56. člen OZ

Pritožbeno sodišče resno dvomi v pravilnost ugotovitve, da etažni lastniki niso vedeli, o čem so glasovali, oziroma da niso izglasovali (niti) nižje izmed obeh ponudb, do česar bi pripeljala že uporaba pravil o dokaznem bremenu. Namreč, ker se je moglo glasovati bodisi o višji bodisi o nižji tožničini ponudbi in če tožnica ne uspe dokazati, da se je glasovalo o višji, potem se je pač o nižji. O tem, katere postopkovne nedoslednosti pri odločanju etažnih lastnikov pomenijo takšno oblikovno hibo, da je treba zato izreči ničnostno sankcijo v smislu prvega odstavka 55. člena OZ, se sodna praksa še oblikuje. Če je toženka vedela za odločanje oziroma potek glasovanja in imela v njem realno možnost sodelovati (ki jo je izkoristila, ko je odrekla soglasje), tako sprejeti sklep etažnih lastnikov ne more biti ničen zaradi kršitve pravil o obliki (prvi odstavek 55. člena OZ).

56. člen OZ določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki (kar izvršljivi notarski zapis je), bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Veljavni so le sočasni ustni dogovori, o katerih v pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z njenim namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Nedvomno pa čas najema ni stranska točka, zato velja tisto, kar je glede časa najema zapisano v izvršljivem notarskem zapisu.

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju. Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

Pravilno pritožba navaja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da lahko najemna pogodba sporazumno preneha tudi konkludentno, če najemodajalec izrecno ne izjavi, da ni prenehala. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da mora pri tem iz konkludentnih ravnanj izhajati jasno izražena volja pogodbenih strank, da so lahko ta ravnanja pravno relevantna v smeri zatrjevanega sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Pri presoji konkludentnega ravnanja je namreč bistveno, da med pogodbenima strankama obstoji soglasje volj ter da je le-to izraženo.

Ker tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka svojo odločitev glede bodisi sprejema odstopa od pogodbe bodisi sprejema dodatnega popusta sporočila po zaključku zimske smučarske sezone, temveč je bilo ugotovljeno, da sta stranki sklenili ustni dogovor o podaljšanju roka dobave in znižanju cene, tožničina odpoved pogodbe z dne 30. 3. 2020 ni povzročila prenehanja pogodbe o nakupu bazena. Ker pogodba še vedno velja, pravice in obveznosti pravdnih strank iz pogodbe o nakupu bazena niso prenehale, ni podlage za vračilo avansa. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zapisnik vodilo z narekovanjem izpovedanega, pri čemer je v štirideset minut trajajočem zasliševanju nastala približno ena stran in pol zapisnika, višjemu sodišču onemogočilo ustrezen preizkus dejanskega stanja, ni utemeljen.

Sodišče je toženko obvestilo, da naj sporoči naslov za vabljenje priče v 8 dneh, sicer dokaza ne bo izvedlo. Ker toženka podatkov in naslova priče ni sporočila, sodišče ni bilo dolžno izvesti takšnega dokaza. Prošnja za preložitev naroka, poslana dva dni pred narokom, čeprav je pooblaščenec za razloge vedel že dva meseca pred tem, predstavlja ravnanje v nasprotju z načeli ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe pravic, zato sodišče naroka ni bilo dolžno preložiti.

V okviru plačila po mesečnem pavšalu je bila tožeča stranka dolžna izvesti vsa dela, ki so predmet pogodbe in so bila navedena v tehničnih zahtevah razpisne dokumentacije. Omejitev 30 ur v okviru mesečnega pavšala ne izhaja niti iz pogodbe niti iz razpisne dokumentacije. Tožeča stranka ni znala konkretno pojasniti katera dela, ki jih je opravila niso bila zajeta v pogodbi pa jih je tožena stranka naročila. Za spremembo pogodbe bi morali stranki skleniti pisni aneks, saj sta s pogodbo določili pisno obliko kot pogoj veljavnosti sprememb pogodbe.

Čeprav sodišče pravdnih strank ni soočilo, toženca s tem ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku. Ker je soočenje le metoda zasliševanja in ne dokazno sredstvo, ne gre za kršitev pravice do izvedbe predlaganega dokaza. Če bi bili zatrjevani sočasni (ali naknadni) ustni dogovori med pravdnima strankama res takšni, kot poskuša prikazati toženec, bi morala biti njuna nadaljnja pisna komunikacija vsekakor drugačna, kot izhaja iz predloženih listin.

S tem, ko toženka zahteva, da se njene nepremičnine z električnimi vodi obremenijo na način, ki ga od nje terja zakonodaja, o tem, da toženka preprečuje ponovno vzpostavitev električne povezave, sploh ni več mogoče govoriti. Da gre za obremenitev nepremičnin, ki lastnika oziroma upravljavca upravičujejo do postavljanja pogojev, se s sodiščem prve stopnje strinja tudi višje sodišče. Toženki to narekuje Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) oziroma od leta 2018 veljavni Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1).

Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ) Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavk

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev primerno obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih tako, da jo je moč preizkusiti. Res se ni posebej izjasnjevalo o vsebini odločb na katere se je kot na ustaljeno sodno prakso sklicevala tožeča stranka, je pa razumno pojasnilo zakaj v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev materialnopravne določbe na katere se je sklicevala tožeča stranka v zvezi z navedenimi odločbami. Pri tem ni spregledati, da omenjene določbe ne obravnavajo identičnega dejanskega stanja in glede na obravnavani primer ne pomenijo za odločitev relevantne ustaljene oziroma enotne sodne prakse, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v primeru enotne sodne prakse, ko je ta oblikovana s strani VS RS, nižja sodišča na to niso absolutno vezana in imajo pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, če za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Samovolje oziroma arbitrarnosti odločitve v obravnavanem primeru pa ni moč zaslediti. Pisna oblika najemne pogodbe za poslovni prostor je bila predpisana v interesu strank in ne z

Ker zatrjevani dogovor o podaljšanju najema ni bil dosežen, je odveč pritožbeno sklicevanje na izjeme, ki jih OZ dopušča glede obličnosti pogodbe.

