1004. člen ZOR

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

V prvem členu sporazuma se ugotavlja vsebina obveznosti glavnega dolžnika do upnika na podlagi kreditne pogodbe, torej se v tem delu z dokazno močjo javne listine izkazuje nastanek obveznosti glavnega dolžnika. V četrtem členu sporazuma prva dolžnica kot porokinja tej listini priznava pravno naravo izvršilnega naslova za izterjavo neplačanega dolga v višini 1.050.000,00 ATS, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z vsemi pripadki, iz kateregakoli njenega premoženja, za primer, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti iz sporazuma ali kreditne pogodbe. V tem členu je torej prva dolžnica kot porokinja dovolila poplačilo določljivih obveznosti glavnega dolžnika iz vsega svojega premoženja neposredno v izvršilnem postopku, za primer, če jih ne bo izpolnil glavni dolžnik, torej je podala poroštveno izjavo v smislu 997. člena ZOR ter tudi soglasje z neposredno izvršljivostjo te svoje obveznosti. S tem so izpolnjene vse predpostavke, da sporazum, ob izkazani zapadlosti obveznosti, predstavlja tudi izvršilni naslov zoper prvo dolžnico kot porokinjo. Za zastaranje terjatve, ki je ugotovljena z izvršljivim notarskim zapisom velja desetletn

Tožničino ravnanje s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom je takšno upnikovo ravnanje, zaradi katerega pretrganje zastaranja, zaradi katerega pretrganja zastaranja nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi proti poroku. Toženec je predlagal ustrezen dokaz za svojo trditev o neutemeljenosti terjatve po višini in ga nato umaknil, zato mu je bilo znano, s katerim dokazom bi lahko ovrgel tožničine trditve in dokaze in ni potreboval pomoči sodišča prve stopnje v smislu 285. čl. ZPP.

Prva do četrta toženka so se kot ustanoviteljice hranilno kreditne družbe, ki je glavni dolžnik tožnice, zavezale k solidarnemu poroštvu (vsaka se je zavezala kot porok in plačnik), zato odgovarjajo tožnici tako kot glavni dolžnik za celo obveznost in tožnica lahko zahteva izpolnitev samo od njih ali hkrati od njih in dolžnika. Tudi sicer je tožnica izpolnitev obveznosti najprej zahtevala od dolžnika, saj je svojo terjatev priglasila v stečajni postopek, v katerem ji je bila tudi priznana. Upoštevaje povedano stečajni postopek nad glavnim dolžnikom ne vpliva na obveznost toženk iz poroštvenih obveznosti do tožnice (upnice dolžnika), zato ni razloga za prekinitev pravdnega postopka.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.

Ključna revizijska teza, da porok odgovarja za obveznosti dolžnika – gospodarske družbe, nad katero je bil uveden stečaj, le do zaključka stečajnega postopka, ne pa tudi po njegovem zaključku, kar naj bi izhajalo iz določbe 1004. člena ZOR, je materialnopravno zmotna. S prenehanjem družbe kot glavnega dolžnika zaradi stečaja ni prenehala tudi njena obveznost, pač pa ta obstaja še naprej, zaradi česar ni ovire, da se porok ne bi mogel zavezati k odplačilu obveznosti glavnega dolžnika celo še potem, ko je ta že izbrisan iz sodnega registra.

Glede na ugotovitve, predvsem, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o neplačevanju uporabnine za sporno nepremičnino in da sta obe že od začetka zasledovali skupen namen realizacije prodajne pogodbe z vpisom drugega toženca v zemljiških knjigi kot lastnika sporne nepremičnine, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo na podlagi 210. člena ZOR in 190. člena OZ.

Toženec kot porok je dolžan plačati tožnici kot upnici ugotovljene obveznosti družbe M., d. o. o., kot dolžnice iz naslova treh leasing pogodb (997. člen in 1004. člen ZOR). Pravilen pa je tudi zaključek sodišča o delu zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o prodaji hiše na kredit s pridržkom lastninske pravice, saj ima tožnica kot upnica, čeprav ji je bila hiša vrnjena, pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička (266. člen ZOR oziroma sedaj 243. člen OZ), toženec kot porok pa odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, saj ni bilo dogovorjeno nič drugega (četrti odstavek 1002. člena ZOR oziroma sedaj 1017. člena OZ).

Ker je toženka vedela za pogodbo glavnega dolžnika o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice in je s sklenitvijo Pogodbe o pristopu k dolgu jamčila za obveznosti glavnega dolžnika kot porok in solidarni plačnik z vsem svojim premoženjem, mora poravnati neplačano obveznost glavnega dolžnika.

