191. člen ZZZDR-UPB1

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ. Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali mora center za socialno delo v skladu z 248. členom Družinskega zakonika dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih? 2. Ali odobritev predložene prodajne pogodbe med toženo stranko in konkretno določenima kupcema z odločbo št. 1221-41/2019/DOMZA/2, ki jo je izdal Center za socialno delo Osrednja Slovenija - vzhod, Enota Domžale dne 20. 3. 2019, predstavlja odobritev v smislu določb 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. dovoljenje v smislu 248. člena Družinskega zakonika za namen prodaje istih zemljišč pod istimi pogoji kateremukoli kupcu v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in Zakona o gozdovih?

Ali je nastal pravni posel med toženko in zakoncema A., za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pomembno ni niti dejstvo, da tega posla upravni organ (UE) ni odobril, enako velja za okoliščino, ali sta bila zakonca A. predkupna upravičenca po ZKZ in ZG in ali sta sprejela ponudbo toženke. Tako tudi ni pomembno, ali so bila navedena dejstva med strankama nesporna. Pomembno je dejstvo, da je ponudbo kot predkupna upravičenka sprejela tožnica in da je bil posel med pravdnima strankama s strani UE odobren. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da ni razkrilo točnih številk judikatov, iz katerih naj bi izhajalo, da se tudi pri presoji tako sklenjenih pravnih poslov uporabljajo ostale določbe obligacijskega prava, razen tistih, katerih izključenost izhaja iz narave stvari. Takšen manjko ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj tožnici s tem ni bila odvzeta pravica do izjave niti nima za posledico nepravilnost ali nezakonitost odločbe. Enako kot sodišču je tudi njej omogočen dostop do baze sodne prakse, tožnica je imela možnost, da se do vseh vidikov spora (tako dejanskih kot pravnih) na prvi stopnji opredeli.

Pravnomočno je bilo že ugotovljeno, da pravna posla, ki sta predmet obravnave v tem postopku, nista pravno neobstoječa, niti nična. V tem postopku je odločilno, da zatrjevana nova dejstva niso povzročila, da bi pravno obstoječa pravna posla naknadno postala neobstoječa.

Obveznost plačila domske oskrbe ni predstavljala tožničine obveznosti. Zato toženka na podlagi 191. člena ZZZDR začasni skrbnici zaradi poravnave te obveznosti ne bi smela odobriti dviga sredstev iz tožničinega transakcijskega računa, saj toženka za to obveznost ni odgovarjala.

Skladno z določbo 191. člena ZZZDR sme skrbnik odtujiti varovančeve nepremičnine samo z odobritvijo CSD, kar pomeni, da je odobritev CSD pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o odtujitvi varovančevega nepremičnega premoženja. Ker takšno pogodbeno razmerje ne nastane, če CSD zahtevanega soglasja ne da, s smrtjo varovanca ta pogoj ne odpade. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odobritev obravnavane prodajne pogodbe iz leta 1998, sklenjene po skrbnici J. A., potrebna kljub smrti A. A. je zato pravilen. Materialnopravno napačna pa je presoja prvostopenjskega sodišča, da je prešla pristojnost odobritve posla s trenutkom smrti A. A. iz CSD na njegove dediče, ki so stopili na njegovo mesto (132. člen ZD). Določba 191. člena ZZZDR, ki jasno določa, da je odobritev posla v pristojnosti CSD, je namenjena varstvu varovančevega premoženja kot tudi varstvu skrbnika, ki mu država v obliki odobritve nudi pomoč pri odločanju in ga s tem praviloma razbremeni odgovornosti za odločitve. Takšen namen pa, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, ne bi bil dosežen, če bi bili po smrti varovanca za odobritev posla pristojni njegovi dediči, ki varujejo svoje lastne interese, ki niso nujno enaki i

CSD ima v skladu z določbo 111. člena ZZZDR z odločbo, izdano v upravnem postopku, pristojnost odločiti, ali soglaša s pravnim poslom, katerega rezultat je obremenitev premoženja otroka. Bistveno za odločitev o izdaji soglasja k pravnemu poslu je v vsakem konkretnem primeru izkazana otrokova korist. Pogodba o prodaji nepremičnine ni v korist otroka in posledično CSD tudi pravilno ni odobril predmetne prodajne pogodbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti presoje, da je prišlo do sporazumne razveze predpogodbe oziroma da je tožnica od predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve.

S trditvami, da v dednem dogovoru ni izražena prava dedičeva volja, je mogoče izpodbijati dedni dogovor s tožbo za njegovo razveljavitev in ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju.

S podanostjo odobritve procesnih dejanj s strani skrbnika tožnika, je bila zagotovljena veljavnost procesnih dejanj tožnika v postopku, saj takšna dejanja ne ustrezajo poslom iz 191. člena ZZZDR, za katere bi bila potrebna še odobritev CSD.