Ravnanje sodišča, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da bi vpogledalo v spis sodišča in prebralo vse vloge in zapisnike, je pravilno. Listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe, mora predložiti stranka sama (prvi odstavek 226. člena ZPP), po uradni dolžnosti bi lahko sodišče spis pribavilo le, če bi stranka izkazala, da listin iz spisa sama ne more pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Poleg tega predlog, naj sodišče prebere praktično cel spis, ni primerno substanciran.

Posrednik je z ustrezno skrbnostjo opravil svojo vlogo, tožeča stranka, za katero je delal, pa je s tem tista, ki je našla kupca za nepremičnino. Posrednik je kot predstavnik tožeče stranke ravnal skladno z določili 13. in 14. člena ZNPosr. Tožena stranka z ničemer ne podkrepi svojih trditev o tem, zakaj naj tožeča stranka ne bi ravnala pravilno, niti ne izkaže, da naj bi prišlo do kršitve zakona. Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje je pravilna. Tudi če bi zaslišani izpovedali, kot to navaja tožena stranka, je v zadevi pomembno, da je bilo plačilo za delo dogovorjeno s pisno pogodbo, česar ustni dogovori niti ne morejo spreminjati, ni pa dvoma, da je bilo plačilo dogovorjeno, delo pa opravljeno, kar jasno in nedvoumno izhaja iz predložene elektronske pošte.

Pogoje za priznanje investicijskih vlaganj leasingojemalca v primeru odstopa od Pogodbe sta pogodbeni stranki izrecno dogovorili že ob sklenitvi pogodbe v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ). Pri interpretaciji navedenega določila pa je treba upoštevati pravila 56. člena OZ o domnevi popolnosti listine. Če je pogodba sklenjena v posebni obliki, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. V četrtem odstavku 28. člena Pogodbe pa so posebej dogovorjeni pogoji za priznanje vlaganj v predmet leasinga, med katerimi je tudi z dodatkom k Pogodbi vnaprej dogovorjeno vlaganje. Za priznanje vlaganj leasingojemalca v predmet leasinga sta torej pogodbenika s pogodbo vnaprej dogovorila pogoje, zato ne gre za situacijo, ko v oblični pogodbi o njih ne bi bilo ničesar rečeno in bi zato zadostoval ustni dogovor, torej za situacijo iz drugega odstavka 56. člena OZ.

Pravno podlago v zvezi z razlago določila 5. člena Pogodbe v delu, kjer je bila med pravdnima strankama dogovorjena oblika oziroma način podaje tožnikove odpovedne (odstopne) izjave, predstavljajo določila 82. člena OZ, pa tudi Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu še zlasti v prvem odstavku 13. člena, ki določa, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo. Po elektronskem sporočilu poslana izjava o odstopu od pogodbe toženki, ki pomeni trajen pisen zapis, pomeni pisno sporočilo v obličnosti, kot je bila dogovorjena v 5. členu Pogodbe. Izražena volja zakonitega zastopnika tožnika, kot pravne osebe, pomeni namreč izraženo voljo tožnika. Podatki o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku (direktorju) v samem ES, ki so namenjeni preverjanju pristnosti podatkov samega sporočila in identifikacije podpisnika, pa se glede na določilo tretjega in desetega odstavka 2. člena ZEPEP štejejo za elektronski podpis podpisnika, ki ga je ustvaril (ali je v njegovem imenu in v skladu z njegovo voljo bil ustvarjen).

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je višje sodišče s tem, ko ni izvedlo pritožbene obravnave in sprejelo diametralno drugačno odločitev (spremenilo dejansko stanje) od sodišča prve stopnje, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov, je pozitiven. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je brez opravljene pritožbene obravnave drugače dokazno oceno ocenilo izvedene dokaze, v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP poseglo v ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in s tem kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov.

Obrazložitev zadostuje, če je mogoče stališča sodišča prve stopnje, ki so izražena bodisi izrecno, bodisi implicitno, dovolj jasno razbrati in je s tem omogočen preizkus njihove pravilnosti. Namen pogodbene kazni je utrditev izpolnitve pogodbene obveznosti.

Določbo prvega odstavka 190. člena ZPP je zato treba razlagati tako, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Odgovor na vprašanje, ali gre za pravno pomembna dejstva, da že materialno pravo. Če je ta odgovor negativen, so tudi dokazi, ki jih stranka predlaga za dokazovanje teh dejstev, nepotrebni. Zato z zavrnitvijo takšnih dokaznih predlogov ni kršeno načelo kontradiktornosti in s tem povezana kršitev 22. člena URS. Pri navidezni pogodbi se predpostavlja, da obstaja pridržek za sklenitev dejanske pogodbe, ki sta ga stranki skušali preseči s simulirano pogodbo. Iz dejanskih okoliščin, na katere se sklicuje tudi revizija, pa je mogoče sklepati zgolj, da zatrjevani dejanski kreditojemalec (družba A.) ekonomsko ni bil zmožen skleniti kreditne pogodbe s tožečo stranko. Sklicevanje na pričakovana ravnanja v zvezi z bodočim kreditom za to družbo pa pojasnjuje zgolj pričakovanja toženk o nadaljnjem urejanju poslovnih odnosov med udeleženimi osebami pri izvajanju investicije. Te okoliščine pa nikak