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Ker ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, se za presojo zastaranja ni mogoče opreti na določila 380. člena ZOR, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah.

Pogodba o finančnem leasingu je tako imenovana inominantna pogodba civilnega in gospodarskega prava, glede katere so medsebojni odnosi med dajalcem in jemalcem leasinga v skladu z načelom dispozitivnosti podrobno urejeni predvsem s pogodbeni pravili.

Toženci so podpisali posojilno pogodbo kot poroki in plačniki, odgovarjajo po tretjem odstavku 1004. člena ZOR kot glavni dolžniki, kar pomeni, da sme zahtevati tožnica izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od katerega koli od porokov ali od več hkrati. To pomeni, da bo v primeru, če dolžniki ne bodo povrnili dolga, tožnica lahko izbirala v izvršbi.

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da ima banka pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet. Gre za njeno pravico in ne za dolžnost. Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

V 1007. členu ZOR je uzakonjena izjema od akcesornosti: kljub temu, da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok zavezan za celotno izpolnitev. Res zakon predvideva, da mora upnik v stečaju glavnega dolžnika priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroke, toda če tega ne stori, terjatev ne ugasne, temveč odgovarja poroku za škodo, ki jo je trpel (prvi odstavek 1007. člena). V drugem dostavku tega člena pa je jasno določeno, da porok odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Dolžnik zmotno ocenjuje, da zaradi dejstva, ker ni stranka pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, nima pravice uveljavljati njene ničnosti. Ničnost pravnega posla lahko v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZOR, ki se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ, uveljavlja vsakdo, ki ima zato pravni interes. Tako bi tudi dolžnik v pravdnem postopku lahko uveljavljal ničnost tega pravnega posla, pri čemer bi moral izkazati svoj pravni interes, ki pa bi že glede na akcesorno naravo poroštvene pogodbe lahko bil podan. Dolžnik bi neodvisno od tega lahko uveljavljal ničnost kot tudi izpodbojnost pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice v tistem delu, ko ta predstavlja poroštveno pogodbo. Dolžnik je k pogodbi o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice pristopil kot plačnik in porok, kar upoštevaje tretji odstavek 1004. člena ZOR pomeni, da odgovarja upniku za celo obveznost kot glavni dolžnik in lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka. Gre torej za solidarno poroštvo, pri katerem porok nima ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim bi moral upnik izkazati, da je za izpolnitev o

Če toženec poroštvene izjave pred podpisom ni prebral, je ravnal neskrbno pri oblikovanju svoje izjave volje, kar pa ga ne razbremenjuje z njo prevzete obveznosti. Sklenitev sodne poravnave glede uveljavljene terjatve med upnikom in glavnim dolžnikom sama zase še ne bi imela za posledico prenehanja obveznosti drugega solidarnega dolžnika – poroka. Takšna posledica bi zanj nastopila (še)le v primeru, ko bi bila solidarna obveznost, na katero bi se nanašala, tudi popolnoma izpolnjena.

Dejstvo, da na obeh poroštvenih izjavah ni naveden datum na neveljavnost poroštvene izjave ne more vplivati, saj datum ni bistvena sestavina poroštvene izjave. Pisna poroštvena izjava zavezuje poroka, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če je ta ne bo poravnal. Vsebina poroštvene izjave pa potrjuje, da gre za solidarno poroštvo.

Na obveznost toženca kot poroka nima vpliva dejstvo, da je toženec v (nadaljnje) zavarovanje obveznosti tožeči stranki izročil tudi bianko lastno menico, prav tako pa tudi ne dejstvo, da tožeča stranka tega zavarovanja ni izkoristila – možnost poplačila na podlagi menice namreč ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi (tudi) druge oblike zavarovanja terjatve.

100. člen ZOR ne zahteva, da se tudi vsako pisno pomoto razlaga v korist šibkejše pogodbene stranke, ampak predpisuje tak način razlage zlasti glede nejasnih pogodbenih pravil. Šestotoženec zmotno zatrjuje, da bi lahko tožnica utemeljenost zahtevka po višini dokazala le s predlaganjem izvedenca finančne stroke. Toženci so namreč tisti, ki bi morali ob konkretiziranem prerekanju višine vtoževane terjatve svoje trditve dokazati – npr. s predložitvijo svojega obračuna dolga ali predlaganjem postavitve izvedenca finančne stroke.