VSRS Sodba II Ips 233/2000

1. Reviziji petega toženca A. d.d., L. se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se tožbeni zahtevek zoper tega toženca tudi v preostalem delu zavrne.

2. Reviziji tretjega toženca B. d.d., L. in šestega toženca C.

d.d., L. se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o zahtevku za objavo sodbe (drugi odstavek 1.

točke sodbe prve stopnje) spremenita, tako da se odločitev o tem zahtevku zoper ta toženca poslej glasi:

2.1. Tretji toženec je dolžan v časniku B., šesti toženec pa v časniku C. v 15 dneh objaviti to sodbo, kar pomeni:

2.1.1. navedbo opravilnih številk in datumov sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani, Višjega sodišča v Ljubljani in te sodbe Vrhovnega sodišča;

2.1.2. navedbo pravdne zadeve s podatki iz uvoda te sodbe o tožniku, tretjem tožencu B. d.d., L., in šestem tožencu C. d.d., L., ter o pooblaščencih teh strank, navedbo predmeta spora - z dodatkom: v zvezi z objavo članka "Po domače s kravami" dne 25.8.1992 v B. in v zvezi z objavo članka "Kravo sem, kravo tja

- k meni domov ..." dne 26.8.1992 v časniku C.;

2.1.3. prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje;

2.1.4. prvi in drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje;

2.1.5. celotno točko 2. (z vsemi podtočkami) izreka te sodbe Vrhovnega sodišča.

2.2. Kar zahteva tožeča stranka glede objave sodbe več, se zavrne.

3. Tožnik mora petemu tožencu za njegove pravdne stroške, poleg tistih, ki so mu bili naloženi v plačilo s sodbo sodišča druge stopnje, plačati še 59.976,00 SIT, v 15 dneh.

Drugi toženci in tožnik sami trpijo stroške revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo o vseh tožbenih zahtevkih, ki so bili v ponovljenem sojenju še sporni, tako da je:

1naložilo vsem osmim, v uvodu te revizijske sodbe navedenim tožencem, da morajo solidarno plačati tožniku 1,500.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, točneje duševne bolečine zaradi posega v tožnikovo čast in dobro ime, ki so ga storili z objavo naslednjih člankov:

- "Kravja privatizacija" dne 1.9.1992 v časniku D. (ki ga izdaja prvi toženec, njegova odgovorna urednica pa je bila druga toženka);

- "Po domače s kravami" dne 25.8.1992 v časniku B. (ki ga izdaja tretji toženec, napisal pa ga je četrti toženec);

- "Ovadbe zaradi molže \'po gorenjsko\'" dne 10.9.1992 v časniku A.

(ki ga izdaja peti toženec, napisal pa ga je četrti toženec);

- "Kravo sem, kravo tja - k meni domov ..." dne 26.8.1992 v časniku C. (ki ga izdaja šesta tožena stranka, njegov glavni in odgovorni urednik pa je bil sedmi toženec);

- "\'Molža\' po gorenjsko" dne 28.9.1992 v časniku E. (ki ga je napisal osmi toženec);

2naložilo, da morajo sodbo objaviti: prvi toženec v D., tretji toženec v B., peti toženec v A. in šesti toženec v C. - brez navedbe, kaj naložena objava sodbe obsega, toda brez dostavka "v celoti", ki ga je imela ta obveznost v njegovi prvi sodbi (z dne 28.11.1995, opr. št. I P 576/95);

3naložilo tožencem tožnikove pravdne stroške: 438.127,20 SIT vsem solidarno, poleg tega 1., 2. in 8. tožencu še 41.063,00 SIT in 8. tožencu dodatnih 149.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je obenem s sklepom zavrglo tožbo glede presežka odškodninskega zahtevka (nadaljnjih 300.000,00 SIT) zoper vse tožence.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbama, ki so ju vložili vsi toženci z izjemo osmega toženca (zmotno imenovanega deveti toženec tako v tej sodbi kakor v sodbi prve stopnje), tako da je tožniku prisojeno odškodnino znižalo na 1,000.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Tožniku je pri tem naložilo, da mora prvima tožencema povrniti 22.819,00 SIT in drugim pritožnikom 26.839,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tretji, četrti, peti, šesti in sedmi toženec vložili pravočasno in dovoljeno revizijo, v kateri uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo obsežnih in natančno razčlenjenih revizijskih očitkov na račun zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je naslednje:

- Toženci so v pritožbi grajali stališče prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do domneve nedolžnosti. Sodišče druge stopnje pa na to sploh ni odgovorilo in je bila s tem tožencem kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave.

- Vprašanje kolizije ustavne pravice do obveščenosti in ustavne pravice do zasebnosti in osebnega dostojanstva, je bilo zmotno razrešeno (pri tem se revizija sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-172/94 in U-I-226/95).

- Zmotno ni bil upoštevan 9. člen tedaj veljavnega Zakona o javnem obveščanju, po katerem ni bil odgovoren novinar, ki je vsebinsko točno objavil informacijo, dobljeno od odgovorne osebe državnega organa, za katero ni imel razloga, da bi dvomil v njeno resničnost.

- Zmotno je (na napačno razlago tajnosti kazenskega postopka do glavne obravnave oprto) stališče pritožbenega sodišča, da je v fazi predkazenskega postopka pravica do zasebnosti nad interesom javnosti do popolnega informiranja, in pomeni kršitev svobode izražanja.

- Pri obveščanju o negativnem družbenem dogodku ni mogoče izključiti možnosti, da ožji krog prepozna posamezne vpletene osebe. Strožje stališče izpodbijane sodbe pomeni, da o takem dogodku do začetka glavne obravnave sploh ne bi bilo mogoče pisati - kar je protiustavno, nezakonito in v nasprotju z realnostjo in splošno prakso.

- Stališče prve stopnje, sprejeto od sodišča druge stopnje, da naj bi sredstva obveščanja poročala le o dejanjih, kjer naj bi šlo za "večjo gospodarsko kriminalno dejavnost" - pomeni uvedbo cenzure in kršitev svobode izražanja.

- Neutemeljeno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da so sporni članki objektivno žaljivi za tožnika. Res so napisani nekoliko šaljivo in zbadljivo, toda novinar se ima pravico odločiti, na kakšen način bo objavil informacijo, in jo komentirati - in to tudi v okviru "črne kronike" lahko v bolj lahkotnem tonu.

- Zmotno je stališče, da novinarji za škodo pri svojem delu samostojno odgovarjajo, ne glede na to, ali jo povzročijo namenoma ali iz malomarnosti.

