VSM sodba I Cp 2556/2007

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 295.771,39 € (70,878.655,00 SIT) z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva nastanka škode ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo povrnitev 3.272,67 € pravdnih stroškov toženke, v roku 15 dni brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. točka prvi odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 340. člena ZPP), zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 341. členom ZPP) in zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določilih 14. in 22., v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije. Tožnik v pritožbi navaja, da je v vlogah in na narokih predlagal zaslišanje prič in pritegnitev izvedencev ustrezne stroke, ki bi lahko potrdile njegove navedbe glede nastanka in višine škode. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, čeprav bi že samo s pritegnitvijo izvedencev medicinske stroke lahko ugotovilo utemeljenost zatrjevanih posledic toženkinega protipravnega ravnanja, ki se kažejo zlasti v popolni psihofizični uničenosti tožnikove osebnosti in njegovega zdravja. Tožnik je pojasnil, da upravni organ, ki je delal na podlagi državnih pooblastil, njegove vloge za državljanstvo sploh ni hotel sprejeti, s čemer je ravnal protipravno. To nezakonito ravnanje delavcev upravne enote predstavlja protipravnost, zaradi katere je nastalo ter se nato stopnjevalo protipravno stanje, ki je trajalo vse do izdaje odločbe tožniku o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije - RS dne 14.1.2003. Temelj protipravnega ravnanja je tako opisano ravnanje delavcev upravnega organa leta 1991, nato izbris tožnika v letu 1992 ter protipravno vzdrževanje takšnega nezakonitega stanja, vse do priznanja državljanstva tožniku. Upravni organ bi moral vlogo tožnika sprejeti ne pa, da je od njega zahteval nemogoče, to je predložitev rojstnega lista, ki je bil uničen v požaru, sicer vloge ni hotel obravnavati. Takšno vlogo, čeprav nepopolno, bi moral sprejeti in o njej odločati. To dejstvo so potrdile tudi zaslišane priče. Prav dopis upravne enote, da ne razpolagajo z vlogo tožnika te navedbe še dodatno potrjuje, čeprav je sodišče to dejstvo napačno štelo kot dokaz o neresničnosti tožnikovih navedb. Upravni organ je sprejel vloge matere in brata tožnika, tožnikove pa ne. Stališče sodišča, da se datum vloge matere in brata razlikujeta, kar bi naj pomenilo, da ne govorita resnice, da so bili skupaj s tožnikom na upravni enoti, pa dejansko pomeni in potrjuje to, da so sicer bili skupaj na upravni enoti, ko so tožniku sprejem vloge odklonili, brat tožnika pa je moral svojo vlogo dopolniti in jo je upravni organ dopolnjeno sprejel kakšen dan kasneje. Pritožba tudi navaja, da je danes lahko govoriti o tem, kaj bi lahko tožnik še storil npr. vložil vlogo po pošti ipd., takrat pa je bil postavljen v neenakopraven položaj, ki ga glede na svoje osebne lastnosti očitno ni znal in ni mogel razrešiti. Upravni organ ni hotel sprejeti vloge tožnika, ker ni imel rojstnega lista, ki je bil uničen v požaru, novega pa zaradi vojne in dejstva, da je ostal brez veljavnih dokumentov, ni mogel dobiti, zato je bil tožnik nelegalno obravnavan že v postopku pri podaji vloge za državljanstvo, posledično pa je bil nato nezakonito "izbrisan". S tem je izgubil pravico do pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, do registracije stalnega prebivališča, do certifikata, odkupa stanovanja, avtomobila, predvsem pa njegove pravice do veljavnih slovenskih dokumentov, zlasti osebne izkaznice in potnega lista, vozniškega dovoljenja in volilne pravice. Tožnik se je bil zato prisiljen skrivati, saj je bilo mogoče tujcem na podlagi 28. člena takrat veljavnega Zakona o tujcih izreči ukrep prisilne odstranitve. Iz izdanih odločb Ustavnega sodišča izhaja, da je bil izbris nezakonit, kar se je nanašalo na več kot 18.000 državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do tedaj v RS prijavljeno