VSRS Sklep III R 8/99

Za odločitev o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi je pristojno Okrajno sodišče v Krškem.

Upnik je na Okrajno sodišče v Krškem vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišču je predlagal, naj Agenciji RS za plačilni promet, podružnici v Krškem, naloži, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska do višine tolarske protivrednosti 1.649.500,76 USD z dolžnikovega računa, pri dolžnikovih nepremičninah, vpisanih v vl. št... k.o... pa vknjiži prepoved odsvojitve in obremenitve. Začasna odredba naj bi veljala do dokončne odločitve v arbitražnem postopku, ki ga je upnik sprožil proti dolžniku pri Mednarodnem razsodišču pri Zvezni gospodarski zbornici na Dunaju.

Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe pretežno ugodilo, je dolžnik vložil ugovor. Očitno je sodišče prve stopnje menilo, da ugovor ni utemeljen. Zato je zadevo odstopilo Višjemu sodišču v Ljubljani, da odloči o ugovoru kot o pritožbi.

Višje sodišče v Ljubljani je sprožilo spor o pristojnosti. Meni namreč, da se postopek odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe in začasna odredba sama toliko razlikujeta od postopka odločanja o predlogu za izvršbo in od sklepa o izvršbi, da smiselna uporaba določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki urejajo izvršbo, ni možna. Zaradi tega naj bi bilo Okrajno sodišče v Krškem pristojno odločati o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi tudi takrat, kadar meni, da ugovor ni utemeljen.

ZIZ določa v 239. členu, da se njegove določbe o izvršbi smiselno uporabijo tudi za zavarovanje, če zakon v delu, ki ureja zavarovanje, ne določa drugače. V 15. členu pa določa ZIZ, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabijo določbe Zakona o pravdnem postopku, če ZIZ ali kakšen drug zakon ne določa drugače. Iz omenjenih določb torej sledi, da se v postopku zavarovanja, ki vključuje tudi postopek za izdajo začasne odredbe (240. člen ZIZ), če v delu ZIZ, ki ureja zavarovanje ni drugače določeno, najprej smiselno uporabijo določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo, če pa teh ni, oziroma tudi njihova smiselna uporaba ni mogoča, pa določbe ZPP.

V delu, ki ureja zavarovanje, ZIZ nima določb, ki bi urejale postopek po vložitvi ugovora zoper sklep o zavarovanju in odločanje o ugovoru. Ima jih pa v delu, ki ureja izvršbo. Se pa to sodišče strinja s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani, da tudi smiselna uporaba določb ZIZ, ki urejajo postopek po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, ni mogoča takrat, kadar sodišče prve stopnje meni, da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ni utemeljen.

Podlaga sklepu o izvršbi je izvršilni naslov (17. člen ZIZ), ali verodostojna listina (23. člen ZIZ). S tem, da je predlogu za izvršbo priložil verodostojno listino (3. odst. 41. člena ZIZ) oziroma v določenih primerih izvršilni naslov (1. odst. 42. člena ZIZ), je upnik podlago za sklep o izvršbi izkazal. Sodišču ni treba posebej ugotavljati, ali celo presojati, ali podlaga obstoji, ampak izda sklep o izvršbi. Dolžnik, ki prejme s sklepom o izvršbi tudi verodostojno listino, izvršilni naslov pa je tako prejel v postopku, v katerem je bil izdan, ve za podlago sklepa o izvršbi. Zato izvršilnemu sodišču sklepa o izvršbi, s katerim je bilo predlogu za izvršbo ugodeno, tudi ni treba obrazložiti (4. odst. 44. člena ZIZ).

Sklep o izvršbi, s katerim je bilo predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (53. člen ZIZ). Z njim pa ne more izpodbijati izvršilnega naslova, ampak lahko uveljavlja samo ugovore, ki izvršbo preprečujejo (55. člen ZIZ). Ugovor mora dolžnik obrazložiti in v njem navesti vsa dejstva ter predložiti vse dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje (2. odst. 53. člena ZIZ).

Glede na nadaljnje določbe ZIZ, k urejajo ugovorni postopek (1. odst. 57. člena in 1. odst. 58. člena ZIZ) lahko zato pritožbeno sodišče, kateremu je sodišče prve stopnje predložilo ugovor na podlagi 2.

odst. 54. člena ZIZ, odloči o njem kot o pritožbi brez dodatnega ugotavljanja dejanskega stanja. Upoštevajoč dovoljene ugovorne razloge tudi ono v pritožbenem odločanju ne more in ne sme poseči v podlago sklepa o izvršbi.

Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je situacija drugačna.

V predlogu za izdajo začasne odredbe se upnik ne more sklicevati na izvršilni naslov iz 17. člena ZIZ, ali na verodostojno listino iz 2. odst 23. člena ZIZ. Ni listin, ki bi že same po sebi bile podlaga za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Upnik mora trditi obstoj za izdajo začasne odrebe relevantnega dejanskega stanja in ga dokazati, in sicer:

- VERJETNOST obstoja (ne: obstoj) oziroma bodočega nastanka terjatve (1. odst. 270. člena in 1. odst. 272. člena ZIZ);

- če ne izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odrebo pretrpel le neznatno škodo ( 3. odst. 270. člena ZIZ), VERJETNOST (ne: gotovost) obstoja nevarnosti, da bo dolžnik z dejanji iz 2.

odst. 270. člena ZIZ onemogočil ali precej otežil uveljavitev terjatve;

- VERJETNOST (ne: gotovost) obstoja ene od predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje mora na podlagi upnikovih trditev in predloženih dokazov presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. To pomeni, da ne odloča samo o začasni odredbi, ampak da mora odločiti tudi o obstoju podlage zanjo. Zato mora sklep obrazložiti tudi takrat, kadar predlogu ugodi. Smiselna uporaba 4. odst. 44. člena ZIZ pri ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe ni možna. Dolžnik ima zoper sklep o začasni odredbi pravno sredstvo - ugovor. Ugovorni razlogi iz 55. člena ZIZ za ugovor proti sklepu o začasni odredbi pridejo v poštev samo izjemoma (n. pr.: 1. in 7.

točka 1. odstavka 55. člena ZIZ). Pač pa bo dolžnik z ugovorom izpodbijal zlasti pravilnost oziroma popolnost dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Tega pa ne bo mogel storiti, ne da bi mu bila znana miselna pot, ki je vodila sodišče pri odločitvi. To pa lahko najde samo v obrazložitvi.

Ker smiselna uporaba 4. odst. 44. člena ZIZ pri sklepu, s katerim je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, ni mogoča, je treba preko 15. člena ZIZ uporabiti 1. odst. 345. člena ZPP. Začasna odredba je poseg v dolžnikova upravičenja razpolagati s svojim premoženjem, za katerega ni mogoče domnevati, da je nanj pristal. Zato ga je treba obrazložiti.

Ugovorni razlogi zoper sklep o začasni odredbi so bistveno drugačni od ugovornih razlogov zoper sklep o izvršbi. Nanašajo se predvsem na podlago. V primerjavi s sklepom o izvršbi torej na del, ki ga z ugovornimi razlogi zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati.

Praviloma bo sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe že na podlagi predloga samega. Dejstva in dokaze, s katerimi bo zatrjeval in dokazoval, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, da torej ni podlage zanjo, bo dolžnik navajal in predlagal šele v ugovoru. V postopku za izdajo začasne odredbe se bo torej šele po vložitvi ugovora preizkušalo dejansko stanje glede podlage, to je glede nečesa, kar v postopku izvršbe sploh ni predmet odločanja, s tem pa tudi ne ugotavljanja. Zato tudi glede odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo ni mogoča smiselna uporaba 2. odst. 54. člena ZIZ. Uporaba omenjene zakonske določbe bi namreč pomenila, ali ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, ne da bi ga prej v kontradiktornem postopku, ki se je začel šele z vložitvijo ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ugotovilo sodišče prve stopnje, ali pa povsem nesprejemljivo omejitev možnosti pritožbenega sodišča samo na razveljavitev sklepa o začasni odredbi. Prvi primer bi tudi pomenil, da je stranki, ki na pritožbeni stopnji ni uspela, odvzeta možnost pritožbe.

Ugotavljanje dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev, je stvar sodišča prve stopnje. Zato je tudi sodišče prve stopnje tisto, ki na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloči, in sicer v postopku za izdajo začasne odredbe tudi takrat, kadar je prišlo do zaključka, da ugovor ni utemeljen. Glede na povedano gre vsekakor za situacijo, ki je ZIZ tudi v delu o izvršbi ne ureja. Zato je zopet treba preko 15. člena ZIZ uporabiti določbe ZPP. Primerljive so tiste, ki urejajo ugovor zoper plačilni nalog. Po teh o ugovoru odloči sodišče prve stopnje, zoper njegovo odločitev pa lahko stranka, ki ni zadovoljna, vloži pritožbo.

Glede na navedeno je to sodišče na podlagi 5. točke 106. člena Zakona o sodiščih odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.