VSL sklep II Ip 5086/2013

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 3. in 5. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru z dne 18. 1. 2013 ugodilo za zakonske zamudne obresti od 248.326,35 EUR pred 24. 9. 2012, zakonske zamudne obresti od 700.000,00 EUR pred 5. 11. 2012, zakonske zamudne obresti od 6.000,00 EUR pred 3. 8. 2012 in za nadomestilo (provizijo) v znesku 625,14 EUR in zamudne obresti od nadomestila v znesku 1,41 EUR, ter v tem obsegu sklep o izvršbi z dne 21. 11. 2012 razveljavilo, izvršbo ustavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka). Dolžnikovemu ugovoru z dne 18. 1. 2013 je ugodilo za 31. 12. 2012 plačanih 1.007,42 EUR ter v tem obsegu izvršbo ustavilo (2. točka izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (3. točka izreka). V 4. točki izreka je izvršilni postopek, dovoljen s sklepom o izvršbi I 2139/2012 z dne 21. 11. 2012 ustavilo za specificirana in datumsko opredeljena plačila. Sklenilo je še, da se dolžnikov predlog za povrnitev izvršilnih stroškov zavrne (5. točka izreka).

2Zoper sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo in izpodbija njegovo 3. in 5. točko izreka. Vztraja, da upnikov predlog za izvršbo ne zadošča standardu določnega substanciranja izterjevanega skupnega zneska dolga po posameznih obveznostih ter pri tem opozarja na kršitev dolžnikove ustavno garantirane pravice do izjave (22. člen Ustave RS), zatrjuje, da domnevne obveznosti v obliki provizije, nadomestila itd. niso določno opredeljene, nespecificiranost zapadlosti posameznih obrokov pa dolžniku onemogoča preizkus pravilnosti izračuna. S tem, ko je sodišče v izpodbijanem sklepu štelo, da je upnikova trditvena podlaga primeren izvršilni naslov za izvršbo, je kršilo pravilo po 21. členu ZIZ, dolžniku pa odvzelo možnost substanciranega in vsebinskega protivenja zoper sklep o izvršbi (kršitev pravila iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP). Z ugotavljanjem zatrjevane zapadlosti upnikove terjatve iz priloženih listin pa je sodišče po mnenju dolžnika kršilo 7. člen ZPP v povezavi z 212. členom ZIZ (pravilno ZPP), kajti dokazni predlogi ne morejo nadomestiti primerne in zadostne trditvene podlage upnika.

Glede notarskega zapisa SV 319/2011 dolžnik dodatno zatrjuje, da je sklepu o izvršbi ugovarjal iz razloga, ker se je upnik na podlagi poroštvene izjave z dne 26. 4. 2012 izrecno zavezal, da bo dolžnika pozval k izpolnitvi zapadlih obveznosti glavnega dolžnika, kar pomeni, da bo dolžnik (porok) šele po prejemu tega poziva upnika prišel v zamudo, terjatev upnika pa postala izvršljiva. O tem dolžnikovem ugovoru sodišče sploh ni odločilo (kršitev 2. člena ZPP, posledično tudi odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem ter kršitev pravice do pravnega varstva).

V zvezi z notarskimi zapisi SV 1542/2011 in SV 1358/2008, s kreditno pogodbo št. LD/08269/00255 (notarski zapisi SV 1543/2011, SV 1694/2008, SV 974/2011 ter SV 1388/2012), ter z notarskim zapisom SV 114/2008 dolžnik ponovno izpodbija primernost izvršilnih naslovov, saj v njih niso določeni dnevi zapadlosti, ker so bili s kasnejšimi brezobličnimi dodatki datumi zapadlosti z razveljavitvenim učinkom spremenjeni. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da z naknadno brezoblično spremembo datuma zapadlosti v korist dolžnika prvotni izvršilni naslov ne izgubi narave izvršilnega naslova, ter obenem zatrjuje, da ima ta del izpodbijanega sklepa pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v zvezi s tem ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih - argumentaciji sodišča. Ker zapadlost terjatev ni bila določena v predpisani obliki, je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo (4. člen ZN, drugi odstavek 51. člena in 56. člen OZ).