stalno prebivališče. Prav slednje pa je pomembna navezna okoliščina za uveljavljanje številnih pravic in pravnih koristi, ki jih tožnik ni mogel uveljaviti zaradi pravno neurejenega statusa. To pa predstavlja škodo, ki jo je tožnik utrpel na različnih področjih, kar v pritožbi izrecno navaja, še posebej pa izpostavlja psihofizične posledice. Tožnik je imel v RS prijavljeno stalno prebivališče od svojega 4. leta naprej in se je tako tukaj šolal, ustvaril dom in družino, delal in neprekinjeno prebival in bil lojalen prebivalec RS vse do izbrisa. Toženka je tako za škodo odgovorna v skladu s 26. členom Ustave RS ter določili Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma Obligacijskega zakonika - OZ. Tožnik zato predlaga, da naj Višje sodišče v Mariboru sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali spremeni tako, da zahtevku ugodi ter toženki naloži plačilo stroškov "pritožnice" v roku 15 dni. Toženka ni podala odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D). Sodišče druge stopnje že uvodoma navaja, da je v predmetni zadevi, ki je pomembna ne zgolj s pravnih, temveč tudi drugih vidikov, izbralo sicer neobičajno metodo obrazložitve svoje odločitve. Neobičajno zato, ker bo nosilni razlog odločitve o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje naveden na koncu in ker bo slednji (vsaj po prepričanju sodišča druge stopnje) zajel vse oblike oz. vrste škod, ki jih je tožnik uveljavljal. Toda glede na pomen zadeve in predvsem zaradi nekaterih zmotnih zaključkov sodišča prve stopnje (ne pa tudi v nosilnem razlogu); ker se tudi sodišče prve stopnje ni zadovoljilo s konceptom minimalistične obrazložitve in glede na obširnost pritožbenih navedb, se je tudi sodišče druge stopnje odločilo za širšo opredelitev lastnih stališč v predmetni zadevi. Tudi na takšen način želi sodišče druge stopnje prispevati delež k razvoju v nadaljevanju obravnavanih vprašanj, pomembnih za razvoj odškodninskega prava. 26. člen Ustave Republike Slovenije v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz takšne opredelitve izhaja, da pred odškodninsko obveznostjo ni izključeno nobeno oblastno ravnanje, torej tudi ne normativno (zakonodajna veja oblasti)(1). Večinsko stališče je, da je to določbo potrebno uporabljati skupaj s splošnimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih ali Obligacijskega zakonika, ki urejajo institute odškodninske obveznosti(2). Sodišče prve stopnje je navedbe tožnika glede pravnih podlag (pri čemer je verjetno mišljena s to besedno zvezo le predpostavka protipravnega ravnanja) tožbenih zahtevkov razvrstilo v dve skupini in sicer na nezakonito ravnanje delavcev toženke ob sprejemu vloge za pridobitev državljanstva v letu 1991 in na prenosu evidence stalnega prebivališča v register tujcev, nato pa še izgubo tega statusa. Glede prve podlage je sprejelo dokazni zaključek (oblikovan na podlagi zaslišanja tožnikovega brata in mame, izpovedbe tožnika ter dopisa UE M. s prilogama), da tožnik ni dokazal, da je vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva vložil v zakonskem roku (6 mesecev - v skladu s 40. čl. ZDRS) in da ni dokazal, da je tudi po preteku tega zakonskega roka vložil takšno zahtevo, hkrati pa tudi ne, da je bila takšna zahteva zavrnjena z nezakonitim ravnanjem organov toženke (šesti odstavek obrazložitve sodbe na strani 5). V zvezi z drugo podlago pa je v obrazložitvi sodbe na nekaj mestih ocenilo, da zakonodajalec ni ravnal protipravno in kolikor je moč razumeti sodišče prve stopnje zato, ker je bil ZTuj sprejet po zakonodajnem postopku in ni bil razveljavljen, temveč ugotovljena t.i. pravna praznina (šesti odst. obrazložitve sodbe na strani 6 in tretji odst. obrazložitve sodbe na strani 7)) "ker tožnik ni dokazal obstoja protipravnega (nedopustnega) ravnanja pri sprejemanju določb ZDRS in ZT, saj sta bila oba zakona sprejeta po zakonodajnem postopku...."