234. člen ZVCP-1-UPB5

Na makadamskem izogibališču stoječe vozilo kolesarju v trenutku, ko ga je zagledal, ni predstavljalo ovire, ampak je to postala šele, ko je voznik nenadoma nepričakovano zapeljal na glavno cesto in polkrožno obrnil, zaradi česar je kolesar tudi reagiral z zaviranjem, tako da je do njegovega padca nedvomno prišlo zaradi nepravilnega vključevanja obdolženca v promet na regionalni cesti. Ker se v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZP-1 v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, je sodišče prve stopnje dejanje pravilno pravno opredelilo kot prekršek po 3. odstavku 56. člena ZPrCP, ter zanj izreklo po uveljavitvi ZPrCP-A predpisani (nižji) sankciji, pri čemer je v obrazložitvi pojasnilo tudi, da v ZPrCP prekrški niso več pravno opredeljeni v povezavi s povzročitvijo prometne nesreče. V primeru prekrška pod točko 2 izreka je treba uporabiti ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, saj ZPrCP glede na višjo predpisano globo ni milejši.

Po jasnem in popolnem priznanju storitve prekrška sodišče v skladu s 118. členom ZP-1 v obrazložitvi sodbe zgolj kratko navede oceno obdolženčevega priznanja in obrazloži odmero sankcije. Policist izpolni zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušeni udeleženec cestnega prometa, le, če se preizkus opravi, zaradi česar policistu zaradi nepodpisa zapisnika tudi ni bilo treba odrediti strokovnega pregleda, pri čemer policisti tudi niso dolžni voznike opozarjati na posledice njihovega ravnanja. Pouk o pravici do polovičnega plačila globe mora biti del pouka o pravici do pravnega sredstva na odločbi, in ne posebnega dopisa.

Okoliščina, da je tudi voznik motornega kolesa pripeljal s ceste, za katero velja prometni znak križišče s prednostno cesto, za pravilno pravno presojo prekrška ni pomembna. Do prometne nesreče je prišlo v križišču ulice V. z G. ulico in ne tam, kjer se na G. ulico priključi cesta po kateri je pripeljal voznik motornega kolesa. Tudi, če ne gre za veliko oddaljenost med omenjenim priključkom in križiščem kjer je prišlo do prometne nesreče, so pravila cestnega prometa jasna. Obdolženi se je z neprednostne ceste vključeval v cestni promet na prednostni cesti, po kateri je takrat že vozil drugi udeleženec cestnega prometa, zato bi ga moral pustiti mimo.

Glede na to, da sta v opisu obdolženemu očitanega ravnanja zajeta tako očitek povzročitve prometne nesreče s kršitvijo pravila o prednosti na križišču, kot vožnja pod vplivom alkohola nad predpisano vrednostjo, je ob pravilni pravni opredelitvi v obdolžilnem predlogu opisanega dejanja predmet postopka en sam prekršek, in sicer prekršek po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali mamilo, psihoaktivno zdravilo ali drugo psihoaktivno snov, ki zmanjšuje njegovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za obdolženko, ob razveljavljeni določbi 234. člena, ZVCP-1 milejši zakon, saj za enak temeljni prekršek predpisuje nižjo globo in število kazenskih točk.

Glede na to, da povzročitev prometne nesreče s prekrškom ni več samostojen prekršek, za temeljni prekršek pa je v ZVCP-1 predpisana milejša sankcija, je v skladu z določbo 2. člena ZP-1 treba v obravnavani zadevi obdolžencu očitani prekršek pravilno pravno opredeliti kot prekršek po šestem odstavku 25. člena ZVCP-1 in ob takšni ugotovitvi, obdolžencu izreči sankcijo, ki je za takšen prekršek predpisana, to je 120,00 EUR.

Zgolj na podlagi skice kraja prometne nesreče in fotografij s kraja prometne nesreče ter laične presoje sodišča o poteku gibanja vozil, ni mogoče zanesljivo ugotoviti, katera od obdolžencema očitanih kršitev je bila neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče in ali je kateri od obdolžencev imel objektivne možnosti preprečiti nastanek nesreče. To bi lahko povedal šele izvedenec cestnoprometne stroke, ki bi ga tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče moralo angažirati, da bi dejansko stanje lahko ugotovilo popolno in pravilno.

Sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku je odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu 1. odstavka 90. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da so v ZPrCP za obravnavani prekršek za konkretnega storilca predpisane milejše sankcije, dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po 7. odstavku 58. člena ZPrCP ter zanj ob uporabi 2. odstavka 2. člena ZP-1 izreklo predpisani sankciji.

V opisu dejanja v izreku sodbe manjka zakonski znak obdolženki očitanega prekrška, to je navedba obdolženkinega izsiljevanja prednosti pred vozili, ki so tedaj imela prednost pred njo, torej pred vozili, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključevala oziroma pri prečkanju prometnega pasu pred vozili, katerih smer vožnje je sekala. Namesto navedbe tega zakonskega znaka obdolženki očitanega prekrška je v opisu dejanja navedena vožnja oškodovanke, ta pa je tedaj vozila po levi kolesarski stezi v smeri njene vožnje, torej v nedovoljeni smeri, pa čeprav je vožnja po desni strani v smeri vožnje vseh vozil med najosnovnejšimi pravili za udeležbo v cestnem prometu. Navedene določbe 1. alineje 44. člena ZVCP-1 si ni mogoče razlagati na način, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo tudi vozilo, ki zaradi kršenja enega od osnovnih cestnih pravil sploh nima prednosti.

Obdolženki se ne očita, da bi prekršila dovoljeno hitrost vožnje na avtocesti, vožnja s hitrostjo v okviru dovoljene hitrosti vožnje pa ne izključuje kršitve 30. člena ZVCP-1, to je vožnje z neprilagojeno hitrostjo določenim pogojem. Obdolženka je, da bi preprečila trčenje z vozilom, ki jo je že prehitevalo, odstopila od prehitevanja in sunkovito odvila volan v desno, pri tem pa izgubila oblast nad vozilom. Glede na tak manever med vožnjo vozila z večjo hitrostjo, do katerega je prišlo povsem zavestno, je obdolženki glede na njene osebne lastnosti (voznica z opravljenim vozniškim izpitom) in upoštevajoč že objektivno pričakovano nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil prišlo pri takem manevru do zanašanja vozila, mogoče očitati, da pri tem ni ravnala s potrebno pazljivostjo in da je lahko pričakovala prepovedano posledico, to je zanašanje vozila in izgubo nadzora nad vozilom, v katero pa ni privolila, torej je ravnala z zavestno malomarnostjo. Razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo upoštevajoč sodobno kazenskopravno znanost ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste, temveč je v vsakem posamičnem primeru potrebno ugotoviti, ali u

Obdolženec je imel objektivne možnosti preprečiti prometno nesrečo, vendar ga k temu ni zavezovalo načelo defenzivne vožnje, temveč pravilo vključevanja v cestni promet, ki določa, da mora voznik, ki se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje. Pri tem ni pomembno, koliko je vozilo, ki vozi po prednostni cesti, oddaljeno in s kolikšno hitrostjo vozi. Če ga voznik, ki se vključuje na prednostno cesto z neprednostne, vidi, ga mora spustiti mimo. Če pri tem oceni, da mu oddaljenost in hitrost vozila, ki vozi po prednostni cesti, omogočata varno vključevanje v promet na prednostni cesti, kar pomeni, da vozniku, ki vozi po prednostni cesti ne bo potrebno močno zavirati ali zapeljati s ceste, da bi preprečil trčenje, lahko to stori na lastni riziko. V kolikor mu to ne uspe in pride do prometne nesreče, ni nobenega dvoma o tem, da je kršil pravilo vključevanja.

Za pravilno uporabo milejšega zakona ni odločilno, ali je katera izmed sankcij, ki jih je mogoče izreči storilcu prekrška, po novejšem zakonu predpisana kot glavna ali stranska sankcija, temveč je potrebno presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega zakona kot celote na konkretni položaj storilca prekrška.

Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije, se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za t.i. kvalificirani prekršek. V izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve 2. odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč 1. odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko. Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi se moral prav zaradi tega tudi kot voznik ustrezno prepričati, da ta m

Zaradi preiskovanja prekrška so bili policisti dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan sum povzročitve prometne nesreče tretje kategorije, to je prometne nesreče, pri kateri je najmanj ena oseba hudo telesno poškodovana, je bila odreditev strokovnega pregleda zakonita, čeprav je sodišče v svoji odločitvi po presoji vseh dokazov pravilno razsodilo, da je obdolženi povzročil prometno nesrečo druge kategorije, saj je bil edini, ki je bil med udeleženci hudo telesno poškodovan, sam obdolženi. Prometne nesreče se namreč v kategorije delijo glede na posledice, ki jih utrpijo drugi udeleženci (ne povzročitelj) in materialno škodo, ki nastane na tujem premoženju.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo (7. odst. 163. čl. ZP-1). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da obdolženi, ki je videl prometni znak pred križiščem in vedel, da z neprednostne pelje na prednostno cesto, s tem, ko je počasi lezel v križišče, prekrška, ki se mu ga očita z obdolžilnim predlogom predlagateljice postopka, ni storil. Nikakršnega dvoma ni, da bi moral obdolženec, ki se je vključeval v promet na prednostni cesti, pustiti mimo vsa vozila, ki so v tistem trenutku vozila po prometnem pasu na katerega se je vključeval. Glede na to, da je obdolženi zapeljal v križišče, kljub temu, da je vedel, da nima prednosti, pa ni nikakršnega dvoma, da je kritično situacijo povzročil prav obdolženi. V skladu z določbami drugega odstavka 2. čl. ZVCP-1 sme vsak udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Tako bi bilo v obravnavani zadevi pričakovano ravnanje

Vrhovno sodišče RS je v več sodbah sprejelo stališče, da se sodba sodišča prve stopnje sme opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Generalne policijske uprave pri Ministrstvu za notranje zadeve, saj je takšno strokovno mnenje po ustaljeni sodni praksi dokaz kot vsak drug dokaz, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov, in ni nedovoljen dokaz in sam po sebi neverodostojen dokaz. 155. člen ZP-1 razloga protispisnosti ne zajema. Zatrjevanje neskladja med razlogi, na katere se opira sodba, in listino strokovnim mnenjem, predstavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati. Ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s 5. odstavkom 38. člena ZVCP-1, mu je utemeljeno izreklo sankcije ob upoštevanju 3. odstavka 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega prekrška, in posledice, ni razlogov za odpustitev sankcije prepovedi vožnje motornih vozil (

Vozniku, ki s prekrškom iz ZVCP-1 povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o prehitevanju, se sankcije izrečejo na podlagi 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj ZVCP-1E ni milejši predpis, upoštevajoč pri tem sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek kot specialni minimum, pri čemer je s tem, ko lahko sodišče po določbi 4. odstavka 23. člena ZP-1 sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila ob v zakonu določenih pogojih tudi odpusti, sodišču tudi v primeru ZVCP-1 dana možnost, da na podlagi ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ob upoštevanju splošnih pravil za odmero sankcije, odloči, ali bo sicer obvezno predpisano stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila izreklo ali ne.

Za uporabo pravila actio libera in causa ugotoviti, ali je bila pred povzročitvijo stanja, zaradi katerega obdolženec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, podana obdolženčeva krivda za prekršek, ugotoviti je treba obstoj malomarnosti kot krivdne oblike za povzročitev prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je sklep o obstoju obdolženčeve nezavestne malomarnosti utemeljilo le z opustitvijo njegove skrbi za zdravstveno stanje, ne pa s tem, kakšen je bil njegov subjektivni odnos do povzročitve prometne nesreče v času, ko je bil še prišteven, čeprav je eden izmed dveh odločilnih pogojev, da je kazensko odgovoren tudi neprištevni storilec, da je bila pri njem izražena podlaga za odgovornost, ko se je še svobodno odločal.

Če ugotovljeno dejansko stanje kaže na dvom o obstoju dejstva za odločitev o nastopu prekrška in odgovornosti za prekršek, je potrebno postopek o prekršku zaradi dvoma ustaviti.

Če ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje logičen sklep, da ob izčrpanju razpoložljivih dokazov ni mogoče prezreti dejansko obstoječega in razumnega dvoma v krivdo obdolženca in s tem njegovo odgovornost za očitani prekršek, je potrebno postopek na podlagi 5. tč. 1. odst. 136. čl. ZP-1 ustaviti.