- Pri presoji odgovornosti avtorjev člankov bi morali sodišči upoštevati 169. člen KZ, ki v tretjem odstavku izključuje protipravnost tudi žaljivih zapisov pri izvrševanju časnikarskega poklica, razen če se novinarju dokaže namen zaničevanja. Potreben je direktni naklep, glede četrtega toženca pa sodišči govorita o eventualnem naklepu.

- Za odgovornost sedmega toženca ne zadošča, da je kot odgovorni urednik dopustil objavo članka, pod katerim avtor ni bil naveden. Odgovoren bi bil le, če avtor ne bi bil znan - v tem primeru pa je bil znan in bi tožnik informacijo o njem lahko dobil. Samo če je na zahtevo ne bi dobil, bi lahko odgovarjal odgovorni urednik in to, če bi glede objave namerno žaljivega članka ravnal z direktnim naklepom.

- Tožniku priznana odškodnina 1,000.000,00 SIT je v primerjavi z odškodninami, ki se priznavajo za druge oblike negmotne škode, previsoka in pomeni zmotno uporabo 200. člena ZOR.

- Sodišče druge stopnje je v nasprotju z namenom 199. člena ZOR potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o objavi celotne sodbe.

Taka objava ne bi odpravila ali zmanjšala škode, ampak bi bila javnost le ponovno informirana o zadevi, kar bi tožniku lahko povzročilo nove težave in duševne bolečine. Objava 18 strani dolge sodbe tudi ne bi bila v sorazmerju z objavljenimi članki. Tak ukrep bi imel penalni značaj, kar pa je v nasprotju z zakonskimi določbami.

Toženci predlagajo, naj se sodbi druge in prve stopnje spremenita, tako da bo zavrnjen tožbeni zahtevek, tožniku pa bodo naloženi pravdni stroški tožencev.

V postopku z revizijo je bilo v tej revizijski zadevi treba uporabiti določbe ZPP (1977) (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) - in sicer glede na prehodno določbo 498. člena ZPP (1999) (Ur. l. RS 26/99), ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred 14.7.1999 kot dnem uveljavitve ZPP (1999). V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (1977), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, tožnik pa je nanjo odgovoril in predlagal, naj jo sodišče zavrže, ker vrednost spora v revizijskem postopku ne presega 1,000.000,00 SIT, uporabiti pa je treba novi ZPP. Kakor je bilo že rečeno, to ne drži; uporabiti je treba ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), zato je revizija dovoljena.

Revizija petega toženca je v celoti utemeljena. Revizija tretjega in šestega toženca je utemeljena le delno - namreč kolikor izpodbija objavo sodbe brez omejitve na njen izrek in osnovne podatke iz njenega uvoda. V preostalem delu revizija teh dveh tožencev ni utemeljena, v celoti pa ni utemeljena revizija četrtega in sedmega toženca.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizijsko grajo sodišča druge stopnje, ki da sploh ni odgovorilo na pritožbeno stališče revidentov o zgrešenosti presoje prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do domneve nedolžnosti - s čimer naj bi jim bila kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), šteje revizijsko sodišče kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP. Ta lahko, vendar le izjemoma doseže raven kršitve ustavne pravice iz 25. člena Ustave. Na ta očitek revizijsko sodišče odgovarja, da ni utemeljen: opustitev odgovora na pritožbeno grajo pravnega stališča sodišča prve stopnje v tem primeru ni vplivala niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Torej tudi ne more iti za kršitev ustavne pravice. Bistvo odgovora na prejšnjo pritožbeno in sedaj revizijsko grajo pa ostaja v presoji uporabe materialnega prava.

Kolikor bi bilo mogoče reči, da je v treh člankih, ki so sporni še v revizijskem postopku, informacija podana na način, kot da so kriminalna dejanja tožniku že pravnomočno dokazana, bi bilo mogoče tudi reči, da sta pisca teh člankov kršila pravilo novinarske etike, da mora novinar pri obveščanju s področja pravosodja upoštevati, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. V nadaljevanju bo obrazloženo, kakšna je glede tega presoja revizijskega sodišča.

Kar zadeva grajo uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi, je treba takoj opozoriti, da z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP) in da je zato revizijsko sodišče v celoti vezano na tiste dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga odločitve sodišča druge stopnje. V obravnavanem sporu gre za specifično dejansko podlago sodbe, zato je treba o njej zapisati nekaj načelnih besed.

O vsebini spornih člankov kot dejanski podlagi izpodbijane sodbe

Posege v tožnikovo čast in dobro ime - ki jih je tožnik uveljavljal kot škodne delikte in zaradi njih s tožbenim zahtevkom terjal tako odškodnino (sankcijo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), kakor objavo sodbe (sankcijo iz 199. člena ZOR), naj bi predstavljali časopisni članki, opredeljeni (v povzetku sodbe prve stopnje) na začetku obrazložitve te revizijske sodbe. Sodišče prve stopnje je glede samih člankov v dejanski podlagi sodbe ugotovilo (14. stran sodbe spodaj): "Med strankami je nesporno, da je bil objavljen članek v B. dne 25.8.1992, v C. 26.8.1992, v D.

1.9.1992, v časopisu A. dne 10.9.992 in v E. 18.9.1992." Sodišče prve stopnje v dejanski podlagi sodbe ni navedlo celotne vsebine člankov - v revizijskem postopku so seveda aktualni le članki v B., A. in C. -, vendar tudi ta med pravdnimi strankami ni bila sporna (7. stran sodbe prve stopnje: "Med pravdnimi strankami ni sporov o tem, da so bili članki objavljeni v vsebini in obliki, kot to izhaja iz predloženih fotokopij A3 do A7"). Sicer tudi tožeča stranka ni v tožbenih navedbah podala celotne vsebine sedaj še spornih treh člankov, pač pa je predložila njihove fotokopije (priloge A5, A6 in A7 spisa) in toženci njihovi pristnosti niso ugovarjali, sodišče pa jih je upoštevalo kot dokaze in jih pravno ovrednotilo v celoti, ne pa le v glede tistih besed in delov stavkov, ki jih je tožnik citiral v tožbenih navedbah. Članke kot celote je vrednotilo (pravno presojalo s stališča ustavnih in zakonskih podlag) tudi pritožbeno sodišče. Zato jih mora - in ne le sme, kot celoto vrednotiti tudi Vrhovno sodišče. Stvar revizijskega sodišča pa je, ali se mu zdi potrebno sporne tri članke v tej sodbi citirati v celoti, zato da bi nazorno obrazložilo svoje pravno stališče. Čeprav gre za prvo navajanje celotne vsebine člankov, ne gre za širitev (dopolnjevanje) dejanske podlage odločanja - saj je bila celotna vsebina člankov kot dejstvo med pravdnimi strankami ves čas pravde nesporna in zato ves čas tudi dejanska podlaga odločanja (na prvi ni na drugi stopnji) kot celota.