(šesti odst. obrazložitve sodbe na strani 9). V obravnavanem primeru je toženka Republika Slovenija. Slednja odgovarja tako za ravnanje delavcev upravnih enot kot tudi za zakonodajalca, v danem primeru državni zbor. Oba subjekta sodita v okvir pojma "državnega organa", izpolnjen pa je tudi pogoj "dejavnosti" - odločanje v upravnem (pridobitev državljanstva; vodenje evidenc stalnega ali začasnega prebivališča) ali zakonodajnem (sprejem zakona) postopku. Že 26. člen Ustave določa predpostavke odškodninske obveznosti države, za katere velja, da morajo biti podane kumulativno, kot to velja tudi za druge vrste odškodninskih obveznosti. Praviloma se v tovrstnih pravdah primarno preizkusi predpostavka protipravnega (nedopustnega) ravnanja (storitve ali opustitve). O tem, katero ravnanje je šteti za protipravno, ni splošnega pravila, teoretične definicije so široke(3). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 ugotovilo, da je Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98 - odl. US) v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena (državljanov drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila njihova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena) po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna (tč. 1. izreka) ter da je zakonodajalec dolžan ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku šest mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (tč. 2. izreka). V procesu osamosvojitve Republike Slovenije so imeli državljani drugih republik bivše SFRJ možnost, da v skladu s 40. členom Zakona o državljanstvu (ZDrž) pridobijo slovensko državljanstvo. Za tiste, ki se za to niso odločili ali je bila njihova vloga zavrnjena, pa je drugi odst. 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj) določal, da zanje začnejo veljati njegove določbe dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo oz. od izdaje dokončne odločbe o državljanstvu. Takšne osebe so bile nato prenesene iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev in so si nato morale pridobivati dovoljenja bodisi za stalno ali začasno bivanje, pod posebnimi pogoji iz 13. in 16. člena ZTuj. Bistvo ustavne odločbe je v tem, da se za omenjene državljane ti določbi ne bi smeli uporabljati ter:"Prav tako pa ne bi smeli pristojni organi opraviti prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi. Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage." (14. tč. obrazložitve). Protipravnost ravnanja organov toženke je torej prav v slednjem (poudarjeno besedilo). Četudi je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno o tem, da tožnik ni dokazal, da je oddal vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva (sedmi odst. obrazložitve sodbe na strani 5 - takšni dokazni oceni sicer pritrjuje tudi sodišče druge stopnje), organi toženke ne bi smeli poseči v tožnikov pravni položaj tako, da so tožnika izbrisali iz registra stalnega prebivalstva in ga prenesli v evidenco tujcev. Za oceno protipravnosti ravnanja toženke tako ni odločilno dejstvo ravnanje uslužbencev UE M., temveč ravnanje tistih uslužbencev toženke, ki so izvršili omenjeni prenos evidenc. V skladu s teoretičnim izhodiščem(4), ki ugotavlja, da ne obstajajo doktrinarna izhodišča oz. merila za ocenjevanje skrbnosti (skrbnost kot merilo za določitev stopnje krivde(5)), je v sodni praksi uveljavljen kazuističen pristop(6). Ob enakih odločilnih dejstvih (v zvezi s predpostavkama protipravnosti in krivde, ki se domneva - obrnjeno dokazno breme(7)), ki se uvrščajo pod prikazana materialnopravna pravila, se je tudi sodna praksa že izrekla o obstoju obeh predpostavk v identičnih primerih(8). Iz navedenih razlogov med odločilna dejstva, glede obstoja navedenih predpostavk odškodninske obveznosti, ne sodijo tista, ki jih tudi pritožba zmotno navaja (neupravičena zavrnitev oz. nesprejem tožnikove vloge za državljanstvo) temveč omenjeno ravnanje organov toženke. Med strankama niso sporna dejstva, ki so navedena tudi v sodbi, (da je tudi tožnik bil med osebami, izbrisanimi iz registra stalnega prebivalstva in prenesen v evidenco tujcev; da je slovensko državljanstvo pridobil šele 14.1.2003), zato je lahko sodišče druge stopnje sprejelo (brez izvedbe glavne obravnave) materialnopraven zaključek, da je toženka ravnala protipravno ter da ni ovrgla domnevane krivde. Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, povzetem zgoraj, v zvezi z neobstojem t.i. zakonodajne protipravnosti. Dejstvo, ki ga poudarja sodišče, da državni zbor sprejme pravni akt v zakonodajnem postopku, torej v skladu s procesnimi pravili (Poslovnik DZ) in pri tem ta pravila upošteva, ne pomeni, da zato ni podan element protipravnosti. Slednjega namreč ne konstituira izključno postopkovna protipravnost ("bistvena kršitev postopka") temveč predvsem vsebinsko napačna (protiustavna, nezakonita) vsebina sprejete(ih) določb(e). Še posebej v danem primeru odpadejo pomisleki, ki se pojavljajo v literaturi(9), saj je Ustavno sodišče z zgoraj citirano ustavno odločbo naprej ugotovilo neustavnost ZTuj. Nato je zakonodajalec neustavnost odpravil tako, da je sprejel Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, velja od 28.9.1999). Tudi ta zakon je bil predmet ustavne presoje z odločbo U-I-246/02 z dne 3.4.2003. Kot tožnik pravilno povzema v tožbi, je Ustavno sodišče (med drugim) ugotovilo neskladje tega zakona z Ustavo:"...ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja." (tč. 1. izreka). V zvezi s tem delom odločitve je v obrazložitvi odločbe navedlo:"Smisel in namen odločbe št. U-I-284/94 je bil, da zakonodajalec pravno uredi neurejen položaj državljanov drugih republik, ki je v času odločitve Ustavnega sodišča trajal že sedem let. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da v okviru svoje proste presoje vsebinsko zapolni pravno praznino tako, da določi pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje navedenih oseb. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-284/94 le označilo časovno obdobje neurejenega stanja - pravne praznine (1. točka izreka). Zato so navedbe nasprotnega udeleženca in Vlade, da iz navedene odločbe ne izhaja obveznost ureditve pravnega položaja teh oseb za nazaj oziroma da tega Ustavno sodišče ni izrecno zahtevalo, neutemeljene. V skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča bi zakonodajalec moral urediti celotno obdobje, v katerem navedene osebe niso imele pravno urejenega položaja. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča, ki jih je sprejelo v konkretnih postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, ki so jih vložili prizadeti državljani drugih republik...."(del 14. tč. obrazložitve). Ob teh ugotovitvah je odločilno dejstvo tudi to, da bi morala toženka ovreči domnevo krivde, torej dokazati, da je ravnala s takšno stopnjo skrbnosti (v danem primeru zanjo velja strožje merilo - skrbnost strokovnjaka) pri sprejemanju zakonske ureditve, ki bi izključila njeno krivdno odgovornost. Tudi v Republiki Sloveniji se uveljavlja stališče o tem, da imajo "nosilni razlogi v odločbah ustavnega sodišča posebno - pravno zavezujočo moč(10). Iz citirane obrazložitve ustavne odločbe jasno izhaja, da zakonodajalec ni upošteval povsem jasnih razlogov oz. napotkov ne le iz ustavne odločbe U-I-284/94 temveč tudi iz večih drugih odločb, sprejetih v konkretnih postopkih, sproženih na podlagi ustavnih pritožb. V predmetni pravdi pravila o dokaznem bremenu nalagajo tožniku, da dokaže predpostavki vzročne zveze in nastanek ter obseg škode. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je kljub stališču o neobstoju oz. nedokazanosti protipravnega ravnanja (kar se je izkazalo kot materialnopravno zmotno), ugotavljalo obstoj dejstev, ki sodijo v okvir obeh predpostavk. