412. člen ZOR

Iz pogodbenega dogovora izpolnitev pogodbe v delih ali po posameznih pogodbenikih ni mogoča, ker sta oba prevzemnika preužitkarske obveznosti prevzela nerazdelno. V razmerju do tožnice pa se pogodba izpolnjuje (tako je povedala sama tožnica), ker pogodbo v razmerju do tožnice izpolnjuje po letu 2014 dalje njen sin, to je drugi pogodbenik. Tožnica tako nima podlage na zahtevek za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve.

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Toženci tudi niso enotni sosporniki, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Solidarnost dolžnikov (tožencev) se ne domneva, temveč mora biti s tožbenim zahtevkom uveljavljana in v izreku sodbe izrecno opredeljena. V primeru, da denarna obveznost ni opredeljena kot nerazdelna obveznost dolžnikov (tožencev), gre za deljivo obveznost. Če je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se po določbi drugega odstavka 412. člena ZOR deli obveznost med njimi na enake dele.

Čeprav sta toženca sicer po materialnem pravu solidarna dolžnika (toženec kot kreditojemalec, toženka pa kot solidarni porok), iz izreka sodne odločbe solidarnost ne izhaja. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Toženca tudi nista enotna sospornika, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Toženci oziroma dolžniki iz sklepov o izvršbi niso bili enotni sosporniki. V sklepu o izvršbi jim ni bilo naloženo nerazdelno plačilo, zaradi česar gre za deljivo obveznost. Revizijsko sporna vrednost za prvega toženca je zato samo 6.416,89 EUR, revizija pri taki vrednosti pa je dovoljena le, če je bila predhodno dopuščena. Drugih vrednosti iz sodbenih izrekov ni mogoče upoštevati, ker se nanašajo le na zamudne obresti kot stransko terjatev.

Solidarnost upnic ni bila zatrjevana, zato velja denarna terjatev, ki je predmet spora, za deljivo. Ker se te, če ni določeno kaj drugega, delijo med upniki na enake dele in more glede njih vsak od upnikov zahtevati le svoj del terjatve, to pomeni, da so tožnice zahtevale od toženke vsaka zase ⅓ omenjenega zneska oziroma, natančneje, znesek 1.669,17 €.

S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero so bili podredni toženci oproščeni obtožb storitve kaznivih dejanj krive ovadbe, ni bilo rešeno predhodno vprašanje v tej zadevi. Ravnanje pri vlaganju kazenske ovadbe, ki lahko vzpostavi odškodninsko obveznost, ni protipravno le v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, pač pa tudi v vseh drugih primerih, ko gre za (namerno) zlorabo tega instituta (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 850/2008 z dne 26. 8. 2010) kot tudi v primerih, ko nasprotuje običajni metodi dela ter službenim pravilom in standardom, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bilo o (proti)pravnosti ravnanj tožencev pri vložitvi kazenskih ovadb zoper tožnika že odločeno s pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Za odločitev o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ki je posledica njegovega neimenovanja na funkcijo državnega sekretarja, je namreč ključno, da minister oziroma vlada prosto izbirajo kandidata za državnega sekretarja (prim. tedaj veljavni prvi odstavek 19. člena Zakona o vladi) in da bi zato lahko minister predlog za imenovanje tožnika za državne

Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni pojasnila, zakaj vodomer, ki ga je sama namestila v lokalu tožene stranke, ni več ustrezal merilom iz Odloka, temveč je zgolj zatrjevala, da odštevalni vodomer ni merodajen za obračun vode, v tem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 25. člena Odloka, po katerem v primeru, če je v objektu več uporabnikov vode iz istega priključka, le ti določijo z medsebojnim sporazumom, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo, interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom pa ni obveznost upravljavca.

V primeru, ko denarna obveznost (terjatev) ni opredeljena kot solidarna, gre za deljivo obveznost (terjatev). Vsak sodolžnik dolguje (zgolj) svoj del obveznosti in vsak soupnik lahko uveljavlja (zgolj) svoj del terjatve, pri čemer zakon določa domnevo o delitvi obveznosti oziroma terjatve na enake dele.