Nadalje dolžnik izpostavlja, da je glede SV 1542/2011 in SV 1358/2008 ugovarjal, da notarski zapis ni primeren tudi v delu, v katerem določa način obračuna zamudnih obresti ter način obračuna pogodbene kazni za nekorektno poslovanje, in zatrjuje, da je sodišče s tem, ko tega ugovora dolžnika sploh ni obravnavalo, kršilo 2. člen ZPP, posledično pa dolžniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Glede kreditne pogodbe št. LD/08269/00255 dolžnik meni, da odločilno dejstvo predstavlja okoliščina, da dodatek št. 7 ni bil nikoli sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Dodatno še poudarja, da upnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom, v katerem bi bila poroštvena zaveza dolžnika protokolirana na način, ki bi upniku omogočal neposredno izvršljivost, zaveza iz 4. točke notarskega zapisa SV 1694/2008 pa tudi še ne pomeni poroštvene izjave, ki bi ustrezala kriterijem, ki jih je postavila ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, zaradi česar je takšna zaveza dolžnika kot poroka nična oziroma ne predstavlja izvršilnega naslova v razmerju do dolžnika. S tem, ko je sodišče štelo, da vsebina te dolžnikove izjave ustreza zahtevam po jasnosti, opredeljenosti in konkretnosti poroštvene izjave fizične osebe, je sodišče zmotno uporabilo 1013. člen in 1019. člen OZ, vezano na 86. člen OZ, ker ugovora ničnosti poroštvene izjave ni obravnavalo, pa je podana kršitev 2. člena ZPP in posledično odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem.

V nadaljevanju dolžnik še izpostavlja, da sodišče dolžniku oziroma njegovemu pooblaščencu ni nikoli vročilo upnikovega odgovora na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi (kršitev 5. člena ZPP in posledično odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem). Zaradi opustitve vročitve dolžnik ne more preveriti pravočasnosti upnikovega odgovora, upnik pa je v odgovoru na ugovor dopolnjeval in širil svojo trditveno podlago in dokazne predloge, o čemer se dolžnik ni možnosti izjaviti. Dolžnik navaja še, da sodišče o dokaznih predlogih dolžnika (zaslišanje strank, dopisa upnika) sploh ni odločilo, s čimer je kršilo 287. člen ZPP, izpodbijani sklep pa je nepravilen in nezakonit. Iz sklepa ni mogoče razbrati, katere dokazne predloga dolžnika je sodišče upoštevalo in katerih ne, zaradi česar se izpodbijani sklep v tem delu ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o (ne)zavrnitvi predlaganih dokazov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kršen je bil tudi 7. člen ZPP ter 212. člen ZPP, posledično pa je bila dolžniku kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Dolžnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za izvršbo, oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki je nanjo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Zatrjuje, da je v predlogu za izvršbo specificiral višino terjatev, ki jo iz previdnosti navaja ponovno, ter da so do dne odločitve 21. 11. 2012 vse terjatve že v celoti zapadle v plačilo. Navaja, da so obveznosti dolžnikov v vseh notarskih zapisih, na podlagi katerih je upnik vložil predlog za izvršbo določno opredeljene glede obsega posameznih terjatev in glede zapadlosti. V bistvenem glede vseh notarskih zapisov zatrjuje, da se je dolžnik zavezal kot porok in plačnik (gre za gospodarske pogodbe), ter da je pristal na njihovo neposredno izvršljivost. Z dodatki je upnik zgolj odložil izpolnitev obveznosti, notarski zapisi pa izpolnjujejo pogoje in predstavljajo primeren izvršilni naslov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Dolžnik v pritožbi uveljavlja, da mu upnikov odgovor na ugovor ni bil vročen, tako da ne ve, ali je upnik ta odgovor podal pravočasno, ter da tudi ni mogel odgovoriti na upnikove (razširjene) trditve. Višje sodišče pritožbene navedbe v tem delu zavrača kot neutemeljene. Res je eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku pravica do informacije – stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne (ZIZ vročanja odgovora na ugovor dolžniku ne predpisuje), mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Ustava pa pri tem od sodišč ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov omogočala opredelitev do prav vseh vlog nasprotne stranke, torej tudi tistih, ki ne morejo vplivati na izid postopka, do prepoznih, nedopustnih, očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotnika in do vlog, ki ne vsebujejo ničesar novega.(1) V obravnavanem primeru bi bila zato zatrjevana kršitev pravil postopka (8. točka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) podana, če bi upnik v odgovoru na ugovor zatrjeval novo pravno pomembno dejstvo oziroma predlagal nov dokaz, sodišče prve stopnje pa bi svojo odločitev oprlo na tako zatrjevana dejstva ali predlagane dokaze. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Upnik je v odgovoru le ponovil navedbe iz predloga za izvršbo, specificiral dneve zapadlosti posameznih dolžnikovih obveznosti in na dolžnikov ugovor delne izpolnitve konkretiziral plačila, do katerih je prišlo po vložitvi predloga za izvršbo. Slednje je sodišče prve stopnje obravnavalo kot delni umik predloga za izvršbo (4. točka izreka izpodbijanega sklepa), v okviru odločanja o dolžnikovem ugovoru pa je tako glede datumov začetka teka zamudnih obresti kot glede provizije in obresti od provizije po notarskem zapisu SV 319/2011 dolžnikovemu ugovoru ugodilo (v 1. točki izreka sklepa). V izpodbijanem zavrnilnem delu je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitve, da je upnik v predlogu za izvršbo podal zadostno trditveno podlago in da so notarski zapisi primerni za izvršbo, da se je dolžnik za izpolnitev obveznosti zavezal kot porok, ter da zatrjevane delne izpolnitve obveznosti pa ni uspel dokazati. O tem delu ugovora je sodišče prve stopnje torej odločilo glede na vsebino predloga za izvršbo, ki je bil dolžniku tudi vročen hkrati s sklepom o izvršbi, odgovor upnika pa v tem delu le povzema vsebino predloga za izvršbo in ne vsebuje ničesar novega. Do očitana kršitve načela kontradiktornosti torej z opustitvijo vročitve upnikovega odgovora na ugovor dolžniku v konkretnem primeru ni prišlo.

