1002. člen ZOR

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.

Glede na ugotovitve, predvsem, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o neplačevanju uporabnine za sporno nepremičnino in da sta obe že od začetka zasledovali skupen namen realizacije prodajne pogodbe z vpisom drugega toženca v zemljiških knjigi kot lastnika sporne nepremičnine, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo na podlagi 210. člena ZOR in 190. člena OZ.

Toženec kot porok je dolžan plačati tožnici kot upnici ugotovljene obveznosti družbe M., d. o. o., kot dolžnice iz naslova treh leasing pogodb (997. člen in 1004. člen ZOR). Pravilen pa je tudi zaključek sodišča o delu zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o prodaji hiše na kredit s pridržkom lastninske pravice, saj ima tožnica kot upnica, čeprav ji je bila hiša vrnjena, pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička (266. člen ZOR oziroma sedaj 243. člen OZ), toženec kot porok pa odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, saj ni bilo dogovorjeno nič drugega (četrti odstavek 1002. člena ZOR oziroma sedaj 1017. člena OZ).

Prvostopenjsko sodišče, ki je sledilo tožničinemu predlogu v vlogi z dne 19. 11. 1998 in po nasprotovanju tožencev razširitvi tožbe to vlogo pisalo v vpisnik kot novo tožbo ter jo kot takšno obravnavalo, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne držijo revizijske trditve, da je s s tem de facto nadomestilo privolitev tožencev v spremembo tožbe in ju spravilo v položaj nadaljevanja že obstoječe pravde. Prvi toženec pa tudi zgrešeno poudarja, da je s plačilom 70.000 EUR na zakonca A. prešla le tožničina pogodbena terjatev zoper drugega toženca. Drži, da sta se V. in Z. A. kot zastavitelja in poroka zavezala poravnati tožničino terjatev proti drugemu tožencu iz naslova pogodbe o leasingu. Toda obveznost drugega toženca, da tožnici plača vtoževani znesek, ne temelji le na pogodbeni, pač pa tudi na odškodninski podlagi. Zaradi kršitve pogodbe je tožnici odgovoren za škodo, katera ji je nastala v višini t.i. pozitivnega pogodbenega interesa - to je zneska, ki bi ji pripadel, če bi drugi toženec pogodbo izpolnil. Po četrtem odstavku 1002. člena ZOR pa tudi porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če n

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Toženec se je kot porok zavezal za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika iz leasing pogodbe. Obveznost iz leasing pogodbe pa ni samo obveznost izpolniti pogodbo, temveč tudi obveznost, ki nastane zaradi neizpolnitve pogodbe.

Stališče, da naj bi bila poroštvena pogodba razdrta ali nična (kar s tožbo uveljavlja tožeča stranka), ker naj bi bila obveznost poroka manjša od obveznosti glavnega dolžnika, v materialnem pravu nima podlage. V takem primeru bi, če bi bil podan, lahko porok uveljavil zmanjšanje svoje obveznosti, tudi če je bila pogodba o poroštvu sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom se izpolnitvena dolžnost poroka ne spremeni in je porok dolžan izpolniti obveznosti na način in v rokih, kot se je zavezal ob sprejemu poroštvene zaveze. Določba 2. odstavka 114. člena ZPPSL, po kateri od terjatev iz 112. člena tega zakona tečejo od začetka stečajnega postopka obresti po temeljni obrestni meri, učinkuje le v razmerju med dolžnikom in njegovimi upniki, ne pa tudi v razmerju med poroki in upniki. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Ta odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti, vključno z dogovorjenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker glavni dolžnik obveznosti ni izpolnil, tožeča stranka kot upnik upravičeno terja izpolnitev obveznosti od toženca kot poroka. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel.

Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasingških obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico odstopiti od pogodbe, gre pa mu tudi odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Dejstvo, da je toženec pravni laik, ga ne odveže obvez, sprejetih ob sklepanju pogodbe.

Višina zamudnih obresti je bila sicer dogovorjena s pogodbo, kar pa še ne pomeni, da gre za pogodbene obresti, zato pri vprašanju omejitve višine teh obresti ni mogoče uporabiti določb drugega in četrtega odstavka 399. člena ZOR.

Podpis listine z jasno izjavo, da želi biti podpisnik solidarno zavezan ("da jamči nerazdelno za vse obveznosti glavnega dolžnika") zavezuje podpisnika kot solidarnega poroka.

Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Porok je svoje obveznosti prost le, če dokaže, da je od upnika zahteval, da ta v roku enega meseca po zapadlosti terjatve le-to terja od glavnega dolžnika, upnik pa tega ni storil. Ker toženka v obravnavani zadevi ni dokazala, da je tako zahtevo upnici postavila, njena poroštvena obveznost ni prenehala.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Podaljševanje roka za vrnitev posojila brez porokove vednosti ni razlog za prenehanje poroštvene obveznosti. Če pa je zaradi tega nastala poroku kakšna škoda, ima nasproti upniku odškodninski zahtevek.

Ko se razlaga pogodbeno (materialno) pravo, je potrebno izhajati iz trditvene podlage spora, s katero pravdni stranki začrtata na eni strani meje svojih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP) in ugovorov in na drugi izrazita svojo voljo glede vsebine spornih pogodb (99. čl. ZOR). Ali je tako izražena volja v konkretnem primeru upoštevana zaradi morebitne drugačne jasne izjave, pa je stvar presoje sodišča.

Dejstvo, da je v posojilni pogodbi napisan višji znesek, kot je bil dejansko posojen in izročen, sta sodišči pravilno ocenili kot navidezno višje posojilo in po prvem odstavku 66. členu ZOR šteli, da nima učinka med pogodbenima strankama, saj zaradi napake v voljah pogodbenih strank nima učinka.

Sodišče je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti poroštvene izjave, ker je ugotovilo, da so osebe, ki so podpisale poroštvene izjave, bile pooblaščene za to in ker je ugotovilo, da podpisnice poroštvene izjave niso bile zapeljane v zmoto in da kreditna pogodba, za katere zavarovanje je bilo dano poroštvo, ni nična. Regresni zahtevek poroka nastane šele, ko porok izpolni (plača) dolžnikovo obveznost. Odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala elementov odškodninske odgovornosti.