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik glede omenjenih predpostavk odškodninske obveznosti ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP) ter da kljub temu, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z dolžnostjo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ni uspel bodisi zatrjevati dejstev, na podlagi katerih bi zahtevkom bilo moč ugoditi (nesklepčnost) ali pa doseči dokazni standard, ki zahteva, da ustvaritev takšne stopnje prepričanja v resničnost zatrjevanih dejstev, da vanje ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek(11). V zvezi s predpostavko vzročne zveze pa bi moral tožnik dokazati, da je izguba stalnega prebivališča tisti vzrok, zaradi katerega bi naj utrpel škodo na premoženjskih in osebnih pravicah. Tožnik v pritožbi kot škodo (izguba pravic) navaja "...pravico do pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, do registracije stalnega bivališča, do certifikata, odkupa stanovanja, avtomobila, predvsem pa njegova pravica do veljavnih slovenskih osebnih dokumentov, zlasti osebne izkaznice in potnega lista, vozniškega dovoljenja in volilne pravice.". V tožbi je sicer v tožbenih navedbah nekatere izmed teh pravic navajal, vendar je nato pri oblikovanju odškodninskih zahtevkov (še zmeraj kot del tožbenih navedb) kot škodo navajal: "1. za premoženjsko škodo: - izguba pravice do certifikata - izguba pravice do nakupa stanovanja - izgubljen zaslužek - stroški zdravljenja 2. za nepremoženjsko škodo: - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - za strah - za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje odločitvam sodišče prve stopnje v zvezi z naslednjimi tožbenimi zahtevki: ? odkup stanovanja Pritožba ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnja o tem, da stanovanja v M. sploh ni bilo mogoče odkupiti (zaradi Zakona o denacionalizaciji; da njegova izvenzakonska partnerka V. P. ni bila imetnica stanovanjske pravice; da zato tudi tožnik ni mogel uveljavljati pravic iz 125. člena SZ). Dokazno breme tožnika je bilo trditve o povezanosti med zgoraj opisanim protipravnim ravnanjem toženke in nastalo škodo (pridobitvijo stanovanja po ugodnih pogojih SZ, kar ustreza pravnemu pojmu škode) tudi dokazati. Tožnik v postopku v tem delu ni zmogel zadostiti niti trditvenemu bremenu (peti odst. tožbenih navedb na strani 4 ter tč. IV. pripravljalne vloge z dne 26.4.2007), še manj dokaznemu bremenu. ? pravica do certifikata Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila izdaja lastniških certifikatov vezana na pogoj državljanstva(12). Glede tega dela tožbenega zahtevka je pomembna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je vložil zahtevo za pridobitev slovenskega državljanstva v letu 1991 (glej razloge na 5. strani obrazložitve sodbe). Pritožba v tem delu neuspešno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, predvsem glede izpovedbe obeh prič. Tesna sorodstvena vez med njima in tožnikom zmanjšuje dokazni pomen njune izpovedbe. Pravilno sodišče prve stopnje razlaga, da bi si tožnik lahko povsem enostavno zagotovil dokaz (objektivne narave) o vložitvi zahteve, če bi takšno zahtevo vložil npr. s posredovanjem pošte. ? izgubljen zaslužek V celoti so pravilni dokazni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni dokazal, da mu je prav zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala omenjena oblika premoženjske škode (tč. b obrazložitve sodbe na straneh 7. in 8.). Pritožbene navedbe o tem, da je "obrt komaj odprl" in o zagotovljenih večih poslih, so v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je zadnji račun izdal tožnik dne 6.11.1989. Sodišče prve stopnje je prav tako v celoti zadostilo materialnemu procesnemu vodstvu, ko je predvsem na naroku za glavno obravnavo dne 1.6.2007, tožnika vzpodbujalo k navajanju dejstev in predlaganju dokazov o zatrjevanih poslih. Tožnik v nadaljevanju postopka ni priskrbel niti naslova edine priče (ki ni sorodstveno povezana s tožnikom) S. L., s katero je nameraval dokazovati obstoj te škode, zato sodišče prve stopnje tega dokaza niti ni moglo izvesti. Tudi pritožbena graja glede zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke je neutemeljena. Ob tem, ko tožnik ni zmogel niti trditvenega bremena (njegova zatrjevanja so bila omejena le na trditev, da je imel dogovorjena posla čiščenja in barvanja s Cestnim podjetjem (zaslužil bi najmanj 1000 € mesečno) ter RKC), tožbeni zahtevek pa je oblikoval tako, da ga je izračunal "na povprečju plač v gospodarstvu v tistem času" (in predlagal pribavo podatkov o tem), ni razumljivo, katera dejstva bi moral izvedenec finančne stroke ugotavljati. ? stroški zdravljenja Tudi v tem delu sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni ne navedel še manj pa dokazal nastanek te škode (tč. c obrazložitve sodbe). Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku tožnik prihaja v protislovja, ko navaja, da si zdravljenja ni mogel privoščiti, istočasno pa uveljavlja povrnitev škode iz tega naslova. Če je tožnik za kakšno zdravstveno storitev kaj plačal (ali nekdo drug zanj), bi moral tožnik to konkretno navesti in dokazati. Na podlagi povsem splošnih, nedoločnih navedb tožnika, takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, niti s pomočjo prostega preudarka. Vsi navedeni razlogi bi že sami po sebi narekovali potrditev odločbe sodišča druge stopnje v tem obsegu. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tudi tožbene zahtevke tožnika iz naslova nepremoženjske škode. V zvezi z zatrjevano kršitvijo osebnostne pravice je sprejelo zaključek, da tožnik ni dokazal predpostavke protipravnosti oz. nedopustnega ravnanja organov toženke pri sprejemanju ZDRS in ZTuj, zato ni upravičen do tovrstne odškodnine (tč. d, tretji odst. obrazložitve sodbe). Glede strahu je zaključilo, da tožnik ni poskrbel, da bi si uredil pravice po ZTuj in bi tako lahko neovirano živel na območju RS; da je sam odgovoren za tak položaj oz. je bil strah le posledica zakonite grožnje, ki je izhajala iz ZTuj (tč. d, četrti, peti in šesti odst. obrazložitve sodbe). Tudi v zvezi z odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je ponovilo zaključek, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja organov toženke; da je sam odgovoren, ker si ni uredil pravic po ZTuj, kajti če si bi jih, bi imel zdravstveno oskrbo; ter da ni dokazal, da je ta oblika škode v neposredni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem organov toženke (tč. e obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje je že izčrpno pojasnilo, da je stališče sodišča prve stopnje o neobstoju predpostavke protipravnosti (in neovržene domneve o krivdni obliki) zmotno. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izvedenih dokazov (dokazni sklepi sodišča prve stopnje povzeti v zadnjem odst. obrazložitve sodbe na strani 3), s katerimi je tožnik dokazoval omenjeni predpostavki odškodninske obveznosti. Tako ni dokazno ocenjena njegova izpovedba; izpovedbe prič V. P.; C. D.; M. D., ki so vsi izpovedovali o dejstvih, ki utegnejo biti pravno odločilna. Nadalje ni dokazno ocenjena medicinska dokumentacija. Procesna dolžnost predlaganja dokazov vključuje tudi načelno pravico do njihove izvedbe razen, če obstojijo upravičeni razlogi za zavrnitev takšnega dokaznega predloga. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke zaradi zmotnega stališča, da tožnik "ni dokazal toženkine odškodninske odgovornosti" (drugi odst. obrazložitve sodbe na strani 4). Iz teh razlogov bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in glede nepremoženjske škode zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Takšna odločitev seveda ne bi implicirala odločitve, da je zahtevek tudi v tem delu (ne)utemeljen, saj vsebinski preizkus zaradi navedenih pomanjkljivosti (ki so v pretežni meri posledica pavšalnih, nestrukturiranih tožnikovih navedb, v dokaznem smislu tudi slabo podprtih) v tej fazi postopka sploh ni bil možen. Ključen, uvodoma napovedan, in kar je še bolj pomembno, v pritožbi popolnoma negrajan, pa je nosilni razlog sodišča prve stopnje, da so vsi tožbeni zahtevki zastarali. Zastaranje je institut materialnega prava in je predmet pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti, če je takšen materialnopraven ugovor bil