7Višje sodišče pri tem še pripominja, da iz podatkov v spisu tudi sicer izhaja, da je bil odgovor upnika na ugovor dolžnika vložen 21. 2. 2013, dne 31. 5. 2013 pa je pooblaščenec dolžnika A. A. za Odvetniško pisarno B. B. vpogledal v spis. Glede na navedeno se je dolžnik (oziroma njegov pooblaščenec) z odgovorom na ugovor tudi dejansko seznanil.

8Nadalje dolžnik v pritožbi uveljavlja, da je v ugovoru predlagal dokaz z dopisoma upnika, v zvezi z notarskim zapisom SV 114/2008 pa med drugim tudi s svojim zaslišanjem, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede predlaganih listinskih dokazov tak pritožbeni očitek ni utemeljen, saj iz 7. točke zavrnilnega dela sklepa izhaja, da je sodišče v listini vpogledalo, vendar je zaključilo, da iz njiju ugovorno zatrjevano plačilo ne izhaja. Drži pa, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnika v zvezi z notarskim zapisom SV 114/2008. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, obenem pa v sklepu ni navedlo razlogov za njegovo zavrnitev, je treba pritrditi pritožbi, da je podana relativna bistvena kršitev po drugem odstavku 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, vendar pa navedena kršitev po presoji višjega sodišča na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ni mogla vplivati, niti ni bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti. Višje sodišče glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da neopredelitev do strankinih navedb (in predloženih dokazov) ne predstavlja kršitve 14. točke, temveč predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ,(2) zato je ta pritožbeni očitek kot tak tudi obravnavalo.

9V zvezi z notarskim zapisom SV 114/2008 je namreč dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je izvršilni naslov s kasnejšimi brezobličnimi dodatki izgubil svojo primernost, da je bila z dodatkom št. 9 zapadlost določena na dan 3. 8. 2012, zato zakonske zamudne obresti ne morejo teči pred tem dnem, ter da zapadlost obveznosti dolžnika kot poroka ni bila odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je bil naveden v poroštveni izjavi, zato bi moral upnik zapadlost terjatve v razmerju do dolžnika dokazati skladno z 20.a členom ZIZ. Poleg svojega zaslišanja je kot dokaz za te svoje trditve predlagal tudi poroštveno izjavo in notarski zapis SV 114/2008. Sodišče prve stopnje je v ugovoru v delu, ki se nanaša na zapadlost terjatve z dnem 3. 8. 2012 sledilo, in v tem delu ugovoru tudi ugodilo (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), v preostalem delu pa je ugovor na podlagi predloženih listin zavrnilo z utemeljitvijo, da pogoj poziva k plačilu iz njih ne izhaja. Ob dejstvu, da se je dolžnik glede svoje poroštvene obveznosti izrecno skliceval na poroštveno izjavo višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v zvezi z notarskim zapisom SV 114/2008 ni podal nobenih trditev, ki bi jih dokazoval s svojim zaslišanjem, in ki jim sodišče prve stopnje ne bil sledilo. Ob odsotnosti relevantnih trditev pa potreba po izvedbi dokaza odpade (primerjaj, prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato zatrjevane kršitve pravil postopka niso podane.