Po oceni revizijskega sodišča ni le smotrno, ampak je nujno navesti celotno vsebino vseh treh člankov, ki so predmet revizijske presoje. Gre za kratke članke in zato citiranje cele njihove vsebine ne povzroča nerazumnega podaljšanja obrazložitve. Njihovo citiranje drugega za drugim nazorno kaže vsebinske in slogovne podobnosti in razlike. Deli besedil, ki se ne nanašajo na tožnika, so v drobnejšem tisku. Zaključni novinarski komentarji so uokvirjeni, ker so bili pomemben del tožbene trditvene podlage in ker so bili ključni za odločitev po oceni sodišč prve in druge stopnje, pomembni pa so tudi za revizijski prekus uporabe materialnega prava.

B., 25. avgust 1992

Po domače s kravami Osumljeni so kravam s posestva Poljče napisali napotnico za klavnico, v resnici pa so jih privezali za domače jasli - Zadružna krma je teknila tudi zasebni živali

Poljče, 24. avgusta Sodniki v Radovljici bodo presojali, ali so dozdaj zbrani dokazi o domnevni zlorabi položaja in uničenju poslovnih listin dovolj za obsodbo vodje živinoreje Antona D. na posestvu Poljče, ki spada pod Mercator TOK Radovljica, in še dveh delavcev Florjana P. in Stanka M. Policisti in kriminalisti Urada kriminalistične službe UNZ Kranj so vse tri ovadili tožilstvu in danes s tem seznanili javnost. Tako naj bi prvoosumljeni Anton D. odpeljal s posestva v domači hlev kravo, ki naj bi bila knjigovodsko vredna 57.000 SIT. V lastninski dokumentaciji pa naj bi pisalo, da so kravo odpeljali v jeseniško klavnico. Ta "recept" je uporabil tudi delavec Florjan P., ki je v tako imenovano obratno kartoteko za krave napisal, da je bila poslana v klavnico, v resnici pa jo je privezal k domačim jaslim. Krava naj bi bila vredna 47.000 SIT. Ovadba bremeni prvoosumljenega tudi neplačila pašnine v znesku 47.000 SIT, ko naj bi pasel 23 svojih krav mlekaric na zadružnem pašniku. Prav tako naj bi v preiskavi, če bo uvedena, skušali pojasniti, ali je vodja živinoreje s farme res dobil na svojo kmetijo deset traktorskih nakladalk koruzne silaže.

Preiskovalci bremenijo tudi delavca Stanka M., ki naj bi si navozil domov za več kot 40.000 SIT močnih krmil. Primanjkljaj večmesečne kraje krme so "odgovorni" enostavno pripisovali porabi na družbenem posestvu Poljče.

Že vse to meče slabo luč na ugledno farmo. Posameznikom, ki so utemeljeno osumljeni, bodo prisodili primerno kazen. Toda kako bodo odslej lahko še komu pogledali v oči in govorili o poštenju...?

M. K.

A., 10. september 1992

Ovadbe zaradi molže "po gorenjsko"

POLJČE, 9. septembra Kriminalisti, ki so natančneje pogledali v dokumentacijo farme Poljče, ki organizacijsko sodi v Mercatorjevo TOK Radovljica, so ugotovili nekaj nepravilnosti in že napisali kazenske ovadbe za vodjo živinoreje Antona D. ter dva delavca tega posestva Florjana P. in Stanka M. Prvi je utemeljeno osumljen zlorabe položaja in pravic odgovorne osebe, druga dva pa kaznivih dejanj kraje.

Kriminalisti trdijo, da naj bi si Anton D. s posestva odpeljal k domačim jaslim kravo, vredno 57 tisoč tolarjev. V papirjih pa je bilo zapisano, da so jo odpeljali mesarjem v jeseniško klavnico. Tak "poseg" je speljal tudi Florjan P., le da je bila krava, ki je namesto v klavnici končala v njegovem domačem hlevu, vredna deset tisoč tolarjev manj.

Preiskovalci tudi sumijo, da Anton D. ni plačal pašnine za 23 krav, ki jih je pasel na zadružnem travniku. V preiskavi bodo še ugotovili, če drži trditev iz ovadbe, da naj bi si dal pripeljati na svojo kmetijo za deset traktorskih nakladalk koruzne silaže.

Na zoprna vprašanja bo moral odgovarjati tudi delavec Stanko M., ki naj bi si zvozil domov za več kot 40 tisoč tolarjev močnih krmil. Ves primanjkljaj večmesečnih kraj so odgovorni na posestvu enostavno pripisovali "porabi" na še družbenem posestvu.

Tako pač v Poljčah, in le upamo lahko, da v Sloveniji ni veliko takih posestev, še manj pa ljudi, ki govorijo eno, delajo pa drugo. M. K.

C., 26. avgust 1992

Kako so se šli na posestvu Poljče pri Begunjah Kravo sem, kravo tja - k meni domov...

(šu) POLJČE PRI BEGUNJAH, 26. - Posestvo Poljče je med kmetijci znano po izrednih rezultatih, saj so njihove krave rekorderke v oddaji mleka! No, kriminalisti kranjske UNZ so se pravzaprav poglobili prav v krave. Seštevali in odštevali so in ugotovili, da so se nekateri na posestvu šli precej po domače z družbenimi kravami in jih vodili v zasebne hleve. Posestvo sodi k TOK Radovljica, vse skupaj pa pod Mercator.

Tako je Florjan P., 23, iz Vadič pri Tržiču kot molzač krav na posestvu eno od teh krav odpeljal v svoj hlev, s papirji pa skušal dokazati, da je krava romala v zakol v klavnico Jesenie. Vzrok naj bi bila njena nizka mlečnost, med tem pa je dajala mleko pri njemu doma...

Podobno je ravnal tudi Anton D., 59, ki je celo na vodilnem mestu na posestvu. Tudi on je domov odpeljal eno od krav, poleg tega ni poravnal pašnine za svoje krave, ki so se pasle na pašniku posestva (bilo jih je 23). Bremenijo pa ga tudi "odtujitve" desetih nakladalk koruzne silaže, ki jo je s posestva v družbeni lasti odpeljal domov!

Ampak s kravami v Poljčah ni šale. Vsaka ima svojo številko, vsaka svojo "obratno kartico" in ko se enkrat začne odmotavati klobčič, se teh krav z zares fantastično mlečnostjo ne da več tako preprosto skriti. Pa četudi kar doma...

