VSRS Sodba II Ips 296/2012

Revizija se zavrne.

Drugi tožnik in tretja tožnica sta dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencema njune stroške revizijskega postopka v znesku 1.074,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožniki so s tožbo od tožencev zahtevali izpraznitev in izročitev nepremičnine ter plačilo uporabnine. Drugi toženec je po nasprotni tožbi od prvih dveh tožnikov zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine, podredno pa sklenitev prodajne pogodbe, še podredno je zahteval vračilo kupnine in povračilo vlaganj. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo I P 576/2005 z dne 20. 5. 2008 tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo, ugodilo je le v delu zahtevane uporabnine. Prav tako je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi ter odločilo o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cp 4032/2008 z dne 1. 4. 2009 delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer glede zahtevka tožeče stranke za plačilo zneska iz naslova neupravičene obogatitve(1) ter glede plačila stroškov postopka(2) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je izpodbijano sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 702/2009 z dne 25. 2. 2010 ugotovilo, da je prva tožnica revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje umaknila, revizijo drugega tožnika in tretje tožnice pa je zavrglo. V obravnavani zadevi je tako ostalo sporno še plačilo s tožbo zahtevane uporabnine.

2Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine in odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da sta bili pravdni stranki že od samega začetka dogovorjeni, da bo tožena stranka sporno nepremičnino kupila, kar se je kasneje tudi uresničilo s sklenjeno prodajno pogodbo. Dogovorili sta se tudi za brezplačno uporabo te nepremičnine. Zato tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen (210. člen Zakona o obligacijski razmerjih – v nadaljevanju ZOR, oziroma 190. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ, ter 3., 5. in 9. člen OZ). Tožena stranka je utemeljeno računala na to, da bo sporno nepremičnino odkupila, saj je vanjo vložila znatna denarna sredstva in zanjo tudi delno plačala kupnino. Prav tako je utemeljeno računala, da za njeno uporabo do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi v njeno korist ne bo dolžna plačati nobene denarne odmene.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega tožnika in tretje tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Odločilo je, da toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

4Drugi tožnik in tretja tožnica vlagata zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, da se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku ali pa se ju razveljavi in se zadevo vrne v novo sojenje. Navajata, da sta sodišči napačno uporabili pravila vračanja po 190. členu OZ, saj iz prodajne pogodbe ne izhaja, da jo lahko tožena stranka hasnuje brezplačno, dokler je ne odkupi. Tudi ne izhaja, da jo lahko hasnuje na podlagi dogovora z A. A. ml., ki ni bil pooblaščen za razpolaganje s sporno nepremičnino. Nepravilno sta sodišči tak dogovor šteli kot pravno podlago za zaključek, da je tožena stranka nepremičnino upravičeno uporabljala. Nepravilna je tudi uporaba 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi s 86. členom OZ, saj Center za socialno delo Kranj (v nadaljevanju CSD) ni odobril dogovora o brezplačni uporabi predmetne nepremičnine in je prepovedano kakršnokoli sklepanje poslov z nepremičnim premoženjem njihovega varovanca. Dogovor je ničen. Zato je tožena stranka nezakonito uporabljala predmetno nepremičnino pred njenim odkupom. V zvezi s tem se sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 316/93. Uveljavljata tudi protispisnost, saj sta sodišči v nasprotju s prodajno predpogodbo z decembra 2004 zaključili, da lahko tožena stranka predmetno nepremičnino do odkupa uporablja brezplačno. Ta pogodba namreč tega ne določa. Izpodbijane sodbe pa se glede tega ne da preizkusiti, prav tako pa nižji sodišči nista navedli nobenih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka tretje tožnice. Priglašata tudi stroške postopka.

5Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženca predlagata, da se revizija zavrne, revidentoma pa naloži plačilo njunih stroškov revizijskega postopka. Predlagata nov dokaz, in sicer zapisnik o zaslišanju prve tožnice z dne 24. 10. 2012 v zadevi sodišča prve stopnje I P 826/2006, ki je na naroku povedala, da so bili z drugim tožencem že od samega začetka, ko je prišel v delavnico, dogovorjeni, da jo bo kupil, tretja tožnica pa je od samega začetka vedela, da je drugi toženec dal denar za nepremičnino in da je bilo ves čas dogovorjeno, da jo bo kupil. Ker je prva tožnico to izpovedala šele na zaslišanju dne 23. 10. 2012, toženca tega nista mogla predhodno predložiti. Navajata še, da revidenta v reviziji nepravilno povzemata dejansko stanje, odločitev nižjih sodišč pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna. Med toženo stranko in lastniki nepremičnine je bil namreč sklenjen dogovor o njeni prodaji, kupnina je bila v času sklenitve v večji meri že plačana, drugi toženec je nepremičnino tudi že obnovil in je v njej opravljal dejavnost ter jo je imel v posesti že nekaj let pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 29. 12. 2004.

