31. člen ZLPP

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

Za pridobitev lastninskega certifikata po ZLPP je odločilna okoliščina le državljanstvo RS na dan 5. 2. 1992, ne pa prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ob neizpodbijanem dejstvu, da na dan 5. 12. 1992 nista bila državljana RS in tudi nista do 25. 12. 1991 vložila prošnje za sprejem v državljanstvo RS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nista dokazala vzročne zveze za nastanek zatrjevane škode zaradi nepridobitve lastninskega certifikata. Če bi tožnika, ki sta izpolnjevala pogoje iz 13. člena UZITUL, pravočasno vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, bi bila v vseh pravicah in dolžnostih izenačena z državljani RS vse dotlej, dokler njuna prošnja ne bi bila rešena ne glede na to, kako dolgo bi jo upravni organ reševal, torej bi bila izenačena z državljani RS tudi glede pravice do pridobitve lastniškega certifikata na dan 5. 12. 1992.

Pravica pridobiti certifikat tako ni le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom Ustavnega zakona. Tožnik do pridobitve brezplačnega lastniškega certifikata ni bil upravičen, ker za slovensko državljanstvo ni pravočasno zaprosil.

V postopkih, ko upravičenec uveljavlja denarno odškodnino, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, se določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja, ne uporabljajo.

Ker pridobitev delovnega dovoljenja ni bila vezana na vpis v evidenco stalnih prebivalcev RS, ne vzdržijo pritožbene navedbe, da tožnik zaradi odvzema osebnih dokumentov za delovno dovoljenje ni mogel zaprositi. Da bi tožnik želel pridobiti delovno dovoljenje oziroma da bi imel s tem težave, tožnik sploh ni zatrjeval. Zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza med izbrisom tožnika iz evidence stalnega prebivalstva RS in njegovo nezaposlenostjo ni podana, je tako pravilen, zaradi česar je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, povzetem zgoraj, v zvezi z neobstojem t.i. zakonodajne protipravnosti. Dejstvo, ki ga poudarja sodišče, da državni zbor sprejme pravni akt v zakonodajnem postopku, torej v skladu s procesnimi pravili (Poslovnik DZ) in pri tem ta pravila upošteva, ne pomeni, da zato ni podan element protipravnosti. Slednjega namreč ne konstituira izključno postopkovna protipravnost ("bistvena kršitev postopka") temveč predvsem vsebinsko napačna (protiustavna, nezakonita) vsebina sprejete(ih) določb(e). Še posebej v danem primeru odpadejo pomisleki, ki se pojavljajo v literaturi, saj je Ustavno sodišče z zgoraj citirano ustavno odločbo naprej ugotovilo neustavnost ZTuj. Ob teh ugotovitvah je odločilno dejstvo tudi to, da bi morala toženka ovreči domnevo krivde, torej dokazati, da je ravnala s takšno stopnjo skrbnosti (v danem primeru zanjo velja strožje merilo - skrbnost strokovnjaka) pri sprejemanju zakonske ureditve, ki bi izključila njeno krivdno odgovornost. Tudi v Republiki Sloveniji se uveljavlja stališče o tem, da imajo "nosilni razlogi" v odločbah ustavnega sodišča posebno - pravno zavezujočo moč. Iz citirane obrazložitv

Pri delavcih, zaposlenih v podjetjih v družbeni lastnini, ki so potrdila o neizplačanem delu neto osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo je v skladu z 33. členom SKPG določala kolektivna pogodba dejavnosti, uporabili za interno razdelitev ali notranji odkup po 25a. členu ZLPP, gre v bistvenih okoliščinah za enako pravno in dejansko situacijo z delavci, zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz družbenih sredstev, ki so lahko lastniške certifikate iz naslova premalo izplačanih plač po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992 zamenjali za pokojninske bone po Zakonu o prvem pokojninskem skladu RS in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Ur. l. RS, št. 50/99). Kljub taki, v bistvenih okoliščinah enaki situaciji, pa so bile posledice na področju pravic iz sistema socialne varnosti za zaposlene v družbenih podjetjih urejene, za zaposlene v javnih zavodih in državnih organih pa ne. Ker so bili od prejetega certifikata tudi v primeru zaposlenih v javnih zavodih in državnih organih plačani prispevki, je potrebno obstoječo pravno praznino zapolniti s smiselno up

Uslužbenski certifikati oziroma ustrezna obvestila o razliki plače za izdajo le-teh niso potrdila o premalo izplačani plači, ker kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, na podlagi katere so bile razlike izračunane, ni predstavljala veljavne pravne podlage za obračun plač funkcionarjev in delavcev v državnih organih, temveč so zgolj potrdila, iz katerih je razvidna višina sredstev na evidenčnem računu, ki jih lahko njegov imetnik uporabi le za zakonsko določen namen.

