199. člen ZOR

Takšna pravica do oblikovanja in izražanja mnenja pri varovanju lastninske pravice pa predstavlja pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki v danem primeru ne posega nedopustno (protipravno) v čast in dobro ime (osebnostno pravico) tožnika kot človekovo pravico po določbi 34. člena Ustave RS.

Ker je naslov članka pomensko odprt in ne vsebuje jasnega in enoznačnega sporočila, je presoja o tem, ali predstavlja poseg v tožničin ugled, možna šele ob ugotovitvi njegovega pomena v kontekstu celotnega članka. Za presojo o nedopustnosti toženčevega ravnanja je odločilno, ali finskemu preiskovalcu pripisana izjava v članku predstavlja neizkrivljeno sporočilo tega, kar je v razgovoru povedal novinarju. Meja dopustnega poročanja je prekoračena, če pripisana izjava bistveno spreminja pomen, težo tistega, kar je tretji v resnici povedal. Odpravo posledic nedopustne okrnitve ugleda je mogoče doseči tudi z objavo opravičila. Ker bi opravičilo, nanašajoče se na pomensko odprt naslov članka, vključevalo tako nedopusten pomen naslov kot tiste pomene, katerih nedopustnost ni bila ugotovljena, za izrek te odškodninske sankcije ni podlage. Predpostavka za prisojo denarne odškodnine za okrnitev ugleda politične stranke je obstoj posebej intenzivnih posledic posega. Objava izsledkov policijske preiskave glede izvedbe visoko vrednega proračunskega posla, četudi o tem še ne bi bila izdana sodba in kljub temu, da lahko okrni ugled politične stranke, sama za se

Za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka po njegovem temelju, uporabiti tako določbe 203. člena ZOR, kot člena 182 OZ, ki pa so po svoji vsebini identične. Pri tem je treba izhajati iz samega koncepta prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer se za odškodninski zahtevek glede posamičnih zakonitih podlag oziroma isto obliko škode (npr. za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti itd.) uveljavi le en denarni zahtevek. Pri obravnavanju tožbenih zahtevkov s katerimi se uveljavlja odškodnina za novo nastalo škodo je namreč treba razlikovati med bodočo škodo in novo škodo. Za bodočo škodo je ob odločanju o odškodnini (npr. v konkretnem primeru ob izdaji sodne poravnave) gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Bistvo nove škode pa je v njeni nepredvidljivosti v času odločanja o odškodnini.

Kadar prideta v stik oškodovančeva osebnostna pravica in pravica javnosti do obveščenosti, je treba ugotavljati ravnovesje med obema pravicama in presoditi, ali je tožbeni zahtevek res tak, da upravičuje nujnost posega sodišča. V demokratični družbi ima tisk pomembno vlogo, zlasti kadar gre za tako imenovane osebe javnosti. V ta krog ne sodijo le osebe na določenih vodilnih političnih ali gospodarskih položajih, pa tudi ne samo znane osebe iz kulturnega ali zabavnega življenja, pač pa tudi osebe, ki so javnosti znane iz drugih razlogov in tudi samo v določenem časovnem obdobju, na primer iz velikih kazenskih procesov. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi obe sodišči pravilno presodili, da objava domneve o tožnikovem naročilu za umor v opisanih okoliščinah ne pomeni nedopustnega ravnanja.

Odločitev delodajalca o razporeditvi delavke na delovno mesto v drugem kraju zaradi potreb dela in vztrajanje pri tej razporeditvi dokler je ni sodišče pravnomočno razveljavilo, ne pomeni protipravnega posega v delavkine osebnostne pravice, zaradi katerega bi ji bilo mogoče priznati denarno odškodnino.

Izdajatelj časopisa ni pasivno legitimiran subjekt, ki bi lahko s preklicem v časopisu objavljenih izjav tretjih oseb o tožniku nudil slednjemu zadoščenje, predvideno kot eno izmed oblik povrnitve nepremoženjske škode z določbo 199. člen ZOR. Namena te oblike restitucije ni mogoče doseči z nekogaršnjim "preklicem" izjave, ki ni bila njegova, saj bi bil brez slehernega pomena tako za prizadetega, kot tudi za oblikovanje oziroma ustvarjanje mnenja drugih o njem.