Sodišče prve stopnje je hkrati s temi tremi članki presojalo še dva članka, sodišče druge stopnje (glede na obseg pritožbenega izpodbijanja) poleg teh treh še enega. Sodišče prve stopnje je glede vseh petih člankov, ki so bili v dejanski podlagi tožnikovega tožbenega zahtevka, ugotovilo: "Članki so sicer res izhajali v različnih časopisih ter so toženci res delali neodvisno eden od drugega, vendar pa je škoda, kot izhaja iz izpovedbe tožnika, nastala kot rezultat delovanja vseh skupaj in je ni mogoče razmejiti." Vendar pa skupnost in neločljivost vpliva vseh petih člankov na tožnikovo, ustavno varovano zasebnost in na njegovo čast in dobro ime, s tem pa na nastanek negmotne škode iz 199. in 200. člena ZOR, nikakor ne pomeni, da ne bi bilo mogoče in treba za vsakega izmed njih posebej ugotoviti vseh štirih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti (elementov civilnega delikta), ki so: nedovoljeno dejanje, obstoj škode, vzročna zveza med obema, odgovornost za dejanje. Kolikor pri katerem izmed tožencev ni katerega koli izmed štirih zahtevanih elementov, ni njegove odškodninske odgovornosti. Dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in revizijski razlogi, pa tudi širši revizijski preskus uporabe materialnega prava (386. členu ZPP)

narekujejo, da se med naštetimi elementi na prvem mestu reši vprašanje protipravnosti dejanja.

O prepoznavnosti tožnika v spornih člankih

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da so novinarji informacije, ki so jih objavili v spornih člankih (med drugim tudi avtorja prej citiranih člankov) dobili na tiskovni konferenci, ki jo je sklicala Uprava za notranje zadeve Kranj - in posebej, da je bil v posredovanih podatkih tožnik označen z imenom, začetnico priimka in delovnim položajem na farmi Poljče, torej s podatki, na podlagi katerih je bil tožnik v teh člankih prepoznaven za določen krog ljudi. Pri odgovoru na vprašanje, ali so sporni članki že zato nedovoljen poseg v tožnikovo zasebnost, je treba upoštevati 9. člen tedaj veljavnega Zakona o javnem obveščanju (Ur. l. RS 2/86 in 42/89, v nadaljevanju ZJO) - kakor pravilno opozarja revizija. Tu vsebovano pravno pravilo je določalo, da zaradi objave informacije ni odgovoren novinar, ki je vsebinsko točno objavil informacijo, dobljeno od odgovorne osebe državnega organa, za katero ni imel razloga, da bi dvomil v njeno resničnost. Po presoji revizijskega sodišča se to nanaša tudi na izbiro okrajšav tožnikovega imena (samo začetnici imena in priimka ali polno osebno ime in začetnica priimka) - ne glede na to, da med eno in drugo izbiro ne bi moglo biti nobene resne razlike ob drugih podatkih, ki jih je posredovala novinarjem odgovorna oseba (za izjave za tisk pooblaščeni predstavnik) državnega organa in so jih zato ti imeli pravico objaviti (namreč, da gre za vodjo živinoreje na farmi Poljče).

Pritrditi je treba reviziji, ki graja kot zmotno (zaradi napačne razlage tajnosti kazenskega postopka do glavne obravnave) stališče pritožbenega sodišča, da je v fazi predkazenskega postopka pravica do zasebnosti nad interesom javnosti do popolnega informiranja, zaradi česar naj ne bi bilo dovoljeno objavljati uradnih informacij o predkazenskem postopku na način, ki omogoča prepoznavnost osumljenca določenemu krogu ljudi. Prav tako ima prav revizija, ko opozarja na prestrogo stališče izpodbijane sodbe, ki pomeni, da o negativnem družbenem dogodku do začetka glavne obravnave sploh ne bi bilo mogoče pisati - kar je protiustavno (v nasprotju z ustavno pravico do svobodnega izražanja in pravico javnosti do obveščenosti iz prvega odstavka 39. člena URS), in v nasprotju z realnostjo in splošno prakso uresničevanja teh ustavnih pravic (o tem se je mogoče prepričati z branjem katerega koli časnika, ki objavlja tudi tako imenovano črno kroniko - teh pa je velika večina). Res je namreč, kakor utemeljeno opozarja revizija, da pri obveščanju o negativnem družbenem dogodku oziroma pojavu s še tako okrnitvijo ali opuščanjem osebnih, za prepoznavnost potrebnih podatkov, ni mogoče izključiti možnosti, da določen krog ljudi (pač z večjim ali manjšim naporom) prepozna posamezne vpletene osebe.

Neutemeljeno je, kakor pravilno opozarja revizija, tudi stališče, izraženo v izpodbijani sodbi, da naj bi sredstva obveščanja poročala le o dejanjih, kjer naj bi šlo za "večjo gospodarsko kriminalno dejavnost" - namreč izraženo s presojo, da zato, ker iz sodnega spisa Kpr 120/93 ni razvidno, da bi bila tožniku očitana kaka hujša, večja gospodarsko kriminalna dejavnost, in so bile zato tožnikove osebnostne pravice nad pravico do obveščanja. Presojo, kateri ustavni pravici je treba dati prednost - varstvu (tožnikove) zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS) ali pravici javnosti do obveščenosti (prvi odstavek 39. člena URS) -, in na kakšen način oziroma v kakšnem obsegu je treba zagotoviti spoštovanje ene (varstva tožnikove zasebnosti) kljub prednosti druge (svobode izražanja in pravice do obveščenosti) -, je opravil že državni organ, ko se je odločil, da bo na tiskovni konferenci preko novinarjev seznanil javnost o dogodku oziroma družbenem pojavu, v katerem je bil udeležen tožnik, in za katerega je ocenil, da ima elemente kaznivega dejanja. Novinarji, ki so na tiskovni konferenci dobili to informacijo, (tudi zaradi določbe 9. člena ZJO) niso bili dolžni še sami tehtati, ali pomembnost preiskovanega (domnevno negativnega) dogodka oziroma pojava res narekuje, da je javnost o tem obveščena že v fazi predkazenskega postopka - in ocenjevati, ali se z objavo informacije tvega poseg v tožnikovo zasebnost.

O temelju odgovornosti (in utemeljenosti revizije) petega toženca

Revizijsko sodišče je ocenilo, da glede članka "Ovadbe zaradi molže \'po gorenjsko\'" z dne 10.9.1992 v časniku A. (ki ga izdaja peti toženec, napisal pa ga je četrti toženec), ni mogoče ugotoviti elementa protipravnosti. Članek ima tri jasno in nedvomno prepoznavne dele: 1) naslov, 2) besedilo informacije in 3) zaključni novinarjev komentar.

