VSRS Sodba in sklep II Ips 667/2004

1. Revizija se v delu zoper pravnomočno sodbo glede odškodnine za premoženjsko škodo (to je za znesek 139.870 SIT z obrestmi) in glede stroškov postopka zavrže.

2. V ostalem se revizija zavrne.

Sodišče prve stopnje je po umiku tožbe zoper drugo in tretjo toženo stranko postopek v tem delu ustavilo, tožnici pa naložilo plačilo njunih pravdnih stroškov. Hkrati je razsodilo, da sta prva in četrta tožena stranka dolžni tožnici plačati 139.870 SIT odškodnine za materialno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1994 do plačila, ter 2.150.000 SIT odškodnine za nematerialno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v višini 874.702,35 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica se je poškodovala pri hoji po pločniku, ko je stopila v nepokrit in nezavarovan odtočni jašek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožena stranka dolžna vzdrževati in urejati javne mestne površine za varno uporabo, kar je v konkretnem primeru opustila, četrta tožena stranka pa je dolžna vzdrževati kanalske vode za odvajanje odpadnih in padavinskih voda. Sestavni del kanalskega voda je tudi njegov pokrov. Tako sta po razlogih sodbe sodišča prve stopnje prva in četrta tožena stranka tožnici odgovorni za nastalo škodo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožile tožeča stranka ter prva in četrta tožena stranka. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi četrte tožene stranke in posledično tudi pritožbi tožeče stranke v zavrnilnem in stroškovnem delu zoper četrto toženo stranko ter sodbo v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbo prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v stroškovnem delu v razmerju do prve tožene stranke spremenilo tako, da je slednji naložilo plačilo dodatnih 58.313,50 SIT pravdnih stroškov.

V ostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo (v zavrnilnem delu v razmerju do prve tožene stranke ter v stroškovnem delu v razmerju do druge in tretje tožene).

Zoper sodbo (in sklep) sodišča druge stopnje je prva tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ter bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi prve tožene stranke in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje odgovornost prve tožene stranke utemeljilo na podlagi določb Zakona o komunalnih dejavnostih (Ur. list SRS, št. 8/82) ter na podlagi Pogodbe o izvajanju dela programa skupnih komunalnih storitev za leto 1991, sklenjene med mestno občino Ljubljane in prvo toženo stranko. Glede na te določbe je tožena stranka pooblaščeni subjekt za vzdrževanje pločnikov kot komunalnih objektov. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na zmotni uporabi materialnega prava, saj na dan škodnega dogodka (29.12.1994) določbe Zakona o komunalnih dejavnostih niso več veljale. Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. list RS, št. 32/93) je razveljavil večino določb ZKD. Preostale določbe pa so prenehale veljati z dnem uveljavitve Zakona o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 32/93), razen 5. in 7. točke prvega odstavka 3. člena. Z dnem 02.07.1993 so torej prenehale veljati relevantne določbe ZKD. Pogodba med prvo toženo stranko in mestno občino Ljubljano z dne 24.07.1991 je bila sklenjena za določen čas, do 31.12.1991. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi glede višine odškodnine, saj je bila tožnici prisojena previsoka odškodnina. Poleg tega je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke v zavrnilnem delu zoper četrto toženo stranko. Tako bo tožeča stranka za isti škodni dogodek prejela odškodnino od prve in četrte tožene stranke. Izrek sodbe je zato nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. S spremembo solidarne odgovornosti pa je kršeno tudi materialno pravo - 206. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Zmotno je uporabljena določba 192. člena ZOR in zakonodaja s področja varnosti cestnega prometa, ki udeležencem v prometu nalaga, da hojo oziroma vožnjo prilagodijo razmeram na cesti. Pri odmeri stroškov je upoštevan DDV. V času od začetka postopka do 01.07.1999, ko je bil uveljavljen Zakon o DDV, tožeči stranki stroški iz naslova DDV niso mogli nastati. Ne glede na to, da so stroški obračunani na dan izdaje sodbe, bo tožeča stranka prejela večji znesek iz naslova stroškov, do katerega pa ni upravičena.

