133. člen ZP-1

Za zaključek, da prekršek ni z gotovostjo izkazan, ne zadošča, da storilec v zahtevi za sodno varstvo poda navedbe in predlaga dokaze, s katerimi vzbudi dvom v dejanske zaključke prekrškovnega organa. Te navedbe mora sodišče preveriti in nato dokazno oceniti skladno z metodološkim napotkom iz 133. člena ZP-1. Prekrškovni organ zato pravilno opozarja, da bi sodišče moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem prič, oškodovanca in storilca. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka, kršitev pa je vplivala ali bi vsaj lahko vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 154. člena ZP-1).

Prekrškovni organ tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre za diametralno nasprotje tega, kar je policist povedal in kar je sodišče prve stopnje zapisalo v sodbi. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 133. člen ZP-1, ker sodba ne temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena in je glede na predstavljeno nedvomno lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

Navedene so krajevne in časovne okoliščine dogodka, opis konkretnega ravnanja storilca in dejstvo, da je bila oškodovanka užaljena, prestrašena in vznemirjena. Čeprav gre pri slednjem res za prepis zakonske dikcije, pa gre za izraze, ki so jasni in razumljivi in ne zahtevajo še dodatne konkretizacije, brati pa jih je treba skupaj z opisom storilčevega ravnanja.

Drži sicer, da sodišču ni treba izvesti vseh s strani obdolženca predlaganih dokazov, vendar mora izvesti tiste, ki bi, če bi z njimi uspel, mogli ovreči odgovornost obdolženega za prekršek. Glede na to, da izvedenec identitete ni potrdil, ampak je le s sicer veliko verjetnostjo ugotovil, da gre za obdolženega, ni mogoče vnaprej izključiti vsake možnosti, da bi obdolženi s predlaganimi dokazi uspel. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo izvesti. Ker jih ni, je poseglo v obdolženčevo pravico do izjave in pravico do obrambe.

Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti. Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.

Ob tem, ko torej iz razlogov sodišča prve stopnje, ki ne sledi zagovoru storilke zaradi izpovedbe policista A. A., v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem policista B. B. izhaja zgolj, da njegova izpovedba zagotovo ne bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje ter da ni več zaposlen pri policiji, se pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena ZP-1 izkažejo za utemeljene, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

Čeprav se sodba, s katero sodišče prve stopnje zavrne zahtevo za sodno varstvo, na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ne more izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to sodišča prve stopnje ne odreši njegove dolžnosti, da svojo odločitev o sprejemu priznanja odgovornosti ustrezno pojasni. Storilec ni priznal vseh očitanih zakonskih znakov prekrškov in odgovornosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 118. člena in 68. člen ZP-1 ter je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe, saj po objektivnih in subjektivnih kriterijih ni jasnega in popolnega priznanja prekrškov.

Upoštevaje navedeno in oceno, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v točki 6 obrazložitve sodbe, da je na podlagi zagovora, izpovedbe priče B. B., računa A. z dne 4. 5. 2021 ter razdalje med A. in krajem prekrška obdolženi uspel z dovolj veliko verjetnostjo izkazati alibi za čas storitve prekrška, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi nadalje izveden dokaz z izvedencem ne vpliva na že izkazan razumen dvom v zakonsko domnevo iz 8. člena ZPrCP, zato je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca pravilno ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni dokazano, da je storil očitani prekršek.

Sodišče ni sililo obdolženca, naj dokaže, kje natančno se je nahajal in ga postavljalo v protiustaven položaj, da bi moral pričati zoper svoje bližnje, saj ni niti zahtevalo, niti pričakovalo, da bi povedal, kdo je vozil motorno vozilo. Res je sicer, da bi za razbremenitev odgovornosti zadoščala ugotovitev, da se v času prekrška ni nahajal na kraju storitve prekrška (zadoščal bi že izkazan razumen dvom o tem dejstvu), vendar pa obdolženec v predmetnem postopku s svojimi navedbami v zagovoru in predloženimi dokazi po oceni sodišča prve stopnje ni izkazal razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je vozil motorno vozilo v času storitve prekrška prav on.

Načelo uporabe milejšega predpisa se izrecno nanaša na uporabo materialnega predpisa, ne velja pa za upoštevanje dokazov in ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče namreč dejansko stanje ugotavlja na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih mora skrbno pretehtati ter dokazno oceniti vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi ter na podlagi tega sprejeti zaključke o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne. Če ima pri tem sodišče na voljo dva dokaza glede istega odločilnega dejstva, mora torej oba dokaza oceniti in nato obrazložiti, kateremu dokazu verjame. V korist obdolženca po načelu in dubio pro reo pa lahko odloča le v primeru, če ne more z gotovostjo ugotoviti, da so obdolžencu dokazani vsi zakonski znaki očitanega prekrška, taka situacija pa v obravnavani zadevi ni izkazana.

Pravilnik za nesamodejne merilnike hitrosti predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti meritev hitrosti pokazana vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve. Poleg tega, da taka razlaga ni v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, je to tudi strogo tehnično nemogoče, saj tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Taka razlaga pa bi bila tudi v nasprotju s samim namenom meritev hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa. Z apisnik o merjenju

Glede na okoliščine konkretne zadeve, ko je obdolženec s pomočjo zagovornika v svojih pisnih vlogah pojasnjeval okoliščine prekrška, pa se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi trditvami, da sodišče sodbe brez zaslišanja obdolženega ne bi smelo izdati in da je bilo za pravilno odločitev v predmetnem postopku nujno, da bi bil obdolženec zaslišan. Ni namreč videti prepričljivega razloga, da bi sodišče na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju obdolženega drugače presojalo verodostojnost njegovih trditev v pisnih vlogah, kot navaja zagovornik v pritožbi. Če ena priča glede določenega dejstva izpove, da se ga ne spominja točno, medtem ko druga s prepričanjem zatrjuje, da je to dejstvo podano, pri tem ne gre za nasprotje med izpovedbami takih prič. Nasprotje bi bilo podano le v primeru, če bi ena priča zatrjevala, da je neko dejstvo obstajalo, druga priča pa glede istega dejstva izpovedovala, da ni obstajalo.

