VSK sodba PRp 56/2012

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v pravni opredelitve prekrška in izrečeni sankciji tako, da se obdolženega L.P. (z osebnimi podatki navedenimi v izpodbijani sodbi) spozna za odgovornega prekrška po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1 in mu na podlagi sedmega odstavka 46. člena ZVCP-1 določi globo v višini 300,00 EUR, na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 globo v višini 1100,00 EUR in po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter se mu nato ob uporabi določbe 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreče enotna globa v višini 1.400,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

Sicer se pritožba obdolženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi L.P. odgovoren za prekrška po sedmem odstavku 46. člena v zvezi z 234. členom in petem odstavku 130. člena ZVCP-1 ter mu za prekršek opisan v 1. točki izreka na podlagi sedmega odstavka 46. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1 določilo globo 300,00 EUR in pet kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, za prekršek opisan v 2. točki izreka pa mu je na podlagi d) točke četrtega odstavka ter petega odstavka 130. člena ZVCP-1 določilo globo 1.100,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, nakar mu je ob uporabi določbe 27. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo – globo 1.400,00 EUR in 23 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Na podlagi 112. člena ZP-1 je obdolžencu čas, ko je bil pridržan pred izdajo sodbe o prekršku od 11.8.2010 od 21.25 ure do 11.8.2010 do 08.55 ure vštelo v globo kot 20,00 EUR globe. Sklenilo je še, da mora obdolženi plačati stroške postopka in sicer potne stroške za prihod priče M.N. na zaslišanje v znesku 13,40 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena naknadno s plačilnim nalogom.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, sodbo izpodbija v celoti zaradi vseh razlogov po 154. členu ZP-1, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične kršitve materialnih določb ZVCP-1 in ZP-1 ter zaradi odločitve o sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni, poleg tega pa pritožnik zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Po določbi 159. člena ZP-1 višje sodišče preizkusi sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ter ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek (156. člena tega zakona).

Dne 1.4.2011 je začel veljati, uporablja pa se od 1.7.2011, Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP – Uradni list RS, št. 109 z dne 30.12.2010), ki prometne nesreče prve in druge kategorije, povzročene s prekrškom, ne sankcionira več kot samostojen prekršek. Še vedno pa je sankcioniran temeljni prekršek iz sedmega odstavka 46. člena ZVCP-1, sedaj v sedmem odstavku 58. člena ZPrCP. Zanj je predpisana globa 300,00 EUR in izrek stranske sankcije pet kazenskih točk, medtem ko ima ZVCP-1 za enak temeljni prekršek v sedmem odstavku 46. člena predpisano enako globo kot tudi število kazenskih točk. Za prekršek po določbi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 je predpisana globa najmanj 950,00 EUR (zgornja meja je 5.000,00 EUR – 1. alineja drugega odstavka 17. člena ZP-1), deset kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila. Za prekršek iz petega odstavka 130. člena ZVCP-1 se vozniku, ki ima več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, poleg globe izreče 18 kazenskih točk. Za prekršek iz osmega odstavka 135. člena ZVCP-1, pa se vozniku, ki povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa, in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, poleg globe izreče tudi 18 kazenskih točk. Kot že povedano, je določba 234. člena ZVCP-1 o povzročitvi prometne nesreče s prekrškom kot kvalificirana oblika prekrška razveljavljena, po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP pa se vozniku, ki ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izrečeta globa v višini najmanj 1.200,00 EUR (zgornja meja 5.000,00 EUR ostaja enaka) in 18 kazenskih točk. Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za obdolženca v tem primeru milejši zakon ZVCP-1, ki je veljal ob storitvi prekrška, zato je v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1, tudi ob odločanju o prekršku treba uporabiti ta zakon.

Sodišče prve stopnje je glede dejanja, ki je predmet obdolžilnega predloga vsa odločilna dejstva sicer pravilno ugotovilo, je pa v škodo obdolženca nepravilno uporabilo predpis, ki določa prekršek in s tem zagrešilo kršitev iz četrtega odstavka 156. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je pravno opredelilo očitana dejanje obdolženca kot dva prekrška in sicer po sedmem odstavku 46. člena ZVCP-1 v zvezi z 234. členom ZVCP-1 ter po petem odstavku v zvezi z d) točko četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1. Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1). Glede na to, da sta v opisu obdolženemu očitanega ravnanja zajeta tako očitek povzročitve prometne nesreče s kršitvijo pravila o prednosti na križišču, kot vožnja pod vplivom alkohola nad predpisano vrednostjo, je ob pravilni pravni opredelitvi v obdolžilnem predlogu opisanega dejanja predmet postopka en sam prekršek, in sicer prekršek po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali mamilo, psihoaktivno zdravilo ali drugo psihoaktivno snov, ki zmanjšuje njegovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 26/2009 z dne 23.3.2010).

