192. člen ZOR

Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana. Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S

Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti. Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi k

Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne. Tožnik je s trditvijo o zdrsu noge s pedala kolesa, o dolžnosti druge toženke, da poskrbi za ustrezno opremo, in z izraženim dvomom v primernost zagotovljene obutve, dovolj določno opredelil, katero dejanje je tisto protipravno ravnanje, za katero druga toženka odgovarja: gre za opustitev, da bi poskrbela za ustrezno varno delovno opremo. Trditve, da je prišlo do zdrsa s kolesa zaradi neustrezne površine (podplata) čevlja, ni mogoče razumeti tako ozko, da se ne more nanašati na neustrezno površino pedala kolesa, s katerega je tožnikov čevelj zdrsnil. S trditvami, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi njegove nepazljivosti, sta toženki zadostili trditvenemu bremenu o oškodovančevem neskrbnemu ravnanju.

Odločilni vzrok za nesrečo je, da je bil zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila) v času nezgode s svojim vozilom na voznem pasu prvega tožnika, vendar pa je prvi tožnik (motorist), ki je vozil z neprižgano prednjo lučjo in bil tako vinjen, da ni bil sposoben reagirati na nevarno situacijo, tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med prvega tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 35:65. Materialnopravno pravilno sta nižji sodišči presodili tudi ravnanje drugega tožnika (sopotnika na motornem kolesu), ki je vedel oziroma mogel vedeti, da je prvi tožnik vinjen, pa je kljub temu pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Zato se je strinjati, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 15-odstotkov.

Ali so v škodnem dogodku izpolnjeni elementi objektivne odgovornosti ali ne, je pravno vprašanje. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da sta k nastanku škode prispevala tako delodajalec kot delavec, in to v razmerju 70:30. Poleg tega, da je šlo za nevarno dejavnost, je pravilno upoštevalo tudi, da s strani delodajalca izbrani način rušenja pomeni kršitev pravil o varnem načinu izvajanja rušitvenih del. Upoštevalo pa je tudi, da se je delavec dela lotil kljub izrecni odredbi o počitku v času, ko je bil prvi toženec odsoten.

Tožnik je imel možnost zmanjšati škodne posledice z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil. Zato mora tisti del škode, ki je posledica te njegove opustitve, trpeti sam (prvi odstavek 192. člena ZOR). Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Drugotoženec je tožnika medtem, ko ga je prvotoženec držal, pretepal po telesu in glavi; tožnik pred tem redarja verbalno žalil, drugotožencu pa tudi pljunil v obraz in ju s tem izzval k prej opisani reakciji. Takšne ugotovitve o okoliščinah škodnega dogodka utemeljujejo delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, pri čemer je bil pravilno kot merilo za določitev deleža odgovornosti odgovornih oseb upoštevan delež, v katerem je njuno ravnanje prispevalo k nastanku škodnega dogodka in škode; za uporabo tega merila je treba izhajati iz pravil o vzročni zvezi, odločitev o porazdelitvi vzročnosti z deležem 80% v breme odgovornih oseb in 20% v breme oškodovanca so bila ta pravila uporabljena pravilno (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Smučišče (samo po sebi) ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR, smučanje pa je (običajna) športna aktivnost, ki je (tako kot mnoge druge) sicer po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, vendar ti niso takšni, da jih kljub ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih predpisov ne bi bilo mogoče nadzorovati, zaradi česar bi to dejavnost samo po sebi (lahko) šteli za nevarno.

Prav nič običajno ni, da bi streho stanovanjske hiše pri prenavljanju oziroma menjavanju strešne kritine zajel požar, še manj, da bi mogla ob takih posegih zagoreti notranjščina hiše. Zato v skladu s kriterijem predvidljivosti nastanka škode in njenega obsega pri povprečno razumnem človeku tožnikoma ni mogoče naprtiti bremena preprečevanja škode kako drugače, kot sta to tudi storila (opozorila sta tako naročnika kot izvajalca del, da terja prenova strehe posebno pazljivost zaradi velike vrednosti predmetov v notranjosti hiše, in aktivno spremljala dela, ki so se izvajala).

O prekoračenem silobranu govorimo, ko je prekoračena sorazmernost med obrambo in protipravnim napadom. Pri presoji silobrana oziroma sorazmernosti med napadom in obrambo je treba upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine primera, zlasti pa namen, sredstva in značilnosti napada in obrambe. Povzročena škoda (nastale posledice) sama po sebi še ne omogoča presoje v smeri prekoračenega silobrana. Ker je toženec uporabil nesorazmerno sredstvo in to na izredno nevaren način (z merjenjem v vitalne organe), je škodo povzročil v prekoračenem silobranu. Napad in obramba sta sicer ogrožala isto dobrino (življenje oziroma telesno integriteto), vendar ne v enaki meri. Navedeno je razvidno tudi iz primerjave poškodb, ki so jih utrpeli tožnik, gostilničar in toženec. Revizijsko sodišče tožnikov prispevek ocenjuje v višini 70 %, saj je šlo s strani tožnika in njegovega prijatelja za naklepen in izredno agresiven napad z rokami in nogami, ki kljub opozorilnemu strelu ni prenehal, s strani toženca pa dejansko le za malomarno obrambo z nevarnim sredstvom.