6Revizija ni utemeljena.

7Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- Nepremičnina parc. št. 13/2 k. o. ..., ki v naravi predstavlja gospodarsko poslopje (t. i. „pod“), je bila prvotno na podlagi predloženega sklepa o dedovanju O 10/65 z dne 12. 10. 1965 v lasti drugega tožnika. S sklepom Temeljnega sodišča v Kranju N 57/83 z dne 17. 9. 1984 je bila drugemu tožniku popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, za skrbnico pa mu je bila najprej postavljena njegova žena, sicer prva tožnica, kasneje pa njegova hčerka, sicer tretja tožnica (kot je razvidno iz obvestila CSD Kranj z dne 15. 4. 2010). Prva tožnica je na podlagi sodbe sodišča prve stopnje P 166/2000 z dne 18. 6. 2002 postala solastnica sporne nepremičnine do ½. Prva tožnica je z darilno pogodbo z dne 5. 11. 2003 tretji tožnici podarila 1/8 solasniški delež nepremičnine 13/3 k. o. ... (na kateri stoji stanovanjska hiša), ker si je tretja tožnica tam že uredila stanovanje, z darilno pogodbo z dne 30. 8. 2005 pa še 3/8 solasniški delež. Formalnopravno je bila predmet darilne pogodbe tudi sporna nepremičnina (13/2, k. o. ...), vendar pa prva tožnica nikoli ni imela namena podariti tudi te nepremičnine.

- Najemna pogodba za predmetno nepremičnino za dobo 10 letih med drugim tožnikom kot najemodajalcem in prvo toženko (katere lastnik in zakoniti zastopnike je drugi toženec) kot najemnico ni bila sklenjena dne 10. 2. 1995, ampak je bila sklenjena dne 19. 5. 1999.(3) Vendar pa je bila ta najemna pogodba sklenjena zgolj za namen pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti prve toženke v gospodarskem poslopju predmetne nepremičnine, ki je takrat začela z obratovanjem. Višina najemnine kot bistven del najemne pogodbe ni bila določena, ampak sta stranki to prepustili poznejši sklenitvi aneksa k pogodbi, ki pa ni bil nikoli sklenjen. Drugi tožnik in drugi toženec sta se namreč že od samega začetka dogovarjala, da bo drugi toženec nepremičnino kupil. Tožena stranka je proti koncu leta 1996 oziroma v začetku leta 1997 predmetno nepremičnino tudi prevzela, in sicer za namene izvajanja servisne dejavnosti in prodaje motorjev. Takrat je začela izvajati tudi obnovitvena dela in vlaganja v poslovni objekt. Prvotni dogovor o najemu te nepremičnine se je zaradi obsežnih vlaganj drugega toženca in s pričetkom izvajanja dejavnosti prve toženke spremenil v smeri, da bo drugi toženec nepremičnino odkupil in jo bo tožena stranka do takrat uporabljala brezplačno.

- Dne 29. 12. 2004 je bila med prvo tožnico in drugim tožnikom kot prodajalcema ter drugim tožencem kot kupcem sklenjena prodajna pogodba („prodajna predpogodba“) kot zavezovalni posel za prodajo predmetne nepremičnine. Ugotovljeno je bilo, da je bil velik del kupnine že plačan in da je sporna nepremičnina že v posesti tožene stranke.

- Temelj medsebojnega razmerja med pravdnimi strankami ni bilo najemno razmerje, kot so zatrjevali tožniki, ampak je njegov temelj sklenitev prodajne pogodbe. Že od vsega začetka je bil prisoten dogovor, da nepremičnina za določeno denarno odmeno pripade drugemu tožencu. Pravdni stranki sta se ustno dogovorili, da se uporabnina zaradi vlaganj tožene stranke v sporno nepremičnino ne plačuje oziroma, da se poračuna, pri tem pa sta stranki upoštevali odločilno okoliščino, dejstvo, da je drugi toženec plačal že precejšen del kupnine in da je bil končni cilj vseh pogodbenih strank, da se realizira prodajna pogodba z vpisom drugega toženca v zemljiški knjigi kot lastnika sporne nepremičnine.

8Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Nižji sodišči sta v obravnavani zadevi pravilno uporabili določbe o neupravičeni pridobitvi (210. - 219. člen ZOR oziroma 190. - 198. člen OZ). Glede na navedene ugotovitve nižjih sodišč, predvsem glede na ugotovitev, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o neplačevanju uporabnine za sporno nepremičnino in da sta obe že od začetka zasledovali skupen namen realizacije prodajne pogodbe z vpisom drugega toženca v zemljiških knjigi kot lastnika sporne nepremičnine, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo na podlagi 210. člena ZOR in 190. člena OZ. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so bile potrjene s strani sodišča druge stopnje, namreč onemogočajo zaključek o prikrajšanosti tožnikov oziroma o neupravičenem prehodu premoženja od tožnikov na toženo stranko. Drugi tožnik (po skrbnici) se je odrekel upravičenju, ki mu kot lastniku gre – imeti svojo nepremičnino v posesti in jo uporabljati. Uporabo je prepustil toženi stranki, pri čemer odmena za to uporabo ni bila dogovorjena, tožena stranka pa z uporabo ni kršila pravice drugega tožnika oziroma tožnic, ki sta kasneje pridobili lastninsko pravico. Drugi tožnik je v uporabo nepremičnine privolil. Od sklenitve prodajne pogodbe z dne 29. 12. 2004, ki je bila v znatnem delu izpolnjena, pa predmetna nepremičnina za drugega toženca niti ni bila več tuja stvar, kljub temu da lastninske pravice na nepremičnini še ni pridobil (zemljiškoknjižno dovolilo namreč ni bilo izstavljeno, je pa bila sklenjena prodajna pogodba kot zavezovalni pravni posel, ki ga je sklenila prva tožnica za svoj solastniški delež v svojem imenu in za solastniški delež drugega tožnika v njegovem imenu kot njegova skrbnica).

9V zvezi z revizijskimi navedbami o ničnosti dogovora zaradi neodobritve CSD glede na 191. člen ZZZDR pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je dogovor o brezplačni uporabi sporne nepremičnine del dogovora o prodaji te nepremičnine, ki je bil realiziran s sklenitvijo prodajne pogodbe. Revizijsko sodišče je glede na tretji odstavek 370. člena ZPP vezano na ugotovitev, da je bila dne 29. 12. 2004 sklenjena prodajna pogodba. Zato dogovor o brezplačni uporabi te iste nepremičnine sam po sebi v obravnavani zadevi glede na zgoraj opisane okoliščine ne predstavlja pravnega posla v smislu 191. člena ZZZDR, torej pravnega posla, za katerega bi bila potrebna predhodna odobritev CSD.(4)

10Glede na navedeno ne držijo ponovne navedbe revidentov, da brezplačna uporaba ni bila dogovorjena, očitka o neobrazloženosti in protispisnosti, s katerima revidenta sicer uveljavljata kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa sta v zvezi s tem neutemeljena. S temi navedbami revidenta dejansko izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena s strani sodišča druge stopnje in odpirata vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče opozarja, da citirane prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. O protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni mogoče govoriti, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja (dokazna ocena, da je bila brezplačna uporaba ustno dogovorjena, čeprav ni bila zapisana v prodajni pogodbi z 29. 12. 2004), ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, pač pa le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Tudi ni res, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do toženčevih pritožbenih navedb in se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje glede sklenjenega dogovora o brezplačni uporabi), zato očitana kršitev ni podana. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje tako izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo.

11Nov dokaz, ki ga toženca predlagata v odgovoru na revizijo, in sicer prilagata zapisnik o zaslišanju prve tožnice, s katerim utemeljujeta obstoj dogovora o nakupu nepremičnine že od samega začetka, je nedovoljena revizijska novota, zato ga revizijsko sodišče ni upoštevalo. Stranke smejo namreč navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP).

12Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo drugega tožnika in tretje tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru drugi tožnik in tretja tožnica do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, ker z revizijo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa sta tožencema (na isti pravni podlagi), ki sta argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.950 zahtevanih odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 895,09 EUR, in 20 % DDV v znesku 179,02 EUR.

---.---

Op. št. (1): V celoti je razveljavilo točko 2 in delno točko 3 izreka izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenih zahtevkov prve tožnice in drugega tožnika in kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tretje tožnice zoper drugega toženca, v obsegu prisojenem v korist tretje tožnice zoper prvega toženca.

Op. št. (2): Točka 7 izreka izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): Prva tožnica je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju K 23/2006 z dne 16. 5. 2007 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, saj je predložila v pravdni spis predrugačeno najemno pogodbo (prečrtana je bila št. 5 in dopisana št. 10 (čas trajanja najema) ter dopisan datum 10. 2. 1995 kot datum sklenitve pogodbe).

Op. št. (4): Po 191. členu ZZZDR sme skrbnik samo z odobritvijo centra za socialno delo: - odtujiti ali obremeniti varovančeve nepremičnine; - odtujiti iz varovančevega premoženja premičnine večje vrednosti ali razpolagati s premoženjskimi pravicami večje vrednosti; - odpovedati se dediščini ali volilu oziroma odkloniti darilo; - storiti druge ukrepe, za katere tako določa zakon.