V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu zoper odločitev glede odškodnine za premoženjsko škodo ter o stroških v pravnomočni sodbi ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Nedovoljenost revizije:

Prva tožena stranka v reviziji izpodbija odločitvi nižjih sodišč v celoti, torej tudi v delu glede odškodnine za premoženjsko škodo. Prvi toženi stranki je namreč naloženo plačilo 2.150.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 139.870 SIT iz naslova premoženjske škode. Navedeni obveznosti imata različno pravno in dejansko podlago, zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Revizija je dovoljena le v primerih, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (367. člen ZPP), kar pa v danem primeru ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo. Zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba skladno s 377. členom v zvezi s 374. členom ZPP zavreči.

Prav tako ni dovoljena revizija zoper odločitev o stroških postopka. Skladno s petim odstavkom 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je dovoljenost revizije v tem delu treba presojati v skladu s 384. členom, po katerem je dovoljena revizija le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. To pa ne velja za sklep o stroških postopka. Na podlagi 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena je zato revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo zoper sklep zavrglo.

Neutemeljenost revizije:

V reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izrek izpodbijane sodbe naj bi bil po navedbah v reviziji nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, saj naj bi tožeči stranki omogočal dvojno povrnitev škode (od prve in od četrte tožene stranke). Kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje, je bila odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na razmerje med tožečo stranko in četrto toženo stranko razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Morebitna odškodninska odgovornost četrte tožene stranke tako še ni ugotovljena in tožeča stranka tudi nima dveh izvršilnih naslovov za uveljavitev odškodnine. Prav tako ne drži revizijska navedba, da je sodišče druge stopnje spremenilo solidarno odgovornost. Sodišče prve stopnje je glede odgovornosti toženih strank sledilo zahtevku tožeče stranke in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, da sta določeno odškodnino dolžni plačati prva in četrta tožena stranka. To pa še ne pomeni njune solidarne obveznosti. Glede na določbo drugega odstavka 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list RS št. 83/01) se deljiva obveznost deli med več dolžnikov po enakih delih. Prva tožena stranka tako odgovarja za svoj del obveznosti, ki je neodvisen od obveznosti četrte tožene stranke. Ne glede na to pa, tudi če prva tožena stranka meni, da je njena obveznost solidarna, kasnejša odločitev sodišča glede obveznosti četrte tožene stranke ne vpliva na obstoj njene obveznosti. V skladu s prvim odstavkom 414. člena ZOR odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in upnik lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Prva tožena stranka bi tako na podlagi solidarne odgovornosti odgovarjala tožeči stranki za izpolnitev celotne obveznosti. Če bi bila v ponovljenem postopku ugotovljena tudi odgovornost četrte tožene stranke, bi le-ta odgovarjala tožeči stranki solidarno s prvo toženo stranko vse dotlej, dokler ne bi bila obveznost v celoti poplačana. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na odgovornost četrte tožene stranke, tako niso relevantne, saj o tem še ni pravnomočno odločeno. Glede na navedeno je izrek izpodbijane sodbe pravilen. Revizijske navedbe, zakaj naj bi bil izrek v nasprotju z obrazložitvijo, niso natančneje pojasnjene, kakor tudi ne morebitne druge kršitve določb pravdnega postopka. Ker revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP preizkuša sodbo le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava), je tako zaključilo, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je uveljavljan tako glede podlage odškodninske obveznosti, kakor tudi glede višine prisojene odškodnine.

