132. člen ZP-1

Prvostopenjsko sodišče je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe dodalo zakonske znake prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1, čeprav jih predlagatelj postopka v obdolžilnem predlogu ni navedel. Glede na navedeno je sodišče v izpodbijani sodbi v bistvenih delih v škodo obdolženca spremenilo opis dejanja iz obdolžilnega predloga. Dejanje, ki je opisano v obdolžilnem predlogu, je namreč z dopolnitvijo zakonskih znakov prekrška spremenilo v drugo dejanje. S tem je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen in je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje.

Za presojo objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljen prekršek, ostane v mejah dejstvene podlage obdolžilnega predloga, sodišče pa v izrek sodbe zajame opis dejanja, ki mora biti istoveten z opisom dejanja v obdolžilnem predlogu glede tistih dejstev in okoliščin, ki so potrebne, da se prekršek čim bolj natančno opredeli. Glede pravne presoje dejanja pa v skladu z določbo tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka. Sodišče prve stopnje je v opis dejanskega stanja zapisalo zgolj tista dejstva in okoliščine, ki imajo podlago v vsebini obdolžilnega predloga in iz katerih izhajajo zakonski znaki obdolžencu očitanih prekrškov, zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kot menijo zagovorniki obdolženega. Vsak voznik, ki je veljavno pridobil vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil v cestnem prometu, se pred izdajo vozniškega dovoljenja seznani s cestnoprometnimi pravili in tudi pogoji, ki jih mora voznik izpolnjevati, da sme biti udeležen v cestnem prometu kot voznik, torej tudi, da mora imeti velj

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že začelo izvajati procesna dejanja (obdolženca je zaslišalo) in sprejelo dokazno oceno glede koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu v času prekrška, zato se ne more več izreči za nepristojno. V skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZP-1 se namreč glede pristojnosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju:ZKP). V 1. odstavku 36. člena ZKP je določeno, da mora sodišče paziti na svojo stvarno krajevno pristojnost in brž, ko zapazi, da ni pristojno, se izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču. Glede na določbo drugega odstavka navedenega člena pa v primeru, če okrožno sodišče ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo. Ob smiselni uporabi navedene določbe bi zato moralo sodišče prve stopnje, kljub temu, da je med postopkom ugotovilo, da bi bilo treba obdolžencu očitani prekršek drugače pravno opredeliti, glede na to, da je s postopkom že začelo, ta postopek tudi dokončati in samo izdati odločbo.

Dejstva, da obdolženi v času očitanega prekrška ni imel več statusa osebe, ki se ji izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ niti ne izpodbija, nasprotno, iz njegovih navedb je razumeti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil očitanega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, saj ni vozil motornega vozila v času sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker mu je ta sankcija prenehala 28.10.2012, meni pa, da je obdolženi vsekakor storil hujši prekršek glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, saj je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka ZPrCP), oziroma je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena istega zakona. Stališče prekrškovnega organa je zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZP-1, se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. To pomeni, da obdolženca ni mogoče spoznati za odgovornega za prekršek, če za takšno dejanje ni bil vložen obdolžilni predlog pristojnega predlagatelja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz sodbe ni jasno, za kateri prekršek naj bi bil obdolženi sploh odgovoren. Res je, da je bil obdolžilni predlog zoper obdolženca vložen zaradi kršitve določbe e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, vendar glede na določbo tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja, medtem ko je iz izreka sodbe povsem jasno, da je sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po določbi 5. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je obdolženi storil s tem, da je največjo dovoljeno hitrost na avtocestah prekoračil za več kot 50 km/h. Obdolženi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazal potrebne aktivnosti, ki jo nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (glede na čas prekrška), obdolženčeve navedbe, da je bil v času prekrška na obisku pri M.B. v Sarajevu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo s poizvedbami pri njegovem delodajalcu, saj je ta zanikal, da bi bil obdolženi v navedenem obdobju, kot je zatrjeval v dopisu poslanem prekrškovnemu organu, na dopustu.

Glede na to, da sta v opisu obdolženemu očitanega ravnanja zajeta tako očitek povzročitve prometne nesreče s kršitvijo pravila o prednosti na križišču, kot vožnja pod vplivom alkohola nad predpisano vrednostjo, je ob pravilni pravni opredelitvi v obdolžilnem predlogu opisanega dejanja predmet postopka en sam prekršek, in sicer prekršek po osmem odstavku 135. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa in ima v organizmu več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali mamilo, psihoaktivno zdravilo ali drugo psihoaktivno snov, ki zmanjšuje njegovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu.

Zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, je prekoračen tedaj, kadar med dejanjem, opisanim v obdolžilnem predlogu, in tistim, ki ga je sodišče sprejelo v sodbo, ni objektivne identitete, in tudi tedaj, ko se sodba o prekršku nanaša na neko drugo osebo kot pa obdolžilni predlog, ko torej ni podana subjektivna identiteta. V opisu dejanja v izreku sodbe se obdolžencu očita, da je kot voznik osebnega avtomobila vozil v naselju in imel 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vse te okoliščine pa izhajajo tudi iz opisa dejanja v obdolžilnem predlogu, tako da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Obdolženec je bil v postopek o prekršku res predlagan zaradi prekrška po 11. odstavku 132. člena ZVCP-1, ker naj bi kot voznik osebnega avtomobila, ki ga je vozil v naselju, odklonil preizkus z merilnikom alkohola (etilometrom), potem ko se ni strinjal z rezultatom elektronskega alkotesta 0,95 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (kar ob upoštevanju tolerance elektronskega alkotesta v obdolženčevo korist pomeni očitek stopnje alkohola 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka). Sodišče p

Prepoved reformatio in peius je kršena tudi, če prvostopenjsko sodišče, ki znova odloča o isti stvari, v kateri je drugostopenjsko sodišče na obdolženčevo pritožbo razveljavilo predhodno sodbo o prekršku, izreče sankcijo, ki obdolžencu v prvi (razveljavljeni) sodbi ni bila izrečena. Osmi odstavek 135. člena ZVCP-1 določa kvalificirano obliko (sestavljenega) prekrška za strožje kaznovanje voznikov, ki vozijo v vinjenem stanju in pri tem povzročijo prometno nesrečo.

Objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sklepom pomeni, da mora biti sklep vezan izključno na dejanje, ki je opisano v obdolžilnem predlogu, čeprav bi sodišče med dokaznim postopkom ugotovilo drugačno dejansko stanje. Sodišče, ki bi med dokaznim postopkom ugotovilo, da je opis dejanskega stanja v obdolžilnem predlogu pomanjkljiv, ker ne vsebuje vseh konkretiziranih zakonskih znakov prekrška, ali ker dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, ne sme zahtevati od prekrškovnega organa dopolnitev opisa dejanskega stanja. Prav slednje je v obravnavani zadevi storilo sodišče prve stopnje, ko je z dopisom predlagateljico postopka pozvalo, da preveri podatke glede datuma prekrška kot tudi glede registrske številke osebnega avtomobila, pri čemer se je sklicevalo na ugotovitve dotedanjega postopka v obravnavani zadevi ter nato, glede na odgovor, ki ga je prejelo od predlagateljice postopka, spremenilo opis dejanja prekrška v izpodbijanem sklepu. Takšna sprememba opisa dejanja prekrška pomeni kršitev objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sklepom, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 5. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1.

Metabolit THC COOH ni uvrščen v seznam prepovedanih drog. Pomeni le, da je oseba, pri kateri je bilo s toksikološko preiskavo krvi ali urina ugotovljena prisotnost tega metabolita, v nekem obdobju zaužila prepovedano drogo THC (tetrahidrokanabinol).

Glede na to, da je sodišče glede na rezultat, ki ga je pokazal preizkus z etilometrom (0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) ugotovilo, da je imel obdolženi v organizmu najmanj 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je obdolžencu v korist, s tem, ni prekoračilo obdolžilnega predloga obdolžencu v škodo.

Tudi če je obdolženec ravnal po (očitno napačnih) navodilih svojega zagovornika in se zato ni odzival na vabila sodišča prve stopnje, je odgovornost, da ni podal zagovora in da ni mogoče upoštevati dokazov, ki jih v pritožbi predlaga, na njegovi strani. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega pa obdolženi ni izkazal.

Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (3. odst. 132. čl. ZP-1), ob presoji navedb predlagatelja v obdolžilnem predlogu, v povezavi z dokazi, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje, pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja prekrška uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti.

Tudi v primeru, ko se šele med postopkom o prekršku pokaže, da bi moral biti obdolžilni predlog vložen zoper drugo pravno oziroma odgovorno osebo ali da dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, sodišče od prekrškovnega organa ne more zahtevati spremembe obdolžilnega predloga zoper drugo pravno oziroma odgovorno osebo in ne dopolnitve opisa dejanskega stanja.

Če lastnik vozila vozilo začasno registrira za izvoz, ne stori prekrška, če 30 dni po poteku veljavnosti prometnega dovoljenja pri registracijski organizaciji ne odjavi vozila.