Ob ugotovitvi, da je delodajalec ravnal krivdno, ker dotrajanih strojev ni nadomestil in ob ugotovitvi, da je bilo čiščenje stroja prav naloga tožnice, da je bila z razmerami dobro seznanjena in bi morala biti bolj pazljiva pri gibanju okrog stroja, je pravilna odločitev, da je s 40 % sama prispevala k nastanku škode.

Tožnik, ki je (ko je čakal na pranje svojega vozila) stal na voznem pasu, za katerega je vedel, da se na njem odvija promet, in da se je mimo vozečemu vozilu umaknil tako, da je stopil nazaj, ne da bi pogledal ali lahko to varno stori, ter da zato ni opazil ne robnika (ob katerega se je spotaknil) ne jame, je tudi sam v precejšnji meri prispeval k nastanku škode.

Krivda ni predpostavka za presojo o obstoju in velikosti oškodovančevega prispevka k škodi. Zato povzročitelj škode lahko uveljavlja znižanje odškodnine zaradi prispevka oškodovanca tudi zoper tistega oškodovanca, ki po zakonu ne odgovarja za škodo, ki jo sam povzroči drugim; tak oškodovanec je tudi otrok do dopolnjenega 7 leta starosti.

Odškodninska odgovornost je odgovornost na podlagi zakona. Odgovorna oseba se ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svoje obveznosti poskrbeti za varnostne ukrepe na drugo osebo. Taka pogodba lahko učinkuje le med samima pogodbenikoma, torej inter partes, nima pa učinka v razmerju do oškodovanca.

V prometnem škodnem dogodku za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca nepričakovano, ampak je potrebno še dvoje; da je škoda res nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti niti jih odstraniti. Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, je objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Zato se ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če toženec tega ne dokaže, se svoje odgovornosti - ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR - lahko razbremeni le deloma. Tudi delni prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren za škodo (po prvem odstavku 160. člena ZOR je to otrok do sedmega leta starosti), lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti im

Ni odločilno, ali je voznik kazal očitne znake vinjenosti. Pomembna je ugotovitev nižjih sodišč, da sta sta bila tožnik in voznik pred prometno nesrečo dlje časa skupaj, zaradi česar je tožnik vedel, koliko alkohola je popil voznik (glede na stopnjo alkohola v njegovi krvi je, kot ugotavljata nižji sodišči, moralo biti tega več kot zgolj malo pivo). Posledično bi se kot povprečno skrbna odrasla oseba tožnik moral zavedati, da uživanje alkohola (ne glede na prisotnost zunanjih znakov vinjenosti) okrni sposobnost varne vožnje z avtomobilom. Tako je odločitev, da ima tožnik zaradi svoje soodgovornosti za pretrpljeno škodo pravico do 20 odstotkov nižje odškodnine, materialnopravno pravilna (192. člen v povezavi z 205. členom ZOR).

Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo, da toženčeve trditve v odgovoru na tožbo v smeri tožnikovega podcenjujočega odnosa do njega nikakor ne morejo pripeljati do zaključka, da gre za soprispevek tožnika. Gre za nesklepčnost ugovora v odgovoru na tožbo, ki ne bi mogla biti odpravljena niti z zaslišanjem toženca o tem. Podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, ampak so za to na voljo druga pravna sredstva.

Revizijsko sodišče sicer ne nasprotuje stališču tožene stranke, da je treba odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode uveljavljati specificirano, če ne gre za tako hud primer da škodnih posledic ni mogoče ločevati. Vendar pa tožena stranka trditev o procesni kršitvi utemeljuje s sklicevanjem na določbo o dispozitivnosti pravdnega postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP. To načelo pa ni bilo prekršeno, saj tožniku ni bilo prisojeno več od tistega, kar je zahteval. Le v takem primeru bi bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil, ki jo sodišče upošteva na zahtevo stranke in jo sanira z razveljavitvijo sodbe v delu, v katerem je odločeno preko zahtevka (357. člen ZPP).

Toženec je prišel na zemljišče tožničinih staršev ter se začel prepirati s tožničinim očetom, zaradi česar ga je tožnica želela pregnati. Pri tem ga je sicer tudi suvala in odrinila, vendar ne do te mere, da bi padel ali utrpel kakršnokoli poškodbo. Tik za tem pa se je prvemu tožencu na zemljišču tožničine družine pridružil še drugi toženec in sta tožnico skupaj pretepla, jo brcala po celem telesu, zlasti po spolovilih, da je utrpela udarnine in odrgnine glave, pretres desnega očesnega zrkla, udarnine po celem telesu (predvsem okoli spolovil), akutno stresno reakcijo ter mešano anksiozno depresivno motnjo. Glede na obseg tožničinega ravnanja in ker je bilo tožničino delovanje usmerjeno v to, da bi prvi toženec zapustil zemljišče njenih staršev, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnici zaradi njene prvotne provokacije ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo, ki je nastala kot posledica veliko hujšega napada obeh tožencev.

Upravnik je bil dolžan skladno s pogodbo o upravljanju (v zvezi z metodologijo, na katero se pogodba sklicuje) skrbeti tudi za nemoteno uporabo skupnih prostorov, delov, objektov in naprav, za vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča in za varstvo bivalnega okolja ter opravljati vse storitve v zvezi z zagotovitvijo navedenega. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.