374. člen ZPP

Toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi. Tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan. Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tože

Prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah, zlasti če udeleženci postopka v vabilu na narok niso bili opozorjeni na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Določba 73. člena ZDen je po strogi jezikovni razlagi pri opredelitvi upravičenca do odškodnine omejena na subjekte, ki so bili: (1.) denacionalizacijski zavezanci in so (2.) podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Univerzalna sukcesija je lahko popolna ali delna. Ne glede na to, da je premoženje konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, pa ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja. Decentralizacija bančnega sistema na načelni ravni ne more pomeniti delnega univerzalnega pravnega nasledstva komunalnih (oziroma poslovnih) bank in hranilnic po Narodni banki FLRJ. Gre namreč za družbeno reformo, ki na novo vzpostavi pravni položaj bančnih subjektov. Prenos funkcije oziroma pristojnosti iz enega samostojnega pravnega subjekta (Narodn

Posebna ureditev iz 444. člena ZFPPIPP omogoča uveljavljanje terjatve oziroma druge premoženjske pravice izbrisane pravne osebe tudi po njenem prenehanju, vendar le prek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem. Ker tak stečajni postopek ni bil začet, tožeča stranka pa zaradi prenehanja nima več sposobnosti biti stranka, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje revizije.

Revidentka je v ponovljenem postopku že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano. V taki procesni situaciji revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa.

V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema od navedenega pravila velja v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Tožnik ne zatrjuje niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Poleg tega je predlog vložen prepozno. Po prvem odstavku 367. b člena ZPP mora stranka predlog za dopustitev revizije podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje. Iz tožnikove vloge je razvidno, da je sodbo sodišča druge stopnje prejel 9. 6. 2025, svojo vlogo pa je predložil vrhovnemu sodišču 5. 1. 2026.

V skladu s 371. členom ZPP sme revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. To izhodišče o obsegu revizijskega preizkusa za konkretni primer pomeni, da tista stališča iz sodbe sodišča prve stopnje, glede katerih predlagateljica ni izpostavila pomembnega pravnega vprašanja v obravnavanem predlogu za dopustitev revizije, ne bi mogla biti predmet revizijskega preizkusa po dopuščeni reviziji. Predlagateljica si tako z izpostavljenim vprašanjem in odgovorom nanj v nastali pravni situaciji ne more izboljšati pravnega položaja - doseči spremembe prvostopenjske sodbe - kljub morda ugotovljenemu zmotnemu stališču Upravnega sodišča v zvezi s predlaganim vprašanjem.

Predlagatelj je Vrhovnemu sodišču predlagal dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče ugodilo njegovi tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je učinek takšne odločitve, da izpodbijane odločbe, za katero je predlagatelj v upravnem sporu zatrjeval, da posega v njegove pravice, ni več (peti odstavek 64. člena ZUS-1), si predlagatelj z revizijo ne more izboljšati svojega trenutnega pravnega položaja. Tak predlog za dopustitev revizije ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Predlog za dopustitev revizije, ki ga tožnik vloži zoper ugodilno sodbo, ni dovoljen. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes (drugi odstavek 374. člena ZPP), na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Predlog za dopustitev revizije, ki ga tožnik vloži zoper ugodilno sodbo, ni dovoljen. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes (drugi odstavek 374. člena ZPP), na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Predlagateljica odvetnika ni pooblastila za vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma odvetnik, ki je vložil predlog, za njegovo vložitev ni imel pooblastila predlagateljice. Vrhovno sodišče nima zakonskega pooblastila, da stranko, ki ne pozabi predložiti pooblastila, pač pa predloži napačno oziroma neustrezno pooblastilo, poziva na odpravo pomanjkljivosti.

V skladu z drugim odstavkom 374. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, lahko revizijo vloži le tisti, ki ima zanjo pravni interes. Zaradi pogoja, da mora biti revizija pred tem dopuščena, mora stranka izkazovati pravni interes že za vložitev predloga za dopustitev revizije. Ta je podan, če bi ugoditev reviziji pomenila za predlagatelja določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Revident tako nima pravnega interesa, če se njegov položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati. Enako velja v primeru predloga za dopustitev revizije, če je že iz njega in priloženih aktov razvidno, da si z uspehom v sicer dopuščeni reviziji ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, to je doseči spremembe sodbe Upravnega sodišča.

Revizija, ki ji nista priložena predlog oziroma sklep o njeni dopustitvi, je nepopolna v smislu prvega odstavka 374. člena ZPP. Takšno nepopolno revizijo sodišče zavrže in je ne pošilja stranki v dopolnitev, saj je v revizijskem postopku izključena uporaba 108. člena ZPP o pošiljanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen v zvezi s 336. členom ZPP). Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi U-I-209/23-9 z dne 13. 3. 2025 odločilo, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Tožnik je revizijo vložil sam, s tem, da ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, razen tega revizija predhodno tudi ni bila dopuščena.

V konkretnem primeru je bil postopek izvršbe na dolžničina sredstva pri organizacijah za plačilni promet, ki se je začel na predlog upnice, ustavljen, ker sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet v Republiki Sloveniji ni mogoče nadaljevati. Glede na določila 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP bi bil postopek izvršbe na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet z začetkom stečajnega postopka v vsakem primeru ustavljen. Ker je postopek izvršbe zaradi pravnomočnega začetka stečajnega postopka nad dolžnico ustavljen, je upnica izgubila pravno korist, ki bi jo imela na podlagi uspeha z revizijo v primeru, da bi bil odgovor na dopuščena revizijska vprašanja pritrdilen in bi to narekovalo spremembo ali razveljavitev z revizijo izpodbijanih odločitev sodišč prve in druge stopnje. Zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnico se torej tudi v primeru ugoditve reviziji pravni položaj upnice ne bi v ničemer izboljšal. Upnica ima možnost svojo terjatev uveljavljati v stečajnem postopku po pravilih ZFPPIPP.

Predlog za dopustitev revizije je bil vložen zoper pravnomočno odločitev o zavrženju ugovora dolžnika po izteku roka zoper sklep o izvršbi s predlogom za odlog izvršbe, takšen sklep pa ne sodi med navedene v prvem odstavku 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato revizija ni dovoljena, s tem pa tudi ni dovoljen predlog za dopustitev le te.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da je v skladu z določbo tretjega odstavka 384. člena ZPP revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo (kar pomeni, da ni treba zaprositi za dopustitev revizije pod pogoji iz 367.a člena ZPP). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zapuščinski postopek vrsta nepravdnega postopka in ker v ZD ni posebnih določb o možnosti vložitve revizije, je potrebno uporabiti določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, in sicer določilo 37. člena ZNP-1, po katerem je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa ZPP. To pomeni, da je tudi v zapuščinskem postopku mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 384. člena ZPP, ki dopušča možnost vložitve direktne revizije na Vrhovno sodišče v primeru zavrženja pritožbe zoper sklep o dedovanju.

V obravnavanem primeru je predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlagal dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče ugodilo njegovi tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek. Ker je učinek takšne odločitve, da izpodbijane odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, za katero je predlagatelj v upravnem sporu zatrjeval, da posega v njegove pravice, ni več (peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), si predlagatelj z revizijo ne more izboljšati svojega trenutnega pravnega položaja.