Zagovor je osebni privilegij obdolženca, ki ga ta izkoristi ali pa tudi ne. Pomembno je, da mu sodišče poda možnost zagovora in to je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odgovorno osebo pozvalo na podajo pisnega zagovora, ki ga je obdolženi B. B. tudi sestavil, podpisal in sodišču predložil, medtem ko se je ustnemu zaslišanju odrekel. Ker sta bila pisna zagovora določna in podrobna ter sta se v njih pravna oseba in odgovorna oseba opredelila do vseh dejstev in očitkov obdolžilnega predloga, tudi ni prišlo do bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 stori pravna oseba, ki kot ponudnik v ponudbi predloži neresnično izjavo, zato je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno presojalo, ali je bila v ponudbi kot celoti (torej vključno z dopolnitvijo) predložena (ne)resnična izjava ter je z vidika resničnosti izjave ocenjevalo izjavo, ki je bila podana pred javnim odpiranjem ponudb z dne 19. 10. 2016 in dopolnitev izjave na poziv naročnika z dne 11. 11. 2016.

V postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo je prišlo do izvajanja dokazov v pravem dokaznem postopku, kar pomeni, da bi sodišče moralo izvedene dokaze oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov. Sodišče bi moralo vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano (drugi odstavek 133. člena ZP-1). V obrazložitvi sodbe o prekršku bi moralo kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov (139. člen ZP-1).

Ker je sodišče prve stopnje v postopku mladoletnika zaslišalo, se v odločbi o prekršku (sklepu) utemeljeno opira na navedbe mladoletnika podane pred sodiščem. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mladoletnikova reakcija na izzivanje mld. B. B. ne vsebuje znakov silobrana, temveč mladoletnikovo postopanje, ki ga je sam opisal, da je najprej mladoletnika udaril enkrat v ramo, nato pa ga je udaril še večkrat v trebuh, ter obrazec o poškodbi kažejo na vrsto udarcev in udarnino trebušne stene in površinske poškodbe drugih delov glave, udarnine, torej zelo agresivno postopanje mladoletnika. Pritožba navaja, da bi sodišče moralo pridobiti poročilo šole o vedenju mladoletnika, vendar starša, ki sta bila sicer prisotna na zaslišanju mladoletnika in ki sta tudi njegova zakonita zastopnika, tekom postopka pri sodišču nista dala nobenega dokaznega predloga in tako tudi ne predloga za pridobitev poročila šole o predhodnih vedenjih mladoletnika. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZP-1 se ukor izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti. Burna reakcija m

Glede na dejstvo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel konkretne podatke treh prič oziroma prijateljev, ki so se z njim kot gledalci udeležili nogometne tekme, in relevantne okoliščine, o katerih bi vedeli izpovedati, in ki bi, če bi se izkazale za resnične, njegovo odgovornost za očitani mu prekršek mogle ovreči, bi moralo sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugoditi ter priče zaslišati.

Udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, mora ravnati po odredbi policista. Odredba policista o preizkusu alkoholiziranosti mora biti jasna in nedvoumna in jo mora preizkušanec dobro razumeti, kajti odklon preizkusa alkoholiziranosti s sredstvi in napravami po policistovi odredbi je mogoče storiti le z naklepno obliko krivde. Navedbe v obdolžilnem predlogu pa niso dokaz, zato jih je dolžno sodišče preverjati ustrezno kritično na podlagi izvedenih dokazov, nasprotno temu pa so priloge obdolžilnega predloga listinski dokazi, do katerih pa se je sodišče dolžno kritično opredeliti in skrbno pretehtati vsak izveden dokaz posebej in v zvezi z drugimi in skrbno presoditi, ali je neko ključno dejstvo dokazano ali ne. Takšno sklepanje pa mora temeljiti na življenjski, logični in razumski presoji izvedenih dokazov, ne pa na občutkih sodišča, da je neko dejstvo že dokazano oz. zgolj na navedbe predlagatelja.

Ker je obdolženec uveljavljal, da je pil alkoholne pijače po vožnji, mu je policist pravilno odredil strokovni pregled. Dokazni predlog mora biti substanciran. Sodišče prve stopnje lahko zavrne dokazni predlog, če dajejo drugi zbrani dokazi dovolj podlage za odločitev o odgovornosti in izvedba predlaganih dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Sodišče prve stopnje je izpovedbo B. B. ocenilo samo po sebi in v povezavi z zagovorom obdolženke ter je postopalo v skladu z dokaznimi pravili, nato pa je (pravilno) zaključilo, da z zatrjevanjem, da je bil voznik ob storitvi prekrška B. B., obdolženka ni niti dokazala niti ni vzbudila razumnega dvoma, da sama ni mogla biti voznica.

Odvzem predmetov predstavlja sankcijo za prekršek in se določi in izreče kot stranska sankcija, zato mora sodišče prve stopnje najprej navesti, za katerega od prekrškov se obdolžencu navedena stranska sankcija določi, šele nato lahko to stransko sankcijo tudi izreče.