Ko sodišče presoja, ali je dolžnik ravnal v nasprotju s pravnim pravilom, določenim v sklepu o določitvi sodnih penalov, se je vsebine tega pravila dolžno držati v skladu z načelom formalne legalitete.

Sodišče je pojem duševnih bolečin razlagalo preozko. Pri razlagi tega pojma je potrebno upoštevati vsako psihično neugodje (razočaranje, jezo, občutek zavrtosti ter druge negativne občutke).

Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnikovo nesodelovanje pripomoglo k nastanku škode, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je namreč zatrjeval, da ga pred operacijo zdravnica ni pregledala, ampak ga je pred anastezijo spraševala, kakšno operacijo bo imel in kakšno anastezijo naj mu da. Sodišče naj tudi upošteva, da gre za pogodbeno razmerje med zdravstveno ustanovo in pacientom, ki med drugim obsega tudi predhodno obveščenost pacienta o možnih metodah zdravljenja, posledicah in učinkih.

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijanim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal dovolj skrbno in se uspel razbremeniti odgovornosti (krivde) za trditve, ki jih je izrekel v spornem intervjuju. V pritožbi še zatrjevane okoliščine, da je informacijo dobil od visokih letalskih častnikov in da se je tožnik tudi sam hvalil, da je letel na vojaškem letalu F 16 ne morejo predstavljati razbremenilnih okoliščin, ki bi omogočale zaključek, da je toženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, s čemer šele bi bila lahko izključena neskrbnost pri podajanju odgovora. Kot vojaški strokovnjak bi moral podvomiti ali pa vsaj preveriti govorice, da je toženec opravljal licenco za civilna pilota na vojaškem letalu, letenje na vojaškem letalu F 16 pa prav gotovo ni primerljivo z letenjem na povsem drugem letalu - tipa pilatus. Zahteva po preverjanju resničnosti informacij je v konkretnem primeru temeljila na višjem standardu profesionalne (poklicne) skrbnosti in ne le na podlagi merila skrbnosti povprečnega človeka - nestrokovnjaka. Od toženca se je zato lahko utemeljeno pričakova

V času, ko je izšel prispevek v reviji drugotožene stranke in so mu po tiskovni konferenci Upravne javne varnosti Kranj sledili še drugi, v Republiki Sloveniji še ni veljala Ustava Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I), ki poudarja varstvo človekovih pravic, niti ni bila ratificirana Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94 - MP, št. 7). Kljub temu so bila tedaj znana in sprejeta temeljna načela civilizacijske družbe, ki izhajajo že iz Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (Uradni list DFJ, št. 66/45 - MP in Uradni list RS, št. 24/92 - MP), iz splošne Deklaracije človekovih pravic, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP, št. 9) in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP, Uradni list SFRJ, št. 7/71 - MP in Uradni list RS, št. 35/92 - MP, št. 9). Zato zaključek sodišč prve in druge stopnje, češ da so družbene razmere tedaj opravičevale žaljivo naslavljanje prispevkov, ni pravilen. Ravno nasprotno: v takih razmerah je bila žaljivka lahko še bolj boleča in nevarna.

Tudi izjava, ki je izražena s stopnjo verjetnosti in ima negativno konotacijo o drugem, sporoča pa se tretjemu, lahko škodi ugledu tistega, glede katerega se sumi izrazijo, če temelji na nepreverjenih dejstvih in neutemeljenih sumih.

Toženka je zlorabila pravico do svobodnega izražanja in dolžnosti obveščanja javnosti, saj bi se morala zavedati, da je v svoji reviji neupravičeno objavila neresnična in za tožnika žaljiva dejstva. Zaradi posega v čast in ugled je tožnik upravičen do zadoščenja po 199. členu ZOR in sicer do preklica neresničnih izjav, glede na okoliščine primera, zlasti glede na težo žalitev in posledice nedopustnega ravnanja, pa tudi do objave sodbe v reviji, ki jo izdaja tožnik. Zahteva za objavo sodbe v tistih medijih, ki so povzemali objavljene trditve toženke, je bila zavrnjena, saj niso pravdne stranke, zato jim sodišče v tem postopku ne more naložiti izpolnitve nobenih obveznosti, tožbeni zahtevek, da mora toženka nekaj objaviti na svoje stroške, pa je premalo določen, da bi bil izvršljiv.

