128. člen ZPP

Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1. Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.

Pritožnika pa utemeljeno grajata popravo stroškovnega dela sodbe in z njo povezano popravo obrazložitve. To popravo je sodišče prve stopnje utemeljilo z napako pri določitvi vrednosti odvetniške storitve, nato pa na podlagi drugačne vrednosti na novo odmerilo stroške in svojo odločitev tudi na novo obrazložilo. Uporaba napačne vrednosti odvetniške storitve ni očitna računska pomota, temveč gre za napačno uporabo materialnega prava. Pritožnika imata zato prav, da lahko stranka takšno napako uveljavlja le s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških in da lahko do njene poprave pride le v pritožbenem postopku.

Od spremembe izvajanja posesti je v vsakem primeru minilo več let, zato se je spremenjeni način izvajanja posesti ustalil do stopnje, ki uživa posestno varstvo. To velja ne glede na to, ali je tožnik posest opustil, kot trdi toženec, ali pa jo je zgolj spremenil v nekajkrat letni prehod peš ali z manjšim traktorjem, kot trdi tožnik. V skladu z ustaljeno sodno prakso se tožba zaradi motenja posesti lahko naperi tudi proti tistemu, ki je naročil motilno dejanje, ga odobril, dopuščal ali imel od njega koristi.

Tožnik kot oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za samostojno nastopanje v sodnih postopkih oziroma ki je v zvezi s tem postavljena pod skrbništvo, ne sme sam opravljati procesnih dejanj v sodnih postopkih. Izjava volje, ki jo poda takšna oseba sama, ne more imeti pravnih posledic v sodnih postopkih. Tudi tožnikovo poimenovanje vloge kot tožbe po povedanem ne more imeti za posledico, da bi bilo treba njegovo vlogo nadalje procesno obravnavati kot tožbo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 273/2015, I Up 274/2015, I Up 287/2015, I Up 298/2015, X Ips 193/2017 in I Up 148/2024). Smiselno enako velja za predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Procesna dejanja, ki jih pravdno nesposobna oseba opravi sama, se ne upoštevajo.

Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za nastopanje v sodnih postopkih oziroma ki je v zvezi s tem postavljena pod skrbništvo, ne sme sama opravljati dejanj v sodnih postopkih. Izjava volje, ki jo poda takšna oseba sama, ne more imeti pravnih posledic v sodnih postopkih. Tudi poimenovanje vloge, ki jo vloži pravdno nesposobna oseba sama, kot tožbe, ne more imeti za posledico, da bi bilo takšno vlogo treba nadalje procesno obravnavati kot tožbo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 273/2015, I Up 274/2015, I Up 287/2015, I Up 298/2015, X Ips 193/2017 in I Up 148/2024).

Pravdno nesposobna oseba ne more sama veljavno vložiti tožbe. Tudi poimenovanje vloge, ki jo vloži pravdno nesposobna oseba sama, kot tožbe, ne more imeti za posledico, da bi bilo takšno vlogo treba nadalje procesno obravnavati kot tožbo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 273/2015, I Up 274/2015, I Up 287/2015, I Up 298/2015 in X Ips 193/2017).

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika za ohranitev pravice do plače prejšnjega delovnega mesta na podlagi drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS. Ta določba pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, in ne ohranitve plačnega razreda prejšnjega delovnega mesta.

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe. Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Sstranke lahko revizijo vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča, ne pa tudi zoper njegov pravnomočni sklep.

Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o stroških postopka, kjer je zahtevi stranke za povrnitev stroškov delno ugodeno, delno pa je njena zahteva zavrnjena, vsebuje le ugodilni del, ne pa tudi zavrnilnega. Sodišče prve stopnje se sicer izrecno ni opredelilo do priglašenih 50 točk za prejem sodne odločbe, 50 točk za končno poročilo ter pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, vendar se odločitev kljub temu lahko preizkusi, pri čemer pa za obrazložitev stroškovnih odločitev veljajo nekoliko nižji standardi. Zadostuje, da je jasno razvidno kateri stroški so bili priznani, saj to zadošča za preizkus pravilnosti odločitve. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici vročilo odgovor na tožbo toženca, šele kasneje pa izdalo zamudno sodbo, ni kršilo določb postopka, saj ZPP ne določa, da mora sodišče najprej izdati zamudno sodbo in neobrazložen odgovor na tožbo šele po tem ali pa skupaj z zamudno sodbo vročiti tožeči stranki.

Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku ne znaša 800,46 EUR, ampak jo opredeljuje tisti znesek, za katerega tožnika trdita, da jima še pripada (poleg zneska 800,46 EUR) iz naslova stroškov postopka. Popravek tožbe je bil posledica sklepa prvega sodišča z dne 21. 12. 2021, da sta tožnika dolžna odpraviti delno nesklepčnost tožbe. V tem delu ne gre za potreben strošek, saj bi tožnika lahko tiste navedbe v popravku, s katerimi je bila odpravljena delna nesklepčnost tožbe, podala že v tožbi.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v prvem odstavku 367. člena določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. V sistemu upravnega spora, ki predvideva odločanje le na dveh stopnjah, navedeno pomeni revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Predlog za dopustitev revizije in tudi samo revizijo lahko torej stranke vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Glede na določbo petega odstavka 128. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je treba stroškovno odločitev šteti za sklep in ne za sodbo. V upravnem sporu pa revizija zoper sklep ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper sklep Upravnega sodišča. Izjema je le sklep o ničnosti izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je revizija dovoljena po izrecni določbi prvega odstavka 95. člena ZUS-1.

Pritožba utemeljeno opozarja na neizkazanost stroškov toženke in posledično na napačno odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje o izpodbijanih stroških postopka odločilo zgolj v zvezi s hkrati izdano delno zamudno sodbo, o stroških postopka toženke (še) ni moglo odločati, saj ta v zvezi z zahtevki, o katerih je odločeno z delno zamudno sodbo, ni vložila pravočasnega odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (ker je tožnik uspel s približno polovico zahtevkov), je tako napačna.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku za dopisa z dne 17. 2. 2021 in 12. 3. 2021 priznati stroške v višini obrazloženih dopisov po 3. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v višini 50 točk). Sodišče prve stopnje je navedena dopisa pravilno ocenilo kot (le) kratka dopisa po 4. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v višini 20 točk). Z dopisom z dne 17. 2. 2021 je namreč tožnik sodišču prve stopnje zgolj predložil zapisnike glavnih obravnav in prepise zvočnih posnetkov pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Celju P 453/2015. Z dopisom z dne 12. 3. 2021 pa je tožnik sodišču prve stopnje zgolj predložil odločbo sodišča, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za oprostitev plačila stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče po pregledu vseh šestih pripravljalnih vlog tožene stranke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo povračilo stroškov zgolj za sestavo treh pripravljalnih vlog, saj so bile po oceni pritožbenega sodišča le tri pripravljalne vloge tožene stranke tudi dejansko potrebne za postopek. Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ne priznajo potni stroški njenega direktorja za pristop na tri naroke za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila, glede na dejstvo, da je toženo stranko na vseh treh narokih zastopala pooblaščenka, dejansko potrebna prisotnost njenega direktorja le na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bilo predvideno njegovo zaslišanje (četudi potem do zaslišanja na tem naroku ni prišlo), in na drugem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bil direktor tudi dejansko zaslišan. Prisotnost direktorja tožene stranke na tretjem naroku za glavno obravnavo pa ni bila več potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ker revizija zoper sklep Upravnega sodišča o stroških ni dovoljena, ni dovoljen niti predlog za njeno dopustitev. Stranka z interesom pa je vložila prav tak predlog, saj v njem predlaga dopustitev revizije izključno glede sklepa o stroških. Ker tak predlog ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku stranke izrecno opozorilo, da je treba pritožbo vložiti v dveh izvodih in da sodišče, če pritožba ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak bo pritožbo takoj zavrglo.

Prva toženka nepotrebnosti tožbe ni dokazala, nasprotno, tožnica je dokazala, da je bila tožba potrebna, zato oba, kumulativno zahtevana pogoja po 157. členu ZPP nista podana in je odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca tožnici dolžna povrniti stroške postopka, pravilna.

Do uveljavitve novele ZPP-E je veljal tako za sodbe kot sklepe enotni 15-dnevni pritožbeni rok. Od uveljavitve ZPP-E pa se smejo stranke zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP), zoper sklep pa v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP). Vendar bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pravno nevzdržno, da bi morala stranka pritožbo zoper stroškovni del sodbe (odločitev o stranski terjatvi) vložiti v drugačnem (krajšem) roku in torej še preden ji izteče rok za pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, na katero je vezana tudi odločitev o povračilu stroškov. Zato je potrebno v primeru, ko odloči sodišče o glavnem zahtevku in pravdnih stroških hkrati z isto sodno odločbo, uporabiti za pritožbo (le) zoper odločitev o stroških, enak rok kot velja za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo istočasno odločeno o glavni stvari. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi stranko, ki vlaga pritožbo le zoper stroškovni del odločitve silila, da se že v krajšem (15-dnevnem) pritožbenem roku odloči, ali se bo pritožila le zoper odločitev o stroških ali zoper celotno odločitev, nato pa bi (na primer) imela še dodaten rok, da se pritoži še zo