Ker je država z zakoni v celoti uredila svojo obveznost, predlagatelji ne morejo uveljavljati dodatnih pravic iz obravnavanega naslova poleg pravic, ki jih iz naslova uslužbenskih certifikatov zagotavlja zakon. Zato je sodišče pravilno zavrnilo predlog na ugotovitev, da je nasprotna udeleženka RS kršila 4.alineo 2. odstavka 31. člena Zakona o lastniškem preoblikovanju podjetij, ker predlagateljem ni ponudila za odkup lastniških certifikatov delnic ali drugega premoženja RS (ali podjetij v njeni lasti). Pravilno je zavrnilo tudi predlog, naj navedeno nasprotni udeleženki naloži sodišče oz. naj nasprotna stranka izplača razliko med dejansko izplačanimi plačami in plačami po KPND z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot tudi podredni zahtevek, da je dolžna predlagateljem izplačati zakonite zamudne obresti od zneskov na cerifikatih. Nasprotna udeleženka je namreč s sprejetjem Zakona o prvem pokojninskem skladu RS in preoblikovnanjem PID za cerifikate izdala pokojninske bone v enakem nominalnem znesku, kot so bili izdani certifikati, z odlokom pa je zagotovila tudi dopolnilno premoženje za izdajo certifikatov.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da z izdajo lastninskega certifikata na podlagi 6. odst. 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ni prišlo do nadomestne izpolnitve v smislu določb 308. člena ZOR. V skladu s 1. odst. 308. člena ZOR obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar ta doguje. Za nadomestno izpolnitev ne zadostuje, da upnik namesto prvotne obveznosti ponudi kaj drugega (v tem primeru lastninski certifikat), temveč mora dolžnik s tem soglašati. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi tožnica soglašala s tem, da namesto prikrajšanja pri plači prejme lastninski certifikat. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnica z nadomestno izpolnitvijo strinjala, ker lastninskega certifikata ni zavrnila. Glede na postopek za izdajo lastniškega certifikata, kakor je razviden iz navodila o dostavljanju podatkov z izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah (Ur. l. RS, št. 69/93), je tožena stranka certifikate delavcem lahko izdajala brez njihovega so

Ker je bilo pri toženi stranki zniževanje plač v letu 1992 nezakonito, tožniki pa so v postopku lastninskega preoblikovanja lahko uporabili le sorazmerni del v izdanih listinah - certifikatih priznanih zneskov, so upravičeni do izplačila razlike v gotovini, z zakonitimi zamudnimi obrestm od 15.07.1997 dalje do plačila, saj je imela tožena stranka možnost uporabe certifikatov vse do 14.07.1997, ko je bila podpisana pogodba s Skladom RS za o prenosu in prodaji delnic.

Obvestila o upravičenosti do lastniškega certifikata, ki je bilo izdano delavcem v državnih organih, ni mogoče šteti za pisno pripoznavo obveznosti iz naslova neizplačanih razlik plač. Zato to obvestilo ni pretrgalo zastaranja po 387. členu ZOR.

Lastniški certifikati, ki so bili izdani članom predlagateljev (sindikatov) iz naslova pripadajoče plače v skladu z določbami ZDDO in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS, so omogočali delavcem le sodelovanje pri lastninjenju po 6. odst. 31. člena ZLPP. Ker so bili izdani le za ta namen, je bila izbira za realizacijo certifikatov dana samo državi in ne posameznim imetnikom, ki zato ne morejo biti upravičeni do gotovinskega izpačila.

Če tožbeni zahtevek izvira iz naslova premalo izplačanih plač v obdobju, ki ga upošteva Zakon o ureditvi, obračunavanju in plačevanju določenih davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij je za odločitev o stvarni pristojnosti sodišča potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 2.člena tega zakona. Po tej določbi so takšni spori opredeljeni kot kolektivni spori po ZDSS, o katerih so pristojna odločati delovna sodišča (8.točka 6. člena ). Zato presoja sodišča druge stopnje, da za obravnavo spora ni pristojno delovno sodišče, pomeni zmotno uporabo 6.člena ZDSS, njegova odločitev, da spor ne sodi pod sodno jurisdikcijo, pa predstavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva ( 23.člen URS) in 6.člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je po določbi 153.člena ustave RS po hierarhiji pravnih aktov višja od zakonov ter se v zvezi z 8. in 15. členom ustave RS neposredno uporablja.

Delavci v državnih organih, ki se jim je plača določala na podlagi ZDDO in ne na podlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, so bili zaradi znižanja osnove za izračun plače pod zakonski minimum (določen v 6. členu ZDDO) prikrajšani pri plači. ZLPP v 31. členu ureja izdajo certifikatov z namenom udeležbe v lastninskem preoblikovanju in določa, da se zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, za razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992. V kolikor so bili certifikati izdani delavcem državnih organov, katerih plača se ni določala s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, ampak z ZDDO, so bili izdani za druge namene in ne kot poplačilo za terjatve iz naslova plače do višine minimalne plače po ZDDO, zato so ti delavci upravičeni do plačila razlike v plači v gotovini, čeprav so prejeli certifikate.

Pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožnik uveljavlja pridobitev deleža na podlagi ZLPP, saj ni videti kakšne druge zakonske podlage za takšen zahtevek. Pravkar omenjeni zakon pa ne nudi podlage za to, da bi mogel nekdanji delavec (četudi vodilni) podjetja z družbenim kapitalom kako drugače pridobiti delež na kapitalu preoblikovanega podjetja kot na ustrezen način možnega samega preoblikovanja podjetij (18. člen ZLPP). To pa je mogoče le s pridobitvijo delnic, ne pa tako, da bi moralo podjetje nekdanjemu delavcu kaj izplačati. Tožnik v svojih trditvah ne navaja niti, da se je toženka odločila za preoblikovanje z interno razdelitvijo delnic (druga alinea 18. člena in prvi odstavek 23. člena ZLPP), niti ne, da je toženki predložil lastniške certifikate (31. člen ZLPP), da bi z njimi pridobil delnice (peti in šesti odstavek 23. člena ZLPP). Skratka, ne izkazuje, da bi karkoli ukrenil za pridobitev tistega, za kar meni, da bi mu šlo, in kar bi bilo utemeljeno po zakonu, ter po drugi strani, da je ob tem tožena stranka ravnala nepravilno.