O podlagi odškodninske obveznosti:

Sodišče druge stopnje je na podlagi določb Zakona o komunalnih dejavnostih (Ur. list SRS, št. 8/82, v nadaljevanju ZKD) ter na podlagi Pogodbe o izvajanju dela programa skupnih komunalnih storitev za leto 1991, sklenjene med Mestno občino ... in prvo toženo stranko, ugotovilo, da je prva tožena stranka pooblaščeni subjekt za vzdrževanje pločnikov kot komunalnih objektov. Očitek, da je veljavnost omenjene pogodbe omejena zgolj do 31.12.1991, ni utemeljen, saj je bila pogodba podaljšana. Iz 2. člena dodatka številka 6, sklenjenega dne 28.06.1994, izhaja, da se osnovna pogodba iz leta 1991 podaljša do 31.12.1994. Škodni dogodek (29.12.1994) se je tako zgodil v času veljavnosti pogodbe o izvajanju dela programa skupnih komunalnih storitev za leto 1991. Revident sicer pravilno ugotavlja, da so relevantne določbe ZKD prenehale veljati z uveljavitvijo Zakona o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 32/93, v nadaljevanju ZVO, 105. člen) dne 02.07.1993. Vendar je temu treba dodati, da ZVO med obveznimi lokalnimi javnimi službami prav tako določa urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin (6. točka prvega odstavka 26. člena ZVO), kar je pred tem smiselno enako določala 5. točka prvega odstavka 3. člena ZKD. Lokalne skupnosti so dolžne zagotoviti v zakonu določene javne službe, za kar je bila v konkretnem primeru tudi sklenjena oziroma podaljšana pogodba med prvo toženo stranko in Mestno občini ... iz leta 1991. Prva tožena stranka je bila na podlagi pogodbenega razmerja pooblaščena za izvajanje javnih služb, česar v reviziji tudi ne izpodbija. Zgolj napačna navedba materialnopravnega predpisa v obravnavanem primeru ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj določbe kasnejšega zakona smiselno ustrezajo določbam, na katere se je oprlo sodišče druge stopnje. V primeru odprtega jaška na pločniku, ki predstavlja nevarnost za pešce, bi bila prva tožena stranka kot izvajalka javne službe urejanja površin za pešce, nedvomno dolžna poskrbeti vsaj za njegovo označitev, če ga ne bi mogla pokriti ali kakorkoli drugače zavarovati. Tožeča stranka se je poškodovala, ko je kot peška v temi stopila v nepokrit in nezavarovan jašek na pločniku. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilna uporaba prvega odstavka 154. člena ZOR, na podlagi katerega je podana odgovornost prve tožene stranke.

Zaključki sodišč nižje stopnje, da tožeča stranka ni prispevala k nastanku škode, temeljijo na dejanskih ugotovitvah, ki jih revizijsko sodišče ne more preizkušati (3. odstavek 370. člena ZPP). Dejstvo, da tožeča stranka nepokritega jaška ni mogla videti, ker je bila tema, izključuje soodgovornost tožnice. S sklicevanjem na določbe predpisov o varnosti cestnega prometa, ki nalagajo prilagojeno vožnjo oziroma hojo po cesti, revident posredno izpodbija dejansko stanje. Navedbe o neprilagojeni hoji tožnice so namreč v nasprotju z ugotovitvami sodišč nižje stopnje, da tožnica jaška ni mogla videti niti pričakovati.

O višini odškodnine:

Po določbi 200. člena ZOR gre tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire (primerjaj drugi odstavek 200. člena ZOR). Te določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa.

Revident odločitve o višini odškodnine ni obrazloženo grajal, revizijsko sodišče pa ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj upoštevali navedena načela, pri čemer je višina odškodnine tudi usklajena s podobnimi primeri iz sodne prakse (npr.: Jadek Pensa D. in drugi: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2000, str. 654 - 659).

Revizija je v delu, v katerem je dovoljena, neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo, saj uveljavljani razlogi glede na obrazloženo niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka prve tožene stranke je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, medtem ko o stroških revizijskega postopka tožnice v zvezi z odgovorom na revizijo ni bilo treba odločati, ker ti niso bili priglašeni.