26. člen ZVO

Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.

Po 26. členu ZVO v zvezi z 2. členom ZGJS spada med obvezne javne službe tudi čiščenje javnih površin, ki so opredeljene v 2. členu ZGO-1. Pri tem ni dvoma, da je odstranjevanje in preprečevanje poledice na pločniku vsebovano v pojmu čiščenja javne površine. Stališče, da gre pri čiščenju in posipanju poledenelih pločnikov za izvajanje javne službe čiščenja javnih površin, je nenazadnje skladno tudi s siceršnjo prakso revizijskega sodišča. Mestna občina je torej imela zakonsko podlago za sprejetje Odloka o zimski službi in za pogodbeno prevalitev bremena izvajanja obvezne javne službe (odstranjevanja poledice s konkretnega pločnika) na drugo toženko. Pomanjkljivo navedena pravna podlaga za sprejem v uvodu Odloka o zimski službi na njegovo veljavnost oziroma razlago ne vpliva.

Obveznost plačila stroškov ravnanja z odpadki oziroma njihovega odvoza ne nastane s pogodbo, temveč temelji neposredno na Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki ga je sprejela Mestna občina Maribor, podlaga za njegov sprejem pa je v ZVO. Obveznost plačila za odjem odpadkov bremeni vse povzročitelje odpadkov, ki bivajo v določenem območju.

Obstoj lastninske pravice na parceli (torej pločniku, na katerem je prišlo do poškodbe) ni bistven za obstoj odgovornosti vzdrževanja in čiščenja pločnikov. Relevantno je, kdo upravlja pločnik in je posledično dolžan zanj skrbeti. Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti nista javna površina in da ne moreta biti predmet obveze javne službe.

Upoštevaje nesporno dejstvo, da je lastnica kanalizacijskega sistema Občina, njen upravljalec pa Komunala ter, da jr ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, v 26. členu določal, da je lokalna skupnost tista, ki je dolžna zagotoviti odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, je pravilen zaključek, da tožena stranka, kot solastnik in upravljalec skupne čistilne naprave M., ni odgovorna za nastalo škodo. Lokalna skupnost je bila namreč tista, ki bi v skladu z veljavnimi predpisi morala poskrbeti za to, da bi kanalizacijski sistem nemoteno opravljal svojo funkcijo.

Ob ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na javni poti, ki bi jo bila dolžna vzdrževati občina v okviru izvajanja lokalne javne službe, je zaključek o (delni) odškodninski odgovornosti občine pravilen.

Če je pot, na kateri je tožnica padla, javna površina, sodi urejanje in čiščenje te poti skladno s 5. točko 1. odstavka 149. člena sedaj in v času škodnega dogodka veljavnega ZVO-1 med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, ki jih je dolžna občina zagotoviti skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.

Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda je v Zakonu o varstvu okolja opredeljeno kot obvezna lokalna javna služba, po Zakonu o javnih gospodarskih službah pa je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače.

Za odgovornost tožene stranke (upravnika) je pomemben status nepremičnine, kjer je tožnica padla. V kolikor je šlo pri sporni nepremičnini za javno površino, je bila na podlagi 26. člena ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, dolžna za čiščenje teh površin v okviru obvezne javne službe poskrbeti občina in ne lastniki stanovanj oziroma upravniki večstanovanjskih objektov.

Odgovornost za škodo, nastalo v posledici padca na zasneženi oziroma poledeneli površini, je odvisna od statusa te površine.

Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti (kot del ceste) nista javna površina oziroma da ne moreta biti predmet obvezne javne službe.

Lastnik zgradbe ob javni površini ne odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oškodovanka, ker upravljalec javne površine ni očistil.

Po preteku pritožbenega roka vložene vloge, poimenovane kot "dopolnitev pritožbe", ni mogoče upoštevati. Pritožbeni roki so prekluzivni (nevložitev pritožbe v roku, ki je za to določen, pomeni izgubo pravice do pritožbe) in jih upravičenci ne morejo podaljševati po svoji volji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče sporno Pogodbo o upravljanju pravno opredelilo kot pogodbo o delu. Po oceni pritožbenega sodišča pa je navedena pogodba po pravni naravi mešana pogodba, saj vsebuje elemente pogodbe o skupnosti imovine (saj ureja pravna razmerja med solastniki), za katero se glede na to, da v času nastanka spornega razmerja ZOR te pogodbe ni urejal, uporabljajo določbe ODZ (členi 1175 in sledeči), v delu, kjer ureja razmerja do tožeče stranke kot upravljalca CČN, pa vsebuje elemente pogodbe o delu, za katero se uporabljajo določbe ZOR. Čeprav pogodba vsebuje določene stvarnopravne elemente, pa jo je glede na vsebino treba opredeliti kot pogodbo obligacijskega prava. Ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 74. člena ZOR je v primeru, če je dogovorjena sprememba pogodbe pod določenimi pogoji, ta spremenjena, ko se ti uresničijo. V danem primeru ne moremo govoriti o dejanski nemožnosti izpolnitve, saj so bila predmet izpolnitve denarna sredstva (genus). Da bi dejstvo ukinitve subvencij s strani O. T. predstavljalo pravno nemožnost izpolnitve, pa pritožbeno sodišče ne vidi podlage v nobenem zakonskem ali podzakonskem predpisu, niti je to

Glede na določbe 18. člena Odloka o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda (Odlok) je bila tožniku priključnina pravilno odmerjena.

Bistvena je ugotovitev sodišč, da sporna pot, na kateri je padla tožnica, ni javna površina, torej za njeno čiščenje ni zadolžena občina oziroma, po pogodbi z občino tožena stranka. Pri tej opredelitvi pa samo lastništvo zemljišča ni odločilno.

Odprt kanalizacijski jašek na pločniku je bila prva izmed obeh toženih strank, kot izvajalka javne službe urejanja površin za pešce, dolžna vsak vidno označiti - neodvisno od tega, ali je bilo v njeni domeni tudi upravljanje in vzdrževanje kanalskih vodov za odvajanje odpadnih in padavinskih voda. Na pravnomočno ugotovljen obstoj in obseg njene odškodninske obveznosti ne more imeti vpliva izid odločitve o tožbenem zahtevku v razmerju do še preostale tožene stranke, ki je predmet nadaljnjega postopka.

Obveznost zagotoviti posodo za zbiranje odpadkov je določena z občinskim odlokom in ne s pogodbo. Zato dejstvo, da tožnik ni sklenil pogodbe z izvajalcem javne službe, ne vpliva na njegovo obveznost.

Sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise. Da je Odlok o zimski službi na območju Ljubljanskih občin, na katerem tožeča stranka utemeljuje odgovornost tožene stranke in s tem svoj celoten odškodninski zahtevek, nezakonit, je tožena stranka zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom napačno zaključilo, da so njene navedbe prepozne v smislu 286. člena ZPP. Prekluzija po 286. členu ZPP se ne nanaša na pravna naziranja stranke temveč na navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Na pravilno uporabo materialnega prava (pri čemer lahko upošteva tudi pojasnila pravdnih strank) pazi sodišče samo, in to v vseh fazah postopka, ne le pri sojenju na prvi stopnji (prim. 3. odstavek 180. člena, 2. odstavek 350. člena in 371. člen ZPP). Na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon. Enako določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na pod

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.