Ad 1)

Nekoliko šaljiva formulacija naslova Ovadbe zaradi molže "po gorenjsko" ni žaljiva. Ta naslov tudi ne vsebuje informacije, ki bi omogočala identifikacijo tožnika, zato ne more pomeniti posega v tožnikovo zasebnost. Naslov vsebuje jasno napoved vsebine informacije - sporočilo o ovadbah.

Ad 2)

Celotna informacija, ki je vsebina osrednjega dela tega članka, je zapisana tako, da je vsakemu povprečnemu bralcu jasno: gre (samo) za sporočilo, da so kriminalisti pregledali dokumentacijo farme Poljče in nato vložili ovadbe proti trem (v članku omenjenim) osebam.

Kolikor zadeva tožnika, je celotna informacija podana tako, da je vsakemu povprečnemu bralcu jasno:

- da gre za ovadbo,

- da je (utemeljeno) osumljen zlorabe položaja in pravic odgovorne osebe,

- da kriminalisti trdijo, da naj bi si s posestva odpeljal k domačim jaslim kravo, /.../ v papirjih pa je bilo zapisano, da so jo odpeljali v jeseniško klavnico;

- da ga preiskovalci tudi sumijo, da /.../ ni plačal pašnine za 23 krav, ki jih je pasel na zadružnem pašniku;

- da bodo v preiskavi še ugotovili, če drži trditev iz ovadbe, da naj bi si dal pripeljati na svojo kmetijo za deset traktorskih nakladalk koruzne silaže.

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je četrti toženec te informacije dobil na tiskovni konferenci, ki jo je sklicala Uprava za notranje zadeve Kranj; da je bil v posredovanih podatkih tožnik tam označen z imenom, začetnico priimka in delovnim položajem na farmi Poljče. Zato je treba pritrditi revizijskemu stališču (četrtega in petega toženca), da zmotno ni bil upoštevan 9. člen tedaj veljavnega ZJO, po katerem zaradi objave informacije ni bil odgovoren novinar, ki je vsebinsko točno objavil informacijo, dobljeno od odgovorne osebe državnega organa, za katero ni imel razloga, da bi dvomil v njeno resničnost. Četrti toženec je v sedaj obravnavanem delu članka tudi spoštoval zapoved iz kodeksa novinarske etike, da novinar pri poročanju o zadevah s področja pravosodja vselej upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen.

Ad 3)

Zaključni komentar četrtega toženca v obravnavanem članku velja tu ponoviti: "Tako pač v Poljčah, in le upamo lahko, da v Sloveniji ni veliko takih posestev, še manj pa ljudi, ki govorijo eno, delajo pa drugo."

Temu novinarjevemu zaključnemu komentarju in formulaciji v osrednjem delu članka, da je tožnik utemeljeno osumljen zlorabe položaja in pravic odgovorne osebe, je sodišče prve stopnje prisodilo največjo težo pri sprejeti presoji:

a) da je "zapis \'utemeljeno osumljen\' v nasprotju z ustavnim načelom domneve nedolžnosti (27. člen URS), saj si novinar lasti namesto ustreznih pravosodnih organov presojo, ali je tožnik odgovoren za očitano kaznivo dejanje";

b) da gre (enako kot v članku v D.) za "vrednostno sodbo in komentar, ki je za tožnika objektivno žaljiv".

Sodišče druge stopnje je (v sedanjem drugem sojenju) tej oceni pritrdilo. Po presoji revizijskega sodišča - kar zadeva sedaj obravnavani članek v A. -, neutemeljeno, torej materialnopravno zmotno. Tako presojo narekujejo revizijskemu sodišču naslednji razlogi:

- Pravkar (pod a) citiranega razumevanja besedne zveze utemeljeno osumljen ne narekuje vsebina stavka, v katerem je zapisana, niti kontekst tega članka. Po presoji revizijskega sodišča noben povprečni bralec ne bi mogel razumeti te besedne zveze na način:

sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic odgovorne osebe, je utemeljen po mnenju četrtega toženca

- ampak le tako, da je utemeljenost suma podana po mnenju tistih, ki so zadevo raziskovali (kriminalisti) in vložili ovadbo. Kaj je v takem pisanju nedovoljenega, ni jasno. Po oceni revizijskega sodišča: nič.

- Pri komentarju: "Tako pač v Poljčah, in le upamo lahko, da v Sloveniji ni veliko takih posestev, še manj pa ljudi, ki govorijo eno, delajo pa drugo" - niti, če se bere sam, niti v kontekstu vsega članka -, ne gre za nič drugega kot za posplošen komentar, za celo dobrodošel (in v snovi utemeljen) preskok na posplošeno misel o človekovi naravi v konkretni družbeni pojavnosti, ki nikakor ne leti na tožnika in zato ne more biti "komentar z negativno vrednostno sodbo, ki je objektivno žaljiva za tožnika".

Revizijsko sodišče je zaradi vsega obrazloženega ocenilo, da glede članka "Ovadbe zaradi molže \'po gorenjsko\'" z dne 10.9.1992 v časniku A. (ki ga izdaja peti toženec, napisal pa ga je četrti toženec), ni mogoče ugotoviti elementa protipravnosti. To je narekovalo presojo, da je sodba proti petemu tožencu materialnopravno zmotna. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji petega toženca ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek proti temu tožencu tudi v preostalem delu zavrnilo. Taka odločitev je imela po prvem odstavku 154. člena ZPP kot posledico tudi tožnikovo stroškovno obveznost, da petemu tožencu povrne še nadaljnje pravdne stroške, katerih odmera bo obrazložena na koncu, v sklopu obrazložitve celotne odločitve o pravdnih stroških.

O temelju odgovornosti tretjega (in četrtega) toženca

Tudi članek četrtega toženca, objavljen v časniku, ki ga izdaja tretji toženec, v B. dne 25.8.1992, ima tri prepoznavne dele: 1)

naslov s podnaslovom, 2) besedilo informacije in 3) zaključni novinarjev komentar.

