnega obdobja) po prejšnji ureditvi vezano na začetek insolventnega postopka, pri čemer je enoletni rok izpodbojnosti pravnih dejanj pričel teči od začetka tistega insolventnega postopka, ki se je prej začel, je varstvo in izpodbojno obdobje po sedaj veljavni ureditvi vezano na uvedbo insolvenčnega postopka, in sicer tistega, ki je bil prej uveden.