40. člen ZDRS

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

Dejstva, da je tožnik nekaj mesecev pred prej navedenim datumom sam odjavil svoje stalno prebivališče, sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot poskuša prikazati pritožba, saj je v sodbi izrecno ugotovilo, da je tako ravnal iz poslovnih razlogov, ker si je iskal delo v Srbiji. Tudi očitek tožniku, da ni izkoristil pravnih sredstev v postopku za pridobitev državljanstva, ni utemeljen; jasno je namreč, da z morebitno pritožbo že zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja glede prijavljenega stalnega prebivališča ne bi uspel. Toženka je z izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva brez dvoma ravnala protipravno, ker je kršila tožnikove človekove pravice. Toženka se svoje krivde ne more razbremeniti, niti delno. Predmet dokazovanja v pravdi sta tako le še škoda ter vzročna zveza med škodo in izbrisom. Toženka pa v celoti utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Ta namreč ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Poleg tega pavšalna denarna odškodnina krije tudi premoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris. Tožnik bi moral svojo premoženjsko škodo konkretizirano zatrjevati in dokazati. Možnost, da sodišče

Tožnik je 18. 2. 2019 vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu ZDRS, zato je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, ki je njegovo prošnjo zavrgla, saj gre za materialni zakonski rok za vlaganje prošenj, ki je potekel 29. 11. 2003 in ga tudi po presoji sodišča ni mogoče podaljševati.

Za pridobitev lastninskega certifikata po ZLPP je odločilna okoliščina le državljanstvo RS na dan 5. 2. 1992, ne pa prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ob neizpodbijanem dejstvu, da na dan 5. 12. 1992 nista bila državljana RS in tudi nista do 25. 12. 1991 vložila prošnje za sprejem v državljanstvo RS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nista dokazala vzročne zveze za nastanek zatrjevane škode zaradi nepridobitve lastninskega certifikata. Če bi tožnika, ki sta izpolnjevala pogoje iz 13. člena UZITUL, pravočasno vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, bi bila v vseh pravicah in dolžnostih izenačena z državljani RS vse dotlej, dokler njuna prošnja ne bi bila rešena ne glede na to, kako dolgo bi jo upravni organ reševal, torej bi bila izenačena z državljani RS tudi glede pravice do pridobitve lastniškega certifikata na dan 5. 12. 1992.

Pravica pridobiti certifikat tako ni le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom Ustavnega zakona. Tožnik do pridobitve brezplačnega lastniškega certifikata ni bil upravičen, ker za slovensko državljanstvo ni pravočasno zaprosil.

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzr

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko tožnik vloge za pridobitev državljanstva v navedenem roku ni vložil, državljanstvo je pridobil šele v letu 2002, tožnik merilom, določenim v Ustavnem zakonu in ZDRS, ki bi ga v njegovih pravicah izenačili z državljani RS, ni zadostil. Navedeno pomeni, da tožnik do odškodnine, ker naj bi mu bil onemogočen nakup stanovanja po SZ, ni upravičen, saj izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva ni povezan s pravico odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji po SZ, ker te pravice ni pridobil.

Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožnik prošnjo na podlagi 1.b člena ZUSDDD vložil 4. 11. 2015, je bila prošnja vložena prepozno in je ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

Prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku vseh tožnikov izjav ni natančno in argumentirano ocenil, niti ni, v povezavi s tožnikovimi izjavami, natančno in celovito presodil vseh predloženih dokazil, na katera se tožnik sklicuje tekom celotnega postopka, dodatno v novem postopku tudi na predložen poziv na plačilo sodne takse v upravnem sporu zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Do dokazila, relevantnega za oceno, ali je bil tožnik izbrisan, se ni prav z ničemer opredelil.