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel obdolženi ob povzročitvi prometne nesreče prve kategorije v organizmu 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Zagovornik te ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obdolženi odgovoren za prometno nesrečo ter s tem v zvezi očita sodišču prve stopnje, da je takšen zaključek sprejelo na podlagi skice kraja prometne nesreče, medtem, ko je obdolženi ves čas v postopku zatrjeval drugačen potek prometne nesreče kot izhaja iz skice kraja prometne nesreče, očita pa tudi, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi objektivno, strokovno in nepristransko ugotovil dejstva in okoliščine v zvezi s prometno nesrečo. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. člena ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje ugotovilo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana. To velja tudi glede pretehtanja obdolženčevega zagovora, v katerem zanika, da bi izsiljeval prednost v križišču. Sodišče prve stopnje zaključkov o odgovornosti obdolženca ni gradilo zgolj na skici prometne nesreče, ki jo zagovornik navaja, pač pa tudi v povezavi z izpovedjo oškodovanca o okoliščinah prometne nesreče, zaključke pa je skrbno in prepričljivo obrazložilo in tudi višje sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je kritično situacijo povzročil prav obdolženi, ki je v križišču zavijal levo in ni spustil mimo nasproti vozečega vozila, katerega voznik je vozil naravnost skozi križišče. Glede predloga za imenovanje izvedenca pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zagovornik, ki je bil prisoten ob zaslišanju obdolženca, predlagal, da sodišče pridobi skice in fotografije ter zasliši udeležence nesreče, kasneje pa po potrebi tudi imenuje izvedenca, vendar v tej smeri dokaznega predloga ni konkretiziral in je očitno odločitev s tem v zvezi prepustil sodišču saj je navedba o izvedencu zgolj navržena. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je presojalo in obdolženčevega zagovora prišlo do zaključka, da dodatni dokazi niso potrebni, ker je zadeva jasna, tudi pritožba zgolj s ponavljanjem navedb iz zagovora, ugotovitev sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja prekrška ne more izpodbiti.

Zagovornik izpodbija tudi odločitev o sankciji, pri čemer meni, da je namen kaznovanja dosežen že z izrekom glob, ni pa potrebno še dodatno kaznovanje z izrekom kazenskih točk. Ker konkretnih navedb glede odločitve o globi pritožba nima, je višje sodišče ta preizkus opravilo po uradni dolžnosti na podlagi 165. člena ZP-1. Obdolžencu je bila zaradi kršitve pravila o prednosti v križišču določena globa v znesku 300,00 EUR, torej takšna, kot je predpisana za temeljni prekršek v 7. odstavku 46. člena ZVCP-1, za vožnjo pod vplivom alkohola pa globa v znesku 1.100,00 EUR, torej nekoliko nad spodnjo mejo predpisane za takšen prekršek v d. točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 (950,00 EUR). Ker pa je obdolženi mejo pri kateri se izreče sankcija v razponu od 950,00 EUR do 5.000,00 EUR (1. alineja 2. odstavka 17. člena ZP-1) precej prekoračil (izreče se pri koncentraciji nad 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, to pa je obdolženi s koncentracijo 0,92 miligrama v litru izdihanega zraka precej presegel), v takšno odločitev višje sodišče ni posegalo, ker ocenjuje, da so sankcije, glede na ugotovljene okoliščine prekrška, primerne.

Pritožbene navedbe, v katerih zagovornik izpostavlja, da bo obdolžencu z odvzemom vozniškega dovoljenja zelo oteženo, če ne celo onemogočeno, da bi bil aktiven član slovenske države in družbe, presegajo okvir sodbe. Obdolžencu z izpodbijano sodbo sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bila izrečena, ko pa bo, glede na doseženo število kazenskih točk, pa bo imel možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v skladu z določbami 202.d člena ZP-1, o čemer bo poučen. Glede predloga, da se obdolžencu število kazenskih točk omili pod mejo, ki bi imela za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker vozniško dovoljenje potrebuje zaradi možnosti zaposlitve, pa po presoji pritožbenega sodišča ne gre za takšne okoliščina na strani obdolženca, ki bi odtehtale nevarnost, ki jo za druge udeležence v cestnem prometu predstavlja voznik, ki na takšen način krši cestno prometne predpise. Pač pa je, glede na že povedano, kljub temu treba spremeniti izpodbijano sodbo glede izrečenega števila kazenskih točk po uradni dolžnosti, ob ugotovitvi, da je predmet tega postopka en sam prekršek. Višje sodišče je zato sodbo spremenilo v pravni opredelitvi prekrška in izrečeni stranski sankciji kazenskih točk v cestnem prometu tako, da se obdolženega spozna za odgovornega prekrška po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1 ter se mu na podlagi sedmega odstavka 36. člena ZVCP-1 določi globa v višini 300,00 EUR, na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 določi globa v višini 1.100,00 EUR in po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter ob uporabi določbe 27. člena ZP-1 izreče enotna globa v znesku 1.400,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk za prekršek strojen z motornim vozilom kategorije B. Ker sicer pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1.

Ker je bilo s sodbo deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).