997. člen ZOR

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

V prvem členu sporazuma se ugotavlja vsebina obveznosti glavnega dolžnika do upnika na podlagi kreditne pogodbe, torej se v tem delu z dokazno močjo javne listine izkazuje nastanek obveznosti glavnega dolžnika. V četrtem členu sporazuma prva dolžnica kot porokinja tej listini priznava pravno naravo izvršilnega naslova za izterjavo neplačanega dolga v višini 1.050.000,00 ATS, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z vsemi pripadki, iz kateregakoli njenega premoženja, za primer, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti iz sporazuma ali kreditne pogodbe. V tem členu je torej prva dolžnica kot porokinja dovolila poplačilo določljivih obveznosti glavnega dolžnika iz vsega svojega premoženja neposredno v izvršilnem postopku, za primer, če jih ne bo izpolnil glavni dolžnik, torej je podala poroštveno izjavo v smislu 997. člena ZOR ter tudi soglasje z neposredno izvršljivostjo te svoje obveznosti. S tem so izpolnjene vse predpostavke, da sporazum, ob izkazani zapadlosti obveznosti, predstavlja tudi izvršilni naslov zoper prvo dolžnico kot porokinjo. Za zastaranje terjatve, ki je ugotovljena z izvršljivim notarskim zapisom velja desetletn

Dva spora sta identična, kadar sta obravnavni pravni razmerji po vsebini in nastanku enaki. Ne gre za identična spora, če imata tožbena zahtevka različen tožbeni temelj; če so pri njuni presoji pravno odločilna druga (različna) dejstva.

Sodišče ni dolžno samo iskati povezav med navedbami strank in predloženimi dokazi - upoštevajoč razpravno načelo in povezanost trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno v kakšni obliki (aplikaciji) so obračuni pripravljeni, enako velja za sporno vprašanje ali izpisek iz kreditnega konta vsebuje vse po Slovenskih računovodskih standardih (SRS). Listinam zaradi le njihove oblike oziroma odsotnosti podpisa s strani odgovorne osebe ni mogoče odvzeti vsakršno dokazno vrednost in jih šteti le za navedbe stranke, kot zmotno menita pritožnika. Kot vsi drugi dokazi so tudi sporne listine podvržene dokazni oceni sodišča, ki ni vezano na nobena dokazna pravila. Bistveno vprašanje v tem sporu zato ni, ali so listine izdelane v ustrezni računalniški aplikaciji oziroma ali ustrezajo pojmom poslovne, računovodske, knjigovodske ali verodostojne listine, ampak, ali je v tem postopku tožnica dokazala višino svoje terjatve iz naslova kredita.

Prva do četrta toženka so se kot ustanoviteljice hranilno kreditne družbe, ki je glavni dolžnik tožnice, zavezale k solidarnemu poroštvu (vsaka se je zavezala kot porok in plačnik), zato odgovarjajo tožnici tako kot glavni dolžnik za celo obveznost in tožnica lahko zahteva izpolnitev samo od njih ali hkrati od njih in dolžnika. Tudi sicer je tožnica izpolnitev obveznosti najprej zahtevala od dolžnika, saj je svojo terjatev priglasila v stečajni postopek, v katerem ji je bila tudi priznana. Upoštevaje povedano stečajni postopek nad glavnim dolžnikom ne vpliva na obveznost toženk iz poroštvenih obveznosti do tožnice (upnice dolžnika), zato ni razloga za prekinitev pravdnega postopka.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.

Glede na ugotovitve, predvsem, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o neplačevanju uporabnine za sporno nepremičnino in da sta obe že od začetka zasledovali skupen namen realizacije prodajne pogodbe z vpisom drugega toženca v zemljiških knjigi kot lastnika sporne nepremičnine, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo na podlagi 210. člena ZOR in 190. člena OZ.

Toženec kot porok je dolžan plačati tožnici kot upnici ugotovljene obveznosti družbe M., d. o. o., kot dolžnice iz naslova treh leasing pogodb (997. člen in 1004. člen ZOR). Pravilen pa je tudi zaključek sodišča o delu zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o prodaji hiše na kredit s pridržkom lastninske pravice, saj ima tožnica kot upnica, čeprav ji je bila hiša vrnjena, pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička (266. člen ZOR oziroma sedaj 243. člen OZ), toženec kot porok pa odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, saj ni bilo dogovorjeno nič drugega (četrti odstavek 1002. člena ZOR oziroma sedaj 1017. člena OZ).

Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Ker je toženka kot direktorica glavnega dolžnika vedela za glavno obveznost, za katero se je zavezala kot porok, interes toženke kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet. Zato ni razloga, da bi poroštveni izjavi zaradi pomanjkljive obličnosti odrekli veljavnost.

Pravilno je materialnopravno naziranje sodišča druge stopnje, da se izjava meničnega akceptanta ne šteje avtomatično za izjavo o poroštvu iz temeljnega razmerja, saj manjka bistven element poroštvene izjave in sicer, da se podpisnik zavezuje kot porok v skladu z določbami obligacijskega prava.

Tožnik nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. Tožeča stranka je morala tako v konkretnem primeru dokazati obstoj in veljavnost posojilne pogodbe in aneksov, na toženki pa je bilo dokazno breme za ugovor, da podpis na predloženih listinah ni njen.

Če toženec poroštvene izjave pred podpisom ni prebral, je ravnal neskrbno pri oblikovanju svoje izjave volje, kar pa ga ne razbremenjuje z njo prevzete obveznosti. Sklenitev sodne poravnave glede uveljavljene terjatve med upnikom in glavnim dolžnikom sama zase še ne bi imela za posledico prenehanja obveznosti drugega solidarnega dolžnika – poroka. Takšna posledica bi zanj nastopila (še)le v primeru, ko bi bila solidarna obveznost, na katero bi se nanašala, tudi popolnoma izpolnjena.

Predpisani obličnosti v zvezi s porokovo zavezo je zadoščeno le, če sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in identificirana obveznost glavnega dolžnika.

Dejstvo, da na obeh poroštvenih izjavah ni naveden datum na neveljavnost poroštvene izjave ne more vplivati, saj datum ni bistvena sestavina poroštvene izjave. Pisna poroštvena izjava zavezuje poroka, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če je ta ne bo poravnal. Vsebina poroštvene izjave pa potrjuje, da gre za solidarno poroštvo.

Razlogi, zakaj se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, so lahko različni, praviloma izvirajo iz razmerja med dolžnikom in porokom (teorija ga imenuje tudi kritno razmerje) in so predmet njunega medsebojnega dogovora. Pravna narava tega dogovora je še najbližja pogodbi o naročilu. Vzpostavlja samo razmerje med dolžnikom in porokom, njen predmet pa je dogovor o bodoči sklenitvi poroštvene pogodbe. Če presojamo razmerja iz Pogodbe o izdaji garancije po pravilih pogodbe o naročilu, ni mogoče najti nobene podlage za to, da že na njeni podlagi tretji, s katerim naj prevzemnik naročila kot porok sklene pogodbo o poroštvu, pridobi nasproti njemu kakršnekoli lastne in neposredne pravice. Takšne pogodbe tudi ni mogoče razlagati kot pogodbe v korist tretjega. Z dogovorom o tem, da bo prevzemnik naročila prevzel jamstvo kot porok za naročnikovo obveznost, namreč naročnik, (bodoči) dolžnik zasleduje svojo korist.

Na obveznost toženca kot poroka nima vpliva dejstvo, da je toženec v (nadaljnje) zavarovanje obveznosti tožeči stranki izročil tudi bianko lastno menico, prav tako pa tudi ne dejstvo, da tožeča stranka tega zavarovanja ni izkoristila – možnost poplačila na podlagi menice namreč ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi (tudi) druge oblike zavarovanja terjatve.

Glede učinka prekluzije se ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom ne šteje za prvi narok in torej ne izniči že nastale prekluzije. Pri odločanju o ugovoru o pravnomočno razsojeni stvari je pravno relevanten pravnomočni izrek o njej ter obrazložitev pravnomočne odločbe, kolikor je to pomembno za identifikacijo vsebine odločbe oz. ugotovitev o tožbenem temelju, na katerega se je sporni predmet opiral.

Ker glavni dolžnik obveznosti ni izpolnil, tožeča stranka kot upnik upravičeno terja izpolnitev obveznosti od toženca kot poroka. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel.

„Sell and lease back“ , prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem), je pravna operacija, na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev ( sale ) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo ( lease back ). Opisana operacija ne predstavlja niti nedovoljenega niti simuliranega pravnega posla. Namen poroštva je v tem, da bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Tudi če je glavni dolžnik prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po uradni dolžnosti, to poroka ne odvezuje njegove obveznosti.

Navidezni posojilojemalec sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega posojilojemalca, ki ostaja v ozadju in kateremu bo kasneje nakazano posojilo. Kadar posojilodajalec za dogovor med resničnim posojilojemalcem in navideznim posojilojemalcem ne ve, posojilna pogodba med banko in navideznim posojilojemalcem ni navidezna.