Tožnika, ki je bil tedaj še mladoleten, njegovi interesi pa so bili v koliziji z interesi tožnikove matere kot sodedinje, je v zapuščinskem postopku zastopal skrbnik kot zakoniti zastopnik, ki pa za sporno dedno izjavo ni imel potrebnega dovoljenja oziroma odobritve pristojnega centra za socialno delo. Tožnik torej v zapuščinskem postopku v zvezi s sporno dedno izjavo ni bil pravilno zastopan. Zapuščinsko sodišče, ki je kljub temu upoštevalo skrbnikovo izjavo, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, ki je hkrati po 4. odstavku 394. člena ZPP tudi obnovitveni razlog, za njegovo uveljavljanje pa po 3. odstavku 396. člena ZPP ni časovne omejitve. To pomeni, da je bila sporna skrbnikova izjava absolutno neveljavna. Ker pa je sklep o dedovanju po očetu pravdnih strank pravnomočen, lahko tožnik v skladu z 224. členom ZD uveljavlja svojo pravico v (tej) pravdi.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo. Ker iz pravnomočnega sklepa o dedovanju med drugim izhaja, da so zakoniti dediči, med njimi prva in druga tožnica iz tega upravnega spora, sklenili nov dedni dogovor, ki ga je CSD odobril, si revidentki v tem upravnem sporu niti z ugoditvijo reviziji ne moreta več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa tudi ne izkazujeta več pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

Ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti odločitve in razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, Vrhovno sodišče meni, da je pravni interes za revizijo, ki sta ga revidentki sicer imeli ob njeni vložitvi, prenehal.

Glede na ugotovitve, predvsem, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o neplačevanju uporabnine za sporno nepremičnino in da sta obe že od začetka zasledovali skupen namen realizacije prodajne pogodbe z vpisom drugega toženca v zemljiških knjigi kot lastnika sporne nepremičnine, je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo na podlagi 210. člena ZOR in 190. člena OZ.

Skrbnik za poseben primer potrebuje za odstop dednega deleža varovanca odobritev centra za socialno delo. Odobritve sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o dedovanju ni pridobilo, zato je sklep o dedovanju v nasprotju s 3. členom ZPP.

Dedni dogovor ni v koristi mladoletnih otrok in z njim njihove koristi niso bile ustrezno zavarovane, saj so jim zagotovljeni zgolj minimalni deleži, ki niso sorazmerni s premoženjem, ki je predmet dediščine. Osnovna obveznost glede preživljanja otrok je ob temeljni določbi v Ustavi, določena v 123. členu ZZZDR. Pri preživninski obveznosti, kot je določena v 16. členu ZDKG, pa gre za dodatno obveznost, ki pride v poštev le pri dedovanju zaščitene kmetije, kjer je zaradi varovanja kmetije predvidena rešitev za primere, ko so med dediči tudi mld. otroci zapustnika.

Tožnik ni skrbnik A.A., ki je kot prodajalec sklenil prodajno predpogodbo z dne 29. 12. 2004, temveč njegov sopogodbenik (kupec). Glede na takšno dejansko stanje pa relevantni materialni predpis (ZZZDR) tožniku ne daje položaja (aktivne) stranke v postopku odobritve pravnega posla z osebo, ki je pod skrbništvom. Zahtevo za začetek postopka odobritve pravnega posla je torej vložila oseba (tožnik), ki v tem postopku ne uveljavlja ali ne ščiti kakšnih svojih pravic ali pravnega interesa, zato mu ne gre položaj (aktivne) stranke v predmetnem upravnem postopku.

Glede na naravo dednega dogovora (pogodba civilnega prava), nestrinjanje dediča s predlaganim dednim dogovorom, ne posega v pravno varovane pravice ali na zakon oprto osebno korist ostalih sodedičev. Enak učinek ima praviloma tudi zavrnilna odločba centra za socialno delo, izdana na podlagi 191. člena ZZZDR. Glede na možnosti dedovanja, ki jih za dedovanje zaščitene kmetije določa ZDKG, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, predlagani dedni dogovor ni koristen za mladoletnega tožnika. Prav otrokove koristi pa morajo biti glavno vodilo v vseh postopkih, kjer se odloča o njihovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih. Ker predlagani dedni dogovor mld. tožniku ni v korist, zavrnitev odobritve le-tega varuje njegove koristi in zato očitno ne posega v pravice ali pravne koristi mld. tožnika.

Na podlagi 196. člena ZZZDR tožnik ni upravičen do povrnitve zahtevanih stroškov in bi povračilo teh stroškov, ki predstavljajo stroške varovanke, lahko kvečjemu uveljavljal v drugih postopkih.