Zadržanje zastaranja v konkretnem primeru utemeljujejo ovire, ki so razvidne iz poteka odločanja glede pridobitve državljanstva, pa tudi iz širšega konteksta izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zlasti je pomembna okoliščina, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Prav tako ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem. Protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom, vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen. Pravno ozadje konkre

Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da ročno vodene evidence popravka ali izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva na dan 25. oziroma 26. 2. 1992 ne izkazujejo in da je tudi iz računalniško vodene evidence registra stalnega prebivalstva razvidna odjava stalnega prebivališča dne 28. 1. 1996 in ne na dan 25. oziroma 26. 2. 1992, da popravkov datumov prijav in odjav stalnega prebivališča v računalniško vodeni evidenci ni, morebitno brisanje podatkov pa bi bilo v računalniško vodeni evidenci razvidno. Iz ZPŠOIRSP ne izhaja, da bi bil upravni organ pri odločanju o zahtevku za določitev denarne odškodnine vezan na dopolnilno odločbo, zato sodišče meni, da lahko samostojno ugotavlja na podlagi uradnih evidenc, v katerem časovnem obdobju je trajalo stanje izbrisa. Če bi tožnik v februarju 1992 res izgubil pravico do stalnega prebivališča, bi moral pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, ni pa zabeleženo, da bi ga pridobil, ampak zgolj to, da je dne 11. 3. 1992 prijavil začasno prebivališče. Tudi to kaže na dejstvo, da tožnik 25. 2. 1992 ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Naslednje, kar kaže na to dejstvo, pa je to, da je pravočas

Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, temveč je sam, kot to izhaja iz listin v upravnem spisu, odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji z dne 11. 7. 1994 in se preselil (prijavil) v BiH. Tožnik je dne 4. 9. 1998 ponovno prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (Velenje), kar pa v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po uradni dolžnosti ne bi bilo mogoče.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, ni izpostavil na zahtevani način. Ni ga namreč natančno in konkretno opredelil po vsebini zadeve, ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti ni natančno in konkretno navedel okoliščin, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. Revident ni obrazložil, kakšne konkretne posledice ima zanj odločitev o zavrnitvi prošnje za sprejem v slovensko državljanstvo, niti ni obrazložil, zakaj so te posledice zanj zelo hude, še manj pa je to izkazal.

Tožnik ni izkazal, da izpolnjuje vse v določbi 10. člena ZDRS zahtevane pogoje. Tej ugotovitvi upravnega organa v tožbi niti ne oporeka, ampak meni, da bi se morala njegova prošnja reševati na podlagi 40. člena ZDRS. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da se je tožena stranka s vprašanjem pravne podlage za odločanje o tožnikovi prošnji ukvarjala in tožniku v izpodbijani odločbi pojasnila, da po tej določbi vloge ni mogoče obravnavati, saj je 6 mesečni prekluzivni rok za vložitev vloge na tej pravni osnovi že potekel. Ker je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo RS vložil 26. 5. 1999, na podlagi 10. člena ZDRS, kar dokazuje upravnemu spisu priložena vloga, je sodišče kot pravilno in zakonito presodilo odločitev tožene stranke, ki je kot pravno podlago za obravnavanje tožnikove vloge štela določbo 10. člena ZDRS.

Ker tožnik državljanstva Republike Slovenije ni pridobil po 40. členu ZDRS kot državljan druge republike SFRJ, temveč po 10. členu ZDRS z naturalizacijo, mu pokojnine po ZPIZVZ ni mogoče priznati za nazaj. V 15. členu ZPIZVZ je določeno priznanje in izplačilo starostne, predčasne, invalidske, vdovske oziroma družinske pokojnine za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če niso bili zavarovani, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje, le upravičencem, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS.

Kolikor tožnik uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja, sodišče ugotavlja, da že sama Ustava RS v 50. členu veže pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, na državljanstvo. Tako očitek kršitve pravice do enakega obravnavanja pri uveljavljanju pravice do pokojnine glede na državljanstvo ni utemeljen.

Na zavrnitev tožnikove zahteve za priznanje pravice do pokojnine za nazaj ni vplivalo njegovo tedanje stalno prebivališče in državljanstvo, temveč to, da na dan 18. 10. 1991 ni izpolnjeval pogojev iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, konkretno mu na ta dan ni manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, saj je pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih že izpolnjeval in mu je bila pravica tudi že priznana.

Izplačilo pokojnine za nazaj je omogočeno le tistim državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Tožniku pa je bila s pravnomočno sodbo priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ni upravičen za izplačilo pokojnine za nazaj za vtoževano obdobje.

Ker 2. odstavek 15. člena ZPIZVZ, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo, upravičencem v primeru priznanja in izplačila predčasne ali starostne pokojnine za nazaj ne priznava zakonskih zamudnih obresti, je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen.