42. člen ZIZ

Vročanje s fikcijo se v skladu z določbo 139. člena ZPP lahko opravi le na naslovu dejanskega bivališča. Trditveno in dokazno breme, da vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega bivališča, sta na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Vsaka razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pomeni poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. US RS je v zadevi U-I-279/08-0 poudarilo, da je ena od osrednjih razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pravica stranke do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja v postopku. Bistveni predpogoj za njeno učinkovito izvrševanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjenju strankine pravice do obveščenosti, pa je vročanje. Ugotovilo je tudi, da je vročitev pisanja na naslovu formalno prijavljenega bivališča, čeprav stranka tam dejansko ne prebiva, v neskladju z 22. členom Ustave. Pravi

Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.

Bolezen pooblaščenca je lahko kvečjemu razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne vpliva pa na pravilnost vročitve.

Dolžnik je v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti podal pravno pomembne trditve, s katerimi je izpodbijal pravilnost vročitve sklepa o izvršbi, in sicer med drugim, da na naslovu iz sodnega registra nima poslovnega prostora, ima pa nameščen poštni nabiralnik.

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

V teoriji in v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da ni pomemben le naslov vloge, temveč predvsem, kaj hoče stranka z vlogo doseči - povedano drugače, napačno oziroma nepopolno poimenovanje vloge stranki ne more škodovati (falsa nominatio non nocet).

Nevročitev oziroma nepravilna vročitev izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pomeni obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP v zvezi s 63. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da seznanitev z izdano sodno odločbo, na katero tretji odstavek 42. člena ZIZ veže začetek teka 30-dnevnega roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ne pomeni nujno prejema oziroma (pravilne) vročitve te sodne odločbe. Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče začetek teka tega roka vezati na seznanitev z vsakim dejstvom, na podlagi katerega bi se dolžnik lahko seznanil, da zoper njega teče izvršilni postopek. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je pravilna vročitev sodne odločbe stranki v postopku eden od ključnih procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do izjave kot bistvenega elementa pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), za uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in še zlasti za uresničevanje pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Institut razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je namenjen odpravi kršitev, ki so posl

Ravnanje vlagateljice predstavlja zlorabo procesnih pravic. Vlagateljica kljub pouku, da pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje niso dopustne, vlaga nedopustne pritožbe, v katerih le ponavlja svoje navedbe, s katerimi je utemeljevala zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, o kateri je bilo pravnomočno odločeno.

Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša le na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem. V okviru tega obnovitvenega razloga so zato relevantne le tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ne pa kršitve, ki se nanašajo na vročitev sodne odločbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Pravne posledice nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe (tj. neutemeljena izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe) se lahko namreč sanirajo z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe po določbah 42. člena ZIZ, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi in tretji odstavek 42. člena ZIZ).

Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog

V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.

Sprememba firme pomeni le preimenovanje upnika, pri čemer je tudi matična številka gospodarskega subjekta ostala enaka oziroma nespremenjena. Povedano drugače, kot upnik (le z drugim imenom) tudi v tem izvršilnem postopku nastopa ista pravna oseba kot v prvotnem postopku, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, in torej ne gre za statusno preoblikovanje upnika, pri katerem bi prišlo do potrebe po izkazovanju prehoda terjatve. V skladu z 42. členom ZIZ lahko neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi tisto sodišče, ki ga je izdalo. Dokler pa le to ni razveljavljeno, je sodišče v postopku, v katerem se izvršuje terjatev, nanj vezano. Sodišče pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že konkretno zatrjevana. Desetletni zastaralni rok začne teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka

Z listinama, ki jih je predložila k svojemu predlogu, dolžnica ni uspela dokazati, da je v času vročanja sklepa o izvršbi (torej v obdobju od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021) dejansko bivala v tujini in ne na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve sklepa o izvršbi. Z omenjenima listinama je dolžnica zgolj dokazala, da je dne 27. 7. 2021 odpotovala za en dan v Republiko B., ter da je bila z Ukazom predsednika Republike Slovenije postavljena za veleposlanico v Republiki B., pri čemer iz Ukaza ni razvidno, za točno katero obdobje je bila postavljena za veleposlanico RS v Republiki B. oziroma s katerim dnem nastopi funkcijo veleposlanice v tujini-državi sprejemnici. Pravilno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnice, saj je dokazni postopek tudi v izvršilnem postopku namenjen temu, da se ugotovi resničnost že zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. Zato je nedovoljen t.i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. Dolžnica v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni trdila, na katerem naslovu naj

Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna, zato lahko sodišče predlagane dokaze tudi zavrne, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Zavrne lahko nepotrebne in nerelevantne dokaze, s katerimi bi se potrjevala zatrjevana dejstva, ki niso pravno odločilna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Pravno nepomembno v tem postopku je, kdo je sestavil dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, kakor tudi, kdo ga je oddal v nabiralnik, ter da je bila sodna taksa za ugovor plačana, kakor tudi vsebina ugovora zoper sklep o izvršbi. Samo plačilo sodne takse je procesna predpostavka za odločanje o ugovoru, vendar plačilo obveznosti dolžnika v razmerju do sodišča v ničemer ne vpliva na ugotovitev, ali in kdaj naj bi dolžnikov ugovor prispel na sodišče prve stopnje glede na prejemno teorijo pri navadno oddanih pošiljkah. Z institutom razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi se strankam omogoča, da sodišče samo po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ugotovi, ali je bila pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe ugotovljena nepravilno, predvsem iz razloga, ker sodna odločba stranki ni bila pravilno vročena, kakor tudi iz razloga, ke

Predlagatelj je bil najkasneje z dnem 22. 6. 2022, ko je vložil predlog za izdajo potrdila o neizvršljivosti, seznanjen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti relevantnega sklepa. Predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki je bil vložen 18. 2. 2023, je zato prepozen.

Pravilno je stališče pritožbe (kar je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je vročilnica o vročitvi sklepa o izvršbi dolžniku izpolnjena nejasno, ker je vročevalec na vročilnici označil, da je obvestilo o prispelem pismu pustil tako ”v dolžnikovem hišnem predalčniku” kot tudi ”na vratih dolžnikovega stanovanja”, zaradi česar iz vročilnice ni nedvoumno razvidno, kje je vročevalec pustil obvestilo o prispelem pismu. Vendar v nasprotju s stališčem pritožbe navedeno še ne pomeni, da sama vročitev pisanja ni bila opravljena v skladu z 142. členom ZPP. Četudi vročilnica ni pravilno izpolnjena, je za presojo pravilnosti vročitve ključna ugotovitev, kako je bila vročitev sklepa o izvršbi dolžniku dejansko opravljena, in presoja, ali je bila vročitev opravljena v skladu z zakonskimi zahtevami. Pravilnost vročitve se v takem primeru lahko ugotavlja tudi z izvedbo drugih dokazov in ne le na podlagi vročilnice. V ta namen je sodišče prve stopnje utemeljeno opravilo poizvedbe pri Pošti Slovenije d.o.o., ki je v dopisu z dne 9. 11. 2023 pojasnila okoliščine glede načina in kraja vročanja sklepa o izvršbi dolžniku, prav na navedbe pošte v tem dopisu pa je svojo odloči

Obnovitveni razlog po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) je subsidiarne narave (in ga dolžnik ne more uveljavljati v predlogu za obnovo postopka, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljan v prejšnjem postopku). Ker nepravilno vročitev sklepa o izvršbi dolžnik v predmetni zadevi uveljavlja tudi v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi in ker sodišče prve stopnje o tem predlogu še ni odločilo, uveljavljanje istih navedb tudi v predlogu za obnovo postopka že iz tega razloga v tem trenutku ni dovoljeno, saj primarno pravno sredstvo za odpravo zatrjevanih nepravilnosti pri vročanju predstavlja predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Po stališču teorije in obsežne sodne prakse nepravilno vročanje ne more biti upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, stranka pa lahko kršitev uveljavlja v okviru pravnih sredstev, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve (in posledične nezmožnosti sodelovanja v postopku). Predpostavka za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje je nam

Dolžnikove navedbe so morale vzpostaviti upošteven dvom o pravilnosti vročanja. Ali je upnik neutemeljeno povzročil dolžniku stroške za vložitev predloga za razveljavitev potrdil o pravnomočnosti in izvršljivosti in mu jih je dolžan povrniti, je v prvi vrsti odvisno od vprašanja, ali je upnik od dolžnika sploh utemeljeno zahteval plačilo terjatve, ki je predmet tega postopka, in zoper njo utemeljeno vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Odločitev o tem vprašanju bo mogoče sprejeti šele ob odločitvi o ugovoru oziroma, če bo ugovoru ugodeno, ob končni odločitvi, ki jo bo sodišče sprejelo v nadaljnjem pravdnem postopku.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sodna odločba dne 6. 5. 2008 vročena njeni pooblaščenki, kar glede na pojasnjeno pomeni, da je bila tega dne vročena tudi pritožnici osebno, zato so neutemeljene njene navedbe o nepravilnostih pri vročanju. Ker je pritožnica šele 11. 6. 2023 vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, je bil predlog vložen prepozno. Sodišče prve stopnje je zato predlog pravilno zavrglo (15. člen ZIZ v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP), saj ga je pritožnica vložila po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 42. člena ZIZ.

Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna. Na nastop pravnomočnosti ne vpliva izdaja sklepa o fikciji umika pritožbe. Prepozno vlogo za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških je treba zavreči.