1019. člen OZ

Tožničina opustitev prijave stroškov, ki so nastali pred začetkom stečaja prve toženke ne pomeni, da je prenehala tožničina terjatev za povračilo teh stroškov od drugega toženca kot solidarnega zavezanca. Skladno z določbo 395. člena OZ odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Zavzemanje pritožbe, da nerazdelna obveznost zaradi opustitve prijave terjatve v stečajnem postopku nad prvo toženko preneha za oba dolžnika, nasprotuje smislu solidarnosti, ki je v varstvu upnika in mu zagotavlja večjo varnost tudi v primeru insolventnosti katerega od solidarnih dolžnikov.

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja. Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnik

Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost. Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva.

V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je v danem primeru določba šestega odstavka 62. člana ZDR-1 in s tem subsidiarna odgovornost toženke presežena ter izenačena z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Poslovni model toženke z družbo A. je pomenil obid zakona, ki ne kaže le navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, ampak kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke na škodo delavcev družbe A., pri čemer je tožnik na tak način delal od leta 2014 do 2019, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela. Če je tak poslovni model sodno ugotovljen, je njegove posledice možno sanirati le na način, da odgovornost toženke ni le klasično odškodninska, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Tožnik je v zvezi z višino tožbenega zahtevka podal ključne trditve, ki so tudi dovolj določne. Tožnik je prav tako predložil dokaze, ki jih je imel na voljo, predlagal postavitev izvedenca finančne stroke ter predložitev dokazov s strani toženke. Upoštevati je treba, da mu vsi podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja niti niso mogli biti znani, saj s tože

Prosilkino upravičeno korist za pregled in prepis spisa izkazuje dejstvo, da se je na podlagi s tožbo izpodbijane kreditne pogodbe zavezala kot porok in plačnik.

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju. Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotoviti najugodnejše pogoje za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je najprimernejše. Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če relevantnih trditev ne navede oziroma zanje ne predloži dokazov, jih sodišče ne more upoštevati.

Obveznost plačila za storitve obvezne gospodarske javne službe nima pogodbene podlage, temveč temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, ki določajo, da je zavezanec za plačilo uporabnik storitev obvezne gospodarske javne službe. Drži sicer, da se je upravnik s Pogodbo kot porok in plačnik zavezal plačati za storitve, ki jih tožeča stranka izvaja kot gospodarsko javno službo, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da to dejstvo povzroči, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev. Tožena stranka je pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev že na podlagi predpisov o obveznih gospodarskih javnih službah.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitivi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki je neizogibno nepopolna zaradi zakonske ureditve prehoda iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v pravdni postopek.

Za notarski zapis se analogno uporablja 356. člen OZ in tako terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, zastara v desetih letih. Medtem ko je za zamudne obresti treba uporabiti drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Pravno zmotno dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da z notarskim zapisom SV 02 z dne 16. 11. 2010, ni prišlo do prevzema dolga v višini 400.000,00 EUR s strani B. A. Pogodba o prevzemu dolga je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik in na podlagi katere prevzemnik stopi na mesto prvotnega dolžnika, s čimer je slednji prost obveznosti. Z notarskim zapisom SV 02, ki so ga sklenili takratni upnik, posojilodajalec E. E., posojiljomalec A. A. in B. A., pa so se pogodbene stranke dogovorile, da B. A. pristopi k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik, pri čemer odgovarja za polovico obveznosti po posojilni pogodbi, to je za znesek v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati se je B. A. zavezal, da bo v zavarovanje celotne navedene svoje obvezn

S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika (1012. člen OZ). V predmetnem postopku ni sporno, da se je toženka zavezala kot porok in plačnik, zato odgovarja tožnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev, bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka (tretji odstavek 1019. člena OZ - solidarno poroštvo).

V primeru subsidiarnega poroštva sme upnik zahtevati izpolnitev obveznosti od poroka šele po tem, ko je izpolnitev terjal od glavnega dolžnika. Izjemo od tega pravila pa predstavlja situacija, ko postaja negotovo, ali bo glavni dolžnik lahko izpolnil svojo obveznost. To sta primera, 1) ko je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči izpolnitve obveznosti, in 2) ko je glavni dolžnik prišel v stečaj (drugi odstavek 1019. člena OZ). V teh dveh primerih upniku izpolnitve obveznosti ni treba zahtevati najprej od glavnega dolžnika, temveč lahko takoj terja poroka (porok nima ugovora vrstnega reda). Sankcija za upnikovo neprijavo terjatve, ki se v odnosu do glavnega dolžnika izraža v prenehanju upnikove terjatve v odnosu do stečajne mase, ni v akcesornem prenehanju terjatve do poroka, temveč le v upnikovi odškodninski odgovornosti do poroka.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi vrnjene nevročene pošte pravilno sklepalo, da je dolžnica spremenila naslov bivališča ali pa enostavno ni omogočila sprejema pošiljk na sporočenem naslovu. Vsekakor se je izkazalo, da sodišču ni posredovala podatka o naslovu, na katerem je zanesljivo dosegljiva. Tudi, če drži pritožbena trditev, da je bila na sporočenem naslovu prijavljena in se ni izogibala vročitvam, pa zgolj prijava njenega bivališča pri pristojnem srbskem organu ne zadostuje za izpolnitev obveznosti iz drugega odstavka 383.b člena ZFPPIPP. Dolžnica namreč ni trdila, da je bilo dejstvo njenega prebivališča navzven razpoznavno objavljeno za uspešno dostavo pošte. Označba pošte na sodišču vrnjenih pošiljkah „naslovnik neznan“ tega ne potrjuje. Dolžnica s pritožbo ne izpodbija niti ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je prevzemala solidarno poroštveno zavezo, to pa pomeni, da ni relevantno njeno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da sama od upnikov ni prejela nobenega izplačila sredstev, niti dejstvo, da je bilo zavezancev za dolg več. Upnik lahko zahteva celotno plačilo od kateregakoli solidarnega dolžnika (tretji odstavek 1019. člena OZ). Da

Tožeča stranka je večkrat očitala toženi stranki, da ni dokazala, da bi se za poplačilo prvo obrnila na rusko družbo, vendar pa to za presojo tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena. Temeljni namen instituta solidarnega poroštva je ravno v tem, da se lahko upnik odloči, od koga bo terjal dolgovano (tretji odstavek 1019. člena OZ); v nasprotnem primeru bi šlo za subsidiarno poroštvo, kjer upnik terja plačilo od poroka šele, ko ni prejel izpolnitve od glavnega dolžnika.

Če se je porok zavezal kot solidarni porok, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati. Bistvo solidarnega poroštva je v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je dolžnica porok postala le v primeru, če se kredit ne more plačevati, in da naj za terjatev ne bi odgovarjala, če se proda hiša.

Dolžnik s predloženim potrdilom družbe B. z dne 13. 1 2014 ni uspel dokazati, da bi bili v obdobju od januarja 2007 do decembra 2013 zneski v višini po 1.000,00 EUR mesečno (skupaj 84.000,00 EUR) dejansko nakazani upnici v poplačilo njene terjatve iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu, saj je bila družba B. iz sodnega registra izbrisana že dne 22. 1. 2009.

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celoto obveznosti.