S tem, ko je tožnica novinarju izročila ovadbo in se z njim dogovorila za objavo zadeve, je privolila v to, da bo del njene zasebnosti glede njenih zdravstvenih težav izpostavljen v javnosti. Ob odsotnosti drugačnega dogovora o posebnem pisnem soglasju je to za objavo zadoščalo. Druga objava je sledila zavrženju kazenske ovadbe, stališče zdravnikov o poteku dogodkov pa se je od tožničinega razlikovalo. Tudi vsebina drugega članka se nanaša na tisti del zasebne sfere tožnice, ki je bil v javnosti (s soglasjem tožnice) že obravnavan. Ker je tožnica svoj primer želela predstaviti javnosti, tudi predstavitev stališč druge stranke nasploh, z vidika varovanja tožničine zasebnosti, ni bila nedopustna. Do posega v tožničino zasebnost naj bi prišlo z nizanjem nepomembnih, neresničnih podrobnosti, izpuščena pa naj bi bila relevantna dejstva. Te navedbe kažejo na to, da naj bi, po revidentkinem mnenju, šlo za vdor v njeno zasebnost zaradi tega, ker so v javnost prišle informacije, podrobnosti, ki jo spravljajo v zadrego, pa tudi takšne, ki jo prikazujejo v napačni luči. Za odločitev v tej zadevi je zato odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da revidentka v člankih ni bila n

Konkretne okoliščine obravnavane zadeve pri prvem preskusu po 199. členu ZOR v zvezi z drugim odstavkom 200. člena ZOR ne narekujejo in ne upravičujejo objave celotnih pisnih sodb vseh treh stopenj v medijih, ki so navedeni v 1. do vključno 7. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Enak odgovor da tudi drugi navedeni preskus. Objava pisnih sodb sodišč vseh treh stopenj (prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, bi bila (glede na objektivno pomembnost spora in vsebine sodb) tudi v nasprotju z interesom javnosti, da je o taki pravnomočni in dokončni sodbi obveščena. Po presoji revizijskega sodišča pravilna uporaba 199. člena ZOR zato narekuje objavo sodbe v časnikih, ki so navedeni v 1. do vključno 7. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, le v takem obsegu, da so odločbe vseh treh stopenj povsem individualizirane, da so širši javnosti znane pravdne stranke, med katerimi je tekel spor in da je širši javnosti v celoti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi revizijskega sodišča.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Ustava ne postavlja ovir za ugotavljanje in ugotovitev civilnopravne odgovornosti poslanca za mnenje, ki ga je izrekel na seji Državnega zbora. Sankcija objave sodbe iz 199. člena ZOR v tej zakonski določbi ni natančneje definirana. Ob upoštevanju, da bi bila objava celotnih sodb prve in druge stopnje, obenem s povzetimi navedbami pravdnih strank in dokazno oceno, za javnost zavajajoča informacija, ter splošno znanem dejstvu, da se o konkretnem sporu v javnih medijih že govori in piše, po presoji pritožbenega sodišča pravilna uporaba 199. člena ZOR narekuje objavo sodb v znanem slovenskem časopisu le v takem obsegu, da bosta odločbi povsem individualizirani, da bosta javnosti znani pravdni stranki, med katerimi je tekel spor, da bo povsem individualizirano bistvo spora in da bo javnosti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi tega sodišča.

Bolnik in zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev objektivno odgovorna, vendar odgovarja le, če njen delavec ni ravnal tako, kot je treba (170. člen ZOR - poostrena krivdna odgovornost). Zdravnik pa ne ravna tako kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno. Po določbi 4. alinee 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje.

Objava sodbe mora biti kot sankcija sorazmerna posegu v oškodovančeve osebnostne pravice. V primeru, ko je lahko razžaljenega prepoznal le omejen krog ljudi, objava sodbe ni utemeljena in ni v skladu z namenom, ki naj se doseže z odškodnino.

Kršitev osebnostne pravice do časti in dobrega imena je lahko storjena tudi na način, ko nekdo drugemu odredi, ta drugi pa potem dejansko prebere pred večjim številom zbranih sodelavcev in novinarjev zapisane očitke nasproti tretjemu, ki zanj predstavljajo žavljio obdolžitev. Zaradi take kršitve je utemeljen tožbeni zahtevek po objavi sodbe.