Ad 1)

Pri članku v B. naslov "Po domače s kravami" in podnaslov - Osumljeni so kravam s posestva Poljče napisali napotnico za klavnico, v resnici pa so jih privezali za domače jasli. Zadružna krma je teknila tudi zasebni živali - sama ne vsebujeta nobene informacije, ki bi omogočala identifikacijo tožnika. V primerjavi z drugim delom članka - informacijo, ne vsebujeta ničesar, kar bi presegalo običajno funkcijo naslova: pritegniti bralčevo pozornost, ga "povabiti" k branju članka (informacije). Toda v kontekstu zaključnega novinarjevega komentarja se naslov in podnaslov tega članka lahko dojemata drugače, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Ad 2)

Celotna informacija, ki je vsebina osrednjega dela članka v B., je zapisana tako, da je vsakemu povprečnemu bralcu jasno, da gre za obvestilo, kako so "policisti in kriminalisti Urada kriminalistične službe UNZ Kranj vse tri (v članku omenjene osebe) ovadili tožilstvu in danes s tem seznanili javnost". Kolikor zadeva tožnika, je celotna informacija podana tako, da je vsakemu povprečnemu bralcu jasno:

- da gre (samo) za ovadbo (UNZ Kranj) tožilstvu,

- da bodo (šele) sodniki v Radovljici presojali, ali so dozdaj zbrani dokazi o domnevni zlorabi položaja in uničenju poslovnih listin dovolj za obsodbo,

- da naj bi /.../ odpeljal s posestva v domači hlev kravo, ki naj bi bila knjigovodsko vredna 57.000 SIT. V lastninski dokumentaciji pa naj bi pisalo, da so kravo odpeljali v jeseniško klavnico;

- da ga ovadba bremeni /.../ tudi neplačila pašnine /.../, ko naj bi pasel 23 svojih krav mlekaric na zadružnem pašniku;

- prav tako naj bi v preiskavi, če bo uvedena, skušali pojasniti, ali je s farme res dobil na svojo kmetijo deset traktorskih nakladalk koruzne silaže.

Ad 3)

Zaključni komentar četrtega toženca v sedaj obravnavanem članku se glasi:

"Že vse to meče slabo luč na ugledno farmo. Posameznikom, ki so utemeljeno osumljeni, bodo prisodili primerno kazen. Toda kako bodo odslej lahko še komu pogledali v oči in govorili o poštenju...?"

Ta zaključni komentar po mnenju revizijskega senata ne pušča nobenega dvoma o mnenju njegovega avtorja: najsi bo posameznikom (iz članka) prisojena primerna kazen (ker se bo izkazalo, da so bili utemeljeno osumljeni) ali ne, že to, kar je znano zdaj, meče slabo luč na ugledno farmo; glede njih samih pa se je treba (že sedaj) vprašati, kako bodo še lahko komu pogledali v oči in govorili o poštenju... Ob tako izraženem novinarjevem mnenju - negativni vrednostni sodbi, ki leti tudi na tožnika, kakor sta ocenili sodišči prve in druge stopnje -, pa dobi drugačen pomen (drugačen kot v kontekstu informacije, ki je osnovna vsebina članka) in težo besedilo podnaslova članka -

Osumljeni so kravam s posestva Poljče napisali napotnico za klavnico, v resnici pa so jih privezali za domače jasli. Zadružna krma je teknila tudi zasebni živali. Posebno težo dobi trdilna oblika tega besedila. Zato revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da sta četrti toženec kot avtor in tretji toženec kot izdajatelj B. z dne 25.8.1992 objavila s člankom "Po domače s kravami" ne le informacijo s tiskovne konference UNZ Kranj, ampak tudi negativno vrednostno sodbo o (domnevnem) tožnikovem dejanju z žalitvenim podtonom (ali pridihom, kot sta se izrazili) - in s tem žaljivo za tožnika. Prekršena je bila, kakor je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, tožnikova ustavna pravica do osebnega dostojanstva (34. člen URS). Ali z drugimi besedami, objava tega članka je pomenila poseg v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, ki je sankcioniran v 199. in 200. členu ZOR.

Žaljive vrednostne sodbe niso informacija, zato se nanje ne morejo nanašati prej zapisani razlogi v zvezi z 9. členom ZJO. Prav tako ni mogoče slediti revizijskemu stališču tožene stranke, da bi moral tožnik četrtemu tožencu dokazati direktni naklep (namen žalitve), ker naj se ne bi bilo mogoče zadovoljiti z eventualnim naklepom, kot pravi revizija - namreč s tem, "da se je lahko zavedal, da lahko za tožnika nastanejo škodljive posledice, pa je lahkomiselno mislil, da ne bodo nastale" (kot pravi sodba prve stopnje). Novinar seveda namenoma napiše tisto, kar napiše in objavi, zato ni čisto jasno, zakaj se revizija zavzema za to, da naj bi novinarji odgovarjali za škodo, povzročeno z njihovim pisanjem, samo če so jo povzročili namenoma.

Doslej obrazloženo pa narekuje sklep, da je glede članka v B. podan ne samo prvi izmed štirih elementov civilnega delikta - nedovoljeno dejanje na strani tretjega toženca in v zvezi z njim četrtega toženca kot avtorja -, ampak tudi odgovornost tretjega in četrtega toženca zanj. Obstoja škode ter vzročne zveze med njo in objavo članka v B. tožena stranka v reviziji niti ne izpodbija - kar je tudi razumljivo, saj gre pri obstoju teh dveh elementov skoraj izključno za dejanska vprašanja, ki jih revizija ne sme načenjati (386. člen ZPP). Zato se izkaže, da po temelju revizija tretjega in četrtega toženca ni utemeljena.

O temelju odgovornosti šestega in sedmega toženca

Članek, ki je bil objavljen v časniku C. 26. avgusta 1992 z naslovom "Kako so se šli na posestvu Poljče pri Begunjah. Kravo sem, kravo tja - k meni domov...", se od obravnavanih drugih dveh člankov bistveno razlikuje. Ne samo, da ga zaznamuje ironični dostavek k informaciji, sicer prav tako dobljeni na tiskovni konferenci UNZ Kranj - tudi sama informacija je podana na drugačen način: v obliki čistih trditev o tem, kaj je tožnik storil (za njegovo prepoznavnost je navedena še starost). Ne gre samo za nekoliko šaljivo in zbadljivo pisanje, skratka za članek v bolj lahkotnem slogu, kot skuša prikazati revizija in ki naj bi bil v tako imenovani črni kroniki še dovoljen. Revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišč prve in druge stopnje, da gre pri tem članku za pisanje, ki je bilo za tožnika objektivno žaljivo, torej za nedovoljeno dejanje, s katerim je bil storjen enak poseg, kakor je bil maloprej obrazložen glede obravnavanega članka v B..

Revizija v zvezi s tem člankom ne izpodbija posebej odgovornosti šestega toženca, pač pa sedmega toženca. Vendar revizijsko sodišče ne more pritrditi njenim stališčem o tem, da odgovorni urednik odškodninsko odgovarja za poseg v osebnostne pravice z objavo žaljivega članka, samo v primeru, če avtor članka sploh ni znan ali če prizadeti (od izdajatelja časnika ali odgovornega urednika?) ne bi dobil informacije o avtorju. Pri tem naj bi odgovorni urednik odgovarjal samo, če bi glede objave namerno žaljivega članka ravnal z direktnim naklepom. Vse to naj za sporni članek v C. ne bi veljalo, ker bi tožnik lahko dobil informacijo o avtorju članka, ki je bil znan (sedmi toženec pa naj očitno tudi ne bi ravnal z "direktnim naklepom"). Kakor rečeno, revizijsko sodišče teh revizijskih razlogov ne sprejema. Glavni in odgovorni urednik je odločal o objavi informacije ali mnenja in je moral objavo zavrniti, če je bila žaljiva ali v nasprotju z načeli novinarske etike (74. člen ZJO). Po kodeksu novinarjev Republike Slovenije (sprejetem 29.11.1991) je za nepodpisane prispevke in za s psevdonimom opremljene prevzelo odgovornost uredništvo (točka 11.1).