v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno uveljavljan. Pritožba torej v celoti spregleda in ne izpodbija ne dejanskih in tudi ne materialnopravnega zaključka o toženkinem ugovoru zastaranja, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti pritrdilo (šesta in del sedme strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). ZOR v 376. členu (in za dani primer enako tudi OZ v 352. členu) za odškodninske terjatve določata subjektivni 3 - letni ter objektivni 5 - letni rok. Ta določila se uporabljajo tako v primerih premoženjske in nepremoženjske škode, kot tudi v primerih pretekle in bodoče škode. Razumljivo je, da iz enega škodnega dogodka lahko nastane več samostojnih vrst pravno priznane škode in je tako lahko pričetek teka zastaralnih rokov lahko različen (glede na trenutek nastanka škode (186. člen ZOR in enako 165. člen OZ), ki (praviloma) ni vezan na trenutek škodnega dogodka). Sodišče druge stopnje je že pojasnilo svoja lastna pravna naziranja glede protipravnega ravnanja organov toženke (nezakonit izbris oz. prenos evidenc), tožnik pa je v tožbi zatrjeval, da je do njegovega izbrisa prišlo 26.2.1992 (trenutek škodnega dogodka). Pritožba, seveda ne v povezani z institutom zastaranja, kot trenutek škodnega dogodka protislovno navaja bodisi:"nezakonito ravnanje delavcev upravne enote, zaradi katerih je nastalo ter nato stopnjevalo protipravno stanje, ki je trajalo vse do izdaje odločbe tožniku o sprejemu v državljanstvo RS dne 14.1.2003" (četrti odst. pritožbe na strani 3); "Zaradi takšnega njegovega protipravnega ravnanja je tožniku od dneva izbrisa do trenutka sprejema v državljanstvo nastajala škode." (drugi odst. pritožbe na strani 4) ali celo obeh:"...zaradi posledic nesprejema vloge in nato izbrisa nastajala kontinuirano vse do izdaje odločbe o sprejemu v državljanstvo." (zadnji odst. pritožbe na strani 4). Sodišče prve stopnje je glede zastaranja ugotovilo, da je tožnik za povzročitelja škode izvedel ne šele z dnevom izdaje odločbe o sprejemu v slovensko državljanstvo (14.1.2003) temveč znatno prej, tudi pred dnevom objave odločbe US U-I-284/94 z dne 4.2.1999, objavljeno 12.3.1999 (četrti odst. obrazložitve sodbe na strani 6). Pritožba pravzaprav, z gornjimi citati (sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da jih pritožba ne povezuje z institutom zastaranja) pritrjuje takšnemu stališču. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšna obrazložitev sodišča prve stopnje zadošča. Pogoja za uporabo subjektivnega zastaralnega roka morata biti podana kumulativno (kar sicer ne pomeni, da tudi časovno sovpadata) zato zastaranje nastopi, če je prekoračen rok glede enega izmed njiju. Zato sodišče prve stopnje izrecno ni preizkušalo obstoja pogoja vednosti oškodovanca za škodo, implicitno pa je tudi takšen pogoj vsebovan v delu, v katerem se sodišče prve stopnje sklicuje na citirano ustavno odločbo. Prav ta je, po mnenju sodišča druge stopnje, pomembna za presojo navedenega pogoja. Šele z dnevom objave te sodne odločbe je bila ugotovljena protipravnost ravnanja organov toženke in najkasneje takrat je lahko tožnik zvedel za škodo, ki se je sicer, po njegovih lastnih navedbah, ponovljenih tudi v pritožbi, manifestirala že nekaj let poprej. Ker je tožbo vložil šele 10.10.2003, ustavna odločba pa je bila objavljena 12.3.1999, je subjektivni rok 3 let pretekel. V delu, v katerem se vtožuje bodoča škoda pa je pomembno še poudariti, da se tudi za te primere uporabljajo prikazane materialnopravne določbe. Tako tudi za bodočo sukcesivno škodo velja, da je pravočasno (prvo) uveljavljanje odškodnine pogoj za nadaljnje uveljavljanje. Zato stališče sodišča prve stopnje, o uveljavljanju pravice do izgubljenega dobička po izteku posameznega koledarskega meseca (drugi odst. obrazložitve sodbe na strani 7), ni pravilno(13). Vse povedano velja tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, ki se v obravnavanem primeru uveljavlja. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na uvodno obrazložitev pritožbenega preizkusa, sodišče druge stopnje navaja, da (preostali) v pritožbi uveljavljani, pa tudi v okviru uradnega preizkusa upoštevani, pritožbeni razlogi niso podani oz. ne vplivajo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je v pritožbenem predlogu navedel, da se naj toženki "naloži plačilo stroškov pritožnice". V kolikor je razumeti, da so s tem mišljeni tudi pritožbeni stroški (in ne le stroški postopka pred sodiščem prve stopnje), sodišče druge stopnje o njih ni odločalo, ker niso bili priglašeni (163. člen ZPP). op. št. 1 Sodba II Ips 344/04 z dne 12.10.2005, s sklicevanjem na literaturo, citirano v op. 1. op. št. 2 Jadek-Pensa D., Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave, Pid 6/1999; Sodba in sklep VS RS II Ips 821/05 z dne 14.4.2008. op. št. 3 Cigoj S., Obligacije, Ljubljana 1976, str. 426; Novak B., Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti. ZZR, Ljubljana 1997, str. 3-4. op. št. 4 Bukovec M., Odškodninska odgovornost države, Pid 7/04. op. št. 5 6. člen Obligacijskega zakonika. op. št. 6 Sklep III Ips 92/99 z dne 21.9.2000:"Tožena stranka kot državni organ ni spoštovala niti postopkovnih, niti materialnopravnih predpisov....Kadar ima neupoštevanje pravil postopka za posledico tudi vsebinsko napačno odločitev, zaradi katere nastane komu škoda, gre za protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave RS, pa tudi po I. odst. 172. člena ZOR, podlaga za odškodninsko odgovornost države.". op. št. 7 Jadek-Pensa D., OZ s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 840. op. št. 8 Sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1291/08 z dne 15.10.2008 ter II Cp 201/08 z dne 2.7.2008. op. št. 9 "Zakonodajna protipravnost (za katero naj bi šlo po mnenju revidentov v tem primeru) je sicer lahko problematična, ker je abstraktnost zakona v nasprotju z zahtevo po neposrednem učinkovanju spornega protipravnega delovanja oblasti na položaj prizadetega posameznika; razen tega tudi ni mogoče mimo postopka presoje ustavnosti in zakonitosti splošnih pravnih aktov (op2). Vendar je situacija drugačna v primerih ko gre za opustitev zakonske ureditve ustavne ali konvencijske pravice pozitivnega statusa, ki od države zahteva aktivno delovanje (da z ustreznimi ukrepi, najprej z zakonodajno aktivnostjo, zagotovi učinkovito uresničevanje posamične temeljne pravice). Za neizpolnitev (svojih) ustavnih (in konvencijskih) obljub je zakonodajalec (ki je hkrati tudi ustavodajalec) lahko tudi odškodninsko odgovoren. Tu namreč odpade pomislek (ki bi bil lahko utemeljen v primerih protipravnega oziroma protiustavnega predpisa), da abstraktnost zakona izključuje individualno razmerje, ki lahko nastane le na podlagi pravnega akta, katerega določbe se nanašajo na konkretno naslovljene osebe. Prav tako ugovor, da ima prizadeti možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti (op3). Edino (še) učinkovito varstvo je zato odškodninsko. V primerih opustitve zakonodajne protipravnosti ima prizadeta oseba pravico zahtevati povrnitev škode po 26. členu URS (op4); Opomba 2: Prim. D. Jadek Pensa, op. cit., str. 296 in 297, opomba 1. Opomba 3: Možnost, ki jo daje 88. člen ustave, je le virtualna in ne predstavlja učinkovitega varstva ustavne pravice pozitivnega statusa. Opomba 4: V tem smislu M. Bukovec, Odškodninska odgovornost države, Podjetje in delo 2004, št. 6-7, str. 1187.". Tako se je opredelilo tudi VS RS v sodbi II Ips 342/2004 z dne 14.4.2005. op. št. 10 Testen F., Interpretacija v odločbah ustavnega sodišča, PP 34/2000, str. II. op. št. 11 Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 330. op. št. 12 Prvi odst. 31. člena ZLPP: " Za brezplačno razdelitev dela družbenega kapitala podjetij se osebam, ki so bili državljani Republike Slovenije dne 5.12.1992 izdajo lastniški certifikati.". op. št. 13 Načelni stališči o razlagi 376. in 377. člena ZOR, objavljeni v Poročilu o sodni praksi, št. 2/86; Sodba II Ips 440/94; II Ips 3/2004.