Solidarnost upnikov se ne domneva. Ker dogovor o solidarnosti ni bil zatrjevan, v zakonu pa tudi ni podlage za solidarnost tožnikov, gre za deljivo terjatev. Vsak tožnik lahko tako zahteva le polovico zneska, ki pa ne presega praga dovoljenosti revizije.

Ko gre za čisto procesno formalno nezakonitost, ki je za končni vsebinski rezultat nepomembna, je odgovornost države praviloma izključena, ker ni zadostne povezave med nezakonitostjo in škodo.

Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Bistvo fenomena premeščanja procesnega dokaznega bremena izraža prav določba 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.

Ker je toženima strankama s sodbo naložena denarna obveznost deljiva in ker v izreku sodbe ni določen način delitve, je glede na v postopku izvršbe veljavno načelo stroge formalne legalitete treba upoštevati določbo drugega odstavka 412. člena ZOR, po kateri se denarna obveznost med več dolžniki (toženci) deli na enake dele in je vsak od njih odgovoren (le) za svoj del obveznosti. Res je, da možnosti nastanka konkretne škode ne bi bilo mogoče z gotovostjo izključiti niti v primeru doslednega upoštevanja predpisanega standarda dolžne skrbnosti ravnanja zavarovanca druge toženke; vendar to še ne izključuje tudi obstoja vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami in nastalo škodo, ki se presoja po merilu povečane verjetnosti nastanka škode – namreč v smeri ustvaritve maksimalno „ugodnih“ pogojev za njen nastanek kot enega od upoštevnih sovzrokov.

Nerazdelnosti na upniški strani oziroma strani tožnikov v tej zadevi ni. To pa glede vprašanja dovoljenosti revizije terja upoštevanje ločene vrednosti tožbenega zahtevka za vsakega od tožnikov. Če pri deljivi obveznosti med več upnikov ni določeno kaj drugega, se po tretjem odstavku 412. člena ZOR terjatev deli na enake dele.

Ker gre za deljivo denarno obveznost, je pri aktivnem sosporništvu za dovoljenost revizije odločilna vrednost zahtevka vsakega posameznega dolžnika.

Po pogodbi o preužitku sta na strani posameznika nastopali dve osebi. Ker je ena od teh oseb v celoti izpolnjevala obveznost, ki je bila prevzeta proti preužitkarici, slednja ne more zahtevati razveze pogodbe proti osebi, ki obveznosti ni izpolnjevala. Obveznost posameznikov je solidarna.

Ko je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se po določbi drugega odstavka 412. člena ZOR deli obveznost med njimi na enake dele. V tem sporu zato ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Ker mora sodišče upoštevati zahtevka zoper oba toženca ločeno in ker navedena zneska ne presegata revizijskega praga, tožničina revizija proti odločitvi iz druga sojenja ni dovoljena. Tožnica je v pravdi P 113/2001 terjala plačilo dela neplačane kupnine v znesku 27.500 DEM. Navedena pravda se je začela prej, saj je tožnica v sedaj obravnavani zadevi podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljala šele s spremembo tožbe na naroku 2. 3. 2004, na katerem je tudi izrecno izjavila, da hoče „kompletno kupnino“. Zato je pravilna ugotovitev obeh sodišč, da je v znesku 52.000 DEM zajet tudi znesek 27.500 DEM, glede katerega že teče pravda.

Če je pri deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 412. člena ZOR). Revidentka je bila tako upravičena zahtevati le 2.635,09 EUR, ta znesek pa ne dosega revizijskega praga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da gradbena pogodba sicer ni bila sklenjena v pismeni obliki, kot to zahteva 660. člen ZOR, vendar pa je na podlagi ugotovitve, da je bila ustno dogovorjena gradbena pogodba v pretežni meri izpolnjena, pravilno štelo, da je bila gradbena pogodba kljub temu veljavno sklenjena (teorija o realizaciji).