Glede drugih elementov civilnega delikta pri članku v C. z dne 26.8.1992 velja enako, kot je bilo zapisano glede članka v B.. To pa, ob vsem maloprej povedanem pomeni, da ne le šesti, ampak tudi sedmi toženec v zvezi z objavo pravkar omenjenega članka odgovarjata tožniku za poseg v njegovo čast in dobro ime in sta torej pasivno legitimirana za njegov zahtevek po 200. členu ZOR, šesti toženec pa tudi za zahtevek po 199. členu ZOR.

O višini denarne odškodnine

Kar zadeva višino denarne odškodnine za ugotovljeno tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo revizija graja kot previsoko (in se pri tem sklicuje na primerjavo z odškodninami, ki se priznavajo za druge oblike negmotne škode), mora revizijsko sodišče vzeti kot izhodišče že citirano ugotovitev sodišča druge stopnje, ki jo je sprejelo kot pravilno tudi sodišče druge stopnje: "Članki so sicer res izhajali v različnih časopisih ter so toženci res delali neodvisno eden od drugega, vendar pa je škoda, kot izhaja iz izpovedbe tožnika, nastala kot rezultat delovanja vseh skupaj in je ni mogoče razmejiti." S tem je bila tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno ugotovljena skupnost in neločljivost vpliva vseh člankov, ki so predstavljali nedovoljen poseg v tožnikovo ustavno varovano zasebnost in njegovo čast in dobro ime - po presoji revizijskega sodišča sicer le štirih in ne petih, kakor je menilo sodišče prve stopnje. Ta skupnost in neločjivost vpliva na nastanek ugotovljene negmotne škode iz 200. člena ZOR, je pri tem revizijskem odločanju o višini odškodnine ovira, da bi se teža posega v tožnikove osebnostne pravice z dvema člankoma (tistima v B. in C.) presojala ločeno in da bi se zanju posebej presojalo, kakšna je glede na težo posega pravična denarna odškodnina.

V celoti posega v tožnikove osebnostne pravice z vsemi štirimi članki, zaradi katerih je sodišče prve stopnje (utemeljeno, glede petega članka pa sicer neutemeljeno) priznalo tožniku kot pravično denarno odškodnino po 200. členu ZOR v znesku 1,000.000,00 SIT, pa revizijsko sodišče pri vseh ugotovljenih dejstvih proti taki odškodnini nima pomislekov. Zato je v dovoljenih mejah preizkusa višine odškodnine prišlo do spoznanja, da revizija tretjega, četrtega, šestega in sedmega toženca v tem delu ni utemeljena. Zato jo je na podlagi 393. člena ZPP v tem delu zavrnilo.

O objavi sodbe

Utemeljena je revizija tretjega in šestega toženca glede objave sodbe (v časniku B. oziroma C.), naložene z izpodbijano sodbo. Čeprav obravnavana (sicer druga izdana) sodba sodišča prve stopnje pri naloženi obveznosti objave sodbe ne vsebuje dostavka "v celoti", pa je iz izpodbijane sodbe jasno, da jo je sodišče druge stopnje tako razumelo - saj je zavrnilo pritožbo tožencev, med drugim tretjega in šestega, tudi proti obveznosti objave celotne sodbe.

Sankcija objave sodbe iz 199. člena ZOR v tej zakonski določbi ni natančneje definirana. Zato je treba v procesnem pravu iskati odgovor na vprašanje, kaj je v 199. členu ZOR mišljeno z izrazom sodba. S sodbo odloči sodišče o zahtevku, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 325. člena ZPP). To je sodba v ožjem pomenu besede, v strokovnem žargonu "izrek sodbe", kadar se o sodbi govori v kontekstu pismene sodbe. Pismena sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev (prvi odstavek 338. člena ZPP). Zatorej besedila 199. člena ZOR nikakor ni mogoče razumeti tako, da je s sankcijo objave sodbe nujno mišljena objava (celotne) pismene sodbe.

Po presoji revizijskega sodišča odločitev, da morata tretji in šesti toženec objaviti "celotno sodbo", pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ker je to v konkretnem primeru v nasprotju z namenom sankcije objave sodbe iz 199. člena ZOR. Revizija tako stališče utemeljuje s tem, da taka objava za tožnika ne bi pomenila odprave ali zmanjšanja škode, ampak bi bila javnost le ponovno podrobno informirana o vsebini člankov, z objavo katerih sta tretji in šesti toženec posegla v tožnikovo čast in dobro ime. Temu revizijskemu stališču sicer ni mogoče brez pridržka pritrditi. V primeru, kakršen je tožnikov, lahko pri oškodovancu neprijetnost ponovnega sporočila javnosti, da je bila zoper njega vložena konkretna kazenska ovadba, in ponovnega objavljanja zanj žaljivega pisanja ter iz tega skoraj nujno izvirajoče duševne bolečine zaradi posega v zasebnost in osebnostne pravice - lahko vse to preglasi zadovoljstvo ob dejstvu, da mora storilec nedovoljenega posega (v tem revizijskem primeru tretji in šesti toženec) objaviti tako obsežne sodne odločbe. Toda to bi že šlo na roko težnjam, ki niso v skladu z namenom odškodninskih sankcij - v smislu drugega odstavka 200. člena ZOR, ki ga je tudi pri sankciji iz 199. člena ZPP treba vzeti v razmislek. Skratka, dalo bi tej sankciji pomen kaznovanja, penalne funkcije pa po našem pravnem redu odškodninske sankcije nimajo.