10Glede standarda določnega substanciranja izterjevanega skupnega zneska dolga v predlogu za izvršbo in primernosti izvršilnih naslovov za izvršbo skladno z 21. členom ZIZ se je izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje, zato se višje sodišče v tem delu na navedene razloge v celoti sklicuje in jih sprejema v svojo obrazložitev. Pri tem dodaja še, da ne drži pritožbena navedba, da je sodišče zatrjevano zapadlost upnikove terjatve ugotovilo iz priloženih listin, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je zatrjevana zapadlost upnikove terjatve dan, od katere upnik zahteval zakonske zamudne obresti od svoje terjatve, ter pojasnilo, da jo je lahko sodišče preverilo tudi na podlagi priloženih listin. Ne gre torej za to, da bi sodišče prve stopnje pomanjkljivo trditveno podlago nadomeščalo s predloženimi dokazi, temveč gre zgolj za preverjanje skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom, kar pa je sodišče prve stopnje dolžno storiti.

11Nadaljnji bistveni pritožbeni očitek dolžnika v zvezi z vsemi izvršilnimi naslovi je, da je bila s kasnejšim neobličnimi dodatki zapadlost spremenjena, s čimer naj bi bil zapadlost, določena v posameznih izvršilnih naslovih, razveljavljena, s tem pa naj bi izvršilni naslovi notarski zapisi izgubili naravo izvršilnega naslova po prvem odstavku 20.a člena ZIZ. Temu pritožbenemu očitku ni mogoče slediti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v vseh notarskih zapisih zapadlost jasno določena, dodatki, s katerimi sta stranki v korist glavnega dolžnika in zato tudi v korist poroka spreminjali zapadlost na kasnejši datum, pa ne morejo vplivati na primernost prvotnega notarskega zapisa za izvršbo (četrti odstavek na 9. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo, da jo je mogoče preizkusiti, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Višje sodišče še dodatno pojasnjuje, da dodatki, ki ne izpolnjujejo zahtev obličnosti, ne predstavljajo izvršilnih naslovov, izvršilni naslov je (še vedno) le osnovni notarski zapis. Kasnejši dogovor, v kolikor ni sklenjen v zahtevani obliki in v kolikor ga pri vložitvi predloga ne upošteva že upnik, pa lahko dolžnik uveljavlja v ugovor (kar je dolžnik v obravnavanem primeru tudi storil).(3) Uporaba določb 51. in 56. člena OZ, na katere se sklicuje dolžnik v pritožbi, bi pomenila razlago vsebine pogodbe, kar pa v izvršilnem postopku zaradi stroge vezanosti na izvršilni naslov ni dopustno.

12Glede notarskega zapisa SV 319/2011 je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika v celoti ugodilo (glede glavnice je bil zavrnjen že predlog za izvršbo), zato se do pritožbenih navedb v zvezi s tem notarskim zapisom višje sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Glede ugovornih trditev v zvezi s primernostjo notarskih zapisov SV 1358/08 in SV 1542/11 kot izvršilnih naslovov za izterjavo pogodbene kazni drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Vendar višje sodišče ugotavlja, da upnik v predmetnem izvršilnem postopku po teh izvršilnih naslovih izterjuje zgolj glavnico in obresti, zato so te trditve za predmetni postopek nepomembne. Dolžnost opredelitve sodišča do strankinih navedb se ne razteza tako daleč, da bi zajemala tudi nedopustne, očitno neutemeljene in nerelevatne navedbe.(4) po mnenju višjega sodišča zato sodišče prve stopnje s tem, ko se do teh navedb ni izrecno opredelilo, ni poseglo v nobeno dolžnikovo pravico in mu ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, zato zatrjevana kršitev ni podana.

14Do navedb dolžnika glede neposredne izvršljivosti notarskega zapisa SV 1694/08 v zvezi s poroštvom dolžnika se je izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da je dolžnik kot porok in plačnik privolil v neposredno izvršljivost navedenega notarskega zapisa. Ker dolžnikova zaveza, da za obveznosti glavnega dolžnika odgovarja kot porok in plačnik, torej izhaja že iz izvršilnega naslova, na katerega pa je izvršilno sodišče skladno z načelom formalne legalitete vezano in zato njegove pravilnosti in zakonitosti ni pristojno preizkušati, pritožbenim navedbam v zvezi z neveljavnostjo poroštvene izjave (kršitev 1013. in 1019. člena OZ) že iz tega razloga ni mogoče slediti.

15Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov ugovor v izpodbijanem delu (3. točka izreka izpodbijanega sklepa) zavrnilo, pravilna. Posledično je pravilna tudi odločitev, da dolžnik do povračila ugovornih stroškov ni upravičen, saj je z ugovorom uspel zgolj v neznatnem delu (5. točka izreka izpodbijanega sklepa).

16Pritožba dolžnika posledično ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 3. in 5. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

_______________

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-419/10 z dne 2. 12. 2010.

(2) Tako tudi, Zobec, J., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 300.

(3) Primerjaj tudi, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 6121/2011 z dne 7. 3. 2012.

(4) Tako tudi, Zobec, J., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 300.