Zapisano je bilo: "objaviti tako obsežne odločbe". Množinsko obliko narekuje presoja revizijskega sodišča, da objava sodbe, naložena na podlagi 199. člena ZOR, ne more pomeniti zgolj objave sodbe sodišča prve stopnje, saj gre za objavo pravnomočne sodbe, ki lahko postane pravnomočna na prvi ali šele na drugi stopnji. V drugem primeru seveda vsebina odločitve sodišča druge stopnje (izrek sodbe) ne more biti "nezanimiva" in obrazložitev te sodbe tudi ne "brezpredmetna" za obveščenost javnosti o taki pravnomočni sodbi. Prav za obvestitev javnosti o sporu in o njegovem izidu pa pri sankciji po 199. členu ZOR seveda gre. Kadar pravnomočno sodbo preskusi v revizijskem postopku Vrhovno sodišče, seveda tudi ni mogoče reči, da so vsebina same odločitve Vrhovnega sodišča in razlogi zanjo za javnost nezanimivi. To velja še posebej, kadar po odločanju na vseh treh stopnjah odločitev sodišča prve stopnje ni ostala povsem nespremenjena. Prav to se je zgodilo v tem sporu. Objava sodb sodišč vseh treh stopenj (prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, bi bila v takem primeru ne samo v nasprotju z namenom sankcije iz 199. člena ZOR, temveč tudi v nasprotju z interesom javnosti, da je o taki pravnomočni in dokončni sodbi obveščena.

Na kratko povzeto: pri odločitvi, kakšno uporabo sankcije objave sodbe iz 199. člena ZOR narekujejo konkretne okoliščine zadeve, mora sodišče opraviti dvojno presojo. Predvsem mora paziti, da (v smislu drugega odstavka 200. člena ZOR, ki ga je tudi pri sankciji iz 199. člena ZPP treba vzeti v razmislek) ne gre na roko težnjam, ki niso v skladu z namenom odškodninskih sankcij - in ne da tej sankciji penalne funkcije, ki je po našem pravnem redu odškodninske sankcije nimajo. Poleg tega mora upoštevati, da objava sodbe v sredstvu javnega obveščanja (po ZJO) oziroma javnem glasilu pomeni obveščanje javnosti o odločitvi v nekem sodnem sporu, zato je treba upoštevati tudi interes javnosti, da je to obvestilo v sorazmerju s pomembnostjo njegove vsebine.

Po presoji revizijskega sodišča konkretne okoliščine obravnavane zadeve (ugotovljena in za revizijsko sodišče obvezna dejanska podlaga izpodbijane sodbe) pri prvem preskusu po 199. členu v zvezi z drugim odstavkom 200. člena ZOR ne narekujejo in ne upravičujejo objave celotnih pismenih sodb vseh treh stopenj - objava zgolj celotne pismene sodbe prve stopnje pa bi bila vsebinsko zgrešena in celo za javnost zavajajoča, saj že sodišče druge stopnje, predvsem pa revizijsko sodišče ni v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Enak odgovor da tudi drugi navedeni preskus. Objava pismenih sodb sodišč vseh treh stopenj (prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, bi bila (glede na objektivno pomembnost spora in vsebine teh sodb) tudi v nasprotju z interesom javnosti, da je o taki pravnomočni in dokončni sodbi obveščena. Po presoji revizijskega sodišča pravilna uporaba 199. člena ZOR zato narekuje objavo sodbe v časnikih, ki jih izdajata tretji in šesti toženec, le v takem obsegu, da so odločbe vseh treh stopenj povsem individualizirane, da so javnosti znane pravdne stranke, med katerimi je (v tem delu revizijsko preskušeno) tekel spor, da je povsem individualizirano bistvo spora (v zvezi s katerimi časopisnimi članki je tekel) in da je javnosti v celoti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi revizijskega sodišča. Zato je na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP delno ugodilo reviziji tretjega in šestega toženca in glede naložene objave sodbe izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da se glasi, kot je navedeno v izreku pod točko 2. s podtočkami.

O delni zavrnitvi revizije in o stroških postopka

Kolikor ni bilo že v dosedanji obrazložitvi izrečno navedeno, v katerih delih je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo, ker ni utemeljena - pa je iz obrazložitve te sodbe zadosti jasno razvidno, v katerih delih revizija ne more biti uspešna. Podlaga za zavrnitev revizije pa je tako vedno 393. člen ZPP.

Odločitev o nadaljnjih pravdnih stroških petega toženca, ki jih mora tožnik povrniti, ima podlago v prvem odstavku 154. člena in drugem odstavku 155. člena ZPP. Ta toženec je eden izmed petih tožencev, ki so imeli v pravdi istega pooblaščenca. Število tožencev v primeru zahtevkov, ki so bili sporni med tožnikom in temi toženci, na višino tožnikovih taksnih obveznosti ni vplivalo. Prav tako ni vplivalo na višino taksnih obveznosti tožencev, predvsem pa peti toženec ni imel nekih posebnih, ločenih taksnih obveznosti. V skladu z odvetniško tarifo je pooblaščenec petega toženca prijavil zahtevek za povračilo odvetniških stroškov po sistemu osnovnih tarifnih postavk s povečanjem za zastopanje več strank (10% od osnovne tarife za vsakega nadaljnjega toženca). Zato je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnik petemu tožencu (poleg dela stroškov, ki mu je že bil naložen s sodbo druge stopnje) povrniti za pravdne stroške del v višini 10% osnovne odvetniške tarife po tarifnih postavkah, priznanih toženi stranki po odmeri v njenih stroškovnikih in upoštevanih v sodbi druge stopnje, poleg tega pa seveda po enakem načelu 10%

osnovne odvetniške tarifne postavke za revizijo. Tako mora tožnik plačati petemu tožencu za stroške na prvi in drugi stopnji še 53.550,00 SIT, za revizijske stroške pa 6.426,00 SIT (5.400,00 SIT + 19% DDV) - ali v celoti znesek 59.976,00 SIT.

Pri odločitvi o stroških revizijskega postopka glede drugih tožencev, ki so vložili revizijo, je revizijsko sodišče upoštevalo pravila iz drugega odstavka 154. člena ZPP in ocenilo, da so preostali toženci uspeli z revizijo le v sorazmerno majhnem delu. Ti štirje toženci so namreč izpodbijali sodbo sodišča druge stopnje predvsem po temelju, s čimer niso uspeli, poleg tega vsi po višini glede denarne odškodnine - s čimer prav tako niso uspeli, le dva izmed njih pa še glede obsega naložene objave sodbe, s čimer sta uspela. Ocena, da so pri takem delnem uspehu ti štirje toženci uspeli le v sorazmerno majhnem delu predmeta revizijskega izpodbijanja, je narekovala odločitev, da sami trpijo stroške revizijskega postopka. Glede stroškov odgovora na revizijo, v katerem se je tožnik zavzemal za nedovoljenost revizije, pa je revizijsko sodišče ocenilo, da zaradi njegove vsebine stroškov tega odgovora ni mogoče šteti kot potrebne tožnikove pravdne stroške - le ti pa se lahko naložijo v plačilo nasprotniku (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato mora tudi tožnik sam trpeti stroške revizijskega postopka.